Jedro

Potrebnost in koristnost služnosti, ki ju poudarja revizija, nista pogoj za priposestvovanje služnostne pravice.

Pri presoji zahteve za ukinitev služnosti so pomembne le tiste spremenjene okoliščine, ki se nanašajo na gospodujoče zemljišče.

Izrek

Revizija proti sodbi o tožbenem zahtevku J.R. in proti sklepu o pravdnih stroških se zavrže. Revizija proti sodbi o tožbenih zahtevkih V.V. in K.V. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnika zahtevala ugotovitev, da toženki, ki je lastnica parcel št. 340-travnik in 341-njiva k.o..., niti realno, niti osebno ne pristoji služnostna pravica peš hoje in gospodarskih voženj s poljskimi vozili in traktorjem preko parcele št. 339/2-travnik, k.o..., ki je v lasti tožnikov. Zato je zavrnilo tudi zahtevek po prepovedi hoje in voženj. Sodišče je zavrnilo tudi podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnika zahtevala ukinitev služnosti ter prepoved hoje in voženj po tej poti. Je pa ugodilo tožbenemu zahtevku toženke in ugotovilo, da obstoji služnostna pravica hoje in gospodarskih voženj preko južnega dela služeče parcele št. 339/2 k.o... v korist vsakokratnih lastnikov gospodujočih parcel št. 340 in 341 k.o... po cestni trasi, ki poteka v širini do 2,5 m v smeri vzhod-zahod, oz. kot je označeno na skici v smeri A-B, na meji med parcelama št. 339/2 in 330 k.o... Zato je tožnikoma V. naložilo, da morata izstaviti ustrezno listino za vpis služnostne pravice v zemljiški knjigi, sicer jo bo nadomestila sodba. Glede pravdnih stroškov je sodišče odločilo, da jih morata tožnika povrniti toženki.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Za pritožbene stroške je sklenilo, da jih krijejo pritožniki sami.

Proti sodbi višjega sodišča je pravočasno vložila revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo sodb in ugoditev njenemu tožbenemu zahtevku ter zavrnitev tožbenega zahtevka iz nasprotne tožbe.

Podredno predlaga razveljavitev sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da se služnosti ustanavljajo zaradi potrebnosti in koristnosti, da se ne smejo razširjati, marveč se morajo utesnjevati in da se morajo izvrševati civilter. Zaradi tega meni, da toženka ni mogla priposestvovati služnostne pravice peš hoje in gospodarskih voženj, saj priposestvovalna doba ni mogla teči, ker sporna služnost ni potrebna, ne koristna. Ob tem navaja izpovedi prič in mnenje izvedencev S. in N. ter predlaga zaslišanje novih prič. Tožeča stranka tudi poudarja, da je služnost stvarna pravica, ki bi morala biti vpisana v zemljiško knjigo. Toda tedaj, ko sta tožnika kupila služeče zemljišče, služnost ni bila vpisana in prodajalca sta zagotovila, da nepremičnina ni obremenjena s služnostjo v sporni smeri. Ker sta torej tožnika zaupala v zemljiško knjigo in sta bila v dobri veri, priposestvovalna doba ni mogla teči pred letom 1971, zato do vložitve tožbe 3.8.1987 ni mogla preteči. Poleg tega sta tožnika po nakupu parcele začela z gradnjo in zaradi gradbenega materiala vožnje po zatrjevani trasi v letih 1975 do 1983 niso bile mogoče. Ob tem revizija navaja izpovedi prič in pravdnih strank in zaključuje, da služnost ni nastala. Če pa bi sodišče vseeno ugotovilo obstoj služnosti, tožeča stranka trdi, da služnost ni potrebna za izkoriščanje gospodujočega zemljišča in da je prenehal razlog, zaradi katerega je bila ustanovljena. Navaja, da so sedaj spremenjene razmere: ne sicer na strani gospodujočega zemljišča, temveč na strani lastnikov služečega zemljišča, kjer je zgrajena stanovanjska hiša z vrtom. Dodaja, da je električni drog, ki stoji na sami trasi služeče poti, nevaren, toda sodišči se s tem nista ukvarjali. Sodiščema še očita, da sta prezrli, da je gospodujoče zemljišče dolgo 180 metrov in široko 8 do 10 metrov, da so zaslišane priče izpovedale da so R. uporabljali tako imenovano severno in južno varianto poti, sodišče pa je prisodilo več, kot sta lastnica gospodujočega in njen sin izpovedala, da zahtevata. Zato revizija predlaga ponovno zaslišanje izvedencev kmetijske stroke. Na koncu opozarja še na izrek o pravdnih stroških, češ da so odmerjeni v nasprotju z odvetniško tarifo, ki je veljala v času nastanka posameznih stroškov.

Po določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92), ki se uporablja po določilu prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 26/99), je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija proti sodbi o tožbenem zahtevku J. R. in proti sklepu o stroških ni dovoljena.

V pravdnem postopku je predvidena revizija predvsem proti pravnomočnim sodbam, v katerih se odloča o tožbenih zahtevkih, katerih vrednost spornega predmeta presega določen znesek. V času vložitve nasprotne tožbe, dne 31.12.1990 je bila revizija po tretjem odstavku 382. člena tedaj veljavnega ZPP (v nadaljevanju samo ZPP) dovoljena, če je tožeča stranka v sporih, ki se niso nanašali na denarno terjatev, označila, da sporna vrednost presega znesek 8.000 takratnih dinarjev. Ker tožeča stranka kljub določilu drugega odstavka 186. člena ZPP ni označila sporne vrednosti in ker tožena stranka ni zahtevala, da sodišče po določilu drugega odstavka 40. člena ZPP odloči o sporni vrednosti, si pravdni stranki nista zagotovili pravice do revizije proti sodbi o zahtevku iz nasprotne tožbe. Tudi revizija proti sklepu o stroških ni dovoljena. Ta je po določilu 400. člena ZPP omogočena samo proti tistim sklepom, s katerimi je bil končan pravdni postopek, in proti tistim sklepom, s katerimi je bila zavržena revizija ali je bil potrjen sklep o njenem zavrženju. Sklep o stroških, ki je vsebovan v sodbi (167. člen ZPP), ni sklep, proti kateremu je dovoljena revizija, saj se je pravdni postopek končal s sodbo o glavni stvari. Zato je vrhovno sodišče zavrglo nedovoljeno revizijo proti sodbi o nasprotnem tožbenem zahtevku in proti sklepu o stroških (392. člen v zvezi z drugim odstavkom 389. člena ZPP).

Odločalo je le o reviziji proti sodbi o tožbenem zahtevku V.V. in J.V., ki pa ni utemeljena.

Ker je primarni del njunega zahtevka, s katerim zahtevata ugotovitev, da toženka nima služnostne pravice, identičen zahtevku iz nasprotne tožbe, s katerim toženka zahteva ugotovitev, da ima služnostno pravico hoje in gospodarskih voženj in si V. v zvezi s slednjim nista zagotovila pravice do revizije, tudi za revizijo proti primarnemu tožbenemu zahtevku njun pravni interes ni izkazan, ker določilo o materialni pravnomočnosti iz 333. člena ZPP preprečuje, da bi bilo v isti zadevi drugače odločeno. V celoti pa je izkazan pravni interes v zvezi s podrejenim tožbenim zahtevkom, s katerim V. zahtevata ukinitev služnosti.

Pri presoji, če sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, je revizijsko sodišče upoštevalo tisto dejansko stanje, ki sta ga ugotovili nižji sodišči, saj dejanskega stanja po določilu tretjega odstavka 385. člena ZPP v reviziji ni več mogoče izpodbijati. Med ugotovitve dejanskega stanja spada tako izvedba dokazov, kot njihova ocena, zato sodišče ni moglo upoštevati revizijskih trditev, češ da v letih 1975 do 1983 ni bilo mogoče izvajati služnosti zaradi gradnje tožnikov, saj sta nižji sodišči ugotovili drugačno dejansko stanje, ki je obširno obrazloženo na 10. in 11. strani sodbe prvostopenjskega sodišča. Tudi revizijska navedba o električnem drogu na služnostni trasi poti spada med dejanske okoliščine.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili naslednje dejansko stanje: - da je toženkin pravni prednik F. S. za potrebe gospodarskega izkoriščanja parcel št. 340 in 341 k.o... sedaj sporno traso uporabljal za hojo in gospodarske vožnje že od 1948.leta dalje, da so jo uporabljali tudi v letih 1961 do 1972, ko je bila skupaj z očetom solastnica gospodujočih parcel tudi toženka, in da je tudi po letu 1972 toženka hodila in vozila po služeči parceli, vse dokler tožnica v letu 1986 ni preorala travnate trase; - da so lastniki gospodujočega zemljišča hodili in vozili po trasi, ne da bi spraševali za dovoljenje kateregakoli od sicer spreminjajočih se lastnikov parcele št. 339 iste k.o.; - da sta tožnika ob nakupu parcele št. 339 k.o... očitno vedela, da gre za služeče zemljišče, sicer ne bi toženki še vrsto let dovoljevala nemotenega izvajanja služnostne pravice, saj sta jo začela ovirati šele po 15 letih; - da je služnost bila in je še potrebna, ker ne omogoča le najkrajše povezave med R. domačijo in gospodujočima parcelama, marveč je tudi mogoča v vsakih vremenskih razmerah in z vso kmetijsko mehanizacijo, medtem ko bi bilo treba za dostop po občinskem lokalnem kolovozu utrditi cestišče zlasti v tistem delu, kjer ilovnata podlaga preprečuje vožnjo po približno 40 odstotni strmini; - da se razmere na gospodujočem zemljišču v ničemer niso spremenile.

Na tako ugotovljeno dejansko stanje sta sodišči pravilno uporabili pravna pravila, ki urejajo služnostno pravico, zlasti določila prvega odstavka 54. člena in 58. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Ur. list SFRJ, št. 6/80 do 36/90 in RS, št. 4/91) oziroma pred tem veljavnih pravil Občnega državljanjskega zakonika, paragraf 1460 do 1464 oziroma paragrafa 1479, v zvezi z načelnim mnenjem Zveznega Vrhovnega sodišča št. 3/60 z dne 4.4.1960, (ZSO, štev. V/1 - 1960) ki zahtevajo za priposestvovanje izpolnitev dveh pogojev: (1) da je lastnik gospodujočega zemljišča dejansko izvrševal služnost več kot 20 let in (2) da lastnik služeče stvari temu ni nasprotoval. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je logično, da je toženka pridobila služnostno pravico s priposestvovanjem in da se je 20 letna priposestvovalna doba iztekla že pred letom 1971, ko sta tožnika kupila služeče zemljišče. Potrebnost in koristnost služnosti, ki ju poudarja revizija, nista pogoj za priposestvovanje, sicer pa sta nižji sodišči ugotovili, da je služnost koristna. Tožnika se pri tem ne moreta sklicevati na zemljiškoknjižno stanje ob nakupu služeče parcele, saj je priposestvovanje originaren način pridobitve služnostne pravice, ki ni odvisen od vpisa v zemljiško knjigo.

Za ukinitev nastale služnostne pravice niso podani pogoji, ker se ves čas razmere na strani gospodujočega zemljišča niso spremenile in ker je torej služnost še vedno potrebna in koristna. Spremenjenih razmer na služečem zemljišču, ki jih poudarja revizija, ni mogoče upoštevati, ker sta jih povzročila tožnika sama, ki sta pred gradnjo vedela, da je v bližini služnostna pot. Ker torej revizijski razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso utemeljeni in ker tudi sodišče ni našlo nobene take kršitve, na katero mora paziti po uradni dolžnosti, je po določilu 393. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo.

Glede na to, da revizija ni bila uspešna oziroma dovoljena, je vrhovno sodišče zavrnilo tudi revizijski predlog za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP).