Jedro

Ker ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi niso bili izpolnjeni pogoji, da bi tožnica s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, saj po končani pripravniški dobi ni bilo možnosti zaposlitve na ustreznem delovnem mestu, tožbeni zahtevek za transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas ni utemeljen. Pri tem ni bistveno, da so se v času trajanja pogodbe o zaposlitvi spremenile okoliščine, tožena stranka tedaj tudi ni bila dolžna ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Ugotovi se, da ima tožnica A.R. s toženo stranko Centrom za socialno delo ... sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas.

Ugotovi se, da tožnici z dnem 31.1.2006 delovno razmerje ni prenehalo, ampak še traja kot delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas, z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja.

Tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo in ji zagotoviti delo na delovnem mestu psiholog ter ji v delovno knjižico vpisati delovno dobo za celotno obdobje nezakonitega prenehanja z izjemo časa štiriurne zaposlitve pri drugem delodajalcu, od 1.10.2006 do vključno 31.12.2006, vse v roku osmih dni pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas od 31.12.2006 dalje obračunati in izplačati plače, razlike v plači in regres za leto 2006 in sicer: od bruto zneska 364,21 EUR neto razlike v plači, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 10.3.2006 dalje do plačila, od bruto zneska 709,96 EUR neto razlike v plači, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 10.4.2006 dalje do plačila, od bruto zneska 709,96 EUR neto razlike v plači, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 10.5.2006 dalje do plačila, od bruto zneska 1.152,36 EUR neto razlike v plači, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 10.6.2006 dalje do plačila, od bruto zneska 1.152,36 EUR neto razlike v plači, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 10.7.2006 dalje do plačila, od bruto zneska 1.152,36 EUR neto razlike v plači, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 10.8.2006 dalje do plačila, od bruto zneska 1.152,36 EUR neto razlike v plači, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 10.9.2006 dalje do plačila, od bruto zneska 1.152,36 EUR neto razlike v plači, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 10.10.2006 dalje do plačila, od bruto zneska 896,56 EUR neto razlike v plači, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 10.11.2006 dalje do plačila, od bruto zneska 896,56 EUR neto razlike v plači, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 10.12.2006 dalje do plačila, od bruto zneska 896,56 EUR neto razlike v plači, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 10.01.2007 dalje do plačila, od bruto zneska 621,77 EUR neto regres za leto 2006, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 10.05.2006 dalje do plačila.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva odločitve sodišča prve stopnje do plačila“, z a v r n e .

Stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka pred sodiščem prve in druge stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da ima tožnica s toženo stranko sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, da ji 31.1.2006 ni prenehalo ampak ji še traja kot delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo in ji vpisati delovno dobo v delovno knjižico za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, razen štiriurne zaposlitve pri drugem delodajalcu od 1.10.2006 do vključno 31.12.2006. Toženi stranki stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki za čas od 31.1.2006 dalje obračunati in izplačati plače, razlike v plači in regres za leto 2006 v višini, razvidni iz izreka sodbe ter druge do sedaj zapadle prejemke iz delovnega razmerja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega prejemka dalje do plačila in vse nadalje zapadle pripadajoče prejemke delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela, pri čemer je od bruto zneskov dolžna plačati pripadajoče davke in prispevke. Zavrnilo je zahtevek za plačilo zneska razlike v bruto višini 345,75 EUR s plačilom davkov in prispevkov. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 1.487,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.1.2007 dalje do plačila, vse v osmih dneh pod izvršbo. Sklenilo je, da tožena stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz razlogov bistvenih kršitev določb postopka, napačne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi. Meni, da je sodišče napačno interpretiralo določbe 10. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije, ki pravi, da pripravnik sklene delovno razmerje za določen ali nedoločen čas, pri čemer našteje dva primera, ko pripravnik lahko sklene delovno razmerje za določen čas in sicer če ni pogojev, da se po končani pripravniški dobi in opravljenem strokovnem izpitu zaposli na ustreznem delovnem mestu in če si pripravnik izrecno želi pridobiti le delovne izkušnje. Sodišče je ugotovilo, da ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi o opravljanju desetmesečnega pripravništva dne 1.2.2005 niso bili izpolnjeni pogoji za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Meni tudi, da je bila pogodba o opravljanju pripravništva sklenjena v nasprotju z zakonom, saj bi morala biti pogodba za opravljanje pripravništva sklenjena za obdobje 12 mesecev. To dejstvo, po mnenju sodišča ni bistveno za odločitev, s čimer se tožena stranka strinja, saj je bila z aneksom k pogodbi z dne 25.11.2005 ta napaka sanirana. Obrazložitev sodišča prve stopnje je nekonsistentna, saj najprej pravi, da ob sklenitvi pogodbe niso bili podani pogoji za sklenitev pogodbe za nedoločen čas, v nadaljevanju pa navaja, da bi tožena stranka morala septembra 2005, ko je psihologinji prenehalo delovno razmerje tožeči stranki predlagati spremembo pogodbe o zaposlitvi v skladu z 10. členom pogodbe dejavnosti. Sodišče je tožbenemu zahtevku ugodilo tudi iz razloga, ker je tožeča stranka z delom nadaljevala tudi 1.2.2006, to je po zaključenem delovnem razmerju za določen čas. Ta zaključek sodišča je napačen in pomeni napačno uporabo materialnega prava, saj je med pravdnima strankama nesporno, da je tožeča stranka imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi do 31.1.2006 in tožena stranka tožečo stranko ni bila dolžna obveščati o tem, da ji z dnem 31.1.2006 preneha delovno razmerje. Dejstvo, da je tožeča stranka namenoma prišla v službo tudi dne 1.2.2006 in tam vztrajala nekaj ur, ne more pomeniti, da je podan dejanski stan iz 54. člena Zakona o delovnih razmerjih. Tožeča stranka je bila dne 1.2.2006 fizično prisotna na delovnem mestu, vendar je sama povedala, da zaradi svojega psihičnega stanja ta dan ni delala. V nasprotju z izpovedbami tožeče stranke je sodišče zaključilo, da je tožeča stranka utemeljeno menila, da bo zaposlena še februarja in marca pri toženi stranki. Reintegracijski zahtevek tožeče stranke je v nasprotju z njenim obnašanjem oziroma stališči, ki jih je zavzela tekom tega individualnega delovnega spora. Tožena stranka je tožeči stranki ponujala možnost sklenitve delovnega razmerja za nedoločen čas, temu pa se je tožeča stranka sprva upirala zato, ker je imela že dogovorjeno službo v šoli, nato pa se je sklicevala na delo pri svojem možu preko njegovega s.p.. To pomeni, da je sama prispevala k nastanku škode v smislu izgube dohodka. Sodišče tudi ni upoštevalo navedb tožeče stranke o tem, da je s strani zavoda prejela 470.000,00 SIT za izobraževanje, torej gre za denar, ki zmanjšuje škodo tožeče stranke, saj tega ne bi prejela, v kolikor bi bila ves čas zaposlena pri toženi stranki. Pogoji za sklenitev delovnega razmerja s tožečo stranko za nedoločen čas niso bili podani, zato je odločitev sodišča napačna. Priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev. Meni, da je odločitev prve stopnje pravilna, saj mora biti razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas podan ves čas trajanja delovnega razmerja. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi z delom tožnice 1.2.2006, saj je tožena stranka pričakovala, da bo tožnica tega dne delala, saj ji je prejšnji dan do 31.1.2006 v podpis ponudila aneks, s katerim bi le-ta ostala v delovnem razmerju še dva meseca. Tožnica pa je imela za ta dan tudi že dogovorjene razgovore z uporabniki. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi z reintegracijskim zahtevkom, saj so med strankama le potekala pogajanja za mirno rešitev spora, kar pa nima vpliva na rešitev tega tožbenega zahtevka. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi z zneskom, ki ga je tožnica dobila za izobraževanje, saj jo je na izobraževanje poslal zavod z namenom usposabljanja za možnost zaposlitve. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka v skladu z določbo 350. člena in 2. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno ugotovilo dejansko stanje, da je pa na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

Tožnica je s toženo stranko sklenila delovno razmerje za določen čas za čas pripravništva, saj se je po končani univerzitetni izobrazbi prvič zaposlila. Podlaga za sklenitev delovnega razmerja za določen čas je podana v 7. alinei 1. odstavka 52. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS št. 42/2002), ki določa, da se pogodba o zaposlitvi lahko sklene za določen čas, če gre za delavca, ki sklene pogodbo o zaposlitvi za določen čas zaradi priprave na delo, usposabljanja ali izpopolnjevanja za delo oziroma izobraževanja. Po določbi Zakona o socialnem varstvu (ZSV – Ur. l. RS, št. 36/2004) lahko socialno-varstvene storitve opravljajo strokovni delavci in strokovni sodelavci, ki so končali višjo in visoko šolo psihološke smeri, pedagoške smeri in njenih specialnih disciplin, upravne, pravna in sociološke smeri ter imajo eno leto delovnih izkušenj na področju socialnega varstva in opravljeno pripravništvo in strokovni izpit po tem zakonu. Opravljanje pripravništva je tudi pogoj za opravljanje strokovnega izpita. Tako je tožnica lahko delo pri toženi stranki opravljala le kot pripravnica, saj ni imela nobenih delovnih izkušenj in posledično seveda tudi ne opravljenega strokovnega izpita, zato so njene navedbe, da dela ni opravljala kot pripravnica, temveč samostojno in da bi iz tega razloga moralo biti z njo sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, neutemeljene, kar je pravilno zaključilo tudi sodišče prve stopnje. Zato je tudi pravilno zaključilo, da je tožena stranka ob sklenitvi pogodbe za določen čas pripravništva ravnala zakonito, ker v tistem času ni imela prostega dela, na katerega bi tožnico lahko zaposlila po poteku pripravništva in uspešno opravljenem strokovnem izpitu, ko je pogodbo o zaposlitvi sklenila za določen čas. Zmotno pa je stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka tožnici v času sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas pripravništva le-to spremeniti v nedoločen čas iz razloga, ker je v tem obdobju delavki, na katere delovno mesto bi bila lahko tožnica razporejena po poteku pripravništva in opravljenem strokovnem izpitu, prenehalo delovno razmerje. Po 10. členu Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije (Ur. l. RS, št. 15/94 in naslednji) namreč pripravnik sklene delovno razmerje za določen ali nedoločen čas, pri čemer sta našteta dva primera, ko pripravnik lahko sklene delovno razmerje za določen čas, in sicer če ni pogojev, da se po končani pripravniški dobi in opravljenem strokovnem izpitu zaposli na ustreznem delovnem mestu in če si pripravnik izrecno želi pridobiti le delovne izkušnje. V konkretnem primeru ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi po 7. alinei 1. odstavka 52. člena ZDR niso bili izpolnjeni pogoji, da bi s tožnico lahko tožena stranka sklenila delovno razmerje za nedoločen čas, saj niso bili izpolnjeni pogoji, da bi jo po končani pripravniški dobi in opravljenem strokovnem izpitu zaposlili na ustreznem delovnem mestu. Tožena stranka pa v času trajanja zaposlitve tožnici ni bila dolžna ponujati pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas zaradi spremenjenih okoliščin tekom trajanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas pripravništva. Za kaj takega namreč ni pravne podlage in se presoja v sodnem sporu le zakonitost sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas pripravništva v času njene sklenitve. Tako je potrebno ugotoviti, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena skladno z določbo 7. alinee 1. odstavka 52. člena ZDR in 10. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Republike Slovenije ter 69. člena Zakona o socialnem varstvu in je tako tožbeni zahtevek neutemeljen. Po določbi 54. člena ZDR se namreč šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas le v primeru, če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo.

Tožnica je uveljavljala, da je izpolnjen tudi alternativni pogoj iz 54. člena ZDR, da se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas v primeru, če je pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas in če delavec ostane na delu tudi po poteku časa. Tožnica je imela pogodbo o zaposlitvi za določen čas za čas pripravništva sklenjeno do 31.1.2006. Tožena stranka ji je ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas, da bi ji omogočila delo pri toženi stranki za čas pripravništva dokler ne bi opravljala strokovnega izpita. Tožnica te pogodbe ni hotela podpisati in je aneks z dne 1.2.2006 vrnila nepodpisan toženi stranki. Tega dne je prišla na delo, vendar ji je tožena stranka dala obvestilo istega dne, da ji je 31.1.2006 delovno razmerje za določen čas prenehalo in da je dolžna predati zadeve in ključe. Tako sam prihod na delo dne 1.2.2006 ne pomeni, da je tožnica ostala na delu po preteku časa, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi. Dejstvo, da je tožnica imela naročene še stranke, na tak dokazni zaključek ne more vplivati, saj je tožena stranka tožnici ponudila v podpis aneks k pogodbi o zaposlitvi za podaljšanje pogodbe do opravljenega strokovnega izpita, katerega pa tožnica ni podpisala. Zato dejstvo, da je na delo prišla 1.2.2006, to je z datumom, s katerim bi začel veljati aneks k pogodbi o zaposlitvi, ne pomeni, da je nadaljevala delo tudi po poteku časa, določenega v pogodbi o zaposlitvi. Zato tudi iz tega razloga ni moglo preiti delovno razmerje sklenjeno za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas po določbi 54. člena ZDR. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica z delom 1.2.2006 nadaljevala, v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem pred sodiščem prve stopnje.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo, za kar je imelo podlago v določbi 4. točke 358. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je moralo odločiti tudi o stroških postopka pred sodiščem prve in druge stopnje, in sicer je sklenilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka, tožeča stranka iz razloga, ker v postopku ni uspela, tožena stranka pa, ker po določbi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004) delodajalec krije sam svoje stroške postopka ne glede na izid postopka v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja.