Jedro

S pravnomočno odločitvijo o pobotni terjatvi odpade pomislek o resničnosti takšne terjatve. Ob izpolnitvi tudi preostalih splošnih pogojev zato ni mogoče odrekati učinka pobotne izjave dolžnika. Enako mora veljati tudi v povezavi s posebno ureditvijo pogojev pobotanja v primeru odstopa glavne terjatve. Načelo varovanja nevtralnega položaja dolžnika terja, da zaradi cesije terjatve ne sme priti v slabši položaj kot v primeru, da bi dolgoval prvotnemu upniku. V primeru, ko dolžnik uveljavlja v pobot terjatve na podlagi drugega odstavka 315. člena Obligacijskega zakonika (OZ), se vprašanje obstoja teh terjatev lahko kaže le v okviru preizkusa dopustnosti pobotanja po 311. členu OZ. Relevanten je torej časovni okvir podane pobotne izjave dolžnika. S pravnomočno odločitvijo o obstoju terjatve odpade morebiten ugovor neresničnosti takšne terjatve. To pa pomeni, da je materialnopravno zmotno izhodišče revidenta, da bi bilo pobotanje dopustno le ob predpostavki, da je o obstoju pobotne terjatve pravnomočno odločeno pred seznanitvijo dolžnika z odstopom glavne terjatve. Zato za dopustnost pobotanja zadostuje, da je ta okoliščina, ki odpravlja negotovost obstoja pobotne terjatve, podana ob uveljavitvi pobotne izjave po 311. členu OZ. Iz samih revizijskih navedb pa izhaja, da je bila v obravnavanem primeru ob uveljavitvi pobotne izjave (14. 5. 2021) ta okoliščina podana. Revizijsko stališče, da bi moralo sodišče natančneje ugotavljati čas seznanitve dolžnika z odstopom (glavne) terjatve, se zato izkaže kot materialnopravno zmotno.

Izrek

I.Revizija se zavrne.

II.Upnik je dolžan v 15 dneh od vročitve tega sklepa dolžniku povrniti stroške revizijskega postopka v višini 559,98 EUR, v primeru neplačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

Dosedanji tek postopka

1.Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 13. 12. 2022 zavrnilo ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Celju 85 I 318/2021 z dne 7. 9. 2021 (I. točka izreka) ter dolžniku naložilo povračilo 2.292,26 EUR upnikovih izvršilnih stroškov z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2.Sodišče druge stopnje je z izpodbijanim sklepom pritožbo dolžnika delno zavrnilo, delno pa ji je ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da se ugovoru dolžnika delno ugodi in se sklep o izvršbi z dne 7. 9. 2021 razveljavi za zneska 15.402,81 EUR in 62.936,01 EUR ter se v tem delu zavrne predlog za izvršbo, v ostalem delu pa se ugovor zavrne. V okviru spremembe izpodbijanega sklepa je upniku naložilo povračilo 1.673,65 EUR dolžnikovih izvršilnih stroškov z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Upniku je naložilo še povračilo 522,25 EUR dolžnikovih pritožbenih stroškov z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

3.Na predlog upnika je Vrhovno sodišče s sklepom III DoR 77/2023 z dne 22. 8. 2023 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je o učinku pobota terjatev dolžnika do upnika (prevzemnika terjatve), ki jih je imel dolžnik zoper odstopnika, presodilo brez ugotavljanja točnega datuma zavedanja dolžnika o odstopu terjatve (oziroma vsaj ugotavljanja, ali je dolžnik pravnomočno terjatev pridobil pred zavedanjem dolžnika o cesiji ali po tem).

4.Upnik je v zakonskem roku vložil revizijo. Izrecno izpostavlja, da izpodbija odločitev sodišča druge stopnje zgolj v delu, v katerem je razveljavilo sklep o izvršbi za znesek 15.402,81 EUR. Zatrjuje, da je odločitev sodišča druge stopnje v tem delu materialnopravno zmotna. Revizijskemu sodišču predlaga, da spremeni izpodbijani sklep tako, da se zavrne pritožba dolžnika in ugovor zoper sklep o izvršbi. Podrejeno temu predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev v ponovno sojenje sodišču druge oziroma prve stopnje. Uveljavlja tudi povrnitev stroškov revizijskega postopka.

5.Dolžnik je v odgovoru na revizijo predlagal revizijskemu sodišču, da revizijo zavrne, upniku pa naloži povrnitev stroškov odgovora na revizijo, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Ugotovljeno dejansko stanje v sklepih sodišč prve in druge stopnje

6.Glede na obseg dopuščene revizije je v nadaljevanju povzeto zgolj tisto ugotovljeno dejansko stanje (na katero je revizijsko sodišče glede na določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP vezano), ki se nanaša na izpodbijano odločitev o razveljavitvi sklepa o izvršbi in zavrnitvi predloga za izvršbo za znesek 15.402,81 EUR.

7.Med strankama postopka ni sporen obstoj izvršilnega naslova, na podlagi katerega je bila dovoljena izvršba na podlagi sklepa z dne 7. 9. 2021.

8.Dolžnik je dne 14. 5. 2021 podal pobotno izjavo, s katero je v pobot uveljavljal nasprotni terjatvi po dveh odločbah do odstopnika terjatve, in sicer (1) po pravnomočnem sklepu Okrajnega sodišča v Celju Z 104/2016 z dne 27. 2. 2017 za 708,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 3. 2017 dalje in (2) po pravnomočni sodbi Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici P 46/2017 z dne 4. 7. 2018 v znesku 10.818,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2017 dalje.

9.Obračunan znesek obeh terjatev na dan pobotne izjave je znašal 15.402,81 EUR.

10.Dolžnik je bil o odstopu terjatev v korist upnika obveščen v letu 2018.

Nosilni razlogi sodišča druge stopnje

11.Sodišče druge stopnje je pritrdilo dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je upnik prvič obvestil dolžnika o odstopu terjatve leta 2018. Pri tem se je sklicevalo na drugi odstavek 421. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), po katerem lahko dolžnik uveljavlja proti prevzemniku poleg ugovorov, ki jih ima proti njemu, tudi tiste ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti odstopniku do takrat, ko je zvedel za odstop.

Povzetek (upoštevnih) revizijskih stališč

12.Vrhovno sodišče je pri revizijski presoji omejeno na dopuščena revizijska vprašanja (371. člen ZPP). Zato za revizijsko presojo v konkretnem primeru niso relevantne revizijske navedbe, ki po eni strani predvsem izražajo nasprotovanje ugotovljenemu dejanskemu stanju (na primer glede datuma seznanitve dolžnika z odstopom v pobot uveljavljenih terjatev) ali naslavljajo vprašanja, ki presegajo dopuščeno revizijsko vprašanje (na primer glede bistvenih kršitev postopka).

13.Revident izpostavlja, da sta v pobot uveljavljani terjatvi v času podaje pobotne izjave res bili nesporni, očita pa, da dolžnik sploh ni zatrjeval, kdaj sta ti terjatvi pridobili lastnost nespornosti. Ni namreč zatrjeval, kdaj sta sodni odločbi o v pobot uveljavljanih terjatvah postali pravnomočni. Zato bi moralo sodišče ugovor dolžnika kot nesklepčnega zavrniti. Revident zatrjuje, da bi sodišče druge stopnje moralo natančno ugotoviti datum zavedanja dolžnika o odstopu terjatve, da bi lahko presodilo, ali je dolžnik imel dve nesporni terjatvi že pred zavedanjem o odstopu (da bi ju lahko veljavno pobotal) ali ne.

Odločitev o reviziji

14.Pobotanje predstavlja enega od zakonsko urejenih načinov prenehanja obveznosti. Dolžnik glavne terjatve s pobotanjem izključi potrebo po dvakratnem izpolnjevanju predmeta iste vrste med istima strankama. Pogoji zanj so urejeni v 311. členu OZ. Možnost oziroma pogoje pobotanja v primeru cesije glavne terjatve pa ureja 315. člen OZ. Teorija izpostavlja neposrečenost zapisa ureditve v tem členu.1 Vendarle so pogoji za dopustnost dolžnikovega uveljavljanja pobotanja s prevzemnikom terjatve po cesiji glavne terjatve s terjatvami dolžnika do odstopnika dovolj jasno urejeni v drugem odstavku 315. člena OZ, ki se glasi: Z njim lahko pobota tudi svoje terjatve do odstopnika, ki jih je pridobil pred obvestilom o odstopu, pa rok za njihovo izpolnitev še ni zapadel takrat, ko je bil obveščen o odstopu, vendar le, če zapade ta rok pred rokom za izpolnitev odstopljene terjatve ali hkrati z njim.

15.Ti pogoji urejajo izjemo od ureditve splošnih pogojev za pobotanje v 311. členu OZ glede pogoja vzajemnosti terjatev. Dolžnik, ki ni vključen v cesijo terjatve, zaradi te personalne spremembe na strani upnika ne sme priti v slabši položaj, kot je bil v razmerju do odstopnika terjatve. Po naznanitvi odstopa terjatve dolžniku je le-ta zavezan izpolniti obveznost prevzemniku terjatve. V razmerju do njega mu splošno pravilo iz 311. člena OZ sicer omogoča pobotanje s terjatvami, ki jih ima do prevzemnika. Vendar se v tem smislu položaj dolžnika lahko poslabša glede na položaj, ko je bil v dolžniškem razmerju z odstopnikom. Varovanju nevtralnega položaja dolžnika sta zato namenjeni splošno pravilo iz 421. člena OZ o dopustnih dolžnikovih ugovorih v primeru odstopa terjatve in specialna ureditev tega položaja v 315. členu OZ glede možnosti pobotanja s terjatvami dolžnika do odstopnika glavne terjatve.

16.Ureditev v drugem odstavku 315. člena OZ o pogojih dolžnikovega pobotanja s terjatvami do odstopnika izpostavlja relevantnost trenutka, ko je bil dolžnik obveščen o odstopu terjatev v povezavi z vprašanjem zapadlosti roka za izpolnitev v pobot uveljavljanih terjatev in rokom za izpolnitev odstopljene terjatve. Iz dejanskih ugotovitev v izpodbijanem sklepu, na katera je Vrhovno sodišče vezano, izhaja, da je bil dolžnik o odstopu terjatev obveščen v letu 2018.

17.Revident gradi nosilni očitek, da bi sodišči morali natančneje ugotoviti čas seznanitve dolžnika z odstopom, v povezavi z nerazjasnjenim nastopom pravnomočnosti sodnih odločb, v katerih je sodišče odločilo o v pobot uveljavljanih terjatvah.

18.Okoliščina, da o v pobot uveljavljanih terjatvah teče sodni postopek, se nanaša na vprašanje likvidnosti oziroma iztožljivosti teh terjatev. Gre za pogoj, ki v 311. členu OZ ni izrecno zapisan, se je pa tako v teoriji kot v sodni praksi utrdilo Cigojevo stališče, da je predpostavka za predpravdno pobotanje tudi, da mora biti terjatev resnična in ne sme biti nelikvidna oziroma sporna, pri čemer pa sodna praksa "spornost" oziroma "nelikvidnost" pojmuje ozko. Gre torej za splošno predpostavko, ki pogojuje možnost uveljavljanja pobotanja. S pravnomočno odločitvijo o pobotni terjatvi odpade pomislek o resničnosti takšne terjatve. Ob izpolnitvi tudi preostalih splošnih pogojev zato ni mogoče odrekati učinka pobotne izjave dolžnika. Enako mora veljati tudi v povezavi s posebno ureditvijo pogojev pobotanja v primeru odstopa glavne terjatve. Načelo varovanja nevtralnega položaja dolžnika terja, da zaradi cesije terjatve ne sme priti v slabši položaj kot v primeru, da bi dolgoval prvotnemu upniku. V primeru, ko dolžnik uveljavlja v pobot terjatve na podlagi drugega odstavka 315. člena OZ, se vprašanje obstoja teh terjatev lahko kaže le v okviru preizkusa dopustnosti pobotanja po 311. členu OZ. Relevanten je torej časovni okvir podane pobotne izjave dolžnika. S pravnomočno odločitvijo o obstoju terjatve odpade morebiten ugovor neresničnosti takšne terjatve. To pa pomeni, da je materialnopravno zmotno izhodišče revidenta, da bi bilo pobotanje dopustno le ob predpostavki, da je o obstoju pobotne terjatve pravnomočno odločeno pred seznanitvijo dolžnika z odstopom glavne terjatve. Zato za dopustnost pobotanja zadostuje, da je ta okoliščina, ki odpravlja negotovost obstoja pobotne terjatve, podana ob uveljavitvi pobotne izjave po 311. členu OZ. Iz samih revizijskih navedb pa izhaja, da je bila v obravnavanem primeru ob uveljavitvi pobotne izjave (14. 5. 2021) ta okoliščina podana. Revizijsko stališče, da bi moralo sodišče natančneje ugotavljati čas seznanitve dolžnika z odstopom (glavne) terjatve, se zato izkaže kot materialnopravno zmotno.

19.Pojasnjeni materialnopravni razlogi pripeljejo do odgovora na dopuščeno revizijsko vprašanje, da glede na ugotovljene dejanske okoliščine sodišče druge stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko za učinek dolžnikove pobotne izjave ni ugotavljalo natančnejšega časa dolžnikove seznanitve z odstopom terjatve oziroma ni ugotavljalo, ali je dolžnik pravnomočno terjatev pridobil pred zavedanjem o cesiji ali po tem. Glede na zamejitev revizijskega vprašanja (371. člen ZPP) se Vrhovno sodišče ni opredeljevalo do preostalih predpostavk dopustnosti pobotanja iz drugega odstavka 315. člena OZ, zato odgovor na dopuščeno vprašanje zadostuje za zavrnitev revizije (378. člen ZPP).

20.Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.

Glede stroškov postopka

21.Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker upnik v revizijskem postopku ni uspel, mora povrniti dolžniku potrebne stroške odgovora na revizijo. V skladu z veljavno Odvetniško tarifo (Uradni list RS št. 28/2015) je dolžnik upravičen do povrnitve stroškov za sestavo odgovora na revizijo (tar. št. 31/7 OT) v višini 750 točk in materialnih stroškov po tretjem odstavku 11. člena OT v višini 9 točk. Glede na vrednost točke (0,6 EUR) znašajo potrebni stroški dolžnika 459 EUR. Ob upoštevanju 22 % DDV je dolžnik upravičen do povrnitve stroškov v višini 559,98 EUR.

-------------------------------

Op. št. (1)Glej M. Juhart in ostali avtorji, Obligacije, Komentar Obligacijskega zakonika, https://www.tax-fin-lex.si/Dokument/Podrobnosti?rootEntityId=F18B99EE-7696-440A-95CD-56FE7582789A&qh=Komentar%2COZ%2C315.%2C%C4%8Dlen, enako tudi G. Dugar, Pobot z odstopljeno terjatvijo, Pravni letopis Inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, 2012, stran 149-165.

Op. št. (2)Glej sodba Vrhovnega sodišča II Ips 64/2017 z dne 4. 10. 2018, 30. točka obrazložitve.

Op. št. (3)Sklep Vrhovnega sodišča II Ips 125/2004 z dne 23. 6. 2005, enako sodba Vrhovnega sodišča II Ips 68/2016 z dne 25. 8. 2016.

Op. št. (4)S. Cigoj, Obligacijska razmerja, Zakon o obligacijskih razmerjih s komentarjem, ČZ Uradni list SR Slovenije, Ljubljana, 1978, stran 327.