Jedro

Tožniki so v reviziji označili, da je v tej fazi postopka sporen znesek 2.7200.000 SIT. Pri tem so sešteli sporne zneske vseh treh tožnikov, kar pa je napačno. Poškodbe in z njimi povezane nepremoženjske škode vsakega od tožnikov so različne. Ker njihovi zahtevki temeljijo na različni dejanski podlagi, je po drugem odstavku 41. člena ZPP treba upoštevati vrednost vsakega tožbenega zahtevka posebej.

Prisoja pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija drugega tožnika se zavrne, revizija prve tožnice in tretjega tožnika pa se zavrže.

Obrazložitev

Tožniki so se kot sopotniki poškodovali v prometni nesreči, ko sta 1.7.1990 v bližini Razdrtega trčila avtomobil, ki ga je vozil njihov mož oziroma oče, ter avtomobil nemške registracije. Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju prvi tožnici D. V. prisodilo 200.000 SIT odškodnine, drugemu tožniku J. V. 1.030.000 SIT odškodnine in tretjemu tožniku N. V. 270.000 SIT odškodnine, njihov presežni tožbeni zahtevek pa zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je o pritožbah obeh pravdnih strank odločilo tako, da je odškodnino za prvo tožnico določilo v znesku 200.000 SIT, za drugega tožnika v znesku 580.000 SIT in za tretjega tožnika v znesku 100.000 SIT, spremenilo odločitev o pravdnih stroških, višji tožbeni zahtevek zavrnilo, v ostalem delu zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožniki v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavljajo revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagajo tako spremembo izpodbijane sodbe, da se v zahtevanem obsegu zviša odškodnina in drugače odloči o pravdnih stroških. Sodišču druge stopnje očitajo procesne kršitve pri odločitvi o znižanju odškodnine prvi tožnici in tretjemu tožniku, pri vseh treh pa tudi zmotno uporabo materialnega prava. Revizija povzema obseg nepremoženjske škode za vse tri tožnike in za drugega tožnika še poudarja, da je šlo med drugim za izbitje treh zob. Tožniki so pričakali odmero odškodnine šele po dvanajstih letih od škodnega dogodka, kar bi sodišči morali upoštevati, pa tudi sicer prisoditi tako odškodnino, kot jo prisojajo našim državljanom. Na koncu revizija pojasnjuje, zakaj je zlasti nesprejemljiva odločitev obeh sodišč o pravdnih stroških.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena novega Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki ga je treba v tej pravdni zadevi uporabiti zato, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo po uveljavitvi novega zakona).

Revizija prve tožnice in tretjega tožnika ni dovoljena, revizija drugega tožnika pa ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo z ožjim obsegom in ožjimi razlogi izpodbijanja v primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom. Eden od pogojev za dovoljenost revizije v premoženjskih sporih je po drugem odstavku 367. člena ZPP, da vrednosti revizijsko izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT.

Tožniki so v reviziji označili, da je v tej fazi postopka sporen znesek 2.720.000 SIT. Pri tem so sešteli sporne zneske vseh treh tožnikov, kar pa je napačno. Poškodbe in z njimi povezane nepremoženjske škode vsakega od tožnikov so različne. Ker njihovi zahtevki temeljijo na različni dejanski podlagi, je po drugem odstavku 41. člena ZPP treba upoštevati vrednost vsakega tožbenega zahtevka posebej.

Prva tožnica že s pritožbo ni izpodbijala zavrnitve zahtevka za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti, saj je prvo sodišče ugotovilo, da pri njej ni prišlo do te oblike škode. Svoj tožbeni zahtevek je nazadnje zvišala na naroku 29.4.1998, ko je za telesne bolečine in nevšečnosti zahtevala 500.000 SIT in za strah 400.000 SIT, skupaj iz teh dveh naslovov torej 900.000 SIT. Ker ji je bilo na drugi stopnji za prvo obliko škode prisojeno 200.000 SIT, ostalo pa je bilo zavrnjeno, je njen revizijsko sporni znesek le 700.000 SIT, kar za dovoljenost revizije ne zadostuje.

Tudi tretji tožnik že v pritožbi ni izpodbijal zavrnitve zahtevka za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti. Ob zadnjem zvišanju tožbenega zahtevka je zahteval za telesne bolečine 600.000 SIT in za strah 400.000 SIT. Sodišče prve stopnje mu je iz obeh naslovov prisodilo 270.000 SIT, sodišče druge stopnje pa je to odškodnino znižalo na skupaj 100.000 SIT. Njegov revizijsko sporni znesek je tako le 900.000 SIT in ne presega za dovoljenost revizije mejnega zneska iz drugega odstavka 367. člena ZPP.

Po odbitju revizijsko spornih zneskov za ta dva tožnika od skupno označenega revizijsko spornega zneska 2.720.000 SIT odpade na tretjega tožnika razlika 1.120.000 SIT. Do enakega rezultata pripelje tudi naslednji izračun. Drugi tožnik je ob zadnjem zvišanju tožbenega zahtevka zahteval 1.000.000 SIT odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti. Sodišče prve stopnje mu je iz tega naslova prisodilo 750.000 SIT, sodišče druge stopnje pa je odškodnino za to obliko škode znižalo na 500.000 SIT in je zato revizijsko sporna zavrnjena razlika 500.000 SIT. Za strah je zahteval 800.000 SIT, sodišče prve stopnje mu je prisodilo 80.000 SIT, sodišče druge stopnje pa je tako odmero potrdilo kot primerno. Zato je iz tega naslova lahko sporna le še razlika do skupno označene revizijske vrednosti, torej 620.000 SIT (in ne 720.000 SIT). Odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti je zavrnilo že sodišče prve stopnje, kar je sodišče druge stopnje potrdilo in tožnik tega v reviziji ne izpodbija več, prav tako pa ne izpodbija sodbe sodišča druge stopnje v delu, v katerem je bila v pritožbenem postopku zavrnjena zahtevana odškodnina za duševne bolečina zaradi skaženosti.

V času prometne nesreče je bil tožnik star le 6 let. V trčenju obeh avtomobilov je kot sopotnik dobil raztrganino leve spodnje ustnice, raztrganino na zgornjem ustničnem preddvoru v področju petic, zlom zobnega zgornjega čeljustnega nastavka in izbitje treh mlečnih zob. Bil je deset dni v bolnici, kjer so mu v splošni anesteziji zašili rane, zanj je bilo v tem obdobju boleče hranjenje, pitje in ustna higiena. Zelo močne telesne bolečine je trpel tri dni, močne osem dni, lažje pa tri tedne. Ob nesreči se je ustrašil zaradi hude krvavitve iz ust, v času desetdnevne hospitalizacije je bil je odtrgan iz domačega okolja.

Glede na tako ugotovljeno dejansko podlago nepremoženjske škode tega tožnika revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje z znižanjem odškodnine za telesne bolečine na 500.000 SIT in s potrditvijo odškodnine za strah v znesku 80.000 SIT prisodilo pravično denarno odškodnino, ki upošteva vsa merila iz 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Odškodnina je primerno konkretizirana, upoštevane so vse znane individualne značilnosti takrat 6 let starega drugega tožnika, po presoji revizijskega sodišča pa je prisojena odškodnina tudi primerno uvrščena v okvir siceršnje prisoje odškodnine v zadevah, ki so primerljive s tožnikovo. Zato v odgovor na revizijske trditve le še dodaja, da je šlo za izbitje treh mlečnih, ne pa stalnih zob, da je tožnik od vložitve tožbe do izdaje zadnje sodbe sicer res čakal dobrih devet let, vendar je prav ta okoliščina glede na ugotovljeni obseg zlasti telesnih bolečin in glede na celotno prisojeno odškodnino primerno upoštevana. Zato ni mogoče pritrditi revizijskemu stališču, da je prisojena odškodnina prenizka, s tem pa seveda tudi ne mnenju, kaj naj bi bil po občutku sestavljalca revizije razlog za prenizko prisojo. Zatrjevane procesne kršitve revizija uveljavlja le glede znižanja odškodnine pri prvi tožnici in tretjem tožniku, zato jih revizijsko sodišče ni obravnavalo. Končno revizijsko sodišče v zvezi z očitki o stroškovnih odločitvah pojasnjuje, da sklep o stroških, ki ga vsebujeta sodbi obeh sodišč, ni sklep, s katerim bi bil postopek končan in ga zato z revizijo ni mogoče izpodbijati.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 377. in 378. člena ZPP odločilo kot v izreku te revizijske odločbe, ki vsebuje tudi odločitev o priglašenih revizijskih stroških tožnikov (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).