Jedro

Po prvem odstavku 50. člena OZ navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama. Če navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost (drugi odstavek istega člena). Kot je razvidno iz besedila 50. člena OZ, je pomembno, da gre za razmerje med pogodbenima strankama – če navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbeno razmerje, ki se ne nanaša na isti pogodbeni stranki, seveda ta (druga) pogodba ne more določati pravic in obveznosti med pogodbenima strankama. V takem primeru je nosilec pravic in obveznosti iz te druge pogodbe, ki jo prikriva navidezna pogodba, neka tretja oseba. Da je v obravnavani zadevi tako, je prepričljivo potrdilo sodišče prve stopnje. Pogodbe, ki sta jih sklenili pravdni stranki in ki so poimenovane »posojilna pogodba«, namreč prikrivajo neko drugo pogodbeno razmerje med tožnikom in A. A., kateremu so bila tudi namenjena denarna sredstva, ki jih je od tožnika prejel toženec. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da zavezanec iz takega pogodbenega razmerja ne more biti toženec in zato tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne gre za situacijo iz drugega odstavka 50. člena OZ.

Pripoznava dolga (s podpisano izjavo ali s konkludentnim ravnanjem) ne ustvari samostojnega pravnega naslova iztoževanemu plačilu (pravni naslov je lahko le toženčeva pogodbena obveznost do tožnika). Zato, da bi pripoznava dolga štela kot samostojna pogodba, neodvisna od dotedanjega obstoja pripoznanega dolga, ni videti nobenega posebnega razloga; pogodbene obveznosti, ki nimajo razloga, pa naše pravo odklanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti stroške odgovora na pritožbo 1.830 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu je toženec dolžan plačati 250.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 10. 2017, 250.000 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2017, 65.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2018, 300.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 2. 2018, 170.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 5. 2018, 235.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 11. 2018, 300.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 11. 2018 in 69.270,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 4. 2019 dalje do plačila, in (II.) odločilo, da je tožnik dolžan tožencu povrniti vse potrebne pravdne stroške.

2. V pravočasni pritožbi tožnik uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, tožencu pa naloži plačilo pravdnih stroškov, oz. podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Pritožbene navedbe lahko strnemo v nekaj sklopov: **- glede ugotovljene navideznosti posojilnih pogodb:** Tožnik meni, da ne drži ugotovitev sodišča, da je toženec zatrjeval le navideznost posojilnih pogodb in ne tudi da te prikrivajo drugo pogodbo v smislu drugega odstavka 50. člena Obligacijskega zakonika1 (v nadaljevanju: OZ), zaradi česar je moral dokazati le, da sta s tožnikom želela nekaj drugega in ne tistega, kar sta zapisala v posojilnih pogodbah in aneksih. Toženec je namreč v odgovoru na tožbo zapisal, da so sklenjene pogodbe zgolj navidezne in prikrivajo drug, resničen posel, kasneje pa tudi, da je tožnik vstopil v posel kot navidezen posojilodajalec, brez vsakršnih obveznosti in tveganj ter izogibanju finančnih obveznosti do finančnih organov, z namenom, da se prikrije njegov vložek oz. Plačilo za izvršene storitve, ki jih je za tožnika opravil A. A. Toženec torej ni zatrjeval le navideznosti posojilnih pogodb, ampak tudi da prekrivajo drug posel v smislu drugega odstavka 50. člena OZ.

Nadalje so po prepričanju pritožbe neutemeljeni in pavšalni zaključki sodišča prve stopnje, da je toženec zadostil svojemu dokaznemu bremenu in s stopnjo verjetnosti dokazal, da sta s tožnikom simulirala obstoj pogodb, katerih sklenitve v resnici nista želela. Sodišče je neutemeljeno sledilo irelevantnim, pavšalnim in dokazno povsem neizkazanim navedbam tožene stranke, da je posojilno razmerje navidezno, ker v pogodbah stranki nista navedli namena posojila, da so posojila brez zavarovanja, v odsotnosti notarskega zapisa, da je tožnik tako visoka posojila izročil fizični osebi, ki je prej ni niti poznal niti z njo poslovno sodeloval in končno, da naj bi navideznost posojila potrjevale skladne izpovedbe toženca ter prič B. B. in A. A. Zmoten je po prepričanju pritožbe zaključek, da je posledica navideznosti posojilnega razmerja tudi navideznost pisne pripoznave dolga, ki je akcesorne narave in velja le pod pogojem, da je veljavna sama obveznost. V zvezi z vrnitvijo srebra na podlagi pisne izjave z dne 17. 12. 2018 tožnik opozarja, da toženec v postopku vrnitve srebra fiktivnosti pisne izjave ni zatrjeval. Če je ni zatrjeval takrat, potem ne more konsistentno in prepričljivo izkazovati fiktivnosti pisne izjave v tem postopku. Prav tako takrat ni zatrjeval navideznosti posojilnega razmerja. Ker je bil del posojila, ki se nanaša na prejeto srebro, vrnjen, to očitno kaže, da se je toženec zavedal, da je zavezan posojilo vrniti, sicer bi podal izjavo o navideznosti posojila že v postopku vračila srebra.

Nadalje pritožba opozarja na izpovedbo priče B. B., ki je izpovedal, da mu je toženec rekel, da je v Švici podpisal posojilne pogodbe, pri tem je zelo jasno izpovedal, da je toženec »to sprejel kot posojilo«. Sodišče je to izpovedbo prezrlo, čeprav jasno izkazuje, da se je toženec zavedal, da bo moral posojilo vrniti. Odločilni sta tudi izpovedbi toženca in A. A. v zvezi z vračilom 100.000 EUR tožniku, kar jasno nakazuje, da posla toženec ni štel za navideznega, saj sicer ne bi vrnil 100.000 EUR. Z vračilom je toženec pripoznal dolg (drugi odstavek 364. člena OZ).

Pritožba nasprotuje pravnemu naziranju sodišča prve stopnje, da tožnik zmotno meni, da je zaradi navidezne pogodbe toženec dolžan vrniti prejeto na podlagi 87. člena OZ, saj gre pri navidezni pogodbi za zavestno razhajanje med voljo in izjavo, pri nični pa med voljo in izjavo tega razhajanja ni, zaradi česar ne gre enačiti posledic navidezne in nične pogodbe. Tožnik meni, da v obeh primerih pravni posel ne velja in nima pravnih učinkov. Ker zaradi navideznosti pogodba nima učinkov, ne more dati podlage za prenos premoženja med strankama – enako kot nična ali drugače neveljavna pogodba. Če je prišlo do premika premoženja brez pravne podlage oz. s pravno podlago, ki se je izkazala za neveljavno, je treba prejeto vrniti in nadomestiti vrednost dosežene koristi, kar je temeljno načelo obligacijskega prava (prvi odstavek 190. in prvi odstavek 87. člena OZ). Toženec bi zato po prepričanju tožnika moral tudi v primeru navideznosti vrniti vse, kar je prejel na podlagi posojilnih pogodb. Sodišče pa na eni strani odreka veljavnost posojilni pogodbi, po drugi strani pa zavrača vrnitveni zahtevek na podlagi neupravičene obogatitve. Končna posledica je, da bo toženec obdržal prejeta sredstva brez pravne podlage, kar nasprotuje temeljem obligacijskega prava.

**- glede okoliščin, ki naj bi kazale na navideznost pogodb** Po mnenju tožnika je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da okoliščina, da je tožnik nadaljeval s posojili visokih zneskov, čeprav so roki za vračilo po prvih posojilnih pogodbah potekli, kaže na navideznost posojilnega razmerja. Za posojilo po pogodbi z dne 10. 11. 2017 sta pravdni stranki namreč sklenili aneks in podaljšali rok za vračilo do 10. 11. 2018. Poleg tega na navideznost posojila ni mogoče sklepati zgolj na podlagi nevračila posojila v pogodbeno določenem roku. Tožnik izpostavlja, da je toženec pri obljubah o vračilu deloval zelo prepričljivo in je plačilo vedno obljubljal. V ta namen je tudi podpisal izjavo z dne 17. 12. 2018, s katero je pripoznal dolg. Tožnik ne vidi nobenega razloga, da bi toženec podpisal tako izjavo, če bi menil, da so posojilne pogodbe navidezne. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do trditev tožnika, da toženec kot poslovnež nikoli ne bi sklenil navidezne pogodbe, aneksa in podal pisne izjave, ki so zanj tako obremenjujoče, kot v konkretnem primeru, zato tožnik meni, da je sklicevanje na navideznost razmerja tudi iz tega razloga povsem neverodostojno. Toženec te trditve ni prerekal. Sodišče je nadalje napačno zaključilo, da na navideznost posojila kaže tudi okoliščina, da gre za posojila visokih denarnih zneskov brez zavarovanja, da niso pogodbe sklenjene v notarski obliki in da gre za kratke roke vračila. Tožnik opozarja, da zavarovanje ni bistvena sestavina posojilne pogodbe, obličnost ni bila določena, glede kratkega roka vračila pa pojasni, da tudi rok vrnitve posojila ni bistvena sestavina posojilne pogodbe.

Pritožba graja dejstvo, da sodišče po eni strani ni upoštevalo lastnoročno podpisanih pogodb, aneksa in pisne izjave o pripoznavi dolga, po drugi strani pa se je oprlo na podlagi izpovedbe s strani toženca predlaganih prič. Listine so namreč najbolj zanesljivo dokazno sredstvo, po prepričanju tožnika imajo večjo dokazno moč kot izpovedbe prič.

**- glede kavze posojilnih pogodb** V nadaljevanju pojasnjuje tožnik, da je kavza posojilne pogodbe le v tem, da ena stranka drugi prepusti določeno sredstvo v uporabo (_causa credendi_), druga pa se zaveže to sredstvo vrniti. Glede na to ne drži očitek, da obravnavane posojilne pogodbe ne bi imele kavze. Da je imel tožnik izrecen namen posoje denarja, izhaja iz izpovedb prič C. C. in D. D. Do izpovedbe C. C. se sodišče sploh ni opredelilo, pri čemer je ta izpovedal, da se spomni, da je tožnik ob podpisu posojilnih pogodb tožencu besedilo prebral in mu povedal, da gre za kratkoročno posojilo in izjavil pričakovanje, da bo vrnjeno v roku, čemur toženec ni nasprotoval, oz. je svojo obveznost potrdil. Podobno je potrdila tudi D. D. Pritožba opozarja še, da je toženec vedno obljubil vračilo posojila, tudi v prisotnosti obeh navedenih prič. Tožnik meni, da je ugotovitev sodišča, da je priča D. D. malo verjetno slišala toženca obljubiti vračilo dolga, neresnična in v nasprotju z resničnim dejanskim stanjem.

Tožnik opozarja, da je ves čas postopka zatrjeval, da je posojilne pogodbe sklenil z izrecnim namenom posoje denarnih zneskov, z jasno izraženim pričakovanjem, da mu bo v roku zapadlosti toženec posojene zneske vrnil, česar pa ni storil. Sodišče prve stopnje se je pri svoji presoji oprlo na enostranske trditve toženca in nekredibilni izpovedbi A. A. in B. B., ki sta kot poslovna partnerja toženca zainteresirana za izid te pravde: A. A. zato, ker je od toženca dobil pretežni del posojenega denarnega zneska, prav tako je določen del posojenega denarja prejel tudi B. B. Tožnik je prepričan, da vsi podpisani dokumenti in izpovedbe s strani tožnika predlaganih prič govorijo proti pavšalno zatrjevani navideznosti posojilnega razmerja, zato je dejansko stanje nepopolno oz. napačno ugotovljeno, izdana sodba je napačna in ob zmotni uporabi 50. člena OZ.

**- glede pogodbenih obresti** Tožnik nadalje opozarja, da ni šlo za brezobrestna posojila. Da je bila obrestna mera dogovorjena izhaja iz 3. člena vseh pogodb. To pomeni, da sta se stranki strinjali, da sklepata posojilne pogodbe z dogovorjeno obrestno mero, ki pa je nista eksplicitno določili, a to ni razlog, da se pogodbene obresti ne bi mogle šteti za dogovorjene, saj drugi odstavek 382. člena OZ določa, da je, če so dogovorjene pogodbene obresti, nista pa določena obrestna mera in zapadlost, obrestna mera 6 % letno, obresti pa zapadejo skupaj z glavnico. Sodišče je tudi v tem delu, ko je zaključilo, da je šlo za brezobrestna posojila, zmotno ugotovilo dejansko stanje.

**- glede poslovnih pogovorov z A. A.** Tožnik osebno oz. za svoj račun s tožencem in tudi ne z A. A. ni nikoli imel nobenih poslovnih pogovorov, ampak so se vse takšne aktivnosti vodile zgolj in samo v imenu in za račun družbe F., d. o. o, česar toženec ni prerekal, zato bi se takšna trditev tožnika morala šteti za resnično. Toženec se ne more sklicevati na navedbe prič, ki jih je predlagal, in v tej zvezi ne sme in ne more dopolnjevati svoje pomanjkljive trditvene podlage. Tožnik trdi, da so se vsi pogovori med pravdnima strankama nanašali na sodelovanje z družbo F., d. o. o. Sodišče prve stopnje se do tega ni opredelilo, zapisalo je le, da ta dejstva za odločitev v predmetni pravdi niso pravno odločilna. Sodišče se tudi ni opredelilo do dokazne listine »to whom it may concern«. Zaradi vsega tega tožnik meni, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je obremenjena z absolutnima bistvenima kršitvama iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku2 (v nadaljevanju: ZPP).

Tožnik meni, da sodišče nikjer ni pojasnilo iz katerih dokazov oz. dejstev izhaja, da naj bi se izkazale za resnične trditve toženca o obstoju poslovne vezi med tožnikom in A. A. Iz nobene listine v spisu ni razvidno, da bi bil toženec le vezni člen med tožnikom in A. A. Pa tudi, če bi bil toženec res le fiduciar (formalni prejemnik sredstev), resnični upravičenec pa A. A., to na sprejeto obveznost toženca ne bi moglo vplivati. Tožnik je svoje obveznosti iz posojilnih pogodb v celoti izpolnil in denar izročil tožencu, ne pa A. A. in nikoli ni preverjal, kako je toženec porabil posojeni denar.

**- glede procesnih kršitev** Končno pritožba opozarja, da sodišče ni neposredno zaslišalo dveh s strani tožnika predlaganih prič: G. G. in H. H., kar je obrazložilo, da njuni izpovedbi, ob presoji, da so pogodbe navidezne, ne bi prispevali k drugačni odločitvi. Takšna zavrnitev dokaza je nekonkretizirana in neobrazložena. Glede priče G. G. je sodišče zapisalo, da je težko verjeti, da je slišala toženca večkrat ustno obljubiti vračilo posojila tožniku, kar pomeni tudi nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno. Z opustitvijo dokazov je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, hkrati je poseglo v ustavno pravico tožnika do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

3. V odgovoru na pritožbo toženec predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške. Ponovno opozori, da je bil denar, ki ga je izročal tožnik tožencu, namenjen A. A. in da ne glede na podpis pogodb in pripoznave dolga ni imel volje skleniti resnično posojilnega razmerja s tožnikom, česar ni imel niti tožnik, ki ni bil v nobenem poslovnem ali osebnem razmerju s tožencem. Tožnik in A. A. sta imela toženca le za kurirja za izročitev denarja. Zanika, da bi pred sodiščem prve stopnje zatrjeval drug resničen pravni posel med pravdnima strankama, toženec je zatrjeval pravni posel med tožnikom in A. A. Tudi ne drži, da sta poslovno sodelovala le tožnikova družba in A. A. – tožnik je v pravdi med tožnikovo družbo in A. A. takšne povezave zanikal. Poslovno sodelovanje med tožnikom in A. A. pa je potrdil tudi sam A. A. Toženec zatrjuje, da nikoli ni obljubljal vrnitve denarja, saj je bil denar namenjen A. A. Toženec pritrjuje sodišču, da tožnik zmotno meni, da je treba v primeru navidezne pogodbe vrniti prejeto – končno toženec denarja tudi nima, saj ga je izročil A. A. Glede vrnjenega srebra toženec pojasni, da kljub vrnitivi ni šlo za posojilo, srebra pa tudi ni vrnil sam, ampak mu je bilo zaseženo po uradnem organu. Glede akcesornosti pripoznave dolga pritrjuje toženec zaključku sodišča prve stopnje. O izjavah prič C. C. in D. D. pa meni, da so prirejene za potrebe tožnika, jih pa drugi dokazi negirajo. Na koncu toženec še navaja, da ni res, da bi bilo v poslovnem svetu običajno sklepanje takšnih pogodb v takšni višini brez zavarovanja, brez navedbe pogodbenih obresti, brez poznavanja posojilojemalca in njegovega premoženjskega stanja. Običajno se take pogodbe sklepajo s trdimi zavarovanji, z navedbo obrestne mere in zaradi neposredne izvršljivosti v obliki notarskih zapisov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje pravilnim zaključkom sodišča prve stopnje in se v izogib nepotrebnemu ponavljanju v celoti sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje. V nadaljevanju pa odgovarja še na posamezne pritožbene navedbe.

**O NAVIDEZNOSTI POSOJILNIH POGODB:**

6. Po prvem odstavku 50. člena OZ navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama. Če navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost (drugi odstavek istega člena). Kot je razvidno iz besedila 50. člena OZ, je pomembno, da gre za razmerje med pogodbenima strankama – če navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbeno razmerje, ki se ne nanaša na isti pogodbeni stranki, seveda ta (druga) pogodba ne more določati pravic in obveznosti med pogodbenima strankama. V takem primeru je nosilec pravic in obveznosti iz te druge pogodbe, ki jo prikriva navidezna pogodba, neka tretja oseba. Da je v obravnavani zadevi tako, je prepričljivo potrdilo sodišče prve stopnje. Pogodbe, ki sta jih sklenili pravdni stranki in ki so poimenovane »posojilna pogodba«, namreč prikrivajo neko drugo pogodbeno razmerje med tožnikom in A. A., kateremu so bila tudi namenjena denarna sredstva, ki jih je od tožnika prejel toženec. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da zavezanec iz takega pogodbenega razmerja ne more biti toženec in zato tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne gre za situacijo iz drugega odstavka 50. člena OZ.

7. Pritožba nima prav, ko navaja, da bi v primeru, če bi bil resnični upravičenec tožencu izročenih sredstev A. A., to ne vplivalo na sprejeto obveznost toženca. Če gre za navidezno pogodbo in če je resnično poslovno razmerje sklenjeno med tožnikom in tretjo osebo (A. A.), kar je tudi bilo ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje, to pomeni, da posojilne pogodbe niso bile sklenjene, posledica pa je, da tožencu s strani tožnika izročenih sredstev ni treba vrniti – saj jih zaradi narave poslovnega razmerja med tožnikom in A. A. tudi nima (niso bila dana kot posojilo). Sodišče prve stopnje je zato povsem pravilno razlikovalo med posledicami navidezne in nične pogodbe. Pritožba se v tej zvezi sklicuje na dejstvo, da naj bi prišlo do premika premoženja brez pravne podlage ali po podlagi, ki se je izkazala za neveljavno, naj bi bilo treba prejeto vrniti. To načelo seveda drži, a je ključno vprašanje, ali je sploh prišlo do premika premoženja od tožnika k tožencu. Kot je bilo pravilno ugotovljeno, je tožnikovo premoženje šlo preko toženca kot vmesnega člena, a je bilo na podlagi dogovora med tožnikom in A. A. premaknjeno k tej tretji osebi. Zato tudi ni mogoče govoriti, da bi bil toženec s sredstvi, ki mu jih je izročil tožnik, neupravičeno obogaten. V obravnavanem primeru je namreč ključno, da posojilne pogodbe zaradi navideznosti ne veljajo, saj prikrivajo poslovno razmerje med tožnikom in tretjo osebo. Zato seveda ne more biti toženec zavezan vrniti kakršnega koli prejetega zneska.

8. V sodni praksi je bilo že večkrat poudarjeno, da je pripoznava dolga akcesorne narave3, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje in je torej veljavna le pod pogojem, da je veljavna obveznost sama. Pripoznava dolga (s podpisano izjavo ali s konkludentnim ravnanjem) ne ustvari samostojnega pravnega naslova iztoževanemu plačilu (pravni naslov je lahko le toženčeva pogodbena obveznost do tožnika).4 Zato, da bi pripoznava dolga štela kot samostojna pogodba, neodvisna od dotedanjega obstoja pripoznanega dolga, ni videti nobenega posebnega razloga; pogodbene obveznosti, ki nimajo razloga, pa naše pravo odklanja.5 Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da dejstvo, da je toženec podpisal izjavi (o pripoznavi dolga) samo po sebi še ne pomeni, da ne gre za navidezno pogodbo, saj veljata le pod pogojem, da velja sama obveznost. 9. Pritožba v zvezi s podano izjavo o pripoznavi dolga iz sklenjenih posojilnih pogodb opozarja, da ni bila prerekana tožnikova trditev, da toženec kot poslovnež nikoli ne bi sklenil navidezne pogodbe in podal zanj tako obremenjujoče pisne izjave. Sodišče prve stopnje je glede tega sprejelo pojasnilo, da je bil toženec kurir za denar, ker mu je bilo obljubljeno, da bo dobil 3 % in da je bil del dogovora za realizacijo projektov, ki sta jih dogovarjala tožnik in A. A. V tem je po prepričanju pritožbenega sodišča odgovor na vprašanje, ki ga gornji pritožbeni pomislek tožnika, zakaj bi toženec sklenil take navidezne pogodbe in podal sporne izjave.

10. Ker je bilo ugotovljeno, da so bile posojilne pogodbe navidezne, tudi dejstvo, da je tožnik prejel vrnjeno 100.000 EUR ne more pomeniti pripoznave dolga. Kot pa izhaja iz izpovedb toženca in A. A.6, je bilo 100.000 EUR vrnjeno tožniku po navodilu A. A., kar pomeni povsem v skladu s tem, da je šlo za A. A. namenjen denar. Če ne bi bilo tako, bi npr. toženec, če bi že vrnil tožniku kakšen znesek, o tem ne povpraševal A. A. 11. Glede vračila srebra je vse pojasnilo že sodišče prve stopnje. Srebro je bilo tožencu zaseženo in ga je nato tožniku izročil organ, ki je srebro zasegel in ne toženec. Tudi po presoji pritožbenega sodišča ne more biti sporno, če toženec v postopku vrnitve zaseženega srebra ni zatrjeval navideznosti posla oz. fiktivnosti podane pisne izjave, ampak je to storil šele v tem postopku. Poleg tega pa je tudi konkludentna pripoznava akcesorne narave in zato odvisna od veljavnosti same obveznosti.

12. Pritožba nadalje izpostavlja, da sta priči, ki jima je poklonilo vero sodišče prve stopnje, zainteresirani za izid postopka v korist toženca. A vendar je pri tem pomembno, da izpovedbam B. B. in A. A. dajejo dodatno težo tudi (objektivne) okoliščine, ki jih je v zvezi s posojili ugotovilo in izpostavilo sodišče prve stopnje (o katerih bo podrobneje pojasnjeno v naslednji točki obrazložitve). Pritožbeno sodišče zato povsem sprejema odločitev sodišča prve stopnje, da se opre na izpovedbi B. B. in A. A. 13. Pritožba izpostavlja tudi izpovedbo B. B., da naj bi mu toženec rekel, da je v Švici podpisal posojilne pogodbe in da je toženec »to sprejel kot posojilo«. Iz zapisnika o zaslišanju priče B. B. je med drugim res razvidno, da mu je enkrat toženec rekel, da je v Švici podpisal eno pogodbo in to sprejel kot posojilo, pri čemer ta stavek ni nadalje obrazložen. Vendar iz celotne izpovedbe izhaja, da ni šlo za posojilo, ampak za posel med tožnikom in A. A. Tako je že uvodoma B. B. pojasnil, da ni šlo za posojila in da so bila sredstva namenjena za projekte v Egiptu in Londonu, da jih da A. A.7 Nadalje je potrdil, da je toženec denar izročil A. A. (celo zraven je bil pri izročanju denarja) in da je bil najbrž namen tega vmesnega člena (toženca) v davčnih razlogih. Glede na celotno izpovedbo, je treba pritrditi zaključku sodišča prve stopnje in se ne opirati zgolj na posamezen stavek, vzet iz tega konteksta.

**O OKOLIŠČINAH, KI KAŽEJO NA NAVIDEZNOST POGODB**

14. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da sodišče prve stopnje ni odločilo, da so posojilne pogodbe navidezne, ker pogodbeni stranki v njih nista navedli namena posojila, ker so pogodbe brez zavarovanja, da niso sklenjene v notarskem zapisu in ker je tožnik tako visoke zneske posojila izročil fizični osebi, ki je prej ni poznal in ni z njo poslovno sodeloval. Sodišče prve stopnje je vse navedeno štelo le kot okoliščine, ki kažejo na _neobičajno poslovanje_, ki v povezavi z ostalimi dokazi dodatno podkrepi zaključek, da je šlo za navidezne pogodbe. Res je, kot navaja pritožba, da nikjer ni določeno, da bi moralo biti posojilo zavarovano, a vendar v poslovnem svetu ni običajno, da bi se tako visoka posojila dajala (neznanim osebam) brez kakršnega koli zavarovanja - še več, da se takšne posojilne pogodbe ne bi sklepale v obliki notarskega zapisa, ki bi zagotavljal tudi neposredno izvršljivost. Seveda notarski zapis ni predpisan, a njegova odsotnost utrjuje sum, da je šlo za navidezno posojilo. Prav tako ni običajno, da bi se tako visoki denarni zneski posojali neznanim fizičnim osebam (še posebej, če pogodbe niso sklenjene v obliki notarskega zapisa in če ni bilo dogovorjeno zavarovanje). Sodišče prve stopnje torej ni štelo, da ne bi bili izpolnjeni kakšni (formalni) pogoji za nastanek posojilnega razmerja, ampak da ugotovljene okoliščine kažejo na neobičajnost poslov, kar pa v povezavi z drugimi dokazi potrjuje toženčeve trditve o navideznosti posojilnih pogodb.

15. Drži pritožbeno opozorilo, da na navideznost posojila ni mogoče sklepati _le_ na podlagi nevračila posojila v pogodbenem roku. In sodišče prve stopnje tudi ni tega upoštevalo kot edini argument, ampak le kot enega od indicev, ki v povezavi z vsemi drugi ugotovljenimi dejstvi (ki so bila opisana) kaže na navideznost posojilnih pogodb.

16. Dokumenti in izpovedbe s strani tožnika predlaganih prič res pritrjujejo tožnikovi zgodbi (na kar opozarja pritožba), ki pa ji sodišče prve stopnje ni verjelo. Zakaj ne, je podrobno pojasnilo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, ki ji pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje, in dodaja, da so okoliščine sklenitev konkretnih posojilnih pogodb zelo neobičajne, tožnik pa ni zmogel prepričljivo pojasniti razlogov za to. Ko pritožba opozori na večjo zanesljivost listin od izp0ovedb prič, je treba pojasniti, da so dokazna sredstva v pravdnem postopku enakovredna, kar pomeni, da ne veljajo nobena dokazna pravila, ki bi narekovala vrsto dokaza, ki ga je potrebno uporabiti za dokazovanje določenega dejstva.8 **O KAVZI**

17. Kakšen je bil namen sklenjenih pogodb, je prepričljivo ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato je povsem brezpredmetno pritožbeno zatrjevanje, da je imel tožnik izrecen namen posoje denarnih zneskov tožencu, z jasno izraženim pričakovanjem, da mu bo toženec denarne zneske vrnil. Že samo dejstvo, da je tožnik denarne zneske posojal tudi še naprej, čeprav prejšnji posojeni zneski niso bili vrnjeni, postavlja pod vprašaj pritožbene trditve o jasno izraženem pričakovanju, da bodo zneski vrnjeni. Če bi imel tožnik tak namen, bi bilo nadaljnje posojanje denarja v zelo visokih zneskih, povsem nerazumno (še zlasti, ker je šlo za brezobrestna posojila, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju), zlasti pa v nasprotju z navedenim namenom. Tako se postavi pod vprašanje s strani tožnika zatrjevana _causa credendi_, kar pa potrjuje zaključek sodišča prve stopnje, da so bile sklenjene posojilne pogodbe brez kavze.

**O POGODBENIH OBRESTIH**

18. Glede pritožbenih navedb o tem, da naj bi bile v kreditnih pogodbah dogovorjene pogodbene obresti in da torej ni šlo za brezobrestna posojila, pritožbeno sodišče odgovarja, da je že iz 1. člena predmetnih posojilnih pogodb razvidno, da gre za brezobrestna posojila. Nikjer v nadaljnjem besedilu pogodb ni dogovorjeno, da bi posojilojemalec dolgoval poleg prejete glavnice še kakšne pogodbene obresti, edino v 3. členu pogodb je zapisano, da sta pogodbeni stranki dogovorjeni, da je posojilojemalec v primeru zamude pri plačilu glavnice in dogovorjenih obresti, za čas od dneva zapadlosti do plačila dolžan plačati zakonske zamudne obresti, kar pa glede na 1. člen, ki določa predmet pogodbe, nikakor ne gre razumeti, da so med strankama bile dogovorjene pogodbene obresti. So pa bile dogovorjene za primer zamude zamudne obresti. Drugi odstavek 382. člena OZ bi prišel v poštev, če bi bile pogodbene obresti jasno in nedvoumno dogovorjene, iz predloženih pogodb pa tak dogovor ni razviden.

**O POSLOVNIH POGOVORIH Z A. A.**

19. Pritožba pravilno opozori, da je treba ločiti med dejstvi in dokazi, da torej izpovedba (stranke ali priče) ne more nadomestiti trditve dejstvih. Vendar pa v obravnavni zadevi ni povsem jasno, v čem naj bi bila širitev trditvene podlage, ki bi izvirala iz izpovedb obeh navedenih prič. Toženec je namreč že v odgovoru na tožbo jasno zatrjeval, da je bil le povezovalec med _tožnikom_ in A. A., ker tožnik ni hotel izvajati direktnih finančnih transakcij med njima, ampak je hotel vmesni člen v osebi toženca. Pojasnil je tudi, da je _tožnik_9 hotel preko dveh, v Angliji ustanovljenih podjetij, priti do poslov v Egiptu in do nominalizacije romunskih obveznic. Vse to je torej del toženčeve trditvene podlage, zato pritožbeno sodišče ne vidi, v čem bi se ta širila na podlagi izpovedb B. B. in A. A. Njuni izpovedbi le potrjujeta, da je šlo za navidezne posojilne pogodbe, ki so prikrivale druga poslovna razmerja med tožnikom in A. A. Sicer pa tudi, če bi tožnik posle z A. A. sklepal za svojo družbo F., d. o. o., to ne spremeni situacije. Dokazni postopek je namreč potrdil, da so bila sredstva, ki jih je toženec na podlagi posojilnih pogodb prejel od tožnika, namenjena A. A. Pri tem pa seveda ni pomembno ali kot sredstva namenjena poslu tožnika ali pa družbe F., d. o. o. Pred sodiščem prve stopnje je bilo potrjeno, da je A. A. v Angliji ustanovil družbo L.,10 denar za ustanovitev te družbe pa naj bi zagotovila tako družba F., d. o. o, kot tudi tožnik (glej 19. točka obrazložitve). Glede na te ugotovitve so brezpredmetne pritožbene navedbe o neprerekanju trditev tožnika o tem, da je imel pogovore z A. A. le v zvezi s posli družbe F., d. o. o. Končno pa tudi iz tožnikovih trditev (list. št. 36) izhaja, da je imel (tožnik sam!) določene poslovne stike z A. A., kar seveda potrdi toženčeve trditve in ovrže pritožbene navedbe, da iz spisa niso razvidne poslovne vezi med tožnikom in A. A. 20. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da se zaradi dejstva, da je bilo o dogovorih oz. posojilnih pogodbah med družbama F., d. o. o., katere zakoniti zastopnik je tožnik, in M. (predhodnica te družbe je N., d. o. o.), katere zakoniti zastopnik je toženec, že pravnomočno odločeno, sodišču ni bilo treba opredeljevati do listin, kjer pravdni stranki nastopata kot zakonita zastopnika teh družb. 21. Ko pritožba opozarja, da iz listin v spisu ni razvidno, da bi bil toženec vezni člen med tožnikom in A. A., je treba pojasniti, da to niti ni potrebno. Sodišče prve stopnje je namreč to dejstvo ugotovilo na podlagi zaslišanj (tožene stranke in prič B. B. in A. A.), o enakovrednosti dokazov v pravdnem postopku pa je že bilo pojasnjeno zgoraj v 16. točki obrazložitve.

22. Pritožba se sklicuje na sodno prakso v primerih, ko bi toženec nastopal v poslovnem interesu A. A. ali da bi denar naprej posodili nekomu tretjemu, in da tudi če bi tožnik to vedel, to ne bi pomenilo neveljavnosti oz. navideznosti njunih posojilnih pogodb, aneksa in pisnih izjav.11 V predmetni zadevi ni šlo za takšno situacijo, ampak je bil ugotovljen dogovor direktno med tožnikom in A. A. ter da je bil toženec med njima le vmesni člen, preko katerega so šla sredstva od tožnika k A. A. **O PROCESNIH KRŠITVAH**

23. Ni res, kar trdi pritožba, da se sodišče ni opredelilo do izpovedb prič (posojilne pogodbe) C. C. in D. D., saj izpovedbi v 15. točki povzema in nato pove, da to, da je tožnik tožencu izročil denar, med strankama ni sporno. Glede izpovedbe D. D. sodišče prve stopnje zaključi, da je glede na vse druge izvedene in skladne dokaze malo verjetna njena izpoved, da je toženec tožniku obljubil, da mu bo vrnil denar. Slednjemu pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Glede na vse ugotovljene (in že povzete) okoliščine, ki pritrjujejo toženčevi zgodbi, nasprotno pa vzbujajo precejšen dvom v tožnikove trditve o obstoju posojilnih razmerij med pravdnima strankama, ni verjetno, da bi toženec izjavil, da bo (on) prejeti denar tožniku vrnil. Kot je namreč sodišče ugotovilo, so namreč nadaljnja »posojila« sledila, ko je tožnik ugotovil, da je toženec (prej izročeni denar) izročil A. A. Podoben dvom se postavi glede tistega dela izpovedbe C. C., ki ga povzema pritožba. Pritožbeno sodišče opozarja še na ugotovitev sodišča prve stopnje, ki ji tudi samo pritrjuje, da tudi dejstvo, da naj bi ves čas komunikacije s tožnikom zagotavljal vračilo posojila, ni dovolj razumen razlog za odločitev o posojilih (še posebej sklenjenih na tako neobičajen način) za tako visoke zneske. Na tem mestu velja pojasniti tudi, da iz izpovedbe D. D. (ko jo je sodišče še enkrat ob zaslišanju vprašalo, kaj je toženec rekel glede vračila denarja) izhaja, da je rekel, da bo denar vrnjen12 in ne da bo on denar vrnil. Tudi, če bi verjeli izpovedbi D. D., je takšna izpovedba povsem nekaj drugega, kot da je toženec obljubil, da bo on vrnil denar.

24. Pravilna pa je tudi zavrnitev izvedbe dokaza z zaslišanjem prič G. G. in H. H. V sodni praksi je bilo že večkrat poudarjeno, da načelo enakosti orožij v postopku stranki ne zagotavlja, da bi sodišče moralo izvesti prav vse predlagane dokaze, če ti niso pravno odločilni.13 Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, obeh prič ni zaslišalo iz razloga, ker naj bi izpovedovali o okoliščinah podpisa pisnih izjav o pripoznavi dolga (17. 12. 2018 – A 10 in A13), da naj bi toženec ob tem izjavil, da v celoti pozna svoje obveznosti in obljubil, da bo svoje obveznosti v celoti izpolnil v nekaj tednih, česar potem ni storil. Ker je dokazni postopek pokazal, da so bile posojilne pogodbe navidezne in ker je pripoznava dolga akcesorne narave, kar pomeni, da velja le v primeru, če je veljavna obveznost sama, dokaz z zaslišanjem obeh prič ne bi vplival na odločitev. Pogodbe so bile navidezne že ob sklenitvi, dejstva, o katerih bi izpovedovali priči, pa kasnejšega datuma, ko so bile (navidezne) posojilne pogodbe že sklenjene. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da neizvedba zaslišanja ne predstavlja absolutne bistvene kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

25. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

26. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato ni upravičen do pritožbenih stroškov, je pa v skladu z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP dolžan povrniti tožencu stroške odgovora na pritožbo. Ti znašajo 2500 odvetniških točk in 22 % DDV (stroški konference s stranko niso priznani, saj so vključeni v sestavo odgovora na pritožbo).

1 Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami. 2 Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami. 3 VSRS sklep III Ips 48/2017, VSL sodba in sklep I Cp 421/2021, VSL sodba I Cpg 1106/2011, ... 4 Pripoznava dolga je pomembna zlasti zaradi pretrganja zastaranja (prvi odstavek 364. člena OZ.) 5 VSL sodba I Cpg 1106/2011. 6 List. št. 234, ko izpove A. A., da je naročil tožencu, da tožniku vrne 100.000 EUR. 7 Vse to je na list. št. 160b. 8 VSL sodba I Cp 1402/2015. 9 Pritožbeno sodišče poudarja, da je toženec že v odgovoru na tožbo zatrjeval, da gre za odnos med _tožnikom_ in A. A. in ne med kakšno pravno osebo in A. A. 10 Katere direktor in solastnik je bil tožnik. 11 Tako npr. VSL I Cpg 86/2018. 12 List. št. 152. 13 VSL Sodba I Cp 409/2018, VSL sodba in sklep I Cp 2348/2009 in druge.