Jedro

Če je obstoj delovnega razmerja za vtoževano obdobje sporen, mora delavec poleg zahtevka za plačilo denarnih terjatev iz delovnega razmerja zahtevati tudi ugotovitev obstoja delovnega razmerja. V nasprotnem primeru ni pravne podlage za izplačilo terjatev iz delovnega razmerja. Ker tožnica ugotovitve obstoja delovnega razmerja v tem postopku ni zahtevala, obstoj delovnega razmerja med pravdnima strankama pa je bil sporen, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek za izplačilo razlik v plači.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je drugo tožena stranka dolžna tožnici plačati neto znesek 2.953,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 7. 2012 do plačila, da je prvo tožena stranka dolžna od zneska 2.953,50 EUR obračunati in plačati potrebne davke in prispevke ter da je drugo tožena stranka dolžna tožnici povrniti njene stroške postopka, vse v 8 dneh (točka I izreka sodbe). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da je prvo tožena stranka dolžna tožnici plačati neto znesek 2.953,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 7. 2012 do plačila in od navedenega zneska obračunati in plačati potrebne davke in prispevke ter da je drugo tožena stranka dolžna tožnici povrniti njene stroške postopka, vse v 8 dneh (točka II izreka sodbe). Odločilo je še, da je tožnica dolžna toženima strankama nerazdelno povrniti njune stroške postopka v znesku 1.215,73 EUR (točka III izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.), tj. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje ravnalo procesno napačno, ko je odločilo tako o primarnem kot tudi o podrednem tožbenem zahtevku, zato je izpodbijano sodbo že iz tega razloga treba razveljaviti. Sodišče prve stopnje bi se moralo, če ni ugotovilo elementov delovnega razmerja, izreči za stvarno nepristojnega in zadevo odstopiti v obravnavanje sodišču splošne pristojnosti. Tožnica je od prvo tožene stranke utemeljeno zahtevala plačilo za delo, pravno podlago spornega razmerja pa predstavljajo tudi določbe Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) v zvezi s pogodbo o delu. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je bil obstoj delovnega razmerja med strankami sporen. Pogodba o zaposlitvi med tožnico in toženo stranko je bila realizirana, obseg dela pa je bil takšen, kot je to običajno pri pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni za polni delovni čas. Tožnica je bila v času, ko ni bila zaposlena pri drugih delodajalcih, zaposlena pri toženi stranki. Delo je opravljala po njenih navodilih in z njenimi delovnimi sredstvi, zato je sodišče prve stopnje protispisno ugotovilo, da delovno razmerje med strankami ni bilo vzpostavljeno. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Pri tem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj pritožba uveljavlja protispisnost ugotovitve, da delovno razmerje med strankami ni bilo vzpostavljeno, čeprav sodišče prve stopnje tega ni ugotovilo. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev ugotovilo pravilno in popolno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje ravnalo "procesno napačno", ko je odločilo tako o primarnem kot tudi o podrednem tožbenem zahtevku. Tožnica je s pripravljalno vlogo z dne 2. 10. 2014 (list. št. 43) modificirala tožbeni zahtevek in poleg primarnega postavila tudi podredni tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje je primarni tožbeni zahtevek (v celoti) zavrnilo, zato je ravnalo skladno z določbo tretjega odstavka 182. člena ZPP, ko je presojalo tudi utemeljenost podredno postavljenega tožbenega zahtevka.

7. Tožnica je v postopku na prvi stopnji zatrjevala, da je bila v obdobju od 1. 6. 2011 in 31. 7. 2012 zaposlena pri toženih strankah na podlagi ustne pogodbe o zaposlitvi, vendar za opravljeno delo ni prejela celotnega plačila. Od toženih strank je zato zahtevala izplačilo premalo izplačanih plač ter obračun ustreznih davkov in prispevkov. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obstoj delovnega razmerja med strankami sporen, tožnica pa ugotovitve obstoja delovnega razmerja s tožbenim zahtevkom ni zahtevala, je primarni in podredni tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo (točka I in II izreka sodbe).

8. V skladu s točko b prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) je delovno sodišče pristojno za odločanje o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki. Ker je tožnica v postopku na prvi stopnji zatrjevala tako obstoj pogodbe o zaposlitvi, kot tudi delovnega razmerja pri toženih strankah, je stvarna pristojnost Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani za odločanje v tej zadevi podana, pritožba pa zato neutemeljeno uveljavlja, da se tožbeni zahtevek nanaša na delo, opravljeno izven delovnega razmerja, da v obravnavani zadevi ne gre za spor, za katerega je stvarno pristojno delovno sodišče ter da bi sodišče prve stopnje moralo zadevo odstopiti v obravnavanje sodišču splošne pristojnosti.

9. V skladu z določbo 4. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) je do terjatev iz delovnega razmerja upravičen delavec, ki je v delovnem razmerju pri delodajalcu, te terjatve pa lahko uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem (četrti odstavek 204. člena ZDR). Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da mora delavec, če je obstoj delovnega razmerja za vtoževano obdobje sporen, poleg zahtevka za plačilo denarnih terjatev iz delovnega razmerja, zahtevati tudi ugotovitev obstoja delovnega razmerja (v nasprotnem primeru za izplačilo terjatev iz delovnega razmerja ni pravne podlage). Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da obstoj delovnega razmerja v obravnavani zadevi ni bil sporen. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, sta namreč obe toženi stranki obrazloženo prerekali, da bi bila tožnica pri njima v delovnem razmerju, pogodba o zaposlitvi pa ni bila izkazana. Ker tožnica ugotovitve obstoja delovnega razmerja v tem postopku ni zahtevala, je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, ko je primarni in podredni tožbeni zahtevek zavrnilo, iz istega razloga pa so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, s katerimi tožnica obstoj delovnega razmerja utemeljuje v pritožbi.

10. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi ter razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

11. Pritožbeno sodišče o stroških pritožbenega postopka ni odločalo, ker jih tožnica ni priglasila.