Jedro

Pogodbena stranka je dolžna izpolniti svojo zavezo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo prvo in drugotoženki naložilo, naj tožniku izročita v last in posest stanovanje št.7 v izmeri 51 m2 v II. nadstropju enote 2 v objektu G. na O. cesti ter mu izročita ključe tega stanovanja. Obenem pa je v izrek povzelo zavezo tožnika, da se po pravnomočnosti te pravdne zadeve odpoveduje vsem pravicam iz denacionalizacijskega zahtevka za nepremičnino parc.št. 250/215 k.o. .... Nadalje je sodišče drugotoženki naložilo, naj overi podpis na posadni izjavi z dne 8.5.1992, tako da bo listina sposobna za vpis v zemljiško knjigo. Toženi stranka pa sta dolžni še nerazdelno povrniti pravdne stroške v odmeri 412.870,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila. V sodbo je sodišče povzelo še sklep, s katerim je vzelo umik tožbenega zahtevka na plačilo denarnega zneska na znanje. Proti sodbi se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta toženki ter sodišču predlagata, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožnici vnovič izpostavljata problem pasivne legitimacije. Že pred vložitvijo tožbe bi naj bilo namreč tožniku znano, da je sporno stanovanje last drugotoženke in mu ga tudi izroči lahko le ona. Pritožnici se tudi ne strinjata s tem, da bi morali oni dokazati svojo legitimacijo v postopku. Pritožnici dalje navajata, da bi moralo sodišče bolj kritično presojati ugotovitve denacionalizacijskega organa že zato, ker vodi postopek svetovalka, ki ni pravnica, marveč inženir neznane stroke. Podobno velja tudi glede izjav Odškodninskega sklada, ki ščiti svoje interese. Narobe naj bi bilo tudi to, da se je sodišče oprlo na dopis Odškodninskega sklada, češ da ni ovir po 32.členu ZDEN, čeravno gre za predhodno vprašanje, ki bi moralo biti rešeno s pravnomočno odločbo. Pritožnici navajata tudi, da ju upravni organ v postopku denacionalizacije ignorira, čeprav ne more biti dvoma, da je drugotožnica kot lastnica parcele stranka tega postopka, saj bi bila zavezanec za vračilo, če bi bilo vračilo možno. Dalje pravita, da je po mnenju sodišča logično, da bo upravni organ nadaljeval in zaključil postopek tako, da bo zahtevek za denacionalizacijo zavrnil, ker je ta že dobila svoje v sodnem postopku, čeprav naj bi bilo to povsem zgrešeno, pri čemer se sodišče ne vpraša, kaj bo v tem primeru dobila tožeča stranka. Druga točka izreka pa naj bi bila za pritožnici pogubna. V kolikor bi namreč taka sodba postala pravnomočna in bi bil postopek denacionalizacije ustavljen zaradi odpovedi vseh pravic tožeče stranke, toženi stranki v denacionalizacijskem postopku ne bi prejeli ničesar. Če se že odpoveduje, bi se morala tožeča stranka odpovedati tem pravicam v korist toženk. Nazadnje pa pritožnici sodišču očitata še bistveno kršitev postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77 (določbe tega je bilo potrebno v skladu s 498.členom sedaj veljavnega ZPP še uporabiti v tej zadevi); ta naj bi bila v tem, da sodišče po eni strani ugotavlja, da je tožeča stranka kršila načelo vestnosti in poštenja, njenemu zahtevku pa kljub temu ugodi. Na pritožbo je odgovoril tožnik, obširno podaja razloge za pravilno odločitev in predlaga, naj sodišče druge stopnje pritožbo zavrne. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno ter da je nanj sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče tako nima pomislekov v odločitev sodišča prve stopnje ter njegove razloge v celoti sprejema in se nanje sklicuje, da bi jih po nepotrebnem ne ponavljalo. V nadaljevanju tako zgolj odgovarja na pritožbene navedbe. Trditev pritožnic, da je tožnik že ob vložitvi tožbe vedel, da je sporno stanovanje last drugotoženke, nima ne v sodbi ne v spisu nikakršne dejanske zaslombe. Prav tako ni res, da bi bila takrat drugotoženka vknjižena v zemljiško knjigo, kot izhaja iz ugotovitev prvostopnega sodišča, ki je preverilo zemljiškoknjižno stanje za sporno parcelo, vpisano v vl. št. 2636 k.o. ..., pritožnici pa tudi nista predložili nasprotnega dokaza. Tudi pri tej pritožbeni navedbi gre torej za golo zatrjevanje. Poleg tega je potrebno pritožnicama pojasniti, da tožeča stranka nima nikakršnih možnosti, da bi dokazovala, kakšna pravno poslovna razmerja obstajajo med prvotoženko in drugotoženko. Dalje je potrebno odgovoriti, da je sodišče dejstvo, da ni ovir po 32.členu Zakona o denacionalizaciji - ZDEN, ugotovilo na podlagi celotnega postopka, poleg tega pa gre za dejstvo, ki sodi v sfero volje pogodbenih strank. Če bi namreč na strani ene izmed strank šlo pri sklepanju pogodbe za zmoto o navedenem dejstvu, bi morala ta stranka pogodbo izpodbiti. Pritožbene trditve o tem, da je drugotoženka tudi stranka v upravnem postopku, saj naj bi bila zavezanec za vračilo nepremičnine, so ob upoštevanju veljavne pogodbe neresnične. Namen pogodbenih strank je bil ravno to, da prvotoženki parcele v denacionalizacijskem postopku ne bi bilo potrebno vrniti. Iz tega razloga je bila sklenjena pogodba, s katero se je tožnik zavezal odstopiti od pritožbe zoper lokacijsko in gradbeno dovoljenje, s čimer je omogočil gradnjo ter onemogočil vrnitev v naravi. S tožbenim zahtevkom pa se odpoveduje tudi morebitnim odškodninskim zahtevkom. Tožeča stranka je torej pridobila možnost gradnje, poleg tega pa ji v denacionalizacijskem postopku ne bo potrebno ničesar vračati. Tožnik je torej svojo zavezo izolnil, sedaj pa jo mora še tožena stranka, tako, kot se je v menjalni pogodbi in podani izjavi zavezala (17. člen ZOR). Nobene bojazni ni več, da bi tožnik dobil stanovanje brez svoje protidajatve, ker ne bo pridobil nobenih pravic v denacionalizacijskem postopku. Tožbeni zahtevek je zato utemeljen, kar je razumljivo obrazložilo že prvo sodišče. Eden izmed razlogov, ki jih je navedlo, je tudi to, da je v tem sporu zaznati kršitev načela vestnosti in poštenja, a ne na strani tožnika. Res je, da je besedica "ne" očitno pomotoma izpadla v obrazložitvi sodbe, vendar pa to ne pomeni, da gre za bistveno kršitev postopka, še posebej zato ne, ker je prvo sodišče to očitno pisno napako odpravilo s popravnim sklepom. Pritožbene navedbe, da bi se moral tožnik odpovedati denacionalizacijskim zahtevkom v korist toženk, pa so nerazumljive ter nimajo nobene podlage niti v zakonu, niti v pogodbi. Ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (365/2 člen ZPP/77), je treba pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (368. člen ZPP/77).