Jedro

Tožnik je s sklenitvijo menjalne pogodbe drugi pogodbenici omogočil gradnjo, sebi pa je onemogočil zahtevo za vrnitev podržavljene parcele v naravi, ker je tu druga pogodbenica zgradila poslovnostanovanjski objekt. V skladu s pogodbeno voljo obeh pogodbenikov bo tožnik namesto vrnitve parcele v naravi dobil odškodnino v obliki stanovanja. Prav zaradi sklenjene menjalne pogodbe tožnik v denacionalizacijskem postopku nima tistih pravic, ki jih imajo drugi denacionalizacijski upravičenci, kadar ni možna vrnitev v naravi. Ker bo odškodnino za razlaščeno zemljišče dobil v obliki stanovanja, ne more več zahtevati odškodnine v drugih oblikah, ki jih določa ZDen, saj za isto stvar ne more zahtevati dveh oblik odškodnine. Če pa te pravice nima, je tudi ne more odstopiti prvotoženki.

Tožnik je pošteno in v vsem izpolnil svoje obveznosti iz menjalne pogodbe, druga stranka pa ne. Prvotoženka je dolžna svojo pogodbeno obveznost izpolniti že na podlagi same menjalne pogodbe in tudi na podlagi splošnega načela iz 17. člena ZOR o dolžnosti izpolnitve obveznosti, saj njena obveznost ni ugasnila, drugotoženka pa je to dolžna na podlagi zaveze iz posadne izjave z dne 08.06.1992.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju ponovno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženkama v izreku pod točko 1 naložilo, da morata izročiti tožniku v last in posest stanovanje št. 7 v izmeri 51 m2 v drugem nadstropju enote 2 v objektu ... ter mu izročiti ključe tega stanovanja. V izreku pod točko 2 je povzelo tožnikovo zavezo, da se po pravnomočnosti te pravdne zadeve odpoveduje vsem pravicam iz denacionalizacijskega zahtevka za nepremičnino parcelno št. 250/215 k.o..., ki se vodi pod določeno opravilno št. pri Upravni enoti ... V izreku pod točko 3 je drugotoženki naložilo, da overi podpis na posadni izjavi z dne 08.05.1992 (prav: 08.06.1992) tako, da bo ta listina zemljiškoknjižno sposobna, sicer bo overitev nadomestila sodba. V izreku pod točko 4 je še odločilo o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je pritožbo obeh toženk zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženki v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavljata revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata tako spremembo izpodbijane sodbe, da se njuni pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek. Zatrjujeta, da je nepravilna ugotovitev sodišča druge stopnje o njunih trditvah, da je tožnik že ob vložitvi tožbe vedel, kdo je lastnik spornega stanovanja. To izhaja že iz posadne izjave z dne 08.06.1992, drugotoženka pa je bila že pred vložitvijo tožbe vpisana v zemljiški knjigi. Zato revizija vztraja pri stališču, da je v tej pravdni zadevi pasivno legitimirana samo drugotoženka. Toženki grajata razloge sodišča druge stopnje o tem, ali je drugotoženka sploh stranka v upravnem postopku. Pri tem poudarjata, da menjalna pogodba ne more določiti zavezanca v denacionalizacijskem postopku. V nadaljevanju prvič razlagata menjalno pogodbo tako, da naj bi odstop obstoječih in bodočih pravic tožnika na sporni parceli ne pomenil samo umika pritožbe proti lokacijskemu dovoljenju, kar naj bi bil le nagib za sklenitev menjalne pogodbe, ampak prenos vseh upravičenj tožnika, ki zajema tudi njegovo terjatev proti sedaj Slovenskemu odškodninskemu skladu. Zato je tožena stranka pričakovala, da bo pridobila odškodnino od te osebe. S tem bi dobila odškodnino za kupnino, ki jo je plačala za zemljišče. Zato toženki poudarjata svoje pritožbene trditve, da je tožnikova odpoved odškodninskim zahtevkom v denacionalizacijskem postopku zanju celo pogubna. Še vedno torej manjka tožnikova protidajatev. Gre za vzajemni terjatvi, tožnik pa še ni izpolnil svojih pogodbenih obveznosti. Toženki tudi zatrjujeta, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na njune pritožbene trditve glede "nadomestne izpolnitve" v zvezi s 5. točko pogodbe. V najslabšem primeru bi bilo po njunem mnenju mogoče zahtevati to, kar je tam zapisano, ker ta pogodbena določba izključuje možnost zahtevati sporno stanovanje.

Revizija je bila vročena tožniku, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP iz 1977, v nadaljevanju ZPP 1977).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je v tej pravdni zadevi na podlagi prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku še naprej uporabljalo določbe prejšnjega ZPP 1977, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo pred uveljavitvijo novega zakona.

Odločilna dejanska podlaga za odločanje v tej pravdni zadevi so naslednje ugotovitve obeh sodišč. Tožniku je bilo v letu 1949 razlaščeno zemljišče, v katerega spada tudi sedanja parcelna št. 250/215 k.o... Pravico uporabe na tej parceli je leta 1989 pridobila tožena stranka, v letu 1991 pa je pridobila tudi lokacijsko dovoljenje. Takrat se je že vedelo, da bo sprejet Zakon o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Tožnik je proti lokacijskemu dovoljenju vložil pritožbo. Nato je bila na iniciativo prvotoženke med njo in tožnikom 19.08.1991 sklenjena menjalna pogodba, s katero je prvotoženka zamenjala in prenesla na tožnika stanovanje, ki bo zgrajeno na tej lokaciji, tožnik pa je na drugo pogodbenico prenesel vse obstoječe in bodoče pravice na navedeni parceli skupaj s terjatvami do takratne občine ... Tožnik je zaradi sklenjene menjalne pogodbe umaknil pritožbo proti lokacijskemu dovoljenju, že pred uveljavitvijo ZDen je vložil zahtevo za vrnitev podržavljene parcele in kasneje svojo zahtevo še dopolnil, vložil pa tudi ni pritožbe proti gradbenemu dovoljenju, izdanemu po uveljavitvi ZDen. S tem je pogodbenici omogočil izgradnjo objekta. Ker pa ta svoje pogodbene obveznosti ni izpolnila, je tožnik vložil tožbo. Denacionalizacijski postopek pri upravnem organu je prekinjen, ker se v tej pravdni zadevi ugotavlja veljavnost sporne menjalne pogodbe.

Ob taki dejanski podlagi tudi revizijsko sodišče ugotavlja, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Prvotoženka neutemeljeno vztraja pri ugovoru o pomanjkanju svoje pasivne legitimacije. Sodišče prve stopnje je ta ugovor zavrnilo na podlagi njene izjave, da nima nobenih dokazov o trditvi, da je drugotoženka prevzela vse pravice in obveznosti v zvezi z zgrajenim objektom. Revizijsko grajani razlogi sodišča druge stopnje so odgovor na razširjene pritožbene trditve, da naj bi tožnik že ob vložitvi tožbe vedel, da je lastnik spornega stanovanja drugotoženka. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje tega ne potrjujejo. Za ponovno razširjene revizijske trditve velja odgovor, da po izrečni določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP 1977 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato v zvezi z revizijskim sklicevanjem na drugotoženkino posadno izjavo z dne 08.06.1992 revizijsko sodišče le opozarja na neprerekano izpoved tožnika in odvetnika, zakaj je bila ta izjava zapisana (zaradi spremembe med gradnjo je bilo treba natančno opredeliti stanovanje in zavarovati tožnika). Vendar te okoliščine niti niso pravno odločilne. Pasivna legitimacija prvotoženke temelji na sami menjalni pogodbi, pri čemer toženki niti ne zatrjujeta, da naj bi med njima prišlo do prevzema dolga v smislu 446. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), v katerega bi tudi sicer moral privoliti tožnik.

Pravno nepomembna je okoliščina, ali je drugotoženka stranka v denacionalizacijskem postopku ali ne. V pritožbi zatrjevane nepravilnosti v denacionalizacijskem postopku na to pravdo ne vplivajo. Kljub temu ni odveč opozorilo na razloge sklepa o prekinitvi denacionalizacijskega postopka, med katerimi je navedeno tudi, da je upravni organ pozval toženo stranko kot denacionalizacijskega zavezanca, da se izjavi o zahtevi za denacionalizacijo, pa ni prejel nobenega odgovora.

Toženki se v reviziji zavzemata za širšo razlago menjalne pogodbe, kot sta jo zatrjevali v postopku na prvi stopnji. V primerjavi s pritožbenimi trditvami pa je razširjen tudi revizijski ugovor v zvezi s 5. členom menjalne pogodbe. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je nepravilno stališče, da je umik pritožbe proti lokacijskemu dovoljenju šteti le za nagib menjalne pogodbe, prava podlaga pa da je tak prenos tožnikovih pravic do odškodnine v denacionalizacijskem postopku, da naj bi na drugo pogodbenico prešla tudi pravica do odškodnine proti Slovenskemu odškodninskemu skladu in s tem odmena ali odškodnina za kupnino, ki jo je druga pogodbenica plačala za zemljišče. V 1. členu menjalne pogodbe je jasno opredeljen njen namen: vzdržati v veljavi lokacijsko dovoljenje in s tem pravico gradnje na eni strani ter doseči primerno kompenzacijo za razlaščeno zemljišče na tožnikovi strani. Jasno je tudi, da brez te podlage - cause sploh ne bi prišlo do sklenitve menjalne pogodbe. Drugačno revizijsko stališče o podlagi menjalne pogodbe ni pravilno.

Tožnik je s sklenitvijo menjalne pogodbe drugi pogodbenici omogočil gradnjo, sebi pa je onemogočil zahtevo za vrnitev podržavljene parcele v naravi, ker je tu druga pogodbenica zgradila poslovnostanovanjski objekt. V skladu s pogodbeno voljo obeh pogodbenikov bo tožnik namesto vrnitve parcele v naravi dobil odškodnino v obliki stanovanja. Prav zaradi sklenjene menjalne pogodbe tožnik v denacionalizacijskem postopku nima tistih pravic, ki jih imajo drugi denacionalizacijski upravičenci, kadar ni možna vrnitev v naravi. Ker bo odškodnino za razlaščeno zemljišče dobil v obliki stanovanja, ne more več zahtevati odškodnine v drugih oblikah, ki jih določa ZDen, saj za isto stvar ne more zahtevati dveh oblik odškodnine. Če te pravice nima, je tudi ne more odstopiti prvotoženki. Zato so neutemeljene revizijske trditve, da še vedno manjka tožnikova protidajatev oziroma opozarjanje na vzajemnost medsebojnih dajatev. Na drugi strani pa tudi revidentka ne more uveljavljati glede iste stvari dveh zahtev. Ali povedano malo drugače: ker je parcela ostala njej, ni upravičena še do odškodnine za to parcelo. Zato so težko razumljive njene trditve, da je pričakovala "odškodnino za kupnino", ki jo je pred leti plačala za parcelo. Neutemeljeno je torej stališče, da naj bi bila tožnikova odpoved pravicam iz denacionalizacijskega zahtevka za revidentki celo pogubna.

Po prvem odstavku 375. člena ZPP 1977 mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi svoje odločbe presoditi tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Samo to procesno kršitev toženki opisno in opredeljeno uveljavljata v zvezi s svojim pritožbenim opozorilom na 5. člen menjalne pogodbe, vendar neutemeljeno. Res sodišče druge stopnje na te pritožbene trditve ni odgovorilo. Vendar gre za tako očitno neutemeljene trditve, da jih ni mogoče opredeliti kot odločilne v smislu navedene zakonske določbe. V 5. členu menjalne pogodbe sta se pogodbenici dogovorili, da lahko tožnik v primeru, če druga pogodbenica iz krivdnih ali nekrivdnih razlogov ne izpolni pogodbe, z njenimi sredstvi kupi na prostem trgu drugo stanovanje. Sedanja revizijska razlaga te pogodbene določbe bi pomenila, da naj bi se tožnik odpovedal pravici sodno uveljavljati tako izpolnitev pogodbe, kot je dogovorjena v predhodnih pogodbenih določbah, torej sodno uveljavljati izpolnitev z izročitvijo stanovanja. Taka razlaga je nesmiselna in tudi nesprejemljiva, saj iz jasne pogodbene določbe izhaja, da gre za izbirno pravico tožnika, pri kakšni izpolnitvi bo vztrajal. Iz doslej obrazloženega izhaja, da je tožnik pošteno in v vsem izpolnil svoje obveznosti iz menjalne pogodbe, druga stranka pa ne. Prvotoženka je dolžna svojo pogodbeno obveznost izpolniti že na podlagi same menjalne pogodbe in tudi na podlagi splošnega načela iz 17. člena ZOR o dolžnosti izpolnitve obveznosti, saj njena obveznost ni ugasnila, drugotoženka pa je to dolžna na podlagi zaveze iz posadne izjave z dne 08.06.1992. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso utemeljeni, v postopku pred sodiščema prve in druge stopnje pa tudi ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP 1977 revizijo obeh toženk zavrnilo in z njo tudi njune priglašene revizijske stroške. Tožnik stroškov svojega revizijskega odgovora ni priglasil.