Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na strani revidenta.

Spor o zakonitosti inšpekcijske odločbe, ki nalaga odstranitev nelegalne gradnje, ni spor, v katerem bi bila obveznost stranke izražena v denarni vrednosti v smislu 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Ker revidentka pomembnega pravnega vprašanja ni definirala in izpostavila, uveljavljanega pogoja za dovolitev revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazala.

Da bi bil izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, bi morala revidentka, upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu, natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanjo izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanjo zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revidentka) vložila revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na vse tri točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo gradbenega inšpektorja Inšpektorata RS za okolje in prostor, št. 06122-3645/2005 z dne 21. 3. 2011. Prvostopenjski upravni organ je na podlagi 152. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) z navedeno inšpekcijsko odločbo med drugim odločil, da mora revidentka v roku dveh mesecev po vročitvi te odločbe odstraniti lesen počitniški objekt na betonskem kamnitem podstavku z nadstreškom pri vhodu, stoječem na tam navedenem zemljišču. Tožena stranka je z odločbo, št. 0612-158/2011 z dne 9. 1. 2011, zavrnila revidentkino pritožbo.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revidentka uveljavlja dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, in v zvezi s tem navaja, da je vrednost nepremičnine opredelila v tožbi (pcto. 30.000,00 EUR), enaka vrednost pa izhaja tudi iz vpogleda v uradne podatke evidence GURS.

6. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR.

7. V obravnavani zadevi ne gre za spor, v katerem bi bila obveznost revidentke izražena v denarni vrednosti. Z izpodbijano inšpekcijsko odločbo je namreč revidentki naložena odstranitev nelegalno zgrajenega počitniškega objekta. Za izraz denarne vrednosti pa gre le pri pravici do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih) in pri obveznosti plačati določen znesek (enako Ustavno sodišče v sklepu U-I-117/09, Up-501/09 z dne 28. 1. 2010). Zato pogoj za dovoljenost revizije po citirani določbi ZUS-1 ni izpolnjen. Tako stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo tudi v svojih številnih odločbah, kot npr. X Ips 115/2009, X Ips 100/2008, X Ips 233/2008, X Ips 494/2009, X Ips 407/2009, X Ips 264/2009, X Ips 503/2010, X Ips 182/2011, X Ips 301/2011. 8. Revidentka z navedbo, da gre v zadevi za pomembno pravno vprašanje, uveljavlja dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po navedeni določbi je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

9. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, bi morala revidentka, ki zatrjuje, da gre v zadevi za pomembno pravno vprašanje, natančno in konkretno, glede na vsebino zadeve, navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.

10. V prejšnji točki te obrazložitve opisanega trditvenega in dokaznega bremena, revidentka ni izpolnila. V reviziji je namreč navedla samo to, da gre za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, pomembnega pravnega vprašanja pa ni niti definirala niti izpostavila. Ker revidentka pomembnega pravnega vprašanja ni izpostavila, uveljavljanega pogoja za dovolitev revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazala.

11. Revidentka uveljavlja dovoljenost revizije tudi po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

12. Zelo hude posledice utemeljuje s tem, da v primeru rušitve, objekta ne bo mogla več povrniti v stanje pred rušitvijo, ker naj bi šlo za lesen objekt izjemnega kulturno zgodovinskega pomena, ki naj bi bil zgrajen že leta 1890. To pa zanjo predstavlja nepopravljivo škodo.

13. S temi navedbami revidentka zelo hudih posledic ni izkazala. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 412/2009, X Ips 501/2009, X Ips 375/2010, X Ips 457/2010, X Ips 389/2011, X Ips 450/2011, X Ips 153/2012, X Ips 163/2012), bi morala navesti, kakšne konkretne posledice ima zanjo izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanjo zelo hude, ter vse to tudi izkazati. Revidentka tega ni storila. Pa tudi sicer med nepopravljivo škodo, ki jo navaja in v tem sporu izpodbijano odločbo, ki nalaga odstranitev počitniškega objekta, ni vzročne zveze. Zato zelo hude posledice v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 niso izkazane.

14. Ker revidentka ni izkazala izpolnjevanja uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

15. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).