Jedro

Zavrnitev tožničinega zahtevka je po presoji pritožbenega sodišča pravilna iz razloga neodpravljive nesklepčnosti. Tožnica namreč zahteva, da se iz zemljiške knjige kot lastnina toženke izbriše del (sporni prostor v izmeri 41 m²), ki bo evidentiran kot posamezni del stavbe na podlagi elaborata za vpis sprememb v kataster, ki ga bo v tem postopku izdelal sodni izvedenec geodetske stroke. Tožnica torej želi, da se na stavbi vzpostavi etažna lastnina, česar pa v tem pravdnem postopku ne more doseči. Postopek vzpostavitve etažne lastnine je poseben nepravdni postopek, v katerem sodelujejo vsi (so)lastniki oz. etažni lastniki in ga ni mogoče omejiti zgolj na en posamezni del stavbe. Za vzpostavitev etažne lastnine tožnica tudi nima podlage v sami pogodbi, saj ta predvideva parcelacijo in ne etažiranje. Parcelacije stavbe na nepremičnini ni mogoča po načelu povezanosti objekta in zemljišča (superficies solo cedit, 8. člen SPZ). Vzpostavitev etažne lastnine pa ureja ZVEtL-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnica je dolžna toženki povrniti stroške tega pritožbenega postopka v znesku 837 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalja do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za ugotovitev neveljavnosti in izbrisa vknjižbe lastninske pravice v korist toženke za del nepremičnine v obsegu 41 m2 v pritličju stavbe ID 000-100 na parceli ID 000 200/25 in za vpis tega dela na prejšnjo lastnico, to je tožnico. Zavrnilo je tudi v bistvenem podoben podredni zahtevek in tožnici naložilo povračilo stroškov toženke v višini 3297,30 EUR.

2. Zoper sodbo se tožnica pritožuje in sklicujoč se na vse pritožbene razlog predlaga njeno razveljavitev ter priglaša pritožbene stroške. Povzema razloge sodišča prve stopnje, nato pa navaja, da so zaključki sodišča napačni in da to ni opravilo skrbne presoje vseh dokazov, kot to nalaga 8. čl. ZPP, pač pa je uporabilo le dokaze, ki narekujejo zavrnitev zahtevka, njej pa odvzelo možnost obravnavanja. Navaja, da iz izpovedbe toženkinega zakonitega zastopnika izhaja, da je bil seznanjen z dejstvom, da lizing ni vključeval spornih prostorov in da je bilo govora o tem, da se bo za sporni prostor uredila etažna lastnina, ki se bo glasila na A. s. p. Če so bili sporni prostori predmet lizing pogodbe, bi bila ta pogodba podlaga za zahtevanje posesti. Če bi bila uporaba dovoljena le za opravljanje dejavnosti Rehabilitacijskega centra X., bi lahko posest zahteval že l. 2012, ne pa šele l. 2020, to je tri leta za tem, ko se je opravil vpis v zemljiško knjigo. Ker sodnica vprašanj o tem ni dovolila, je tožnici odvzela možnost dokazovanja. Nadalje izpostavlja, kaj so priče izpovedale o glede postavitve stene, ki ločuje sporni prostor. Kot arbitraren graja zaključek sodišča, da je stena začasne narave. Opozarja, da je toženkin zakoniti zastopnik povedal, da so vzeli v lizing točno to, kar je prej imel v lizingu K. d. o. o. Očita, da je nasprotje med tem, kar je B. B. izpovedal, in kar je v sodbi navedeno, da je izpovedal glede tega, ali je iz prvotnega kompleksa nastalo več parcel, ki so zaključena celota. V tem je vidi tudi nasprotje, zato očita kršitev po 14. in 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Isti kršitvi sta po mnenju pritožnice storjeni glede vprašanja, kdo naj bi sklenil dogovor o začasni uporabi spornega prostora. Navaja, da začasnega dogovora vsekakor ne potrjujejo različni podatki o izmeri spornega prostora.

Pritožnica nasprotuje argumentaciji sodišča, češ da je bila sama neskrbna, ker je izstavila zemljiškoknjižno dovolilo, še preden je uredila etažno lastnino. Priznava, da je pri izstavitvi dovolila naredila napako, ki se pač dogajajo, vendar ne izpodbija dovolila zaradi zmote, pač pa trdi, da nima podlage v razpolagalnem poslu. Nadalje kot zmotno graja stališče, da prostor ne more biti funkcionalna celota. Trdi, da je lahko in da je to potrdil tudi ogled na kraju. Končno graja zaključek sodišča, da razlika med zavezovalnim in razpolagalnim poslom ne predstavlja take napake, da bi bil slednji ničen. Dejstvo je, da je bil predmet lizinga del parcele 200/25 in ne celota.

3. Toženka je na pritožbo obrazloženo odgovorila, se zavzela za njeno zavrnitev ter opredelila stroške v zvezi s podanim odgovorom.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev je materialnopravno pravilna, čeprav iz drugih razlogov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje.

6. Pritožnica ima prav, da je razlika med zavezovalnim in razpolagalnim poslom glede prometa z nepremičnino, in sicer se je lizing pogodba nanašala na del parcele 200/25, medtem ko se zemljiškoknjižno dovolilo glasi na navedeno parcelo v celoti (1/1).

7. Kaj predstavlja to razliko, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo z za to edinim primernim in predlaganim dokazom - izvedencem geometrom. Pogodba je glede predmeta lizinga jasna: v prvem odstavku 2. čl. je opisno, kaj predstavlja del parcele 200/25, ki je predmet lizinga - dvorišče 235 m2, poslovna stavba 159 m2 ter delež skupnih cest 24/1000 (na drugih parcelah); nepremičnine v naravi predstavljajo poslovne prostore v skupni izmeri 462 (kletna etaža 159 m2, pritličje 144 m2, nadstropje 159 m2). V tem pogodbenem določilu je še navedeno, da bo opisani del po pravnomočnosti geodetske odločbe dobil svojo parc. številko, kar se nesporno ni zgodilo.

8. Predmet pogodbe torej vsebuje natančne izmere in nikjer ne omenja, da bi bil vezan na dejansko uporabo kogarkoli. Sodišče prve stopnje je zato po nepotrebnem preverjalo stanje v naravi in raziskovalo preteklo uporabo oz. posest prostora, za katerega prej niti ni ugotovilo, ali res prav ta prostor predstavlja zatrjevano razliko med zavezovalnim in razpolagalnim poslom (med pogodbo in ZK dovolilom). V 38. tč. obrazložitve sodišče prve stopnje celo izrazi dvom, da gre za sporni prostor v zatrjevani izmeri.

9. Kot ključni razlog za zavrnitev pa sodišče prve stopnje nato navede svojo oceno, da glede na določbo 105. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ) sporni prostor ni sposoben biti samostojna funkcionalna celota. V tem je sicer nasprotje, vendar se pritožbeno sodišče s tem ne strinja (izhajajoč iz predpostavke, da gre za spornih 41 m2.). V 2. odst. 105. čl. SPZ določa, da mora posamezni del zgradbe predstavljati samostojno funkcionalno celoto, primerno za samostojno uporabo, kot so zlasti stanovanje, poslovni prostor ali drug samostojen prostor. K posameznemu delu v etažni lastnini lahko spadajo tudi drugi individualno odmejeni prostori, če so del nepremičnine v solastnini etažnih lastnikov. Zakaj omenjeni prostor ne bi bil sposoben za samostojno uporabo, sodišče prve stopnje ne pojasni, pri čemer je nesporno, da je v naravi sporni prostor za zdaj funkcionalno povezan s tožničinimi poslovnimi prostori.

10. Nadalje pritožbeno sodišče ne vidi nasprotja, ki ga je v tožničinih navedbah videlo sodišče prve stopnje, in mu posveča precej pozornosti (brez jasnega zaključka), da ZK dovolilo za vpis celotne parcele nima podlage v pogodbi in da je bilo pomotoma izdano takšno dovolilo.

11. Zavrnitev tožničinega zahtevka je po presoji pritožbenega sodišča pravilna iz razloga neodpravljive nesklepčnosti. Tožnica namreč zahteva, da se iz zemljiške knjige kot lastnina toženke izbriše del (sporni prostor v izmeri 41 m²), ki bo evidentiran kot posamezni del stavbe na podlagi elaborata za vpis sprememb v kataster, ki ga bo v tem postopku izdelal sodni izvedenec geodetske stroke. Tožnica torej želi, da se na stavbi vzpostavi etažna lastnina, česar pa v tem pravdnem postopku ne more doseči. Postopek vzpostavitve etažne lastnine je poseben nepravdni postopek, v katerem sodelujejo vsi (so)lastniki oz. etažni lastniki in ga ni mogoče omejiti zgolj na en posamezni del stavbe.1 Za vzpostavitev etažne lastnine tožnica tudi nima podlage v sami pogodbi, saj ta predvideva parcelacijo in ne etažiranje. Parcelacije stavbe na nepremičnini ni mogoča po načelu povezanosti objekta in zemljišča (superficies solo cedit, 8. čl. SPZ).2 Vzpostavitev etažne lastnine pa ureja ZVEtL-1. 12. Tako se izkaže, da kljub diskrepanci med pogodbo in dovolilom, pri čemer slednje očitno presega prvo, tožnica v tej pravdi pravnega varstva z uveljavitvijo zahtevka, kot ga postavlja, ne more doseči. Ta je do vzpostavitve etažne lastnine (na celotni stavbi) najmanj preuranjen, sicer pa bi se lahko glasil kvečjemu na celoten vpis.

13. Pritožbeni očitki se zato izkažejo za neutemeljene, ne da bi bilo treba posebej odgovarjati na očitke glede ocene o ugotavljanju pravno nerelevantnih dejstev (1. odst. 350. čl. ZPP). Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo relevantnih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnica mora sama kriti stroške svoje neuspešne pritožbe, toženki pa mora povrniti stroške odgovora, ki ji jih je z njo povzročila (1. odst. 154. čl. ZPP), in sicer 1125 tč. po veljavni Odvetniški tarifi za sestavo pritožbe, povečano za 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, kar je skupaj 837 EUR. Priznane stroške mora tožnica toženki plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

1 Glej 1., 4., 5., 27. in 30. čl. Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1). 2 Izjemi od tega načela sta po našem pravu le etažna lastnina in stavbna pravica.