Jedro

Zastaralni rok za občasne terjatve, kakršne so tudi terjatve za plačilo zakonskih zamudnih obresti pa po določbi prvega odstavka 372. člena ZOR znaša tri leta.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti 399,35 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Po podatkih spisa je pravni prednik tožnikov od leta 1975 dalje tožencem dajal v najem parcele št. 2345, 2346 in 2348 k.o. ..., katerih lastnik je bil, tožniki pa so po njegovi smrti 2. 11. 1992 parcele tožencem prodali za 60.000 DEM, od katerih so jim toženci plačali 35.000 DEM. Po sklenitvi prodajne pogodbe je med pogodbenimi strankami prišlo do spora, ki ga je sodišče obravnavalo v več pravdah. Tako je zavrnilo zahtevek tožencev, da jim morajo tožniki izdati zemljiškoknjižno dovolilo, prav tako pa je zavrnilo zahtevek tožnikov za razveljavitev pogodbe. Pač pa je z zahtevkom za razveljavitev prodajne pogodbe uspel tretji, predkupni upravičenec B. L., tožnikom pa je bilo naloženo, da morajo sporno nepremičnino, ki je v naravi kmetijsko zemljišče – vinograd, pod enakimi pogoji prodati njemu. Tožniki so z B. L. prodajno pogodbo sklenili 21. 11. 2002, vendar pa mu vinograda niso izročili v posest, ker ga imajo v posesti še vedno toženci. Tožniki so od tožene stranke zahtevali uporabnino od leta 1992 do leta 2002 oziroma najmanj za čas 5 letih pred vložitvijo tožbe leta 1997, in sicer v višini 5.000.000 SIT, kar presega 35.000 DEM (nevrnjene) kupnine. Toženci pa so z nasprotno tožbo zahtevali vrnitev plačanega dela kupnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva plačila drugega obroka kupnine 3. 11. 1992 (tedaj je bilo plačanih 20.000 DEM, pred tem pa 27. 10. 1992 15.000 DEM).

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožnikov zavrnilo. Pojasnilo je, da je podana aktivna legitimacija tožnikov z zahtevek za plačilo uporabnine za čas do 21. 11. 2002, ko je lastnik spornih nepremičnin postal B. L., da so toženci vinograd uporabljali tudi po tem, ko je bila prodajna pogodba med pravdnimi strankami razveljavljena s sodbo z dne 5. 7. 1999, ki je postala pravnomočna 27. 9. 2000(1) in da zahtevek (2) ni zastaral, ker zahtevki za plačilo uporabnine zastarajo v splošnem 5-letnem zastaralnem roku; po presoji prvostopenjskega sodišči bi bili tako tožniki po teh kriterijih upravičeni do uporabnine po 219. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) oziroma 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), vendar je zahtevek zavrnilo, ker tožniki niso dokazali, da bi imeli toženci od uporabe njihovega zemljišča v času, ko za to niso imeli več pravne podlage, kakršnokoli korist. Tožnik je namreč višino uporabnine vezal na dohodek od prodaje vina, pridelanega iz grozdja iz spornega vinograda, zmanjšan za stroške, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je bil vinograd v relevantnem obdobju (zaradi starosti) že amortiziran in da so proizvodni stroški presegali tako ceno grozdja samega kot ceno vina, ki se iz njega pridela (v tako starem vinogradu so stroški tolikšni, da ne pokrivajo pričakovanega dobička, niti v ceni za prodano grozdje, niti v ceno za prodano vino). Za rentabilno rabo bi moralo biti v vinogradu vsaj 1000 trt (bilo jih je 530), dohodek v vinogradu pa je negativen že pri pridelavi 400 kg/ha (po toženčevi izpovedbi naj bi pridelava znašala 2000 kg). Prvostopenjsko sodišče je v razlogih sodbe izrecno opozorilo, da tožeča stranka ni višine uporabnine vezala na primerjavo z zakupnino in da je predlog, naj se višina uporabnine določi v protivrednosti 300 l terana na leto podala glede na določbe 286. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) prepozno.

Ugodilo pa je sodišče prve stopnje zahtevku tožencev iz nasprotne tožbe: tožnike je zavezalo, da morajo toženi stranki plačati 8.571,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi; višji podredni zahtevek je zavrnilo s pojasnilom, da je bil ta v zavrnjenem delu neutemeljen zaradi napake pri preračunu iz DEM v tolarje.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zoper odločitev o delni zavrnitvi zahtevka iz nasprotne tožbe zavrnilo in v tem delu sodbo potrdilo. Pritožbi tožeče stranke je ugodilo delno in sicer je odločitev o zavezi tožeči stranki, da mora tožencem plačati zakonske zamudne obresti spremenilo tako, da mora tožeča stranka zakonske zamudne obresti plačati za čas od 7. 4. 2001 do 1. 1. 2002. V tem delu je ugodilo pritožbi tožnikov.

4. Sodbo pritožbenega sodišča tožeča stranka izpodbija z revizijo iz revizijskih razlogov zmotne uporabe materialnega prava bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter predlaga njeno spremembo in spremembo sodbe sodišča prve stopnje tako, da bo z zahtevkom v celoti uspela, zahtevek iz nasprotne tožbe pa bo v celoti zavrnjen; podrejeno predlaga razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve le temu v ponovno odločanje. V zvezi z zavrnitvijo njenega tožbenega zahtevka iz naslova uporabnine prereka ugotovitev, da po sedanjih normativih vinograd s 40 let starimi trtami ni rentabilen oziroma ne daje koristi. Taka ugotovitev je v nasprotju z vsakdanjo prakso obdelave starih vinogradov na krasu. Ni mogoče upoštevati le količine, ne pa tudi kvalitete grozdja oziroma vina, ki je na starih trtah boljša. Ni res, da bi bil vinograd s takimi trtami, velik nad 5.000 m2, na lepi legi ..., praktično brez koristi in je to splošno znano. Tožniki ob vložitvi tožbe niso mogli vedeti, kakšne nerealne novodobne ugotovitve bosta podala izvedenca; te ugotovitve so v nasprotju s splošnim prepričanjem ljudi in prakso ekstenzivnega vinogradništva na krasu, zato tožeče stranke ne more zadeti krivda za prekluzijo dokaza. Podana je kršitev četrtega odstavka 286. člena ZPP. Če tožniki z izvedenci niso dokazali višine uporabnine, bi moralo sodišče glede na specifiko zadeve tožeči stranki dopustiti možnost, da višino koristi tožene stranke dokaže z drugimi dokazi, na drugačen način, na drugi osnovi, še posebej, ker samo meni, da korist (in s tem temelj) obstoji, potreben bi bil le drugi način obračuna višine. To je tožeča stranka po tem, ko sta izvedenca podala nelogično in nerealno mnenje, dokazovala z vrednostjo zakupnine, kot ji jo je tožena stranka plačevala do nastanka spora, do leta 1992, to je z vrednostjo 300 l maloprodajne cene vina na leto. O tem je izrecno izpovedal toženec A. Č. na naroku za glavno obravnavo 12. 3. 2007. Po tem ključu bi uporabnina znašala 600 EUR na leto. Vsekakor pa bi morala znašati vsaj 290 EUR na 5 let, kolikor znaša zakupnina po ceniku sklada, kar je ugotovila izvedenka O. v mnenju z dne 27. 9. 2007. V zvezi z zahtevkom za vrnitev kupnine tožniki izpodbijajo odločitev o pričetku teka zakonskih zamudnih obresti. Menijo, da jih niso dolžni plačati že od leta 1992 dalje in da je sodišče zmotno uporabilo določbo 214. člena ZOR, ker je ni povezalo z določbo tretjega odstavka 132. člena in z določbo 122. člena ZOR. Tožeči stranki nepoštenosti ni mogoče očitati za čas pred vložitvijo nasprotne tožbe 7. 4. 2004. V zvezi s tem je sodišče trdilo, da sta bili stranki v sporu, a ne pove v kakšnem sporu sta bili. Tožeča stranka ni mogla biti nepoštena glede vračila dela kupnine, ko pa je istočasno tožena stranka imela zemljišče v uporabi in ga tožeči stranki ni hotela izročiti. Odsotnost razlogov o neupravičenosti zadržanja kupnine in nepoštenosti v sodbi pritožbenega sodišča predstavlja bistveno procesno kršitev. Glede glavnice, tožencem prisojene po nasprotni tožbi meni, da je (tudi) pritožbeno sodišče zmotno rešilo njen ugovor zastaranja. Prodajna pogodba iz leta 1992 namreč ni bila realizirana, ni bila sklenjena v jasni pisni obliki, ni bila overjena in kupnina ni bila v celoti plačana, takoj po sklenitvi je prišlo do spora o predmetu nakupa. Ob takem stanju stvari je imela tožena stranka takoj proti tožeči stranki obligacijski zahtevek za razvezo pogodbe in vračilo kupnine, pa ga ni uveljavljala vse do leta 2004. Prodajna pogodba iz leta 1992 je bila obligacijska pogodba, terjatve iz takih pogodb pa zastarajo. Zastaranje vračila kupnine je nastopilo konec leta 1997 po petih letih od nastanka spora in sklenitve prodajne pogodbe v letu 1992. Ta zastarana pravica zaradi tožbe B. L. ni mogla ponovno oživeti leta 2000, kot zmotno menita nižji sodišči. Tudi sicer je bila razveljavitev pogodbe na podlagi tožbe B. L. zgolj formalna – zgolj v vlogi predkupne pravice. Končno trdi še, da je izrek glede zakonskih zamudnih obresti nerazumljiv in ga ni mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče navaja, da so obresti za čas pred 7. 4. 2001 zastaran, pri odločitvi pa tega ne upošteva, saj zastarane obresti prišteje h glavnici, ki jo na čuden oziroma nenavaden način obrestuje od 7. 4. 2001 do 1. 1. 2002. Če so obresti zastarane, jih ni mogoče prisoditi ne poleg glavnice in ne prišteti h glavnici ter nato povečano glavnico uporabiti pri novem izračunu obresti. Obresti po zakonu ne morejo biti napol zastaran, druga polovica pa skrita v glavnici.

5. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in Vrhovnemu sodišču predlagala, naj jo zaradi nedoseganja revizijskega praga zavrže, podrejeno pa, naj jo zavrne.

6. Revizija ni utemeljena.

7. V zvezi z odločitvijo o zahtevku tožeče stranke za plačilo uporabnine revizija uveljavlja le revizijski razlog kršitve pravila o prekluziji. To naj bi zagrešilo sodišče prve stopnje, ko ni dopustilo ugotavljanja višine okoriščanja tožene stranke na podlagi primerjave z maloprodajno ceno za 300 l terana letno. Kršitev pravil o prekluziji je relativna procesna kršitev.(3) Relativne postopkovne kršitve so revizijski razlog le, če jih zagreši pritožbeno sodišče (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Če relativno kršitev procesnih pravil zagreši sodišče prve stopnje, mora stranka to kršitev uveljavljati v pritožbi, sicer izgubi pravico uveljavljati jo v reviziji. Tožniki kršitve pravil o prekluziji v pritožbi niso uveljavljali. Zaradi prepovedi preskakovanja pravnih sredstev je v reviziji ne morejo uveljavljati.

8. Neutemeljena je tudi revizijska teza, da je terjatev tožencev za vrnitev kupnine zastarala konec leta 1997, ker je zastaranje pričelo teči ob nastopu spora med pravdnimi (takrat pogodbenimi) strankami v letu 1992 ter da ni mogoče pričetka teka zastaralnega roka vezati na sodbo o razveljavitvi prodajne pogodbe, ki je postala pravnomočna v letu 2000, ker jo je sodišče izdalo na podlagi tožbe tretjega, predkupnega upravičenca B. L. Prodajna pogodba je predstavljala podlago za izročitev kupnine in ta podlaga je odpadla šele z razveljavitvijo pogodbe, ne pa že z nastopom spora med pogodbenimi strankami. Šele od tedaj, ko je podlaga za izročitev kupnine odpadla, so tožniki kupnino zadrževali neupravičeno in samo tisto, kar je pridobljeno neupravičeno zato, ker je bilo pridobljeno brez pravne podlage ali pa na pravni podlagi, ki je kasneje odpadla (210. člen ZOR) je treba vrniti (214. člen ZOR). Navedeno pa pomeni, da v primeru, ko je premoženjska korist neupravičena zaradi razveljavitve pravne podlage, na kateri je bila pridobljena, prikrajšana stranka pridobi pravico zahtevati vrnitev neupravičeno pridobljenega šele, ko podlaga za pridobitev odpade, terjatev pa ne more zastarati pred zapadlostjo.

9. V reviziji izpostavljena okoliščina, da prodajna pogodba zaradi spora med pogodbenima strankama, do katerega je prišlo že v letu 1992, ni bila realizirana, se ni normalno izvrševala in ni živela in učinkovala, bi bila relevantna le v primeru, če bi bila pogodba zaradi neizpolnitve razvezana na zahtevo katere od pogodbenih strank. Po že obrazloženem konkreten primer ni tak.

10. Po določbi 214. člena ZOR je treba, kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, vrniti plodove in plačati zamudne obresti in sicer če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Poštenost (dobrovernost) vpliva na obseg vrnitve in pri denarnih zahtevkih na začetek teka zakonskih zamudnih obresti.(4) Iz izreka izpodbijane sodbe izhaja odločitev pritožbenega sodišča, da morajo tožniki tožencem zakonske zamudne obresti plačati za čas od 7. 4. 2001 do 1. 1. 2002, v razlogih take odločitve pa je pojasnjeno, da je obrestna terjatev tožencev za čas pred 7. 4. 2001 zastarala (nasprotna tožba, s katero so toženci zahtevali vrnitev kupnine in zamudne obresti je bila vložena 7. 4. 2004, zastaralni rok za občasne terjatve, kakršne so tudi terjatve za plačilo zakonskih zamudnih obresti pa po določbi prvega odstavka 372. člena ZOR znaša tri leta(5)). Zmotno je stališče odgovora na revizijo, da zakonske zamudne obresti niso mogle zastarati, ker ni zastarala terjatev za vračilo glavnice. Odločitev pritožbenega sodišča je torej materialnopravno pravilna; tudi preizkusiti jo je bilo mogoče, zato ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. V zvezi z revizijsko trditvijo, da „v kolikor so obresti zastarane, jih ni več mogoče dosoditi, ne posebej (poleg glavnice), ne prištevati k glavnici in nato tako povečano glavnico uporabiti pri novem obračunu obresti“ Vrhovno sodišče dodaja, da zastaranje obrestne terjatve pomeni zgolj njeno neiztožljivost, ne pa tudi, da obresti v času, zajetem z zastaranjem, niso tekle in da se v času veljavnosti konformnega načina izračuna niso pripisovale k glavnici; zaradi tega so se v obdobju, ki je zajeto z zastaranjem, pa tudi kasneje, obračunavale od višje glavnice.

12. Ker zamudne obresti iz 214. člena ZOR niso sankcija za zamudo, pač pa predstavljajo plodove, s katerimi je tožeča stranka neupravičeno razpolagala in jih mora vrniti toženi stranki, je relevantno tudi, ali je bila tožeča stranka (oziroma njeni pravni prednik) nepoštena (nedobroverna). V takem primeru mora namreč zamudne obresti plačati že od dneva pridobitve dalje. V obravnavanem primeru je tožeči stranki z izpodbijano sodbo naloženo plačilo zamudnih obresti za čas od 7. 4. 2001 dalje (do 1. 1. 2002), torej za obdobje, ko je bila na podlagi tožbe B. L. prodajna pogodba med pravdnima strankama glede spornega vinograda že pravnomočno razveljavljena in je bila prodajalcu naložena dolžnost skleniti prodajno pogodbo z B. L. Revizijsko sodišče zaradi tega v pravilnost presoje o nedobrovernosti tožnikov za ta čas (in znotraj tega za čas, za katerega jim je naloženo plačilo zamudnih obresti) nima nobenih pomislekov. Zato je materialnopravno zmotno revizijsko stališče, da zamudne obresti niso mogle začeti teči pred vložitvijo tožbe z zahtevkom za vrnitev kupnine 7. 4. 2004. 13. Ker mora tožeča stranka zamudne obresti plačati za čas, ko so se le-te obračunavale po konformni metodi, skladno s katero so se pripisovale k dolgovani glavnici, in ker zastaranje obrestne terjatve ne pomeni, da pred časom, zajetim z zastaranjem, sploh niso mogle teči, je relevantno, ali so tekle (to je, ali bi jih sodišče po določbi 214. člena ZOR tožnikom lahko naložilo v plačilo, tudi za čas pred 7. 4. 2001 (in kateri), če ne bi bile zastarane). Predpostavka za pričetek teka obresti je, kot je bilo že pojasnjeno, nedobrovernost tožnika. Ker je bilo ugotovljeno, da sta pogodbeni stranki zašli v spor že neposredno po sklenitvi pogodbe in delnem plačilu kupnine, da je prodajalec zahteval razveljavitev pogodbe, kupec pa izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, je pravilna tudi revizijsko grajana presoja o nedobrovernosti tožeče stranke (in njenega pravnega prednika) že od delnega plačila kupnine. Za konkretnem primer to pomeni, da morajo tožniki zamudne obresti plačati le za čas od 7. 4. 2001 do 1. 1. 2002 (ker je terjatev za obdobje pred 7. 4. 2001 zastarala), a od glavnice, ki se je zaradi konformnega načina obrestovanja večala od 4. 11. 1992. 14. Revizija tožeče stranke je torej neutemeljena in jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

15. Ker tožniki z revizijo niso uspeli, so dolžni tožencem povrniti stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Te predstavljajo stroške zastopanja, ki so jih utrpeli v zvezi z vložitvijo odgovora na revizijo in jih je revizijsko sodišče odmerilo skladno z relevantno odvetniško tarifo.

Op. št. (1): Razveljavljena je bila na tožbo predkupnega upravičenca B. L. Op. št. (2): Pri čemer ima sodišče očitno v mislih obdobje po razveljavitvi prodajne pogodbe na podlagi tožbe B L. Op. št. (3): Primerjaj Galič, A., v: Ude, L. in soavtorji, pravdni postopek Zakon s komentarjem, Druga knjiga, Gospodarski vestnik in Založba Uradni list, Ljubljana 2006, stran 604 (Druga knjiga).

Op. št. (4): Primerjaj odločbe II Ips 201/2009, II Ips 678/2007, II Ips 512/2009. Glej tudi Polajnar-Pavčnik A., v Plavšak N. in soavtorji, Obligacijski zakonik s komentarjem, Splošni del, Druga knjiga, stran 53, ki pojasnjuje, da določba ureja vračanje naravnih in civilnih plodov predmeta obogatitve, ter obresti, pri čemer je zavezanec dolžan zamudne obresti plačati od trenutka, ko ni bil več dobroveren, zahteva po vrnitvi od dneva pridobitve pa se nanaša na plodove. Enako Cigoj, S., Komentar Obligacijskih razmerij, Druga knjiga, stran 837: nepošteni pridobitelj plačuje zamudne obresti od dneva pridobitve oziroma od dneva nedobrovernosti, če ta nastopi pozneje, najpozneje pa od vložitve zahtevka.

Op. št. (5): V teoriji je nesporno, da so zamudne obresti stranske terjatve. Prevladuje stališče, da so tudi občasne terjatve, da niso del celote, pač pa so določene, samostojne in dospevajo v časovnih presledkih in sicer dnevno – za vsak dan zamude. Triletni zastaralni rok začne teči od dospelosti vsake posamezne občasne terjatve. Glej Krajnc, V., v Plavšak, N. in soavtorji, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del) Druga knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 468 in naslednje.