Jedro

Nogomet je igra neizbežnih telesnih kontaktov, ki jih ni mogoče preprečiti, kar pomeni, da je v veliki meri glede nastanka možnih poškodb tudi nepredvidljiva. Določba 144. člena OZ sicer izhaja iz obstoja krivdne odgovornosti šole, vendar se šola lahko ekskulpira, če dokaže, da je nadzorstvo opravila na način, kakor je treba, ali da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu. Če je do poškodbe prišlo pri preigravanju napadalca in golmana, ki ni pomenilo večje objestnosti v nasprotju s športno igro, takšne poškodbe tudi skrbno nadzorstvo ne bi moglo preprečiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. Su 72/2009 z dne 19.3.2009, prenesena z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo odškodnine v višini 10.452,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od omenjenega zneska od 2.1.2004 dalje do plačila in od zneska 19,76 EUR od 9.6.2004 dalje do plačila. Posledično je tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi povrniti njene stroške pravdnega postopka v znesku 468,66 EUR.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodba skromno obrazložena, nepravilno pa se tudi sklicuje na zadevo II Ips 414/2006, saj gre v konkretni zadevi za drugačno dejansko stanje. Tožena stranka v postopku ni dokazala, da je bila športna igra organizirana v skladu s predpisi. Tožnik je zahteval postavitev novega izvedenca ustrezne stroke, ki bi lahko objektivno ocenil potek igre, pri kateri je prišlo do tožnikove poškodbe. Navedel je konkretne argumente, ki kažejo na to, da je izvedeniško mnenje bilo takšno, da ni možna ugotovitev dejanskega stanja brez nadaljnjega dokaznega postopka. Izvedensko mnenje je potrebno izdelati ustno, zato je predlagal tudi ustno dopolnitev izvedeniškega mnenja dr. M. P. Prejeto izvedeniško mnenje trdi, da bi kontaktno igro kot je nogomet moral vedno nadzorovati profesor. S tem tožnik soglaša, vendar pri tem opozarja, da je izvedenec v nadaljevanju svojega mnenja navedel, da je mogoče, da učitelj istočasno nadzoruje več športnih iger skupaj. Ta trditev izvedenca pa je takšna, da vzbuja dvom v objektivnost mnenja. Tožniku ni jasno, kako je mogoče, da bi lahko profesor istočasno nadzoroval dve ločeni skupini otrok pri različnih igrah, saj to dejansko ni izvedljivo. Tožena stranka bi morala dokazati, da je profesor ravnal pravilno. Sodišče bi moralo spoštovati določila ZPP in ugoditi dokaznemu predlogu po ustni dopolnitvi izvedeniškega mnenja. Kršena so načela Zakona o pravdnem postopku, med njimi načelo ustnosti in neposrednosti. Nepomembno je razlogovanje prvostopenjskega sodišča o tem, da bi naj tožnik bil sposoben igrati nogomet in dovolj spreten ter da je poznal pravila. To v zadevi ni pomembno. Nadzor nad izvajanjem športne igre je bil neustrezen in pomanjkljiv. Učitelj telovadbe je trdil, da se kritičnega dne na igrišču nista igrali dve različni igri. Izvedenec pa je zatrdil, da je primerno, če 20 dijakov razdeljenih v dve različni skupini, igra različne igre ob nadzoru enega učitelja. Trditev sodišča, da tožnik ni imel vprašanj za izvedenca in da zaradi tega tudi ni dovolilo angažiranje novega izvedenca ali ustne dopolnitve, je neutemeljena.

Pritožba ni utemeljena.

Pravno podlago tožbenemu zahtevku tožnika predstavlja določilo 144. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da za škodo, ki jo drugemu povzroči mladoletnik, medtem ko je pod nadzorstvom skrbnika, šole ali druge ustanove, odgovarjajo slednji, razen če dokažejo, da so opravljali nadzorstvo z dolžno skrbnostjo ali da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu. Iz trditvene podlage tožnika, potrjene z njegovo izpovedbo in drugimi izvedenimi dokazi, izhaja, da se je poškodoval v času obveznega pouka športne vzgoje, ko je s sošolci igral nogomet. Bil je na položaju golmana, njegov sošolec pa v položaju napadalca, ki je vodil žogo proti golu. Tožnik je žogo hotel brcniti stran, takrat pa sta se oba igralca zapletla tako, da je tožnik padel po tleh in se telesno poškodoval. Glede na pavšalne trditve tožeče stranke, da je podana krivdna odgovornost tožene stranke, ker igra nogometa med poukom športne vzgoje ni bila ustrezno nadzorovana s strani učitelja, je sodišče prve stopnje pravilno presojalo, ali je tožena stranka izkazala bodisi da je opravljala nadzorstvo z dolžno skrbnostjo bodisi da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu. Pri tem je izhajalo iz ugotovitev izvedenca dr. M. P., da je nogomet gibalna aktivnost, ki nima nobenih posebnih omejitev, ki bi same po sebi omogočale večjo varnost in tudi ni posebnih varovalnih zahtev do učitelja športne vzgoje. Ta mora biti v bližini in opazovati, da ne prihaja do objestnosti posameznikov, pri čemer sam nadzor in sojenje še ne zagotavljata preprečitve raznih poškodb. Omenjenih ugotovitev tožeča stranka ni izpodbijala, temveč je v pripravljalni vlogi zgolj izrazila nasprotovanje izvedeniškemu mnenju, posebej v delu, kjer je izvedenec zaključil, da je organizacija učencev v dve skupini, ki hkrati igrata igri na dveh igriščih, v skladu z načeli pedagoške prakse. Navedla je še, da predlaga postavitev novega izvedenca oziroma ustno zaslišanje dosedanjega. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da pogoji za postavitev novega izvedenca na podlagi 3. odstavka 254. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) niso bili izpolnjeni. Tožeča stranka je namreč s svojimi pripombami izrazila predvsem nestrinjanje z izvedeniškim mnenjem, niti po pozivu sodišča na naroku dne 6.11.2008 pa ni podrobneje opredelila, katere so pomanjkljivosti oziroma nasprotja v mnenju, ki bi jih bilo potrebno odpraviti s postavitvijo novega izvedenca. Glede na ugotovitve izvedenca o naravi nadzora nogometne igre, v kateri sodeluje 10 učencev, ko mora profesor predvsem paziti, da igra poteka po pravilih brez objestnosti, ni mogoče pritrditi toženi stranki, da hkrati ni mogoče na enak način nadzirati tudi športne igre, s katero se ukvarja druga polovica učencev. Profesor športne vzgoje je namreč po sprejetih normativih zadolžen za nadzor 20 učencev, pri čemer mora poskrbeti, da vsi to uro preživijo aktivno. Mnenje, ki delo profesorja z dvema skupinama učencev opredeli kot skladno z načelom dinamičnosti pedagoškega procesa, zato ni protislovno ali pomanjkljivo. Pritožba tudi nima prav, ko omenja, da je sklicevanje sodišča na odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 414/2006 neprimerno, saj gre v obravnavani zadevi za drugačno dejansko stanje. V zadevi II Ips 414/2006 je Vrhovno sodišče namreč jasno zapisalo, da je nogomet igra neizbežnih telesnih kontaktov, ki jih ni mogoče preprečiti, kar pomeni, da je v veliki meri glede nastanka možnih poškodb tudi nepredvidljiva. Šola se lahko ekskulpira svoje krivde tako, da dokaže, da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu. To pa je v obravnavani zadevi glede na izvedene dokaze, ki jih je sodišče prve stopnje strnilo na 4. strani sodbe, toženi stranki uspelo. Do poškodbe tožnika bi namreč lahko prišlo tudi, če bi profesor nadzoroval zgolj nogometno igro, saj je bila poškodba posledica normalnega preigravanja med napadalcem in golmanom, ki je celo ob neprestanem opazovanju igre glede na njeno dinamičnost in naravo ni mogoče preprečiti.

Pritožba pa utemeljeno opozarja, da je sodišče s tem, ko ni ustno zaslišalo postavljenega športnega izvedenca, kršilo načelo ustnosti in neposrednosti izvajanja dokazov iz 4. člena v zvezi z 253. členom ZPP. Vendar pa gre zgolj za relativno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki pa na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ni vplivala. Tožena stranka je glede na že navedeno namreč uspela izkazati, da poškodbe v danem primeru tudi ob skrbnem nadzorstvu ne bi mogla preprečiti, saj je ta nastala kot sestavni del nogometne igre napada na gol. Zato se je uspešno razbremenila svoje odgovornosti po določilu 144. člena OZ in dodatno zaslišanje izvedenca o primernosti organizacije pedagoškega procesa z dvema skupinama učencev k drugačnim zaključkom ne bi pripomoglo.

Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Ker sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo kakšnih kršitev, na katere bi pritožbeno sodišče moralo paziti v okviru uradnega preizkusa (2. odstavek 350. člena ZPP), je le-to pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odstavka 154. v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP.