Jedro

Predlagatelj obnove nosi dokazno breme, da brez svoje krivde novih dejstev ni mogel uveljavljati pred pravnomočnim končanjem prejšnjega postopka. Vprašanje krivde se v tem primeru povezuje z vprašanjem zadostne procesne skrbnosti stranke, ki predlaga obnovo postopka, v že pravnomočno končanem postopku, zadostna skrbnost pa zahteva uporabo pravnega standarda, ki je zasnovan abstraktno.

Toženka ni vedela za zaposlitev tožnika, na to dejstvo pa tudi ni mogla sklepati iz tedanjega procesnega gradiva v spisu; tudi tožnik ob zahtevku za reintegracijo in zahtevku za priznanje delovnega razmerja pri toženki vse od 25. 7. 2014 dalje z vsemi pravicami od tega datuma ni navedel in ni izpovedal, da je bil v vmesnem času zaposlen pri drugem delodajalcu. Ta podatek je enostavno zamolčal. Zato je bilo neživljenjsko pričakovati, da bi toženka brez indicev in ob podatkih, s katerimi je razpolagala, vedela za obstoj delovnega razmerja tožnika pri drugem delodajalcu in bi že v času prejšnjega postopka morala opraviti ustrezne poizvedbe o eventualnem obstoju delovnega razmerja tožnika tudi drugje ali to zahtevati od sodišča. Krivda stranke v zvezi z novimi dejstvi ali novimi dokazi kot razlogom za obnovo postopka se v skladu z drugim odstavkom 395. člena ZPP nanaša na krivdo (neskrbnost) stranke v prejšnjem sodnem postopku, ne pa na morebitno neskrbno in s tem povezanim prepozno ravnanje stranke, ki ji je s pravnomočno sodbo sodišča naložena izpolnitev obveznosti.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo predlog toženke za obnovo postopka. Odločitev o zavrženju je utemeljilo s tem, da je predlog za obnovo prepozen, saj je vložen po izteku zakonsko določenega tridesetdnevnega subjektivnega roka, ki je začel teči od dne, ko je stranka sodišču mogla navesti nove dokaze - to pa je od 5. 12. 2015, ko je iztekel osemdnevni rok za izpolnitev obveznosti, ki je bila toženki naložena s pravnomočno sodbo Delovnega sodišča v Celju Pd 229/2014 z dne 10. 2. 20151, ki je bila potrjena s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 449/2015 z dne 26. 11. 2015. Sodišče je obrazložilo, da bi toženka ob ustrezni skrbnosti že tedaj lahko opravila poizvedbe pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZPIZ) glede statusa tožnika in se seznanila z okoliščino, da je bil takoj po prenehanju delovnega razmerja pri toženki v času od 25. 7. 2014 do 25. 8. 2014 socialno zavarovan na podlagi delovnega razmerja pri drugem delodajalcu. Rok za predlaganje obnove postopka se je po stališču sodišča prve stopnje iztekel 4. 1. 2016, torej je bil predlog, ki ga je toženka vložila 12. 5. 2017 prepozen.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje ter odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Navedlo je, da okoliščina o morebitni zaposlitvi tožnika po 25. 7. 2014 (po tem ko mu je prenehalo delovno razmerje pri toženki), predstavlja odločilno dejstvo v tem sporu. Ob ustrezni skrbnosti bi toženka že v prejšnjem postopku lahko sama opravila poizvedbe o zaposlitvi tožnika po 25. 7. 2014 pri pristojnih institucijah, ali predlagala sodišču, da te poizvedbe opravi. Ker tega zaradi premajhne skrbnosti ni storila, je podana njena krivda. Predlog toženke za obnovo postopka tako ni štelo za dovoljen in je tako iz drugih razlogov potrdilo odločitev sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočen sklep sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo, v kateri se sklicuje na revizijska razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Med drugim navaja, da je sodišče druge stopnje spregledalo, da je toženka navedla opravičljiv razlog za obnovo postopka, saj ji ni bilo znano in ji ni moglo biti znano, da je bil tožnik zaposlen pri drugem delodajalcu; s tem v zvezi uveljavlja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ker se tudi v delovnem pravu smiselno uporabljajo pravila civilnega prava, se s tem v zvezi sklicuje na načelo potrebne skrbnosti v obligacijskih razmerjih oziroma prepovedi zlorabe pravic, ki jo navezuje na to, da v primeru delovnega spora, v katerem delavec zahteva ponovno vrnitev - zaposlitev pri bivšem delodajalcu, obstaja domneva, da delavec nima sklenjenega drugega razmerja, sicer ne bi imel pravnega interesa za reintegracijo. Ta domneva je bila prisotna tudi v tožnikovem primeru, saj je bilo v prejšnjem postopku nesporno, da tožnik do izdaje sodbe ni bil zaposlen pri drugem delodajalcu, nespornih dejstev pa glede na določbo 214. člena ZPP ni treba dokazovati. Toženka v takem primeru zgolj iz „previdnosti“ ali za „vsak slučaj“ ni opravljala poizvedb o tožnikovi zaposlitvi in tega ni predlagala sodišču prve stopnje, ker s tem dejstvom ni bila seznanjena, sicer pa bi šlo v takem primeru tudi za nedovoljen informativni dokaz. Sodišču očita dvojna merila pri določanju skrbnosti obeh pravdnih strank, saj je tožnik ob zahtevani reintegraciji in priznanju pravic zamolčal podatek o tem, da je bil zaposlen, na drugi strani pa sodišče od toženke zahteva, da bi poizvedbe pri ZPIZ opravljala na slepo, brez da bi imela glede tega kakšen utemeljen sum ali potrebo. V posledici tega naj bi sodišče zmotno presodilo, kdaj je toženka zvedela za opravičljiv razlog in zmotno prevalilo dokazno breme nanjo. Sklicuje se tudi na 396. člen ZPP, po katerem lahko stranka predlaga obnovo postopka šele takrat, ko zve za nova dejstva, sicer pa obnovitveni razlog pred tem sploh ne more nastati. Podatka o tožnikovi zaposlitvi ni mogla vedeti niti iz sklepa ZPIZ z dne 24. 2. 2016 in postopka pri Zavodu RS za zaposlovanje, temveč je aprila 2017 samoiniciativno zahtevala izpis zavarovanj in ugotovila, da je imel tožnik v obdobju enega meseca po prenehanju delovnega razmerja sklenjeno delovno razmerje pri drugem delodajalcu.

4. V odgovoru na revizijo tožnik prereka revizijske navedbe in v prvi vrsti predlaga zavrženje revizije kot nedovoljene, saj naj bi se ta nanašala izključno na denarni zahtevek tožnika, sicer pa smatra, da toženka ni bila dovolj skrbna v sodnem postopku in pri izvrševanju sodbe. V prvotnem postopku bi toženka lahko podala ugovore v zvezi z obsegom zahtevka glede reintegracije, saj gre za značilen ugovor, ki ga delodajalci redno uveljavljajo v takšnih sporih, toženka pa je te aktivnosti povsem opustila. Toženka naj bi tudi zamolčala, da je tudi pred 18. 4. 2017, ko je pridobila izpis zavarovanj za tožnika, vedela, da je bil tožnik v vmesnem času določen čas zaposlen pri drugem delodajalcu, saj ji je bila že v marcu 2016 vročena odločba Zavoda RS za zaposlovanje z dne 24. 3. 2016, na podlagi katere je toženka od tožnika zahtevala poplačilo obveznosti do Zavoda RS za zaposlovanje; ob prejemu te odločbe bi morala vedeti, da je bil tožnik v vmesnem obdobju zaposlen; moralo bi ji biti znano, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu z določili Zakona o urejanju trga dela ne predstavlja podlage oziroma razloga za priznanje pravic iz naslova brezposelnosti. Tožnik zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogel biti prejemnik denarnega nadomestila za brezposelnost. 5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP v povezavi s 384. členom ZPP in 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih). V zvezi s tem so neutemeljene navedbe v odgovoru na revizijo, da revizija ni dovoljena, ker naj bi se nanašala le na denarni zahtevek tožnika. Predlog za obnovo postopka se namreč ne nanaša le na obračun in plačilo pripadajoče plače za čas enega meseca (od 25. 7. do 25. 8. 2014), temveč prvenstveno na priznanje delovne dobe pri toženki v tem času in v tem obdobju tudi prijavo v zavarovanje, le posledično pa tudi na obračun in plačilo pripadajoče plače. 7. Kadar je obnova postopka predlagana zaradi novih dejstev ali novih dokazov (10. točka 394. člena ZPP) je pogoj za njeno dovoljenost tudi ta, da stranka izkaže, da novih dejstev in novih dokazov brez svoje krivde ni mogla uveljavljati, preden je bil postopek končan s pravnomočno sodbo (drugi odstavek 395. člena ZPP). Ta dejstva in novi dokazi so lahko vsebina obnovitvenega predloga, če so obstajali že takrat, ko je tekel prejšnji postopek, pa stranka zanje ni vedela do trenutka, ko je še lahko navajala nova dejstva in predlagala nove dokaze (drugi odstavek 395. člena ZPP in 396. člen ZPP). Predlagatelj obnove nosi tudi dokazno breme, da brez svoje krivde novih dejstev ni mogel uveljavljati pred pravnomočno končanjem prejšnjega postopka. Vprašanje krivde se v tem primeru povezuje z vprašanjem zadostne procesne skrbnosti stranke, ki predlaga obnovo postopka, v že pravnomočno končanem postopku, zadostna skrbnost pa zahteva uporabo pravnega standarda, ki je zasnovan abstraktno. Odgovor na to, ali je stranka ravnala v skladu s tako uveljavljenim standardom, je v posamičnem primeru odvisen od konkretnih okoliščin, ki jih vnaprej ni mogoče predvideti.

8. Toženka se v predlogu za obnovo postopka sklicuje na to, da ni vedela za podatek, da je bil tožnik takoj po prenehanju pogodbe o zaposlitvi pri toženki (to je 24. 7. 2014) v obdobju enega meseca (to je do 25. 8. 2014) zaposlen pri drugem delodajalcu. Dejstvo te zaposlitve med strankama sicer ni bilo nesporno v smislu 214. člena ZPP. Iz spisovnih podatkov v tej zadevi jasno izhaja, katera dejstva so bila med strankama nesporna in katera sta šteli za sporna (list. št. 104 in 105); med temi dejstvi ni podatka, da tožnik od 25. 7. do 25. 8. 2014 ni bil v delovnem razmerju pri drugem delodajalcu. V tem primeru torej ne moremo govoriti o nespornem dejstvu (kot to prikazuje revizija), temveč zgolj o tem, da toženka ni podala ugovorov o tem, da je tožnik zaposlen nekje drugje. Kljub temu je treba upoštevati, da toženka ni vedela za to dejstvo in da na to dejstvo ni mogla sklepati iz tedanjega procesnega gradiva v spisu, sicer pa tudi tožnik ob zahtevku za reintegracijo in zahtevku za priznanje delovnega razmerja pri toženki vse od 25. 7. 2014 dalje z vsemi pravicami od tega datuma ni navedel in ni izpovedal, da je bil v vmesnem času zaposlen pri drugem delodajalcu. Ta podatek je enostavno zamolčal. Zato je bilo neživljenjsko pričakovati, da bi toženka brez indicev in ob podatkih, s katerimi je razpolagala, vedela za obstoj delovnega razmerja tožnika pri drugem delodajalcu in bi že v času prejšnjega postopka morala opraviti ustrezne poizvedbe o eventualnem obstoju delovnega razmerja tožnika tudi drugje ali to zahtevati od sodišča. 9. Glede na navedeno revizijsko sodišče zavrača razloge sklepa sodišča druge stopnje o premajhni skrbnosti toženke oziroma njeni krivdi, ker že v prvotnem sodnem postopku ni opravila oziroma zahtevala poizvedb o zaposlitvi tožnika po 25. 7. 2014 pri pristojnih institucijah.

10. Revizijsko sodišče zavrača tudi razloge sklepa sodišča prve stopnje, češ da je bil predlog vložen prepozno - po izteku zakonsko določenega subjektivnega roka – po tem, ko naj bi se po vročitvi sodbe sodišča druge stopnje v prejšnjem postopku iztekel osemdnevni paricijski rok za izpolnitev obveznosti toženke – torej bi se rok za obnovo postopka iztekel že 4. 1. 2016. Potek tega roka je sodišče prve stopnje povezalo s premajhno skrbnostjo toženke, češ da bi ta že takrat lahko opravila poizvedbe pri ZPIZ o statusu tožnika. Gre torej za očitek neskrbnega ravnanja toženke v zvezi z izpolnitvijo oziroma pravočasno izpolnitvijo pred tem pravnomočne sodbe, vendar pri tem sodišče spregleda določbe ZPP.

11. Krivda stranke v zvezi z novimi dejstvi ali novimi dokazi kot razlogom za obnovo postopka se v skladu z drugim odstavkom 395. člena ZPP nanaša na krivdo (neskrbnost) stranke v prejšnjem sodnem postopku, ne pa na morebitno neskrbno in s tem povezanim prepozno ravnanje stranke, ki ji je s pravnomočno sodbo sodišča naložena izpolnitev obveznosti. ZPP ne nalaga stranki, da bi bila tudi po pravnomočni sodbi dolžna še posebej skrbeti oziroma preverjati, ali obstajajo neka nova dejstva oziroma novi dokazi, ki bi lahko kazali na ugodnejšo odločbo v prejšnjem - že pravnomočno končanem - postopku. ZPP tudi ne določa, da bi neizvršitev sodbe v paricijskem roku lahko vplivala na kasnejšo možnost obnove postopka (v smislu neskrbnega ravnanja stranke). Zato je po vročitvi pravnomočne sodbe, s katero je bila toženki naložena obveznost vrniti tožnika nazaj, mu vzpostaviti delovno razmerje in priznati pravice iz delovnega razmerja, pomembno le vprašanje, kdaj je toženka mogla navesti sodišču nova dejstva oziroma nova dokazila (6. točka prvega odstavka 396. člena ZPP).

12. V tem sporu je novo dejstvo oziroma nov dokaz izpis zavarovanj ZPIZ z dne 18. 4. 2017, iz katerega izhaja, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri drugem delodajalcu takoj po izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri toženki, v času od 25. 7. do 25. 8. 2014. Iz dosedanjega procesnega gradiva tudi ne izhaja, da bi toženka za podatek o tožnikovi zaposlitvi v tem obdobju zvedela iz odločbe Zavoda RS za zaposlovanje z dne 24. 3. 2016, saj iz te odločbe ne izhaja zaposlitev tožnika do 25. 8. 2014, temveč le, da je bila tožniku priznana pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo od 26. 8. 2014 do 25. 8. 2015, kar pa samo po sebi ne zadošča za sklepanje o tem, da je toženka že takrat vedela (ali bi ob zadostni skrbnosti morala vedeti) za tožnikovo zaposlitev pri drugem delodajalcu.

13. Zaradi napačne uporabe določb 395. in 396. člena ZPP je revizijsko sodišče razveljavilo sklepa sodišč druge in prve stopnje in zadevo vrača sodišču prve stopnje v nov postopek (prvi odstavek 379. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP).

14. Izrek o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

1 S to sodbo je bila ugotovljena nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 24. 7. 2014. Ugotovljeno je bilo, da je tožniku 24. 7. 2014 nezakonito prenehalo delovno razmerje pri toženki, tej pa je bilo naloženo, da je dolžna tožnika pozvati na delo in mu vključno od 25. 7. 2014 do vrnitve priznati vse pravice iz delovnega razmerja itd.