Jedro

Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da „podaja odpovedi pogodbe o zaposlitvi“ ni isto kot „vročitev odpovedi“. Vročitev odpovedi v smislu prvega odstavka 88. člena ZDR-1 je odločilna za začetek njenega učinkovanja v razmerju do delavca, čas podaje odpovedi pa je pomemben za delodajalca z vidika spoštovanja zakonskega roka za podajo odpovedi, ki je prekluzivnega značaja. Odpoved je podana, ko jo je delodajalec podal (sprejel), oziroma ko jo je sestavil v pisni obliki z izkazano resno namero, naj sestavljena odpoved tudi učinkuje. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožena stranka podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi znotraj 30-dnevnega subjektivnega roka od zagovora tožnice, tj. na dan, ko je bila sestavljena odpoved v pisni obliki, podpisana s strani pristojne osebe in priporočeno oddana na pošto. Kot dejanje delodajalca, ki izraža njegovo resno namero, da naj sestavljena odpoved tudi dejansko učinkuje, je treba šteti priporočeno oddajo odpovedi na pošto. Stališče tožnice, da mora biti odpoved pogodbe o zaposlitvi v roku iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1 tudi pravilno vročena delavcu, je zato napačno.

Tožnica (defektologinja) je določenega dne po licu udarila osemletnega otroka z avtistično motnjo in ob hospitaciji ravnatelja ni imela ustreznih priprav na uro, pri čemer se je vedla nesprejemljivo, ravnateljevih zahtev ni spoštovala, ga zmerjala in nanj kričala, vse v prisotnosti otrok in sodelavk. S temi ravnanji je tožnica naklepoma huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Zato je podan utemeljen odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Podan pa je tudi nadaljnji pogoj za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Tožena stranka je zaradi same narave kršitve, dela učiteljice oziroma specialne pedagoginje - defektologinje, ki ga je tožnica opravljala, za katerega veljajo posebni strokovni standardi, izgubila zaupanje v delo tožnice. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek: - da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 2. 2014 nezakonita in da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 17. 3.2014, ampak še traja, - da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, ji od 18. 3. 2014 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ji obračunati plačo v višini vsakokratnega mesečnega bruto zneska 2.425,21 EUR oziroma vse plače, kot bi jih tožnica prejela, če bi bila na delu, ter ji po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto zneske plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov do plačila ter - da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, tako da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži v plačilo njene pravdne stroške, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi vztraja, da je bila izredna odpoved pogodbe podana prepozno. Izredna odpoved je bila tožnici vročena dne 17. 3. 2014, tj. po izteku 30-dnevnega roka, zato bi moralo sodišče tožbi ugoditi. Glede prvega očitka, da je dne 31. 1. 2014 udarila osemletnega A.A. po licu, poudarja, da so bili v konkretnem dogodku udeleženi otrok, tožnica in varuhinja B.B.. Sodišče ni pojasnilo, zakaj je upoštevalo izpovedbo varuhinje B.B. in ne tožničine izpovedi. Pri sprejeti dokazni oceni sodišče ni upoštevalo zahtev, ki mu jih nalaga 8. člen Zakona o pravdnem postopku. Zatrjuje, da sodba ni ustrezno obrazložena v skladu z 22. členom Ustave RS ter se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-147/09 z dne 23. 9. 2010, iz katere izhaja, da je obrazložena sodna odločba bistveni del poštenega postopka in je sodišče z njo dolžno na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev. Tožnica je že v prvi pripravljalni vlogi navedla, da mora sodišče kritično presoditi verodostojnost izpovedb tožnice in B.B.. Tožnica je tudi predlagala zaslišanje prič, ki bi lahko povedale o tožničinem odnosu do dela in otrok ter njeni strokovnosti. Ker sodišče ni zaslišalo vseh prič, ki jih je tožnica predlagala, in se nato prepričalo v verodostojnost izpovedb B.B. in tožnice, je storilo bistveno kršitev pravil pravdnega postopka, hkrati pa je bila tožnici prikrajšana pri enakem varstvu pravic iz 22. člena Ustave RS. Vztraja, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče bi moralo verjeti njeni izpovedi, da je otroka A.A. poskušala prijeti za roki, pri tem pa se je z rokama dotaknila njegovega lica. Otrok je lahko občutil dotik, vendar to ni bil udarec niti ni šlo za načrtovano, malomarno ali naklepno dejanje. Izjave priče B.B., ki so se med postopkom spreminjale, bi moralo sodišče presojati z višjo stopnjo kritičnosti, saj je imela interes za uspeh tožene stranke v tem sporu. V resnici je bila B.B. tista, ki je povzročila pri A.A. stanje visoke vznemirjenosti zaradi svoje nestrokovnosti, predvsem pa je bila zainteresirana za zaposlitev pri toženi stranki. Sodišču očita, da je prezrlo objektivno odgovornost varuhinje za dejanje, ki ga je storila. Če bi sodišče upoštevalo izpovedbo tožnice, bi ugotovilo, da je v določenem trenutku otrok izgubil potrpljenje in nadzor, nato je pritekel iz sosednjega prostora in začel kričati. Zahteve varuhinje B.B. so otroka povsem iztirile, zato je burno odreagiral. Priča B.B. je v tem sporu zainteresirana, da posledice dogodka z dne 31. 1. 2014 v celoti prevali na tožnico in da sama sebe ne predstavi kot vir neugodja, saj bi s tem priznala svoje slabo delo. Tožnica meni, da sodišče ne bi smelo verjeti izpovedbi ravnatelja o dogajanju v sanitarnih prostorih, kamor je kasneje odpeljala otroka. Vztraja, da je ravnatelj prišel v neposredno bližino stranišča in videl samo njo, otroka, ki je takrat sedel na školjki, pa ni mogel videti skozi vrata in predelne stene. V zvezi z dogajanjem v sanitarnih prostorih je po oceni tožnice neskladna tudi izpovedba C.C.. Glede očitka, da je dne 4. 2. 2014 ob hospitaciji ravnatelja ni imela ustreznih priprav na uro, pri čemer se je vedla nesprejemljivo, ravnateljevih zahtev ni spoštovala, ga zmerjala in nanj kričala, vse v prisotnosti otrok in sodelavk, pa tožnica navaja, da so bile le pri njej običajne nenapovedane hospitacije, kar pomeni, da je šlo za trpinčenje na delovnem mestu. Tožnica je, zaslišana kot stranka, tudi pojasnila, da glasno govorjenje še ni kričanje in da je imela priprave na uro vedno s seboj. Ne drži zaključek sodišča, da tožnica ni želela priprav na uro izročiti ravnatelju. Tožnici se je zdelo pomembnejše, da najprej nahrani nepokretno deklico. Pri svojem delu je ravnala z največjo skrbnostjo. Tožnica glede na obrazloženo vztraja, da je pri obeh očitkih v odpovedi sodišče nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, da je zmotno, pristransko in arbitrarno presodilo izvedene dokaze, ne da bi izvedlo vse predlagane dokaze. Posledično je napačna tudi odločitev o pravdnih stroških.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna in zakonita.

5. Predmet pritožbene presoje je odločitev sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 2. 2014 zakonita zaradi obstoja utemeljenega odpovednega razloga po drugi alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji), ker je tožnica dne 31. 1. 2014 po licu udarila osemletnega otroka z avtistično motnjo in ker dne 4. 2. 2014 ob hospitaciji ravnatelja ni imela ustreznih priprav na uro, pri čemer se je vedla nesprejemljivo, ravnateljevih zahtev ni spoštovala, ga zmerjala in nanj kričala, vse v prisotnosti otrok in sodelavk.

6. Tožnica ves čas postopka zatrjuje, da naj bi bila odpoved prepozna. Skladno s drugim odstavkom 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS. št. 21/2013) mora delodajalec izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za podajo odpovedi. Vrhovno sodišče RS je v podobnih zadevah (npr. sodba opr. št. VIII Ips 436/2008 z dne 3. 12. 2008 ter sodba in sklep opr. št. VIII Ips 242/2009 z dne 6. 4. 2010) že ugotovilo, da „podaja odpovedi pogodbe o zaposlitvi“ ni isto kot „vročitev odpovedi“. Pojasnilo je, da je vročitev odpovedi v smislu prvega odstavka 87. člena ZDR (enako določa sedaj veljavni prvi odstavek 88. člena ZDR-1) odločilna za začetek njenega učinkovanja v razmerju do delavca, čas podaje odpovedi pa je pomemben za delodajalca z vidika spoštovanja zakonskega roka za podajo odpovedi, ki je prekluzivnega značaja. Pri tem je štelo, da je odpoved podana, ko jo je delodajalec podal (sprejel), oziroma ko jo je sestavil v pisni obliki z izkazano resno namero, naj sestavljena odpoved tudi učinkuje. Ob teh izhodiščih je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožena stranka podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi znotraj 30-dnevnega subjektivnega roka od zagovora tožnice, tj. dne 28. 2. 2014, ko je bila sestavljena odpoved v pisni obliki, podpisana s strani pristojne osebe in priporočeno oddana na pošto. Kot dejanje delodajalca, ki izraža njegovo resno namero, da naj sestavljena odpoved tudi dejansko učinkuje, je treba šteti priporočeno oddajo odpovedi na pošto. Stališče tožnice, da mora biti odpoved pogodbe o zaposlitvi v roku iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1 tudi pravilno vročena delavcu, je zato napačno.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno dokazno oceno, da je tožnica z očitanimi ravnanji dne 31. 1. 2014 in 4. 2. 2014 naklepoma huje kršila delovne obveznosti. Bistvo pritožbe je v graji dokazne ocene sodišča prve stopnje. Sodišče je prepričljivo razložilo, zakaj je sledilo izpovedbi B.B. in ne tožničini izpovedi, na katero pritožba posebej opozarja, s temi razlogi pa se pritožbeno sodišče strinja. Tožničina izpoved o tem, da se je zgolj dotaknila otroka, se namreč delno razlikuje od opisa dogodka z dne 31. 1. 2014 v poročilu z dne 8. 2. 2014, ko je navedla, da je otroka hotela dvigniti s tal, ga prijeti za roki, pri tem pa jo je otrok močno brcnil v golenico. Začutila je bolečino in se refleksno odzvala s kretnjo roke proti otroku, kar se ji sicer ne dogaja. Dotik lica je otrok verjetno čutil kot blagi udarec. Za presojo zakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi je odločilno, da so izjave priče B.B. v poročilu ravnatelju z dne 2. 2. 2014, v uradnem zaznamku o obvestilih dne 18. 4. 2014 in na naroku dne 26. 3. 2015 skladne v bistvenem delu, tj. da je tožnica otroka s plosko udarila po licu oziroma mu dala klofuto. Udarec pomeni sunkoviti gib oziroma dotik. Priča je bila zaposlena za določen čas in je na porodniškem dopustu, ravnatelj pa je na naroku navedel, da potreb po njenem delu nimajo, zato pritožbeno zavzemanje za „višjo mero kritičnosti“ do izpovedi te priče, ker je priča zainteresirana za delovno mesto pri toženi stranki, pomeni neutemeljeno grajo dokazne ocene. Poleg tega se je priča B.B. tudi odzvala vabilu ravnatelja na sestanek z otrokovo mamo, ki je bil dne 4. 2. 2014. Po drugi strani pa je tožnica, ki je sicer predložila zdravniško potrdilo z dne 15. 5. 2014, da je bila pri zdravniku, v elektronskem sporočilu 3. 2. 2014 ocenila, da sestanek ni nujen in se ga ne more udeležiti zaradi drugih obveznosti. Prvostopenjsko sodišče je glede na navedeno pravilno ravnalo, ko je v zvezi z očitanim ravnanjem tožnice 31. 1. 2014 verjelo izjavam B.B., ne pa ustni in pisni izpovedi tožnice.

8. Bistveno je, da je bil podan v odpovedi pogodbe o zaposlitvi zatrjevan dejanski razlog, tj. da je tožnica posredovala in udarila po licu otroka z avtistično motnjo. Gesta klofute po licu je po naravi ponižujoča, saj prizadene obraz, ki ima izmed vseh delov telesa najpomembnejšo identifikacijsko, socialno in psihološko funkcijo (prim. 104. točko obrazložitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, Bouyid proti Belgiji, št. 23380/09, z dne 28. 9. 2015). Za odločitev o zakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bistveno razhajanje med izpovedjo tožnice in priče o razlogih otrokove vznemirjenosti pred udarcem in o dogajanju neposredno po njem, ker se tožnici v odpovedi ne očita morebitnih kršitev v zvezi z neprimernostjo pedagoškega ukrepa oziroma ravnanja, ko je otroka odpeljala v sanitarne prostore namesto v sobo za umirjanje. Tožnica v pritožbi sodišču prve stopnje v zvezi s tem tudi očita kršitev določbe 8. člena ZPP, vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ocena dokazov glede odločilnega dejstva (udarca osemletnega otroka) pred sodiščem prve stopnje celovita, logična in izkustveno sprejemljiva ter se z njo pritožbeno sodišče strinja. Sodišče je ocenilo izpovedbo tožnice in B.B. vsako zase ter v medsebojni povezavi. Ker je dokazna ocena o tem, da je tožnica udarila osemletnega otroka po licu, po stališču pritožbenega sodišča celovita, analitično sintetična ter vestna in skrbna, je bil metodološki napotek iz 8. člena ZPP v celoti spoštovan in procesne kršitve ni bilo. Če bi bila dokazna ocena vsebinsko neprepričljiva, bi šlo za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Za zmotno ugotovitev dejanskega stanja gre tudi v primeru, ko iz izvedenih dokazov izhaja drugačno dejansko stanje, kot ga ugotovi sodišče. V takem primeru ne gre, kot uveljavlja pritožba tožene stranke, za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki pa glede dokaznega zaključka sodišča prve stopnje, da je tožnica udarila otroka, ni podana. Prav tako ni podana zatrjevana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj v odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se v razlogih izpodbijane sodbe navaja o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi.

9. Tožnica nadalje očita sodišču kršitvi 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave RS, ker se ni opredelilo do njenih navedb o neverodostojnosti izpovedb ravnatelja in C.C., zlasti pa ne do pisnih izjav številnih prič v zvezi s tožničinim dotedanjim delom in opustitvijo njihovega zaslišanja ter dokaznega predloga po ogledu kraja dogodka in rekonstrukcijo dogajanja. Pravici stranke, da navaja dejstva, predlaga dokaze in podaja pravna naziranja, ustreza obveznost sodišča, da se do teh navedb in predlogov opredeli. Z opustitvijo te dolžnosti je kršena pravica stranke do izjavljanja, pri čemer se sodišču ni potrebno opredeliti do tistih navedb in izvesti tistih dokazov, ki so za odločitev nerelevantni. Ustavno sodišče RS je namreč že večkrat zavzelo stališče, da ni nujno, da bi moralo sodišče v pravdnem postopku izvesti vse dokaze, ki jih je predlagala stranka, ampak le tiste, ki so pomembni za njegovo odločitev (npr.: opr. št. Up-199/98 z dne 23. 5. 1999). Iz obrazložitve sodbe izhaja, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo številnih prič, ker se tožnici ni očitala nesposobnost za opravljanje dela, temveč (vsebinsko in časovno) opredeljena kršitev delovne obveznosti (udarec otroka po licu dne 31. 1. 2014). Navedeno pomeni, da se sodišču prve stopnje ni bilo treba opredeliti do pisnih izjav prič o siceršnjem odnosu tožnice do pedagoškega dela in otrok ter njeni strokovnosti, zato je pravilno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje prič. Prav tako je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlagani dokaz z ogledom kraja dogodka in rekonstrukcijo dogajanja na stranišču, ker se v odpovedi ne očita kršitev delovnih obveznosti v zvezi z dogajanjem v sanitarnih prostorih, kar pomeni, da gre za nepotrebne dokaze. Zgolj zato, ker sodišče ni izvedlo tega dokaza, tožnici ni bila kratena možnost obravnavanja pred sodiščem (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

10. Tudi dejansko stanje v zvezi z dogodkom dne 4. 2. 2014 je v prvostopenjski sodbi pravilno in popolno ugotovljeno ter ga pritožbene navedbe ne morejo v ničemer omajati. Ob upoštevanju skladnih izpovedb C.C., B.B., D.D. in ravnatelja E.E. je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bilo obnašanje tožnice v času hospitacije ravnatelja dne 4. 2. 2014 nespodobno in nesprejemljivo. Ravnatelj je na podlagi 49. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI) pristojen izvajati nenapovedano hospitacijo (opazovanje pouka) in pri tem lahko zahteva od učitelja predložitev priprave na uro. Zato so pritožbene navedbe o neobičajnosti nenapovedanih hospitacij neutemeljene. Enako velja za pritožbeni očitek v zvezi s trpinčenjem tožnice pri toženi stranki, saj to ni predmet tega spora o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici. Sicer pa sta priči C.C. in D.D. potrdili ignoriranje tožnice do zahteve ravnatelja po izročitvi priprave na uro in njeno nespoštljivo ravnanje (zmerjanje in uporabe neprimernih izrazov v povišanem tonu) v prisotnosti sodelavk in otrok s posebnimi potrebami. Zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo izpovedi tožnice.

11. Sodišče prve stopnje je ocenilo vse izvedene dokaze in na njihovi podlagi pravilno ugotovilo, da gre za dejanja, ki so s pedagoškega vidika nesprejemljiva in neustrezna, ker presegajo običajne vzgojne in disciplinske ukrepe, ter nedopustna. Na podlagi teh dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da je tožnica (defektologinja) z opisanimi ravnanji huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Zaključek sodišča je utemeljen in izveden prav iz presojenih dokazov.

12. Po prepričljivi dokazni oceni je sodišče pravilno in utemeljeno zaključilo, da je tožnica namenoma storila očitana dejanja, ki pomenijo odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Sodišče je tudi pravilno ugotovilo, da je podan nadaljnji pogoj za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Bistvena je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka zaradi same narave kršitve, dela učiteljice oziroma specialne pedagoginje - defektologinje, ki ga je tožnica opravljala, za katerega veljajo posebni strokovni standardi, izgubila zaupanje v delo tožnice. Zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilna presoja sodišča prve stopnje, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je glede na vse navedeno pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter posledično tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek.

13. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

14. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbe.