Jedro

Sodišče je pravilno ugotovilo, da se „podaja odpovedi pogodbe o zaposlitvi“ presoja glede na realno dokazano odločitev delodajalca v obliki sestave pisne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in predaji take pisne odpovedi v odpremo. Res pa za delavca nastopijo učinki odpovedi pogodbe o zaposlitvi šele z njeno vročitvijo.

Za presojo so bile bistvene ugotovitve sodišča, da je tožnica kot specialna pedagoginja dne 31. 1. 2014 v učilnici ob neprilagojenem vedenju osemletnega učenca z avtistično motnjo z dlanjo udarila po obrazu (da je torej šlo za klofuto) in da je dne 4. 2. 2014 ob hospitaciji v učilnici neprimerno burno odreagirala na ravnateljevo zahtevo (prošnjo), da mu pokaže pripravo na uro. Revizijsko sodišče soglaša s presojo, da sta tako prvo kot drugo ravnanje pomenili hujšo kršitev tožničinih delovnih obveznosti v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj je tako klofuta učenca, kot burno nasprotovanje ravnatelju pred učenci v učilnici za pedagoga povsem nesprejemljivo ravnanje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici dne 28. 2. 2014. Prav tako je zavrnilo zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja od 18. 3. 2014 dalje, vključno s plačilom plače in zahtevek za vrnitev tožnice na delo ter povračilo stroškov postopka. Presodilo je, da je tožnica, kot specialna pedagoginja - defektologinja, huje kršila delovne obveznosti, ker je dne 31. 1. 2014 udarila osemletnega učenca z avtistično motnjo z dlanjo po obrazu in ker se je dne 4. 2. 2014 neprimerno vedla do ravnatelja ob njegovi hospitaciji v razredu.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem prve in druge stopnje in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Kot prvo vztraja pri očitku, da sporna izredna odpoved ni bila podana pravočasno. Kot drugo obširno navaja in utemeljuje, da je sodišče v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja glede prvo očitane kršitve, to je, da je učenca z avtistično motnjo udarila po licu, kršilo načelo kontradiktornosti in enakopravnega položaja strank, ker ni izvedlo vseh s strani tožnice predlaganih dokazov, in ker je izvedene dokaze pristransko ocenilo v nasprotju z določbami 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), kljub pritožbeni graji pa je z zavrnitvijo njenih dokaznih predlogov in pristransko dokazno oceno neutemeljeno soglašalo tudi sodišče druge stopnje. Kot tretje pa tožnica sodišču očita bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja ob hospitaciji ravnatelja dne 4. 2. 2014. Predvsem se v zvezi s tem sodišče ni opredelilo do njenih trditev, da je šlo ob takih nenapovedanih hospitacijah dejansko za mobing, saj je bilo sicer pravilo, da so bile hospitacije ravnatelja napovedane. Če bi sodišče upoštevalo s strani tožnice predlagane dokaze, bi prišlo do drugačnih dokaznih zaključkov.

4. Tožena stranka je na revizijo dogovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. V zvezi s pravočasnostjo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je sodišče ugotovilo naslednja dejstva: - obstajala sta dva dejanska razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, prvi se je zgodil 31. 1. 2014 (klofuta učenca z avtistično motnjo), drugi pa 4. 2. 2014 (neprimeren odnos tožnice do ravnatelja ob njegovi hospitaciji); - tožnica je bila vabljena na zagovor in je zagovor podala 24. 2. 2014; - s strani ravnatelja tožene stranke podpisana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila predana na pošto dne 28. 2. 2014 kot priporočena pošiljka, naslovljena na naslov tožničinega bivališča; - tožnici je bila priporočena pošiljka s sporno odpovedjo vročena 17. 3. 2014. 8. Ob gornjih ugotovitvah je sodišče utemeljeno presodilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici pravočasno podana 28. 2. 2014 s predajo na poštno, torej tudi pred iztekom tridesetdnevnega subjektivnega roka iz drugega odstavka 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1). Sodišče je pri tem pravilno ugotovilo, da se „podaja odpovedi pogodbe o zaposlitvi“ presoja glede na realno dokazano odločitev delodajalca v obliki sestave pisne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in predaji take pisne odpovedi v odpremo. Res pa za delavca nastopijo učinki odpovedi pogodbe o zaposlitvi šele z njeno vročitvijo (1).

9. Revizijski očitki, da je sodišče odločalo v nasprotju z načelom kontradiktornosti in enakopravnega položaja strank ter da je pri odločanju bistveno kršilo določbo 8. člena ZPP oziroma storilo kršitve iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje je utemeljeno ugotovilo, da je bila tožnici izredna odpoved podana zaradi hujših kršitev delovnih obveznosti, storjenih 31. 1. 2014 in 4. 2. 2014, ter glede na okoliščine v zvezi s temi kršitvami sklepalo, da preteklo delo tožnice na zakonitost sporne odpovedi ni moglo bistveno vplivati. Zato je utemeljeno soglašalo z razlogi za zavrnitev tožničinih dokaznih predlogov, ki se niso nanašali na okoliščine očitanih kršitev v ožjem smislu. Prav tako se je sodišče obrazloženo opredelilo do tožničinih očitkov, da je ravnatelj tožene stranke z nenapovedano hospitacijo in zahtevo, da mu predloži priprave za pouk na uro dne 4. 2. 2014 izvajal mobing. Glede na okoliščine hospitacije tega dne in dogajanja v zvezi s prvo kršitvijo je take navedbe utemeljeno zavrnilo. Prav tako revizija neutemeljeno graja dokazno oceno sodišča prve stopnje glede tožnici očitanih kršitev delovnih obveznosti, saj je dokazna ocena prepričljiva in obrazložena ter v njej ni nasprotij, ki bi lahko pomenila bistveno kršitev določb pravdnega postopka v smislu 14. oziroma 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede udarca učenca po licu je sodišče utemeljeno sledilo izpovedbi priče A. A., ki je bila skladna z vsemi njenimi predhodnimi izjavami in sicer ugotovljenimi okoliščinami ob spornem dogodku.

10. Za presojo so bile bistvene ugotovitve sodišča, da je tožnica kot specialna pedagoginja dne 31. 1. 2014 v učilnici ob neprilagojenem vedenju osemletnega učenca z avtistično motnjo z dlanjo udarila po obrazu (da je torej šlo za klofuto) in da je dne 4. 2. 2014 ob hospitaciji v učilnici neprimerno burno odreagirala na ravnateljevo zahtevo (prošnjo), da mu pokaže pripravo na uro. Revizijsko sodišče soglaša s presojo, da sta tako prvo kot drugo ravnanje pomenili hujšo kršitev tožničinih delovnih obveznosti v smislu druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj je tako klofuta učenca, kot burno nasprotovanje ravnatelju pred učenci v učilnici za pedagoga povsem nesprejemljivo ravnanje. Pri tem pa sodišče v zvezi z okoliščinami, ki ob storjenih kršitvah vplivajo na možnost nadaljevanje delovnega razmerja, utemeljeno izpostavlja tožničin nekritični odnos do obeh kršitev in svojega obnašanja v zvezi s tem. Težave, ki jih je pričakovati pri delu z učenci z avtističnimi motnjami, se ne rešujejo z obtoževanjem med pedagoškimi delavci in izmikanjem odgovornosti za posamična ravnanja, temveč le s konstruktivnim dialogom med njimi in skupaj tudi s starši učencev. Zato je sodišče utemeljeno ugotovilo, da je tožnica s svojim obnašanjem utemeljeno izgubila zaupanje tožene stranke, potrebno za kakršnokoli konstruktivno pedagoško delo z zahtevno populacijo učencev.

11. Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1): Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 436/2008 z dne 3. 12. 2008 ter sodbo in sklep VIII Ips 242/2009 z dne 6. 4. 2009.