Jedro

Tožena stranka ne bi smela zavrniti zahtevka za priznanje pravice do denarnega nadomestila, le zato ker tožnik ni predložil pisnega izvoda redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je navedel, da ima težave z nekdanjim delodajalcem, da mu ta ni izročil listin in da je odsoten iz države. Skladno z načelom materialne resnice bi morala tožena stranka ugotoviti resnično stanje stvari.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi toženke z dne 23. 6. 2010 in 13. 5. 2010, tožniku priznalo pravico do nadomestila za čas brezposelnosti od 1. 2. 2010 dalje, toženki pa naložilo da s posebno odločbo v roku 30 dni odloči o višini in trajanju nadomestila ter o zakonskih zamudnih obrestih in sklenilo, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 463,43 EUR.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje toženka zaradi napačne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna ter pomeni kršitev določila 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih. Odločba prve stopnje je bila pravilna in zakonita, saj tožnik zahtevanih listin o prenehanju zaposlitve ni predložil. Toženka je v zadevi odločala o pravici do denarnega nadomestila med brezposelnostjo na podlagi določila 3. odstavka 1. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Ur. l. RS, št. 5/2001 s spremembami), po katerem se z zavarovanjem za primer brezposelnosti zavarovancem zagotavljajo pravice za čas, ko so brez svoje krivde ali proti svoji volji brez zaposlitve. To določilo je podrobneje razčlenjeno v 19. členu ZZZPB, v katerem so navedena prenehanja zaposlitev, na podlagi katerih zavarovanec pravice do denarnega nadomestila ne more uveljaviti. Dokazno breme o načinu prenehanja delovnega razmerja je na strani zavarovanca. V kolikor zavarovanec odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne predloži, se ne more ugotoviti, ali mu je delovno razmerje prenehalo brez njegove volje ali krivde oziroma iz razlogov, ki so določeni v 19. členu ZZZPB. Ker tožnik v postopku na prvi stopnji ni uspel dokazati, kako mu je prenehalo delovno razmerje, saj pisne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ali zahteve za sodno varstvo zoper delodajalca zaradi nezakonite odpovedi ni predložil, je toženka njegov zahtevek za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo zavrnila. Za drugačno odločitev ni imela pravne podlage. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da po določilu 19. člena ZZZPB prenehanje zaposlitve na podlagi izjave delodajalca, ni tak način prenehanja delovnega razmerja, na podlagi katerega zavarovanec pravice do denarnega nadomestila ne bi mogel uveljaviti. Toženka meni, da se zahteva za sodno varstvo zahteva tudi od zavarovancev, ki jim je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana zgolj na podlagi izjave delodajalca, kot je bilo to pri tožniku. Pritožba se tudi ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožniku pogodba o zaposlitvi bila odpovedana iz poslovnih razlogov, saj je po določilu 82. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 s spremembami) dokazno breme na strani delodajalca in ne delavca.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolnoma ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v predmetni zadevi pa tudi ni prišlo do kršitev postopka, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje preverjalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke z dne 23. 6. 2010, s katero je ta zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, Območne službe ... z dne 13. 5. 2010, s katero je bil zahtevek za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo tožnika zavrnjen.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednjo dejansko stanje.

Tožniku je dne 31. 1. 2010 prenehalo delovno razmerje pri delodajalcu S. d.o.o. in je bil s tem dnem odjavljen iz zavarovanja. Dne 26. 2. 2010 je vložil zahtevek za uveljavljanje pravice do denarnega nadomestila, ki ga je dne 10. 3. 2010 dopolnil s potrdilom o višini plače z dne 1. 3. 2010 ter istega dne ustno zaprosil toženca, da po uradni dolžnosti pridobi manjkajoče dokumente, saj jih njemu delodajalec ni izročil in jih tudi ne more pridobiti, ker je delodajalec odsoten. Toženec je dne 12. 3. 2010 tožnikovega delodajalca prosil za posredovanje dokumentacije, na to pa z odločbo z dne 13. 5. 2010 tožnikov zahtevek za priznanje pravice do denarnega nadomestila zavrnil, ker tožnik ni predložil pisne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca. Tožnik je dne 16. 5. 2010 zoper takšno odločitev toženca vložil pritožbo, v kateri je navedel, da dokumenta o prenehanju delovnega razmerja ne more pridobiti, ker delodajalca ni v Sloveniji in da sta z delodajalcem imela ustni dogovor, da ga zaradi pomanjkanja dela odjavi iz zavarovanja, ni pa mu delodajalec izdal nobenega dokumenta o prenehanju delovnega razmerja. Dne 2. 7. 2010 je tožnik tožencu predložil izjavo svojega bivšega delodajalca z dne 31. 1. 2010, v kateri le-ta navaja, da je tožniku delovno razmerje prekinil zaradi pomanjkanja dela. Toženka je tožnikovo pritožbo zavrnila z odločbo z dne 23. 6. 2010. Na podlagi navedenega in na podlagi izpovedi tožnika je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnik ostal brez zaposlitve iz poslovnega razloga – zaradi pomanjkanja dela pri bivšem delodajalcu in je njegovo delo postalo nepotrebno. Z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi se ni strinjal niti je ni mogel preprečiti. To izhaja tudi iz poslovnega izida podjetja bivšega delodajalca za leti 2008 in 2009, ko je to poslovalo z izgubo, ki se je z leti večala, splošno znane pa so tudi razmere v gradbeništvu v Republiki Sloveniji.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnikovo delovno razmerje prenehalo iz poslovnega razloga, brez njegove krivde in da nobeden od razlogov iz 1. odstavka 19. člena ZZZPB v času izdaje izpodbijanih odločb na strani tožnika ni bil podan.

Glede na pritožbene navedbe le še dodaja, da je toženka v okviru vodenega postopka dolžna ravnati v skladu s splošnimi določili Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 24/2006 s spremembami), torej tudi v skladu z načelom materialne resnice, ki v 8. členu določa, da je treba v postopku ugotoviti resnično stanje stvari in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Tožnik je ob podaji vloge toženko posebej opozoril na težave, ki jih ima z delodajalcem, ker mu ta ni izročil drugih papirjev in da je poskušal dokumente pridobiti, da pa je delodajalec odsoten. Navedel je tudi, da mu je delovno razmerje prenehalo iz poslovnega razloga in toženko prosil, da odpoved pogodbe o zaposlitvi pridobi po uradni dolžnosti, kar je toženka sicer poskušala, vendar v tem tudi ni uspela. V kolikor bi toženka izvedla dokazen postopek, tako kakor ga je sodišče prve stopnje, bi prišla do enakega dejanskega stanja, kakor je prišlo sodišče in sicer, da je tožniku prenehalo delovno razmerje zaradi poslovnega razloga, torej na podlagi 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR.

Pritožbeno sodišče meni, da v primeru takšne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni potrebno vložiti zahteve za sodno varstvo in tako tudi ni možno pogojevanje priznanja pravice do denarnega nadomestila z vložitvijo zahteve za sodno varstvo, takšen pogoj je v 19. členu ZZZPB določen le za primere, ko je zavarovancu pogodba o zaposlitvi odpovedana v nasprotju z 89., 113., 115., 116. in 117. členom ZDR, ne pa tudi v ostalih primerih.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo, saj niso bili podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.