Jedro

Določba tretjega odstavka 1087. člena ZOR je jasna. Zakon za nastanek obveznosti upravičenca iz garancije do naročitelja garancije zahteva le, da je bil znesek na podlagi (fravduloznega unovčenja) garancije „prejet“ - da je bila torej garancija honorirana.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve tega sklepa povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 2.065,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

A Dosedanji potek postopka

1. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo, češ da tožnik nima pravnega interesa za uveljavljanje ugotovitvenega zahtevka. Tožeča stranka je zahtevala, naj sodišče ugotovi, da na dan 20. 9. 2006 (dan izplačila po dveh bančnih garancijah Poštne banke Slovenije) nista obstajali terjatvi tožene stranke do tožeče po dveh pogodbah, v skupnem znesku 77.652.739,97 SIT oziroma skupaj z obrestmi 83.211.738,30 SIT, in pa, da tožena stranka ni bila upravičena izdati pisnega poziva Poštni banki Slovenije za unovčenje dveh bančnih garancij v znesku 83.211.738,30 SIT v breme tožeče stranke kot naročnika garancij.

2. Zoper sklep sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava.

3. Postopek v tej zadevi se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D). Zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

4. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki je na revizijo odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS.

Ugotovljeno dejansko stanje

5. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na ugotovitev, da je Poštna banka Slovenije pred koncem postopka na prvi stopnji izplačala svoje obveznosti do tožene stranke po izdanih bančnih garancijah.

B

Revizijske navedbe

6. Izpodbijana sodba in sodba sodišča prve stopnje naj bi ne imeli razlogov o odločilnih dejstvih oziroma naj bi bili ti razlogi nejasni in v medsebojnem nasprotju, tako da ju ni mogoče preizkusiti. Prvostopenjsko sodišče naj bi se nejasno opredelilo glede odločilnega dejstva, ali je banka garant že regresirala izplačane garancijske zneske pri tožeči stranki, ko navaja, da „bo (je) le-ta zagotovo terjala izplačani znesek ...“. Sodišče druge stopnje pa naj bi tudi ne utemeljilo, zakaj je štelo, da bi tožeča stranka na dan izdaje prvostopenjske sodbe (19. 6. 2007) svoj pravni položaj lahko varovala z dajatveno tožbo, ob tem ko je tožeča stranka navajala, da na ta dan garant še ni uveljavljal regresnega zahtevka, tožena stranka pa te navedbe ni prerekala. (Sicer neobrazloženo) stališče v obeh sodbah, da je imela revidentka možnost uveljavljati dajatveni zahtevek že zato, ker je bila garancija unovčena, naj bi bilo materialnopravno zmotno.

C

Presoja utemeljenosti revizije

7. Očitek, da izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so razlogi nejasni in v medsebojnem nasprotju, ni utemeljen. Pritožbeno sodišče je odločitev oprlo na ugotovitev, da je bilo na dan zaključka naroka za glavno obravnavo ugotovljeno, da je bila garancija že unovčena in da je garant že plačal garantirani znesek. Iz tega je napravilo sklep, da bi tožeča stranka (na trditveni podlagi iz ugotovitvene tožbe) že tedaj zoper toženo stranko lahko uveljavljala dajatveni zahtevek. Ker je torej imela na razpolago primerno sredstvo, da bi učinkoviteje zavarovala svoj pravni položaj, ni imela pravnega interesa za ugotovitveni zahtevek. Pritožbeno sodišče se je pri tem sklicevalo na določbo tretjega odstavka 1087. člena ZOR in ga tudi pravilno povzelo: Upravičenec iz garancije dolguje naročitelju znesek, prejet na podlagi garancije, do katerega na podlagi utemeljenih naročiteljevih ugovorov sicer ne bi imel pravice. Izpodbijani sklep torej vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in pravnih podlagah za sprejeto odločitev, tako da ga je mogoče preizkusiti.

8. Stališče pritožbenega sodišča, da že sama okoliščina, da je bila garancija plačana, daje naročitelju terjatev do upravičenca, ki je prejel garancijski znesek, do katerega zaradi utemeljenih naročiteljevih ugovorov sicer ne bi imel pravice, je pravno pravilno. Določba tretjega odstavka 1087. člena ZOR je v tem pogledu jasna. Zakon za nastanek obveznosti upravičenca iz garancije do naročitelja garancije zahteva le, da je bil znesek na podlagi (fravduloznega unovčenja) garancije „prejet“ - da je bila torej garancija honorirana.

9. Taka ureditev je tudi logična in omogoča učinkovanje instituta garancije brez ugovora v skladu z njenim namenom: plačilo obveznosti brez zavlačevanja in poznejše reševanje morebitnih sporov oziroma ugovorov. Pri garanciji na prvi poziv banka garant prevzame abstraktno zavezo proti upravičencu. (Kavzalno) razmerje med naročnikom in upravičencem se je ne tiče in na njeno (garancijsko) obveznost do upravičenca praviloma ne vpliva, zlasti pa ji tudi ne daje nobenih zahtevkov do upravičenca. Na drugi strani pa je (kritno) razmerje med naročnikom in garantom za upravičenca res inter alios acta. Zakaj je banka garantirala in kakšne zahtevke na tej podlagi ima ter kako in kdaj in ali sploh jih je (bo) uveljavljala zoper naročnika, se upravičenca ne tiče in na njegov položaj in obveznosti zaradi morebiti fravduloznega unovčevanja garancije ne vpliva. Povedano drugače: če se izkaže, da je upravičenec prejel plačilo, za katero v kavzalnem razmerju ni bilo podlage, bo moral znesek vrniti – drugi stranki tega razmerja. Nevarnosti, da bo vrnitev od njega lahko zahteval še garant, ni, ker je ta zaradi abstraktnosti obveze iz garancije razmerja plačal to, kar je bil dolžan, ne glede na to, ali je bila garancija unovčena pošteno ali fravdulozno. Upravičenja in riziki iz kritnega razmerja pa so stvar med naročnikom in garantom, ki na pravni položaj upravičenca ne morejo vplivati.

10. Glede na navedeno je revizijsko sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena. Ker tudi ni našlo napak pri uporabi materialnega prava, je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

11. Odločba o stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Znesek 2.065,50 eurov predstavlja stroške, ki jih je imela tožena stranka z zastopanjem pri vložitvi odgovora na revizijo, odmerjene skladno z odvetniško tarifo. Od priznanih stroškov gredo toženi stranki za primer zamude tudi zahtevane zamudne obresti (Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 – Pravna mnenja I/2006).