Jedro

Banka ne more proti upravičencu iz garancije uveljavljati ugovorov, ki jih naročitelj kot dolžnik lahko uveljavlja proti njemu iz zavarovane obveznosti (1. odst. 1087. čl. ZOR); vendar pa upravičenec iz garancije dolguje naročitelju znesek, prejet na podlagi garancije, do katerega zaradi utemeljenih naročiteljevih ugovorov sicer ne bi imel pravice (3. odst. 1087. čl. ZOR). Glede na to ne drži pritožbena trditev, da tožeča stranka ne more od tožene stranke uveljavljati dajatvenega zahtevka in da tožeča stranka nima primernega sredstva (mimo ugotovitvene tožbe), da bi učinkoviteje zavarovala svoj pravni položaj.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo, s katero je tožeča stranka uveljavljala: 1.) ugotovitev, da na dan 20.9.2006 ni obstajala terjatev tožene stranke do tožeče po dveh pogodbah z dne 1.10.2003 v skupnem znesku 77.367.047,62 SIT oz. skupaj z obrestmi 83.211.738,30 SIT; 2.) ugotovitev, da tožena stranka na dan 5.9.2006 in 11.9.2006 ni bila upravičena izdati pisnega poziva P. d.d. za vnovčenje s strani te banke izdanih dveh garancij v skupnem znesku 77.367.047,62 SIT oz. skupaj z obrestmi 83.211.738,30 SIT, vse v breme tožeče stranke kot naročnika garancij, oz. v tem delu podrejeni zahtevek na ugotovitev, da tožena stranka do 30.9.2006 ni bila upravičena izdati pisnega poziva P. d.d. za vnovčenje s strani te banke izdanih omenjenih dveh garancij, v breme tožeče stranke kot naročnika garancij.

Proti navedenemu sklepu je tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlagala njegovo razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Meni, da je napačna presoja sodišča o tem, da je ugotovitvena tožba nedopustna. Glede na 181. čl. ZPP lahko s takšno tožbo tožeča stranka zahteva ugotovitev obstoja ali neobstoja pravice ali pravnega razmerja kot celote (kompleksnega pravnega razmerja), predmet takšne tožbe pa so lahko tudi posamezne pravice oziroma upravičenja, ki izhajajo iz takšnega celotnega pravnega razmerja (glej Jože Juhart, Civilno procesno pravo FLRJ, str. 258, enako tudi A. Galič, komentar k 181. čl. ZPP, str. 143). V konkretnem primeru je tožena stranka kot upravičenec iz naslova sklenjene pogodbe iz bančne garancije (sklenjene med tožečo stranko in P. = kritno razmerje) uveljavljala v razmerju do banke zahtevek na unovčenje bančne garancije. Med toženo stranko (upravičencem) in banko je obstajalo valutno pravno razmerje, ki je bilo abstraktne narave glede na obstoječe kritno razmerje in temeljni posel. Upoštevaje analogijo akreditvnega prava, ki se uporablja v tem primeru za ravnanje banke, je glede na naravo spora dovoljeno v tem primeru ugotavljati ugotovitev neobstoja tovrstnega pravnega razmerja oziroma iz njega izvirajočega upravičenja na dan predložitve zahtevka za unovčenje, saj kljub temu, da je bil zahtevek že dan in realiziran, v sedanjosti oziroma na dan odločanja še vedno obstajajo učinki neobstoja upravičenja iz pravnega razmerja, ki je predmet spora. Za ugotovitev neobstoja upravičenosti do vložitve zahtevka za unovčenje bančne garancije iz naslova valutnega pravnega razmerja med toženo stranko in banko pa ima tožeča stranka tudi ustrezen pravni interes. Ta je podan, ker je tožnikov pravni položaj ogrožen zaradi negotovosti glede določenega pravnega razmerja, ugotovitvena tožba pa je primerno sredstvo za odpravo te negotovosti, tožnik pa trenutno nima možnosti uveljavljanja drugega pravnega sredstva, s katerim bi učinkoviteje zavaroval svoj pravni položaj. Ker tožeča stranka ni bila udeleženec valutnega razmerja med toženo stranko in banko, sama ni mogla drugače poseči v to pravno razmerje oz. preprečiti unovčenja bančne garancije na podlagi zahtevka tožene stranke. Tožeča stranka toženi stranki iz naslova spornega razmerja ni ničesar plačala in zato tudi ne more zahtevati vrnitve. Sodišče sicer pravilno ugotavlja, da bo (je) banka zagotovo terjala izplačani znesek od izdajatelja garancije - tožeče stranke, vendar pa ne vzdrži njegova nadaljnja presoja, da bo tožeča stranka z dajatveno tožbo lahko uveljavljala zoper toženo stranko povrnitev neupravičeno izplačanega zneska in da zato za ugotovitveno tožbo nima ustreznega pravnega interesa. Glede na dosedanje ravnanje tožene stranke obstaja velika verjetnost, da tudi ko se bo banka poplačala v breme tožeče stranke v celotnem znesku unovčene bančne garancije, tožena stranka ne bo pripravljena tega zneska vrniti tožeči stranki. V tem primeru gre za očitno negotovost, v kateri se nahaja tožeča stranka. Ker je bila bančna garancija unovčena, je to vplivalo na bonitetno sposobnost tožeče stranke, unovčenje pa vpliva tudi na možnost oziroma nemožnost pridobivanja novih bančnih garancij pri P. oziroma drugih bankah. Tožeča stranka torej ima zakonski pravni interes za uveljavljanje ugotovitvene tožbe.

Tožena stranka je po svoji pooblaščenki odgovorila na pritožbo, predlagala njeno zavrnitev in uveljavljala povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Glede na dikcijo 181. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotavlja, da stranka z ugotovitveno tožbo ne more uveljavljati ugotovitve zgolj (ne)obstoja določenih dejstev. Vendar pa se je pritožnica v zvezi s tem pravilno sklicevala na pravno teorijo (in očitno je, da sodna praksa tej pravni teoriji vsaj v pretežni meri tudi sledi), ki je zavzela stališče, da se lahko s takšno tožbo zahteva ugotovitev obstoja ali neobstoja pravice ali pravnega razmerja kot celote (kompleksnega pravnega razmerja), da pa so predmet takšne tožbe lahko tudi posamezne pravice oz. upravičenja, ki izhajajo iz takšnega celotnega pravnega razmerja (npr. A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, k citiranemu členu). Za konkreten primer bi to pomenilo, da je tožeča stranka lahko uveljavljala ugotovitev, da tožena stranka ni bila upravičena izdati pisnega poziva za unovčenje garancije, ne pa hkrati npr. tudi ugotovitve neobstoja pogodbe, na podlagi katere je tožena stranka pridobila upravičenje do garancije.

Po mnenju pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo navedeno ugotovitveno tožbo zaradi izostanka pravnega interesa za takšno tožbo. Pravni interes je posebna procesna predpostavka za dopustnost ugotovitvene tožbe, ki mora obstajati tudi še v trenutku zaključka glavne obravnave. Tožeča stranka mora izkazati, da je njen položaj ogrožen zaradi negotovosti glede določenega pravnega razmerja in da je ugotovitvena tožba primerno sredstvo za odpravo te negotovosti, ter da tožeča stranka nima možnosti drugega pravnega sredstva, s katerim bi učinkoviteje zavarovala svoj položaj. V obravnavanem primeru pa je bilo na dan zaključka naroka za glavno obravnavo ugotovljeno, da je bila garancija že unovčena pri P., ki je toženi stranki dne 20.9.2006 izplačala iz tega naslova skupno 77.367.047,62 SIT, in tudi pritožnica priznava, da je bil zahtevek tožene stranke iz tega naslova realiziran.

Tožeča stranka je v tej pravdi zatrjevala, da tožena stranka ni upravičena do unovčenja garancij, ker je iz naslova obeh pogodb z dne 1.10.2003, za katere je bilo dano zavarovanje v obliki bančnih garancij (koncesijska pogodba za prodajo vozil C. in pogodba o pooblaščenem serviserju C.), od tožeče stranke že vse prejela. Pri navedenih garancijah (priloga A 4 in nasl.) je očitno šlo za garancijo po 1087. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki se glede na 2. odst. 1061. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) uporablja tudi za obravnavani primer. V takšnem primeru je sicer res, da banka ne more proti upravičencu iz garancije uveljavljati ugovorov, ki jih naročitelj kot dolžnik lahko uveljavlja proti njemu iz zavarovane obveznosti (1. odst. 1087. čl. ZOR); vendar pa upravičenec iz garancije dolguje naročitelju znesek, prejet na podlagi garancije, do katerega zaradi utemeljenih naročiteljevih ugovorov sicer ne bi imel pravice (3. odst. 1087. čl. ZOR). Glede na to ne drži pritožbena trditev, da tožeča stranka ne more od tožene stranke uveljavljati dajatvenega zahtevka in da tožeča stranka nima primernega sredstva (mimo ugotovitvene tožbe), da bi učinkoviteje zavarovala svoj pravni položaj.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 353. čl. ZPP, pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Hkrati je odločilo, da nosi tožena stranka svoje stroške pritožbenega postopka, glede na to, da ni v odgovoru na pritožbo navajala nič takega, kar bi prispevalo k odločitvi v obravnavani zadevi (1. odst. 155. čl. ZPP).