Jedro

Po tedanjih predpisih za prenos ni bila potrebna sklenitev pogodbe in izrecen zapis prenosa pravice, temveč je do prenosa pravice uporabe prišlo že z samo odločbo pristojnega organa oziroma občine o dodelitvi zemljišča za gradnjo ter prevzemom nepremičnine oziroma zgrajenega objekta v uporabo. Zato odsotnost posebnega določila o prenosu pravice uporabe v stvarnopravnem smislu v odločbi ne vpliva na njeno pridobitev s strani pravnega prednika tožnice.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe in razsodilo, da je tožnica lastnica nepremičnine z ID znakom 000 (parcela št. 656/63, k. o. X.). Pravdne stroške tožnice v višini 1.059,55 EUR je naložilo v plačilo toženki.

2. Zoper navedeno sodbo in sklep se po svojem pooblaščencu pritožuje toženka, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj ju razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma naj izpodbijani sklep razveljavi, sodbo pa spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Nasprotuje dovolitvi spremembe tožbe, s katero je tožnica uveljavljala novo dejansko in pravno podlago. Kasnejše zidanje novih podlag ne pripomore k rešitvi spornih razmerij in je v nasprotju s procesno ekonomijo. Zato meni, da je podana bistvena kršitev določb postopka iz 1. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 185. členom ZPP. Nadalje navaja, da je sodišče nekritično sledilo navedbam tožnice. Sodišču očita, da je materialnopravno zmotno upoštevalo kot podlago za pridobitev lastninske pravice določbe Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL). Določbe tega zakona se nanašajo le na tiste pravne subjekte, ki so pridobili pravico uporabe in jo tudi vpisali v zemljiško knjigo. Le v zemljiški knjigi vpisana pravica se transformira v lastninsko pravico na podlagi zakona, ne pa v primerih, ko v korist graditelja objekta nikoli ni bila določena pravica uporabe. Iz dejanskih ugotovitev sodišča izhaja, da tožnica oz. njeni pravdni predniki niso z odločbo pridobili pravice uporabe na zemljišču, na katerem so postavili garažo in je zato niso mogli vpisati v zemljiško knjigo. Nasprotno, na podlagi ZLNDL se je toženka vknjižila kot lastnica zemljišča, kjer stoji garaža. Ker tožnica ni bila imetnica pravice uporabe na zemljišču, se ni mogla vknjižiti v letu 1997, temveč je bila družbena lastnina vpisana na toženko. Sodišče napačno razlaga prehod pravice uporabe v lastninsko pravico na podlagi ZLNDL. Pridobitev lastninske pravice velja za toženko, kot vknjiženo imetnico pravice uporabe in ne za tožnico, ki nikoli ni bila vknjižena z nobeno pravico, niti z njo niso razpolagali njeni pravni predniki. Neutemeljen je tožbeni zahtevek, tudi če se pritrdi stališču sodišča prve stopnje, da je tožničin pravni prednik dejansko pridobil pravico uporabe. Zgolj na podlagi izdanega lokacijskega dovoljenja in gradbenega dovoljenja ter dovoljenja za gradnjo pravni prednik ni postal imetnik pravice uporabe na zemljišču. Odločba Sveta za urbanizem ObLO Ljubljana Šiška ne vsebuje nobenega prenosa pravice. Svet je dovolil pravnemu predniku tožnice le uporabo zemljišča za gradnjo provizorične garaže in nič več, torej brez izrecnega prenosa lastninske ali njej analogne pravice. Takšen zaključek potrjuje tudi zapis v tej odločbi, da se s to odločbo ne daje investitorju nobena prednostna pravica za uporabo zemljišča, ter zapis, da je hišni svet zaprosil za dovolitev uporabe zemljišča. Torej ne gre za pridobitev nobene pravice. Pravno zmotno je pri tem sklicevanje sodišča na določbi 43. in 46. člena Zakona o prometu z zemljišči in stavbami, ki naj bi omogočil pretvorbo pravice do uporabe zemljišča za gradnjo v pravico uporabe. Med tema pojmoma je bistvena razlika. Omenjene zakonske določbe glede na vsebino odločbe pravnega prednika toženke ne predstavljajo pravnega temelja za pridobitev pravice uporabe v korist prednika tožnice. Takšnega temelja tudi ne more predstavljati določba 1. člena ZPZS, kot tudi ne 7. člen Zakona o prometu z nepremičninami (ZNP) in ne določba 12. člena Zakona o temeljnih lastninskih razmerjih (ZTLR). Pravni prednik namreč ni pridobil pravice uporabe ne v pravnem ne v dejanskem smislu, pač pa mu je bila podeljena pravica graditi na zemljišču. Sodišče tudi zmotno razlaga zapis v odločbi „prenos uživanja zemljiškoknjižnega stanja dela parcele“. Prenos uživanja je lahko kvečjemu prenos pravice užitka, torej osebne služnosti na ime investitorja. Sodišče tudi ne zna razumno razložiti pojma prednostne pravice uporabe, omenjene v odločbi. Zapisana prednostna pravica uporabe bi bila lahko naslov za pridobitev sedanje lastninske pravice. Vendar je bila takšna pravica na podlagi volje pravnega prednika toženke izrecno izključena, kar pomeni, da pravni prednik ni pridobil pravice uporabe. Pravica uporabe tudi ni bila pridobljena, saj je šlo le za provizorični objekt in ne za trajni objekt ali zgradbo. Objekt je bil šele kasneje vpisan v kataster. Tudi sklicevanje sodišča prve stopnje na sodno prakso, ki ne obravnava podobnega primera, kot je ta, ni utemeljeno. V nadaljevanju toženka nasprotuje tudi presoji sodišča, da je pravni prednik tožnice pridobil lastninsko pravico tudi na podlagi priposestvovanja. Ker ne obstaja pravni naslov za pridobitev pravice uporabe, se tožnica ne more sklicevati, da se je izvenknjižno prenašala. Prenašala se je lahko le na podlagi zakona in pravnega posla, za kar ne gre v obravnavanem primeru. Zato je izključeno izvenknjižno priposestvovanje. Izključena je tudi dobrovernost, ki bi morala biti podana vsaj od leta 1997. Ker noben v verigi pravnih prednikov tožnice, ne sama tožnica, ni imel zapisane pravice uporabe, je bila lahko v zemljiški knjigi vpisana ta pravica le v korist toženke. Stanje v zemljiški knjigi izključuje dobrovernost pravnih prednikov tožnice. Tožnica bi se morala ob potrebni skrbnosti prepričati o predhodnih prenosih. Pravni prednik toženke ni prenašal pravice uporabe na zemljišču, zemljišče je zgolj izročil v posest za gradnjo provizoričnega objekta.

3. Tožeča stranka je na vročeno pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

O pritožbi zoper sklep

5. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je o spremembi tožbe, ki jo je tožnica uveljavljala v vlogi 5. 9. 2013, s katero je pridobitev lastninske pravice utemeljevala z dodatno dejansko podlago in novo pravno podlago na podlagi določb ZLNDL, smotrno odločiti tekom tega postopka, zato je dopustilo spremembo tožbe (1. odst. 185. člena ZPP). Po oceni pritožbenega sodišča je obrazložitev navedene odločitve ustrezna in ne terja navajanja podrobnejših razlogov. Ker je tožnica to storila že pred prvim narokom za glavno obravnavo in na podlagi že predhodno zbranega procesnega gradiva, tudi ni ravnala v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka. Postopek se zaradi tega ni nič zavlekel. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je dopustilo spremembo tožbe in upoštevalo dodatno dejansko podlago in novo pravno podlago, je zato pravilna. Zato je v tem delu pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

O pritožbi zoper sodbo

6. Tožnica je navajala, da je njen pravdni prednik v letu 1962 na sporni nepremičnini od pravne prednice toženke pridobil pravico uporabe, ki se je nato pravnoposlovno in na podlagi dedovanja prenašala do njenega neposrednega pravnega prednika M. P., ki je bil ob uveljavitvi ZLNDL imetnik pravice uporabe. Ta se je v njegovo korist transformirala v lastninsko pravico, ki je nato na podlagi dedovanja prešla nanjo.

7. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi zmotno uporabilo določbe ZLNDL kot pravno podlago za pridobitev lastninske pravice, je neutemeljen. Lastninska pravica po ZLNDL se ni pridobila z vpisom v zemljiško knjigo, temveč na podlagi zakona, dobil pa jo je tisti, ki je ob uveljavitvi tega zakona imel pravico uporabe. Za veljavnost prenosa pravice uporabe vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutiven pogoj, zato se je dogajalo, da dejansko izvršenemu pravnemu prometu z nepremičninami vpisi v zemljiško knjigo niso sledili. Največkrat sta se v zemljiški knjigi izvedla le vpis družbene lastnine in vpis pravice uporabe prvega imetnika, pozneje pa nič več. To pa ne pomeni, da je imetnik pravice uporabe ostal tisti, ki je bil vpisan. Z vidika ZLNDL je bilo odločilnega pomena za lastninjenje, kdo je na presečni dan, ki ga opredeljuje ta zakon, upravičeni in dejanski (ne samo domnevni zemljiškoknjižni) imetnik pravice uporabe na nepremičnini v družbeni lastnini (1). Tisti, ki pravice uporabe ob uveljavitvi zakona ni imel, lastninske pravice po tem zakonu ni pridobil, čeprav je bila pravica uporabe v zemljiški knjigi vpisana nanj. Zmotno je zato pritožbeno stališče, da se je lahko pravica uporabe na podlagi ZLNDL transformirala v lastninsko pravico le takrat in na tistega, ki je bil v zemljiški knjigi vpisan kot imetnik pravice uporabe.

8. V pritožbenem postopku je sporen predvsem prvi prenos pravice uporabe s pravne prednice toženke Občine Ljubljana Šiška na pravna prednika tožnice Hišni svet oziroma A. Š. Za oceno, ali je pravni prednik tožnice v letu 1962 pridobil pravico uporabe spornega stavbnega zemljišča, je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz pravnih predpisov, ki so veljali v tem času. Pravica uporabe stavbnega zemljišča družbene lastnine se je po svoji naravi in načinu prenosa bistveno razlikovala od lastninske pravice. Bistveno je bilo, kdo je družbeno premoženje uporabljal. Odsotnost posesti praviloma izključuje pravico uporabe. Subjekt, ki določene nepremičnine v družbeni lasti dejansko ni imel v posesti, na njej praviloma ni mogel imeti pravice uporabe, četudi je bil kot nosilec take pravice vpisan v zemljiški knjigi.

9. Relevantno dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ga pritožba ne izpodbija, je: - da je pravdni prednik toženke z odločbo Občinskega ljudskega odbora z dne 11. 8. 1962 na podlagi predloga Hišnega sveta (2) odločil, da se sme zemljišče (ki se je nesporno nanašalo tudi na nepremičnino, ki danes predstavlja parc. št. 656/63, k.o. X., in je predmet tega postopka), ki je imelo tedaj status družbene lastnine, uporabiti za izgradnjo dveh provizoričnih garažnih objektov; - da je Oddelek za gradnjo, komunalo in stanovanjske zadeve Občinskega ljudskega odbora Ljubljana Šiška z odločbo z dne 11. 10. 1962 izdalo gradbeno dovoljenje za gradnjo 12 garaž; - da so stanovalci stanovanjske hiše oziroma občani, med njimi tudi pravni prednik tožnice A. Š., garaže zgradili v skladu z gradbenim dovoljenjem in z lastnimi sredstvi ter v lastni režiji; - da je imel pravni prednik tožnice A. Š., kot vsi nadaljnji, sporno garažo v posesti, od njene izgradnje v letu 1962 in so jo nemoteno uporabljali vse do vložitve tožbe.

10. Ob takšni dejanski podlagi je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je pravni prednik tožnice postal imetnik pravice uporabe na nepremičnini, ki je predmet tega postopka. Prenos pravice uporabe so urejali specialni predpisi. Sodišče prve stopnje ga je pravilno presojalo z vidika določb ZPZS, (Ur. l. FLRJ, št. 26/1954), ki je tedaj veljal in se uporabljal. V skladu s 43. in 46. členom tega zakona je bil mogoč prenos pravice uporabe na določenem družbenem premoženju že z odločbo, s katero da okrajni ljudski odbor stavbno zemljišče, ki je družbena lastnina, v trajno uporabo posamezniku z namenom izgradnje in postavitve stanovanja ali drugega gradbenega objekta in na način, da se to zemljišče uporablja za potrebe tega objekta. Tako izvršen prenos pravice uporabe na družbeni lastnini je v okviru tedanjih predpisov zadoščal. Po tedanjih predpisih za prenos ni bila potrebna sklenitev pogodbe in izrecen zapis prenosa pravice, temveč je do prenosa pravice uporabe prišlo že s samo odločbo pristojnega organa oziroma občine o dodelitvi zemljišča za gradnjo ter prevzemom nepremičnine oziroma zgrajenega objekta v uporabo. Zato odsotnost posebnega določila o prenosu pravice uporabe v stvarnopravnem smislu v odločbi ne vpliva na njeno pridobitev s strani pravnega prednika tožnice. Pritrditi gre razlogom sodišča prve stopnje, da odločba Občinskega ljudskega odbora z dne 11. 8. 1962 po vsebini ne predstavlja le upravnega dovoljenja, temveč akt o podelitvi pravice gradnje, ki je imel po tedanji ureditvi vpliv tudi na premoženjsko pravna razmerja graditelja stavbe. Sicer pa je za oceno, ali je pravni prednik tožnice pridobil pravico uporabe na zemljišču pomembno to, da je gradil ob vednosti in izrecnem dovoljenju pravne prednice toženke, saj ji je v ta namen z odločbo dala zemljišče v uporabo, da si zgradi garažo in jo uporablja, in kasneje izdala druga potrebna upravna dovoljenja (gradbeno dovoljenje) in soglasja. Enako pomembna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pravni prednik tožnice gradnjo dejansko izpeljal. V povezavi s kasnejšimi dogodki, predvsem dolgoletno nemoteno uporabo zgrajenega objekta in zemljišča pod njim, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo omenjeno odločbo ObLO Ljubljana Šiška skozi prizmo tedanjih predpisov in v kontekstu družbene lastnine (v katerem je bila pravica uporabe zasnovana kot izrazito ekonomska kategorija) kot podlago za pridobitev pravice uporabe. Tega ne omaje pritožbena navedba, da je bila dovoljena le uporaba zemljišča za gradnjo. Že Vrhovno sodišče se je izreklo, da odločba o podelitvi zemljišča za gradnjo in gradbeno dovoljenje vsebujeta pravico graditi, ta pa vsebuje pravico trajne uporabe zemljišča, na katerem je zgrajen objekt (3).

11. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zavzemanje toženke, da pravica uporabe ni mogla biti prenesena, ker je njena pravna prednica dovolila le postavitev provizorične garaže in zato ne gre za trajni objekt. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je bila predmetna garaža zgrajena v skladu z izdanim gradbenim dovoljenjem in da zakonodaja v obdobju gradnje v letu 1962 sploh ni poznala izraza provizorij, kot tudi ni predvidevala izdaje gradbenih dovoljenj za začasne in pomožne objekt. Pojasnilo je, v kakšnih primerih se je uporabljal takšen izraz in na kaj se je nanašal. Ugotovilo je še, da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bila predmetna garaža od začetka zidana in kot taka stoji še danes. Upoštevalo je stanje ob graditvi garaže. Sodišče je na podlagi takšnih ugotovitev, ki jih pritožba konkretizirano ne oporeka, utemeljeno zaključilo, da je predmetna garaža trajni gradbeni objekt, ki je spojen z zemljiščem. Zato je neutemeljena pritožbena navedba, da je pravna prednica toženke predniku tožnice dovolila le postavitev začasne provizorij garaže. Da je kljub takšnemu zapisu dejansko prišlo do prenosa pravice uporabe, je imelo sodišče prve stopnje oporo tudi v zapisu v odločbi z dne 11. 8. 1962, iz katerega izhaja, da mora prenos pravice uživanja zemljiškoknjižnega stanja dela zemljišča v korist investitorja oskrbeti investitor preko ObLO Ljubljana. Sodišče prve stopnje se strinja z razlago sodišča, da takšen zapis v tistem času ni pomenil nič drugega kot to, da je imela pravna prednica toženke v mislih prenos pravice uporabe, saj se je v zemljiško knjigo pri družbeni lastnini vpisovala zgolj ta. Pritožbene trditve, da bi takšen zapis lahko pomenil le prenos osebne služnosti v korist investitorja, so dejanske pritožbene novote, ki so neupoštevne (1. odst. 337. člena ZPP). Dejstvo, da kasneje do zemljiškoknjižnega prenosa ni prišlo, pa ni pomembno, saj kot je že pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je bila vknjižba te pravice zgolj deklaratornega pomena. Pritožbeno sodišče pa tudi pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje v zvezi z zapisom v 12. točki odločbe, v kateri je bilo odločeno, da se investitorju z odločbo ne daje prednostne pravice za uporabo zemljišča za gradnjo. Prednostna pravica uporabe je bila prejšnja pravica lastnika nacionaliziranega premoženja, ki je očitno ni uveljavljal, kar pa ne pomeni, da pravni prednik tožnice - glede na dovoljenje za uporabo zemljišča za gradnjo, ki vključuje tudi pravico do uporabe zemljišča, in na izgradnjo objekta ob soglasju prednice toženke ter dolgoletno uporabo garaže, - ni dobil pravice uporabe na zemljišču pod njo. Prednostna pravica sama po sebi ne izključuje možnosti, da dobi pravico uporabe zemljišča nekdo drug.

12. V postopku ni bilo sporno, da je A. Š. s prodajno pogodbo 20. 2. 1991 prodal garažo V. K., ki je naslednje leto umrl, sporno garažo pa sta podedovala C. A. in S. K., ki sta jo 23. 2. 1994 prodala M. P. S prenosom lastninske pravice na stavbi pa je na pravne naslednike prešla tudi pravica uporabe zemljišča, na katerem stoji garaža (7. člen ZNP, Ur. l. SRS, št. 19/1976, in 12. člen ZTLR, Ur. l. SFRJ, št. 6/80, s sprem.). Drugačno pritožbeno stališče je zmotno. Ko so bila zemljišča v družbeni lastnini, na stavbah pa je bilo mogoče dobiti lastninsko pravico, ni veljalo temeljno načelo sedaj veljavnega stvarnega prava, načelo povezanosti zemljišča z objektom, po katerem so nepremičnine zgolj zemljišča, vse kar je na, nad ali pod, pa je sestavina le-te. Veljalo je ravno obratno, da je zemljišče sledilo usodi stavbe. Na podlagi navedenega je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je bila s pogodbami in sklepi o dedovanjih, v katerih je bil kot predmet prenosa/prehoda opredeljena (le) garaža, hkrati prenesena tudi pravica uporabe na zemljišču. 13. Ob ugotovitvi, da je bil lastnik garaže in imetnik pravice uporabe na parc. št. 656/53, k.o. X., ob uveljavitvi ZLNDL (v letu 1997) M. P., ki je zato postal na podlagi samega zakona lastnik sporne nepremičnine; ker pa je on umrl maja 2010, tožnica pa je njegova edina dedinja in je tako s trenutkom njegove smrti nanjo po samem zakonu prešla zapuščina, vključno z lastninsko pravico na sporni nepremičnini (132. člen Zakona o dedovanju - ZD), je odločitev o ugoditvi tožbenemu zahtevku za ugotovitev lastninske pravice zato materialnopravno pravilna.

14. Ker je odločitev sodišča prve stopnje pravilna že na podlagi pravil o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini in ZD, se pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno posebej opredeljevati še do pritožbenih navedb, s katerimi toženka nasprotuje razlogom izpodbijane sodbe o pridobitvi lastninske pravice tudi na drugi pravni podlagi, na podlagi priposestvovanja. Kljub temu pa se sodišče na tem mestu celovitim in popolnim razlogom izpodbijane sodbe pridružuje in sprejema kot pravilne zaključke sodišča prve stopnje, da sta bila tožnica in njen pravni prednik ves čas zahtevane priposestvovalne dobe v dobri veri glede veljavnosti pravnega naslova, na katerega sta opirala svojo posest na nepremičnini, ki je bila nemotena, in da nista mogla vedeti, da nista lastnika sporne nepremičnine.

15. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo toženke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP).

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. člena ZPP v zvezi z 1. odst. 154. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. Sodišče tožnici ni priznalo zahtevanih stroškov za odgovor na pritožbo, saj ta ni bistveno pripomogel k odločanju pritožbenega postopka in tako ni bil potreben za postopek (1. odst. 155. člena ZPP).

(1) Tako pravna teorija, dr. Matija Damjan, Zapleti pri lastninjenju nepremični v družbeni lastnini in urejanju sedanjega (neurejenega) stanja, PB, št. 1/2011, kot tudi sodna praksa, na katero se pravilno sklicuje sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi (pod op. 4, 7 in še številne druge odločbe).

(2) Ni bilo sporno, da je bil Hišni Svet v letu 1962 po tedanjih predpisih organ, preko katerega so stanovalci stanovanjske stavbe G., skupno pridobili odločbe, dovoljenja,... in so bili dejanski investitorji, ki so zgradili garaže in jih prevzeli v posest. (3) Glej odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije RS II Ips 553/2002 in II Ips 223/2009.