Jedro

Prvostopenjsko sodišče je na podlagi ugotovitev pravilno zaključilo, da je pravni prednik tožnika pridobil pravico uporabe na spornih zemljiščih, ta pa se je z uveljavitvijo ZLNDL preoblikovala v lastninsko pravico. Takrat veljavni predpisi so sicer res določali, da mora biti za veljaven prenos pravice uporabe sklenjena pisna pogodba oziroma izdana odločba o dodelitvi pravice uporabe za gradnjo s strani občinskega upravnega organa za premoženjske zadeve (9. in 40. člen Zakona o prometu z zemljišči in stavbami – ZPZS). Vendar je sodna praksa v podobnih primerih doslej že večkrat zavzela stališče, da je kljub neobstoju pisne pogodbe o prenosu pravice uporabe na stavbnem zemljišču oziroma odločbe o dodelitvi pravice uporabe, takšno pravico pridobila oseba, ki je ob vednosti in izrecnem dovoljenju osebe, pristojne za oddajo stavbnih zemljišč, z vsemi dovoljenji (soglasji), potrebnimi za gradnjo in uporabo novo zgrajene stavbe, zgradila objekt in ga uporabljala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna v petnajstih dneh povrniti tožeči stranki 690,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi poteka roka za plačilo dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožnik lastnik nepremičnine ID znak parc. 77/12 k. o. X, parc. št. 77/12 (ID 000). Toženki je naložilo, da je dolžna tožniku povrniti 1.531,15 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva po poteku roka za plačilo dalje.

2. Toženka izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno spremembo ali pa razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da tožnik ni pridobil lastninske pravice na nepremičnini po nobeni pravni podlagi. Glede prodajne pogodbe z dne 23. 1. 2002 ugotavlja, da je bila sklenjena v času veljavnosti ZTLR, ko je bil za pridobitev lastninske pravice na pravnoposlovni podlagi potreben vpis v zemljiško knjigo. Sodišče bi moralo pojasniti, na kakšni pravni podlagi šteje, da je lastninska pravica s samo prodajno pogodbo lahko prešla na tožnika. Napačno je zaključilo, da je pravni prednik tožeče stranke na podlagi ZLNDL pridobil lastninsko pravico na nepremičnini in jo posledično s prodajno pogodbo prenesel na tožnika. Tožnikov pravni prednik ob uveljavitvi ZLNDL ni bil imetnik pravice uporabe in posledično ni pridobil lastninske pravice na podlagi tega zakona na nepremičnini. J. M. z dovoljenjem za graditev, ki predstavlja zgolj upravno odločbo, ni pridobil pravice uporabe, v odločbi je bilo izrecno navedeno, da morajo investitorji pred začetkom gradnje urediti premoženjskopravne odnose z lastniki oziroma uživalci nepremičnin. Glede na tedaj veljavne predpise se je stavbno zemljišče oddajalo v uporabo na podlagi javnega razpisa ali tudi brez njega. Vendar vedno s sklenitvijo pogodbe o oddaji stavbnega zemljišča ter za določeno plačilo. Taka pogodba pa v predmetnem postopku ni bila niti zatrjevana niti predložena. Iz odločbe o dovoljenju za graditev dovolj jasno izhaja, da ne nadomešča pogodbe o podelitvi pravice uporabe. Pritožba poudarja, da je bila pridobitev pravice uporabe možna le na način, kot ga je določal tedaj veljavni ZPZS. Eden izmed pogojev za pridobitev pravice uporabe je pisna pogodba o prenosu pravice uporabe, za kršitev tega pravila pa je sankcija ničnost. Sodna praksa, ki sledi izpodbijani sodbi, je očitno napačna. Sodišče je napačno zaključilo, da so bili tudi pogoji za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja izpolnjeni. Že iz navedb tožeče stranke izhaja, da nikakor ni mogla biti dobroverna, sicer pa je tožena stranka navedla številne okoliščine glede neobstoja njene dobre vere, a sodišče vseh njenih ugovorov ni presojalo. Vztraja, da tožnik ni mogel biti v dobri veri ne ob sami sklenitvi prodajne pogodbe ne kadarkoli kasneje, ker ni imel utemeljene podlage za prepričanje, da je lastnik nepremičnine, saj nikoli ni razpolagal z verigo listin, ki bi bile sposobne za vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi. Sklicevanje na to, da v prejšnjem režimu zemljiška knjiga ni bila tako pomemben institut materialnega nepremičninskega prava, kot je to danes, ne pride v poštev, tožeča stranka naj bi lastninsko pravico priposestvovala šele po letu 2002, ko je zemljiška knjiga vsekakor že bila pomemben institut nepremičninskega prava. Sodišče napačno zaključuje, da so bili prenosi lastninske pravice (razen glede dedovanja) odplačni. Tožeča stranka ne trdi in ni izkazala, da bi J. M. za zemljišče, na katerem stoji predmetna garaža, toženi stranki plačal kakršnokoli nadomestilo oziroma kupnino, torej, da bi to zemljišče pridobil odplačno, kar je bil pogoj za pridobitev pravice uporabe po tedaj veljavnih predpisih.

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo, predlaga pritožbenemu sodišču, da jo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa za odločitev relevantna dejstva in na njihovi podlagi pravilno uporabilo materialno pravo. V pritožbi očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni zagrešilo. Obrazložitev sodbe ni pomanjkljiva, vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Očitana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

6. Tožnik zahteva ugotovitev lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 77/12, k. o. X, ki v naravi predstavlja garažo št. 31 v nizu garaž. Trdi in dokazuje, da jo je pridobil s pogodbo, sklenjeno s pravnim prednikom, ta pa je postal lastnik nepremičnine kot imetnik pravice uporabe v prejšnjem sistemu družbene lastnine na podlagi in z uveljavitvijo Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL). Podrejeno uveljavlja pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja. Tožena stranka je zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine. Tožniku ne priznava pridobitve lastninske pravice po nobeni od zatrjevanih pravnih podlag.

7. Relevantna dejstva, na katerih temelji odločitev, so sledeča: - tožnikovemu pravnemu predniku je skupaj z ostalimi soinvestitorji Služba za gradbene in komunalne zadeve Skupščine občine L. 18. 11. 1966 izdala odločbo z dovoljenjem za gradnjo 13 garažnih boksov ob zidu bolnice, na (tedanji) parc. št. 104/1 in 105/1 k. o. Y; garaža je bila (skupaj z drugimi) zgrajena, investitor in njegovi pravni nasledniki so jo za ta namen ves čas uporabljali; - po smrti investitorja je garažo podedovala njegova žena A. M., ki jo je 14. 6. 1985 prodala A. B.; - s prodajno pogodbo z dne 23. 1. 2002 je sporno garažo od A. B. kupil tožnik, ki jo je ravno tako kot njegovi pravni predniki uporabljal brez kakršnegakoli nasprotovanja toženke oziroma njenih pravnih prednikov.

8. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi teh ugotovitev pravilno zaključilo, da je pravni prednik tožnika pridobil pravico uporabe na spornih zemljiščih, ta pa se je z uveljavitvijo ZLNDL preoblikovala v lastninsko pravico. Takrat veljavni predpisi so sicer res določali, da mora biti za veljaven prenos pravice uporabe sklenjena pisna pogodba oziroma izdana odločba o dodelitvi pravice uporabe za gradnjo s strani občinskega upravnega organa za premoženjske zadeve (9. in 40. člen Zakona o prometu z zemljišči in stavbami – ZPZS). Vendar je sodna praksa v podobnih primerih doslej že večkrat zavzela stališče, da je kljub neobstoju pisne pogodbe o prenosu pravice uporabe na stavbnem zemljišču oziroma odločbe o dodelitvi pravice uporabe, takšno pravico pridobila oseba, ki je ob vednosti in izrecnem dovoljenju osebe, pristojne za oddajo stavbnih zemljišč, z vsemi dovoljenji (soglasji), potrebnimi za gradnjo in uporabo novo zgrajene stavbe, zgradila objekt in ga uporabljala.1 Prvostopenjsko sodišče je v obrazložitvi sodbe pravilno povzelo takratno materialnopravno ureditev in stališča sodne prakse, relevantna za presojo, ali je tožnikov pravni prednik pridobil pravico uporabe. V zadostni meri je tudi odgovorilo na nasprotne argumente tožene stranke, ki jih ponavlja v pritožbi. Predvsem je pomembno, da je gradnjo dovolila takratna Služba za gradbene in komunalne zadeve Skupščine občine L., torej organ, ki je bil pristojen tudi za oddajo stavbnega zemljišča v uporabo. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost stališča prvostopenjskega sodišča, da je bila z zgraditvijo garaže s potrebnimi dovoljenji in ob vednosti pravne prednice tožene stranke, prenesena tudi pravica uporabe na zemljišču, na katerem stoji garaža. Ob takšnem stanju pa se je pravica uporabe na podlagi prvega odstavka 2. člena ZLNDL preoblikovala v lastninsko pravico.

9. Neutemeljeni so zato pritožbeni očitki, da tožnik ni mogel pridobiti lastninske pravice na garaži od nelastnika, ker da prodajalec A. B. ni bil lastnik garaže. Sklicevanje na prepoved neodplačnega prenosa nepremičnin iz družbene v zasebno lastnino, je prav tako neutemeljeno, ker je s prenosom pravice uporabe zemljišče takrat še ostalo v družbeni lastnini. Olastninjenje stavbnih zemljišč na podlagi imetništva pravice uporabe je posledica odločitve zakonodajalca, sprejete v letu 1997. 10. Ker se pritožbeno sodišče strinja z odločitvijo prvostopenjskega sodišča o ugotovitvi lastninske pravice že na podlagi pravil o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, se ni dolžno opredeljevati do pritožbenih navedb, s katerimi tožena stranka nasprotuje razlogom izpodbijane sodbe o pridobitvi lastninske pravice na podlagi priposestvovanja. Kljub temu pa se strinja tudi z razlogi sodbe o tem, da bi tožnik nepremičnino, na kateri stoji garaža, priposestvoval2, saj je bil ves čas desetletne priposestvovalne dobe dobroverni lastniški posestnik (43. člen v zvezi s 269. členom Stvarnopravnega zakonika).

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa mora povrniti njegove pritožbene stroške za sestavo odgovora na pritožbo (545,60 EUR za nagrado za postopek, 20,00 EUR pavšalni znesek za PTT stroritve, skupaj z DDV 690,00 EUR). Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP.

1 VS RS II Ips 223/2009, II Ips 553/2002, primerjaj še II Dor 220/2013 in II Dor 64/2017, s katerima je VS RS zavrnilo predlog za dopustitev revizije v podobnih primerih ter še odločbe VSL: I Cp 1470/2012, I Cp 3253/2013, I Cp 1557/2015, I Cp 3062/2015, I Cp 2014/2015, I Cp 2059/2014, I Cp 2964/2016, I Cp 2410/2016, I Cp 3099/2016. 2 Če je ne bi bil pridobil že na zgoraj opisani podlagi.