Jedro

Na nepremičninah so že v letu 1993 stali infrastrukturni objekti oziroma naprave, ki so bile namenjene izvajanju dejavnosti posebnega družbenega pomena, to je komunalni dejavnosti. Ravno s tem namenom so bile v upravljanje prenesene toženki kot izvajalki komunalne dejavnosti. Ker gre za takšne objekte in nepremičnine, je leta 1993 njihova lastnica na podlagi ZGJS postala tožnica kot občina.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške pritožbenega postopka v višini 559,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za plačilo.

Obrazložitev

1. Tožnica je občina, toženka pa delniška družba, ki je v preteklosti kot komunalno podjetje za tožnico opravljala javno gospodarsko službo. Spor teče o treh nepremičninah, na katerih je bila vpisana družbena lastnina, leta 2007 pa se je na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) v zemljiško knjigo kot njihova lastnica vpisala toženka. Tožnica trdi, da je njihova lastnica ona, in sicer na podlagi Zakona o gospodarskih javnih službah (v nadaljevanju ZGJS).

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo. Ugotovilo je, da je tožnica lastnica nepremičnin parc. št. 1076, k. o. 0001 X. (ID ...), 140/2, k. o. 0002 Y. (ID ...) in 111/3, k. o. 0003 Z. (ID ...) do celote 1/1 (I. točka izreka). Odločilo je, da je toženka tožnici dolžna povrniti pravdne stroške, sklep o njihovi višini pa bo izdan po pravnomočnosti sodbe (II. točka izreka).

3. Zoper sodbo je toženka pravočasno vložila obsežno pritožbo in dopolnitev pritožbe. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in kršitve več določb Ustave RS. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen, ali pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter tožnici naloži vse stroške postopka, vključno s pritožbenimi.

Uvodoma graja odločitev prvostopenjskega sodišča, ki ni sledilo njenemu ugovoru prekluzije in je upoštevalo navedbe ter dokaze iz tožničine pripravljalne vloge z dne 12. 3. 2021. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kršitve ustavnih pravic do enakega varstva pravic in do sodnega varstva ter pravice do zasebne lastnine. Tožnica je v postavljenem roku predložila še dodatno dokumentacijo, ne samo tisto, na katero se je sklicevala v svoji pripravljalni vlogi z dne 25. 2. 2021. Tudi uporabno dovoljenje je predložila prepozno in brez navedbe razlogov, zakaj novih navedb in listin ni mogla podati prej. Sodišče prve stopnje je 16. točko obrazložitve izpodbijane sodbe oprlo prav na prepozne navedbe in dokaze, še posebej na uporabno dovoljenje, iz katerega naj bi izhajalo, da se je stara čistilna naprava raztezala tudi na nepremičnino 111/3, k. o. Z. Ob odsotnosti trditvene podlage sta bila kršena razpravno načelo in načelo kontradiktornosti. Pravila o prekluziji so bila kršena tudi s pripravljalno vlogo z dne 26. 3. 2021, kateri je bil prepozno predložen dokaz načrt fekalne kanalizacije s prilogami.

Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni izvedlo predlaganega dokaza s sodnim izvedencem gradbene stroke - smer komunala. Zmotno in samovoljno je zaključilo, da gre za pravno vprašanje. Zapis o razlogih za zavrnitev predlaganega dokaza je jezikovno nesmiseln in nejasen. V vsakem primeru gre za nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno. Toženka je s tem predlaganim dokazom želela dokazovati, da vtoževane nepremičnine niso in niso nikoli bile ne infrastrukturni objekti in ne naprave oziroma druga sredstva, ki so v skladu s predpisi namenjena izvajanju dejavnosti in zadev iz 68. člena ZGJS. Te nepremičnine bi bile kvečjemu lahko predmet lastninjenja po Zakonu o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju ZSKZ), a se sodišče prve stopnje do toženkinega ugovora pasivne legitimacije ni opredelilo. O nakupu teh nepremičnin sodba nima jasnih in razumnih razlogov. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do ugovorov toženke, da nobena nepremičnina ni v celoti služila čistilni napravi. Stališče sodišča, da v času veljavnosti Zakona o temeljnih lastninskih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) ni veljalo načelo superficies solo cedit, je zmotno. Tožnica je po ZGJS lahko postala lastnica samo objektov, ne pa tudi zemljišč, na katerih ti objekti stojijo.

Tožnica s to pravdo zlorablja svoje pravice in krši temeljna načela obligacijskega in stvarnega prava, saj krši stvarne pravice, ki so bile vknjižene na podlagi pravnih poslov, ki jih je sklenila sama. Tožba je tudi nesklepčna, saj z ugotovitvenim zahtevkom, brez izbrisnega, ni mogoče poseči na ustanovljeno in vknjiženo stavbno pravico. Tožnica se je s sklenitvijo služnostne pogodbe in pogodbe o ustanovitvi stavbne pravice, s katerima je toženki izrecno priznala lastninsko pravico na vseh spornih nepremičninah, odpovedala morebitni lastninski pravici, pridobljeni po ZGJS. Sicer pa bi ji takšna pravica prenehala s kasneje originarno pridobljeno lastninsko pravico toženke. Toženka je lastninsko pravico pridobila tudi s priposestvovanjem, saj je nepremičnine uporabljala kot lastnica od leta 1997. Takrat je začela teči priposestvovalna doba, ne pa šele leta 2007. Dobra vera se domneva, tožnica je ni izpodbijala, zato se ne more v sodbi ugotavljati, da toženka do leta 2007 ni bila dobroverna in da je imela nepremičnine v posesti kot upravljalka gospodarske javne službe. V vsakem primeru se je desetletna priposestvovalna doba do vložitve tožbe že iztekla.

4. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da je očitek toženke o neupoštevanju prekluzije navedb in dokazov iz tožničine pripravljalne vloge z dne 12. 3. 2021 neutemeljen. Čeprav je obrazložitev sodišča prve stopnje v tem delu res nekoliko jezikovno nejasna, je iz zapisanega razvidno, da je trditve in dokaze upoštevalo na podlagi tretjega odstavka 286. člena ZPP. Skladno s to določbo lahko stranke tudi po prvem naroku za glavno obravnavo navajajo nova dejstva, predlagajo nove dokaze in uveljavljajo ugovore zaradi pobota in zastaranja, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Že na pripravljalnem naroku je bilo napovedano, da bosta predvidoma opravljena dva naroka, pripravljalna vloga z dne 12. 3. 2021 pa je bila vložena kmalu po prvem naroku za glavno obravnavo. Tožnica v postopku in v pritožbi ne trdi, da je upoštevanje te in naslednje pripravljalne vloge zavleklo postopek. Glede na potek postopka tak zaključek tudi ni mogoč. Zato je neutemeljena pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje teh dejstev in dokazov ne bi smelo upoštevati. Omejitev pravice stranke, da navaja dejstva in predlaga dokaze v svojo korist, je namenjena pospešitvi in strnitvi postopka, ne sme pa biti sama sebi namen in onemogočiti, da bo sodno varstvo zagotovljeno resničnemu nosilcu pravice materialnega prava.1

7. Prav tako je zmotno toženkino prepričanje, da bi moralo prvostopenjsko sodišče postaviti izvedenca gradbene stroke - komunale. Kot je pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje, gre pri tem, ali je objekte na nepremičninah šteti za infrastrukturne objekte in naprave oziroma omrežja ter druga sredstva po 68. členu ZGJS, za pravno vprašanje. Čemu so služili ti objekti in naprave, je bilo ugotovljeno z vsemi izvedenimi dokazi. Toženka niti ni konkretizirano navajala, zakaj naj ne bi šlo za takšne objekte, temveč se je sklicevala na podatke GURS o namenski rabi nepremičnin. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, je pravno pomemben predvsem namen objektov, ki stojijo na teh nepremičninah, nepremičnine pa se presoja kot celote. Izvedenec mnenja o preteklem stanju (tudi o dejstvu, kaj je ali ni bilo locirano na parceli 111/3, k. o. Z.) ne bi mogel izdelati drugače, kot na podlagi podatkov v spisu, s katerimi je razpolagalo (tudi) sodišče prve stopnje. Poleg tega je sodišče prve stopnje opravilo ogled nepremičnin.

8. Člen 76 ZGJS je v prvem odstavku določil, da z dnem uveljavitve tega zakona (2. 7. 1993) postanejo lastnina republike, občine oziroma Mesta Ljubljana infrastrukturni objekti, naprave oziroma omrežja ter mobilna in druga sredstva, ki so v skladu s predpisi namenjena izvajanju dejavnosti oziroma zadev iz 68. člena in prvega odstavka 72. člena tega zakona, vključno s sredstvi, ki so bila financirana iz sredstev prispevkov ali povračil, iz sredstev samoprispevka ali iz sredstev, ki so se obvezno združevala na podlagi zakona, samoupravnega sporazuma ali drugega samoupravnega splošnega akta (sredstva solidarnosti in vzajemnosti), ali bila neodplačno prenesena v podjetja oziroma organizacije za izvajanje dejavnosti iz 68. člena in prvega odstavka 72. člena tega zakona. Za gospodarske javne službe po 68. členu tega zakona štejejo dejavnosti, ki so z zakonom ali z odlokom skupščine občine ali Mesta Ljubljane določene kot dejavnosti posebnega družbenega pomena na področjih materialne infrastrukture, zadeve posebnega družbenega pomena s področij materialne infrastrukture, ki se opravljajo v okviru gospodarskih dejavnosti, in druge dejavnosti oziroma zadeve, katerih financiranje in oblikovanje cen je potekalo preko sistema samoupravnih interesnih skupnosti materialne proizvodnje oziroma sistema financiranja javne porabe.

9. Na spornih nepremičninah so (že) v letu 1993 stali infrastrukturni objekti oziroma naprave, ki so bile namenjene izvajanju dejavnosti posebnega družbenega pomena, to je komunalni dejavnosti (črpališče pitne vode, začasna čistilna naprava).2 Ravno s tem namenom so bile v upravljanje prenesene toženki kot izvajalki komunalne dejavnosti. Namen nepremičnin, nastanek objektov in njihovo financiranje je ustrezno ugotovilo in obrazložilo prvostopenjsko sodišče in se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju njegovim razlogom ter dokazni oceni v celoti pridružuje. Ker gre za takšne objekte in nepremičnine, je leta 1993 njihova lastnica na podlagi ZGJS postala tožnica kot občina. Neutemeljeno je toženkino vztrajanje, da bi tožnica lahko postala kvečjemu lastnica objektov, ne pa tudi ostalega dela zemljišč, na katerih ti objekti stojijo. Tožnica je kot upoštevno infrastrukturo štela vse tisto, kar je pomenilo funkcionalni del črpališča in čistilne naprave. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje gre za integralno gospodarsko (komunalno) infrastrukturo, organsko povezane nepremičnine.3 Isto velja za parcelo 111/3, k. o. Z., ki po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča skupaj s parcelama št. 140/2, k. o. Y. in 219/2, k. o. Y., ki je javno dobro, predstavlja zaokroženo celoto območja stare (začasne) čistilne naprave. Če lastnica preostanka zemljišč oziroma celotnih nepremičnin ne bi postala tožnica (občina) kot lastnica objektov na njih, je toliko bolj nerazumno, da bi njihova lastnica postala toženka (komunalno podjetje), ki jih je imela v posesti zgolj zaradi objektov, ki na njih stojijo (zaradi izvajanja gospodarskih javnih služb, tj. oskrbe prebivalstva s pitno vodo in čiščenja odpadnih voda). Slednje izhaja tudi iz zapisnika o objektih in napravah, ki so z uveljavitvijo ZGJS postali last občine (tožnice) ter istočasno v upravljanju JP KOP A., pravne prednice toženke (priloga A16).

10. Toženka prav tako ni postala lastnica spornih nepremičnin na podlagi priposestvovanja. Sodišče prve stopnje je sicer res napačno štelo, da je priposestvovalna doba lahko začela teči šele leta 2007, ko je bila družbena lastnina na teh nepremičninah izbrisana iz zemljiške knjige. Priposestvovalna doba lahko prične teči z dejanskim prenehanjem družbene lastnine (z uveljavitvijo zakona o lastninjenju), to pa je bilo že prej. A toženka je sprva (v odgovoru na tožbo) sama navajala, da je imela nepremičnine v lastniški posesti (šele) od vpisa v zemljiško knjigo dalje (trdila je, da vsa lastninskopravna upravičenja izvaja že več kot 11 let, med drugim tudi posest - kasneje v postopku je sicer trdila, da že od leta 1997). Od takrat, to je leta 2007, do leta 2013, ko je tožnica na toženko naslovila predlog za ureditev lastninskopravnih razmerij z izstavitvijo zemljiškoknjižnega dovolila (priloga A5), zahtevana desetletna priposestvovalna doba ni potekla. Pred tem pa toženka ni mogla biti v dobri veri, kot je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Dobra vera se sicer res domneva, a je bila izpodbita z ugotovljenimi dejstvi. Toženka je vedela, da je imela te nepremičnine z objekti v posesti (zgolj) kot izvajalka javne službe. Tožnica se sicer res ni izrecno opredelila do neizpolnjenosti pogojev za priposestvovanje lastninske pravice s strani toženke, jih je pa ves čas smiselno izpodbijala (npr. navedla je, da toženka na tem zemljišču nikoli ni izvajala nobene druge dejavnosti, razen gospodarskih javnih služb, in da tega tudi ne zatrjuje - glej pripravljalno vlogo z dne 25. 2. 2021).

11. Ne drži, da sklenitev pogodbe o ustanovitvi služnosti ali stavbne pravice pomeni odpoved zakonsko pridobljeni lastninski pravici. Pravni subjekti lahko obligacijskopravne in stvarnopravne posle sklepajo iz različnih vzgibov, ti pa sami po sebi na lastninska razmerja ne vplivajo. V pravnem prometu je precej pogosto, da je za hitrejšo ureditev pravnih razmerij dejanski lastnik, ki pa ni tudi zemljiškoknjižni lastnik, primoran skleniti takšne posle (npr. odkup zemljišč, ki so sicer v resnici že njegova, ali ustanovitev služnosti, stavbne pravice itd.). Tožnica je pojasnila, da je te pogodbe sklenila z namenom pridobitve gradbenega dovoljenja (glej pripravljalno vlogo z dne 25. 2. 2021).

12. Toženka nazadnje ugovarja, da so sporne nepremičnine lahko kvečjemu predmet lastninjenja po ZSKZ in da zato njena pasivna legitimacija ni podana, sodišče prve stopnje pa naj se do tega sploh ne bi opredelilo. Sodišče druge stopnje v zvezi s tem pojasnjuje, da toženka za ugotovitev, da je lastnica spornih nepremičnin tretja oseba (Republika Slovenija), nima pravnega interesa. V pravdi se odloča o razmerju med strankama in zato utemeljenost morebitnih zahtevkov tretjih oseb za odločitev v zadevi ni pomembna. Sodišče prve stopnje se ni bilo dolžno opredeliti do navedb v zvezi z lastništvom tretje osebe, ki na odločitev o razmerju med pravdnima strankama nimajo vpliva. Pravnomočna sodna odločba učinkuje med strankama (inter partes), država bo svoj morebitni zahtevek lahko uveljavljala v ločeni pravdi (vstop v to pravdo kot stranska udeleženka na strani toženke je sicer zavrnila).

13. Glede na navedeno je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Ostale pritožbene navedbe za odločitev v zadevi niso pomembne, zato se pritožbeno sodišče do njih ne bo opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tožnici pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v vrednosti 750 točk oziroma 450,00 EUR (tar. št. 22/1 Odvetniške tarife, v nadaljevanju OT), administrativne stroške v višini 9,00 EUR (2 % po tretjem odstavku 11. člena OT) in DDV v višini 100,98 EUR (22 %), skupno 559,98 EUR. V primeru zamude ji je dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka roka za plačilo.

1 Prim. VSL Sodba II Cp 882/2022 z dne 22. 11. 2022. 2 Glej 26. člen Zakona o varstvu okolja (ZVO). 3 Prim. VSRS Sodba in sklep II Ips 69/2019 z dne 9. 1. 2020.