Jedro

Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena ZPP). Vrhovno sodišče je ugotovilo, da navedeni pogoji za dopustitev revizije niso podani, zato je tožnikov predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Obrazložilo je, da sta se policista v obravnavanem primeru utemeljeno odločila za uporabo službenega psa (51.č člen Zakona o Policiji, v nadaljevanju ZPol, in 71., 73. in 76. člen Pravilnika o policijskih pooblastilih). Ker je zoper tožnika obstajal sum storitve kaznivega dejanja tatvine po 211. členu Kazenskega zakonika in ker je tožnik vozil s kolesom brez luči (prekršek po 103. členu Zakona o varnosti cestnega prometa), sta se policista odločila, da ga bosta skladno s 35. členom Zakona o policijskih pooblastilih ustavila in ugotovila njegovo identiteto. Tožnik znakov policistov (sirena, prižgana modra luč) in opozoril (stop policija) ni upošteval in je pred policijo bežal ter s tem storil tudi prekršek zoper javni red (22. člen Zakona o varstvu javnega reda in miru). Uporaba službenega psa je običajno prisilno sredstvo, kadar se preprečuje beg. Navedbe tožnika, da naj bi policista nanj spustila psa brez nagobčnika, pa so se izkazale za neresnične. Nagobčnik je del preizkušene opreme, ki si ga pes ob običajni rabi ne more sneti sam, brez pomoči dodatne zunanje sile. Do snetja nagobčnika je zato prišlo zaradi tožnikovega fizičnega upiranja, ki ob stiku s službenim psom ni takoj obmiroval. Sodišče je tako zaključilo, da je škodne posledice treba pripisati ravnanju tožnika samega in nastalim izrednim okoliščinam zaradi pobega.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Obrazložilo je, da se je glede na trditveno podlago sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno ukvarjalo s tem, ali je bila uporaba konkretnega prisilnega sredstva policistov proti tožniku primerna, pravilna in zakonita oziroma protipravna. Samo dejstvo, da je bil kot prisilno sredstvo uporabljen službeni pes, pa ne utemeljuje presoje odgovornosti toženk na podlagi 158. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ; objektivna odgovornost imetnika nevarne živali), za kar se v pritožbi zavzema tožnik. Presoja v konkretnem primeru ne more in ne sme biti drugačna, kot v primeru uporabe katerega koli drugega v 50. členu ZPol predvidenega prisilnega ukrepa. V obravnavanem primeru prva toženka nasproti tožniku namreč ni postopala kot imetnica službenega psa, temveč kot pravna oseba (država), katere organ je proti tožniku izvrševal določene oblastne funkcije (policijska pooblastila in v tem okviru prisilno sredstvo v obliki službenega psa). V obravnavanem primeru je tako možna krivdna odgovornost s strožjim standardom ravnanja, ki velja za pravno osebo (148. člen OZ). Glede na vse ugotovljene okoliščine v obravnavanem primeru pa se je strinjalo s sodiščem prve stopnje, da element protipravnosti ni podan.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga predlog za dopustitev revizije in postavlja vprašanje, ali šolani službeni pes, ki je šolan za lovljenje in zasledovanje ljudi, pomeni nevarno žival v smislu prvega odstavka 158. člena OZ, kjer se v primeru nastanka škode uporablja objektivna odgovornost oziroma ali v tem primeru imetnik psa odgovarja na podlagi objektivne odgovornosti. Navaja, da o tem pomembnem pravnem vprašanju sodne prakse Vrhovnega sodišča ni.

4. Predlog ni utemeljen.

5. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena ZPP). Vrhovno sodišče je ugotovilo, da navedeni pogoji za dopustitev revizije niso podani, zato je tožnikov predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).