Jedro

Tožniku so bile na osebnem razgovoru predočene vse (tri) različne izjave v zvezi z razlogi, zaradi katerih je zapustil izvorno državo oziroma razlogi, zaradi katerih prosi za mednarodno zaščito. Tožnik je odgovoril (le), da je navajal različne razloge zato, da bi v Sloveniji pridobil status begunca in česa drugega v zvezi s tem ni zatrjeval, niti ni imel nobenih dodatnih pojasnil. Tožnik s svojimi nekonsistentnimi izjavami v postopku ni izkazal splošne verodostojnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je v ponovljenem postopku z izpodbijano odločbo (ponovno) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite.

2. V obrazložitvi navaja, da je tožnik predhodno že vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji in sicer dne 10. 8. 2012. Tožnik je bil dne 26. 11. 2015 vrnjen v Slovenijo iz Nemčije in je naslednji dan, dne 27. 11. 2015, drugič zaprosil za mednarodno zaščito.

3. Nato tožena stranka navaja razloge, s katerimi je tožnik utemeljeval svojo drugo prošnjo za mednarodno zaščito. Dalje navaja, da je bil tožnik na osebnem razgovoru soočen, da je v postopku podal nasprotujoče si izjave o osebnih podatkih, naslovu zadnjega bivališča v izvorni državi, kraju obiskovanja osnovne šole, doseženi stopnji izobrazbe in glede razlogov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, saj je v tej zvezi kar trikrat podal nasprotujoče si izjave s tem, da je za odhod iz izvorne države navajal slabe življenjske in družinske razmere, nadalje aktivnosti njegovega brata, ki se je ukvarjal s terorizmom in še nadalje, da se je sam ukvarjal s kaznivimi dejanji tihotapljenja bakra iz Alžirije v Tunizijo, kar je v odsotnosti tožnika privedlo do kazenske obsodbe na zaporno kazen, enako pa tudi njegovega prijatelja, s katerim sta skupaj tihotapila baker in ki jo prijatelj že prestaja, medtem ko je za svojo sodbo zvedel od sorodnikov prijatelja, ki je že zaprt. Tožnik tudi ni predložil nobenega osebnega dokumenta s fotografijo, zaradi česar tudi njegova istovetnost ni nesporno ugotovljena.

4. Glede na številčnost tožnikovih neprepričljivih, malo verjetnih in kontradiktornih izjav, le-teh ni mogoče šteti za verodostojne in zato tožena stranka ne sprejema kot verodostojnih tožnikovih razlogov za zapustitev izvorne države. Tožnik za svoje navedbe tudi ni predložil nobenih dokazov. Ker tožnik ni izkazal splošne verodostojnosti, tožena stranka tudi ni ugotavljala informacij o tožnikovi izvorni državi.

5. Tožena stranka zaključuje, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca v skladu z drugim odstavkom 20. člena ZMZ-1, ker v ključnih razlogih oziroma dogodkih, zaradi katerih naj bi bil prisiljen zapustiti izvorno državo, prihaja do neskladij, ki jim kot takim ni mogoče dati vrednosti. Če bi se tožniku navedeni dogodki resnično zgodili, tožena stranka meni, da bi morale biti njegove izjave vseskozi skladne in konsistentne, vendar v konkretnem primeru niso.

6. Ob presoji pogojev za priznanje subsidiarne zaščite tožena stranka meni, da v konkretnem primeru glede na to, da tožnik ni izkazal splošne verodostojnosti, tudi ni mogoč zaključek, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ, ker morata biti strah pred preganjanjem in tveganje izpostavljenosti resni škodi v primeru vrnitve individualno utemeljena. V Alžiriji tudi ne poteka oboroženi spopad. Zato ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 28. člena ZMZ. Tožena stranka je svojo odločitev sprejela na podlagi 3. alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1. 7. Tožnik zoper odločitev tožene stranke vlaga tožbo. Navaja, da naj sodišče ugotovi, ali je izpodbojna odločba izdana v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-, to je v roku 30 dni. Če ni bila izdana v tem roku, naj ugotovi, da tožena stranka ni ravnala po pravilih postopka. Dalje navaja, da je bilo temeljno vodilo toženi stranki na podlagi sodbe Upravnega sodišča I U 1876/2015 z dne 20. 1. 2016, da mora biti ponovni postopek voden tako, kot izhaja iz 15. in 16. člena Procesne direktive II. Tožena stranka ni upoštevala pravnega mnenja sodišča po navedeni sodbi. Tudi v ponovljenem postopku ni ugotovila resničnega dejanskega stanja, zakaj je tožnik zapustil izvorno državo. V skladu z navodili sodišča tožniku tudi ni postavila več konkretnih pravno relevantnih vprašanj oziroma podvprašanj, da bi lahko celovito iz zanesljivo ugotovila, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Namesto, da je tožena stranka vprašala tožnika, zakaj je podal različne izjave v zvezi z razlogi zapustitve države, bi ga morala vprašati, katera od navedenih izjav je resnična, zakaj je zapustil izvorno državo in kateri so resnični razlogi za zapustitev izvorne države. Odgovor tožene stranke, da je tožnik navajal različne razloge za zapustitev izvorne države zato, da bi v Sloveniji pridobil status begunca, ni odgovor na temeljno vprašanje. Glede na navedeno je dejansko stanje še vedno nepravilno in nepopolno ugotovljeno, zato tožena stranka svojo odločitev v izpodbijani odločbi nepravilno veže na 20. člen ZMZ-1 v zvezi z 28. členom istega zakona, na podlagi 3. alinee prvega odstavka 49. člena ZMZ-1. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da ne more sprejeti tožbenih argumentov tožnika in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, ker meni, da je le-ta pravilna in zakonita. Sodišču predlaga, da tožbo tožnika zavrne.

9. Tožba ni utemeljena.

10. V obravnavani zadevi sodišče odloča drugič. V prvem postopku je sodišče s sodbo opr. št. I U 1876/2015 z dne 20. 1. 2016 na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo tožene stranke št 2142-200-2012/19 (1312-12) z dne 15. 12. 2015 odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. V sodbi je navedlo, da mora tožena stranka v ponovljenem postopku s tožnikom opraviti osebni razgovor in tožniku predočiti ugotovljene neskladnosti v njegovih izjavah ter mu po potrebi zastaviti več konkretnih pravno relevantnih vprašanj oziroma podvprašanj, da bo lahko zanesljivo in celovito ugotovila, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Po pritožbi tožene stranke je Vrhovno sodišče s sodbo opr. št. I Up 43/2016 z dne 9. 3. 2016 pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

11. V konkretnem primeru je predmet sodne presoje zgoraj navedena odločba o zavrnitvi tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

12. Tožena stranka je tožnikovo prošnjo zavrnila na podlagi 3. alinee prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1), ker je ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 20. in 28. člen ZMZ-1. 13. Po presoji sodišča je tožena stranka v ponovljenem postopku, po navedeni sodbi sodišča, s katero je bila odpravljena predhodna odločba tožene stranke, ki je temeljila na določbah 2. in 4. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, predvsem ob upoštevanju izpovedbe tožnika samega na osebnem razgovoru, pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 20. in 28. člen ZMZ-1. 14. Tožena stranka je po presoji sodišča v (sedaj) izpodbijani odločbi, ob upoštevanju podatkov v spisu, v ponovljenem postopku v zadostni meri sledila napotkom Upravnega sodišča v citirani pravnomočni sodbi v zadevi I U 1876/2015 z dne 20. 1. 2016. Upoštevala je oba določna napotka iz zadeve I U 1876/2015, da mora v ponovljenem postopku s tožnikom opraviti osebni razgovor in mu s postavitvijo ustreznih vprašanj dati možnost, da se pojasnijo ugotovljena neskladja v njegovih izjavah. V ponovljenem postopku je s tožnikom opravila osebni razgovor in mu tako dala možnost, da se o vseh relevantnih dejstvih, pomembnih za odločitev, izjavi, kar je tudi v skladu s temeljnim načelom zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP. Tožena stranka je tako po mnenju sodišča v ponovljenem postopku zadostila določbam četrtega odstavka 64. člena ZUS-1. 15. Ker je tožena stranka v ponovljenem postopku v zadostni meri sledila napotkom sodišča iz navedene sodbe, je odločitev tožene stranke, kot je predhodno povzeta, pravilna in zakonita. Sodišče se zato z razlogi izpodbijane odločbe strinja in jih, v izogib ponavljanju, posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Iz relevantnega dejanskega stanja obravnavane zadeve namreč med drugim izhaja, kar je razvidno iz zapisnika o osebnem razgovoru s tožnikom z dne 29. 4. 2016, da so bile tožniku na osebnem razgovoru s strani uradne osebe predočene vse (tri) različne izjave v zvezi z razlogi, zaradi katerih je zapustil izvorno državo oziroma razlogi, zaradi katerih prosi za mednarodno zaščito, tožnik pa je odgovoril (le), da je navajal različne razloge zato, da bi v Sloveniji pridobil status begunca in česa drugega v zvezi s tem ni zatrjeval, niti ni imel nobenih dodatnih pojasnil. Na nadaljnje vprašanje, ali je poskusil pridobiti sodbo, s katero je bil v Alžiriji obsojen na zaporno kazen, je odgovoril, da po odhodu iz Alžirije nima več kontaktov s sorodniki. Na dodatno vprašanje, kako je potem zvedel za to, da je obsojen, pa je odgovoril, da je to zvedel od prijatelja, ki je zaprt zaradi tihotapljenja bakra (medtem ko je pri podaji prošnje navajal, da ima obsodbo sodišča njegova mati). Ko je bi na koncu osebnega razgovora izrecno vprašan, ali ima v zvezi s predmetnim postopkom še kaj dodati, je odgovoril, da ne.

16. Glede na pravilne ugotovitve tožene stranke, da tožnik s svojimi nekonstistentnimi izjavami v postopku ni izkazal splošne verodostojnosti, je pravilen zaključek tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite v smislu drugega odstavka 20. člena ZMZ-1 (status begunca). Pravilen je tudi nadaljnji zaključek tožene stranke, da tožnik ni izkazal razlogov, da mu v izvorni državi grozi resna škoda iz 28. člena ZMZ-1. 17. Sodišče zato tožbene ugovore zavrača kot neutemeljene. Sodišče najprej pojasnjuje, da iz podatkov v spisu ni razvidno, kdaj je tožena stranka prejela (navedeno) sodbo Vrhovnega sodišča, saj v spisu o tem ni povratnice. Sodišče zato ne more preveriti, ali je izpodbojna odločba, glede na to, da sodišče v sodbi ni določilo roka za izdajo novega upravnega akta, v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1, izdana v roku 30 dni od dneva, ko jo je dobila tožena stranka. Vendar pa, tudi če ne bi bilo temu tako, torej če bi bila izpodbojna odločba izdana po poteku 30-dnevnega roka, to ne bi pomenilo bistvene kršitve pravil postopka, ki bi lahko vplivala na pravilnost odločitve, saj je navedeni rok instrukcijske narave in ne gre za prekluziven zakonski rok. V zvezi s tožbenim očitkom, da tožena stranka tožniku ni postavila še več konkretnih pravno relevantnih vprašanj za ugotovitev resničnih razlogov za zapustitev države, se sodišče sicer strinja s tožnikom, da bi mu morda tožena stranka sicer lahko postavila tudi še več vprašanj, vendar pa to, da tega ni storila, ni moglo vplivati na odločitev, ki je sicer po presoji sodišča pravilna. Sodišče namreč ugotavlja, da je bil tožnik na osebnem razgovoru seznanjen z določbo 21. člena ZMZ-1, da mora prosilec sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo; torej da sam pove, zakaj je zapustil izvorno državo. Tožnik je torej imel možnost navesti resnične razloge za to, zakaj je zapustil izvorno državo, pa te možnosti ni izkoristil. Poleg tega je bil na osebnem razgovoru prisoten tudi tožnikov pooblaščenec, ki je, predhodno seznanjen s sodbo tega sodišča I U 1876/2015 z dne 20. 1. 2016, da je treba v ponovljenem postopku s tožnikom opraviti razgovor in mu postaviti vprašanja za razjasnitev neskladij v njegovih izjavah, tudi imel možnost postavljati vprašanja, pa te možnosti prav tako ni izkoristil. Zapisnik o osebnem razgovoru sta tako tožnik, kot njegov pooblaščenec, tudi podpisala brez pripomb. Glede na navedeno sodišče ne sprejema tožbenega ugovora, da tožena stranka ni ugotovila razlogov tožnika glede zapustitve izvorne države in da je posledično svojo odločitev nepravilno vezala na 20. člen ZMZ-1 v zvezi z 28. členom ZMZ-1, na podlagi 3. alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1. 18. Ker je glede na navedeno odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.