Jedro

Ugotovitev tožnikove splošne neverodostojnosti je lahko podlaga za dokazno oceno njegovih navedb o izpolnjevanju pogojev za priznanje mednarodne zaščite.

Vloga pristojnega organa tako pri podajanju prošnje kot pri osebnem razgovoru je, da prosilcu omogoči predstaviti vsebino prošnje z elementi, ki jo utemeljujejo, in ne, da išče morebitne razloge za mednarodno zaščito.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke št. 2142-200/2012/30 (1312-12) z dne 29. 4. 2016. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v ponovljenem postopku (po sodbi Upravnega sodišča I U 1876/2015 z dne 20. 1. 2016) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite.

2. Po presoji sodišča prve stopnje je upravni organ pri izdaji odločbe v ponovljenem postopku upošteval napotke Upravnega sodišča iz sodbe I U 1876/2015, ki je bila potrjena s sodbo Vrhovnega sodišča I Up 43/2016 z dne 9. 3. 2016, naj v ponovljenem postopku s tožnikom opravi osebni razgovor in tožniku predoči ugotovljene neskladnosti v njegovih izjavah ter mu po potrebi zastavi več konkretnih pravno relevantnih vprašanj oziroma podvprašanj, da bo lahko zanesljivo in celovito ugotovil, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. V zvezi s tem sodišče pojasnjuje, da je upravni organ dopolnil postopek in s tožnikom opravil razgovor, na katerem so bile tožniku predočene vse tri različne izjave v zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države oziroma z razlogi, zaradi katerih je zaprosil za mednarodno zaščito, tožnik pa je odgovoril (le), da je navajal različne razloge zato, da bi v Sloveniji pridobil status begunca.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo, v kateri navaja, da jo vlaga zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvene kršitve določb postopka. Meni, da upravni organ ni v zadostni meri upošteval navodil sodbe I U 1876/2015 z dne 20. 1. 2016 in ponovno ni ugotovil pravilnega in popolnega dejanskega stanja, zato naj bi nepravilno uporabil 20. in 28. člen Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Opravil je sicer osebni razgovor s pritožnikom, ni pa mu postavljal ustreznih vprašanj, s katerimi bi mu dal možnost pojasniti neskladja v predhodnih izjavah, zato meni, da je stališče sodišča, da je upravni organ v zadostni meri sledil napotkom iz omenjene sodbe, napačno. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do tožbenih ugovorov glede uporabe 20. in 28. člena ZMZ-1 in do konkretnih tožbenih navedb, kako naj bi bilo treba postaviti vprašanje za ugotovitev popolnega dejanskega stanja. Stališče sodišča, da je pritožnik imel možnost navajanja razlogov za utemeljitev prošnje, pa tega ni storil, naj bi bila v nasprotju s stališči iz omenjene sodbe in naj bi pomenila kršitev 22. in 23. člena Ustave. Pritožnik v zvezi s tem opozarja na zmotno uporabo materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje in, naj pritožbeno sodišče samo opravi glavno obravnavo, ugotovi drugačno dejansko stanje, ter s sodbo spremeni sodbo sodišča prve stopnje.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožnik je v Republiki Sloveniji prvo prošnjo za mednarodno zaščito vložil 10. 8. 2012, a je bil postopek ustavljen. Predmet tega upravnega spora pa je odločitev o pritožnikovi drugi prošnji za mednarodno zaščito, ki jo je vložil 27. 11. 2015(1), in ki jo je utemeljeval s posledicami domnevno že izdane sodbe zaradi tihotapljenja bakra v Tunizijo, in ne z razlogi, ki jih je navajal v postopku leta 2012 (slabe življenjske in družinske razmere, aktivnosti njegovega brata, ki naj bi se ukvarjal s terorizmom).

7. V obravnavani zadevi je sporno, ali je toženka sledila napotkom sodbe I U 1876/2015 z dne 20. 1. 2016. Z navedeno sodbo je namreč sodišče prve stopnje odpravilo prvo odločbo o zavrnitvi pritožnikove nove prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je toženka izdala v pospešenem postopku, ker toženka s pritožnikom ni opravila osebnega razgovora in mu dala možnost pojasniti neskladja njegovih izjav, zaradi česar ni imel možnosti celovito predstaviti razlogov za vložitev svoje prošnje.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je toženka pri izdaji izpodbijane odločbe ob upoštevanju podatkov v spisu, v ponovljenem postopku v zadostni meri sledila napotkom sodišča v navedeni sodbi, naj s pritožnikom opravi osebni razgovor in mu s postavljanjem ustreznih vprašanj da možnost, da se pojasnijo ugotovljena neskladja v njegovih izjavah.

9. Med strankama ni sporno, da je bil v ponovljenem postopku s pritožnikom opravljen osebni razgovor, na katerem so mu bile predočene vse (tri) različne izjave v zvezi z razlogi, zaradi katerih je zapustil izvorno državo oziroma razlogi, zaradi katerih prosi za mednarodno zaščito. Prav tako ni sporno, da je pritožnik odgovoril (le), da je navajal različne razloge zato, da bi v Sloveniji pridobil status begunca. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe nadalje izhaja, da je upravni organ pritožniku zastavljal dodatna vprašanja glede sodbe, s katero naj bi bil pritožnik v Alžiriji obsojen na zaporno kazen, drugih pojasnil ali dodatnih navedb v zvezi z razlogi, zaradi katerih prosi za mednarodno zaščito, kljub prisotnosti pooblaščenega svetovalca za begunce, ni navajal. Iz obrazložitve odločbe upravnega organa, na katero se sodišče prve stopnje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1) pa je razvidno, da je upravni organ pritožnika spraševal tudi o razlogih za druga ugotovljena neskladja v izjavah (glede osebnih podatkov o imenu, prebivališču, krajem obiskovanja osnovne šole, poklicne izobrazbe, imena matere in stikov z njo), ki pa jih pritožnik bodisi ni želel bodisi ni znal pojasniti.

10. Pritožnik ne trdi, da je ta neskladja na osebnem razgovoru pojasnil, zato tudi Vrhovno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje o pravilnem sklepanju upravnega organa, da pritožnik ni izkazal pogojev ne za priznanje statusa begunca (drugi dostavek 20. člena ZMZ-1) ne za priznanje statusa subsidiarne zaščite (28. člen v zvezi s tretjim odstavkom 20. člena ZMZ-1). Po ustaljeni upravnosodni praksi mora uradna oseba stranki dati možnost, da pojasni oziroma razčisti pomembne nekonsistentnosti in neskladja v njenih izjavah oziroma ravnanjih (glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča I Up 500/2009 z dne 16. 12. 2009). Če prosilec ne navede razumnih in utemeljenih razlogov, pa je mogoče sklepati, da je lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje, je zato njegova prošnja kot očitno neutemeljena lahko zavrnjena celo v pospešenem postopku (peta alineja 52. člena ZMZ-1).

11. To pomeni, da je ugotovitev tožnikove splošne neverodostojnosti lahko podlaga za dokazno oceno pritožnikovih navedb o izpolnjevanju pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Tako je bila v obravnavanem primeru s presojo (ne)verodostojnosti pritožnikovih izjav opravljena tudi presoja izkazanosti razlogov, s katerimi je pritožnik utemeljeval prošnjo za mednarodno zaščito, kar je sodišče prve stopnje tudi pojasnilo.

12. Glede na vsa neskladja in nasprotja med pritožnikovimi izjavami, ki jih pritožnik v pritožbi ne zanika, niti ne trdi, da je v osebnem razgovoru pojasnil razloge za ta neskladja, je namreč neutemeljen tudi pritožbeni očitek o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja. Nenazadnje pritožnik niti v tožbi niti v pritožbi ne navaja, katera dejstva v postopku niso bila ugotovljena, pa bi morala biti.

13. Zmotno pa je pritožnikovo mnenje, da bi ga upravni organ moral izrecno vprašati, kateri izmed razlogov, ki jih je navajal v tem in v prejšnjem postopku, je resničen.

14. S prošnjo je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti. Izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Dolžnost pristojnih organov v postopku mednarodne zaščite je, da prošnjo obravnava objektivno in nepristransko (prvi odstavek 3. člena ZMZ-1), prosilec pa mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo (prvi odstavek 21. člena ZMZ-1, enako je določal prvi odstavek 21. člena ZMZ, veljaven v času podajanja prošnje), na kar je bil tožnik ob podaji prošnje za mednarodno zaščito in ponovno na osebnem razgovoru opozorjen.

15. Po prvem odstavku 37. člena ZMZ-1 uradna oseba vodi osebni razgovor na način, ki omogoča osebi, da lahko razloge oziroma osebne okoliščine predstavi celovito, vendar to ne pomeni, da je dolžnost upravnega organa iskanje razlogov, ki bi utegnili utemeljiti pritožnikovo prošnjo. Vloga pristojnega organa tako pri podajanju prošnje kot pri osebnem razgovoru je torej, da prosilcu omogoči, da predstavi vsebino prošnje z elementi, ki jo utemeljujejo, in ne, da išče morebitne razloge za mednarodno zaščito. Ustreznosti vprašanj torej ni mogoče ocenjevati brez upoštevanja okoliščin, ki jih je prosilec sam navedel kot razlog za mednarodno zaščito. Drugačne zahteve ne izhajajo niti iz Postopkovne direktive II. Z drugimi besedami povedano, če bi pritožnik želel z razlogi, ki jih je navajal v postopku leta 2012, utemeljevati tudi sedaj obravnavano prošnjo za mednarodno zaščito, bi moral to navesti, česar pa, kot pojasnjuje sodišče prve stopnje, ni storil ne v prošnji za mednarodno zaščito ne v osebnem razgovoru, na katerem je bila, kot je razvidno tudi iz zapisnika tega razgovora, prisotna tudi njegova takratna pooblaščenka, ki pa na postopek ni imela pripomb. Dejstvo, da je v postopku leta 2012, ki je bil ustavljen, navajal drugačne razloge, je zato v obravnavani zadevi lahko le ena izmed podlag za ugotovitev pritožnikove splošne neverodostojnosti.

16. Ne drži torej, da se sodišče ni opredelilo do vprašanj, ki so za odločitev bistvene. Zgolj nestrinjanje s stališči, na katerih temelji izpodbijana odločitev, pa ne utemeljuje zatrjevanih kršitev ustavnoprocesnih jamstev iz 22. in 23. člena Ustave.

17. Ker torej niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Pritožnik jo je vložil po tem, ko je bil 26. 11. 2015 vrnjen v Republiko Slovenijo iz Zvezne republike Nemčije (šesti odstavek 65. člena ZMZ-1).