Jedro

Ko razmerje, za katerega tožnik trdi, da je imelo vse elemente delovnega razmerja, dejansko preneha, lahko govorimo tudi o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, kar se lahko zgodi formalno ali pa tudi neformalno, npr. z odslovitvijo delavca, prepovedjo nadaljnjega dela, ipd. V teh primerih je sodna praksa jasna – dokler razmerje med delavcem in delodajalcem, za katerega tožnik navaja oziroma uveljavlja, da ima elemente delovnega razmerja, še traja, lahko na podlagi prvega in drugega odstavka 204. člena ZDR zahteva od delodajalca ugotovitev delovnega razmerja in izročitev pisne pogodbe o zaposlitvi in v nadaljevanju sodno varstvo v določnem roku. Ko pa razmerje, za katerega tožnik uveljavlja oziroma navaja, da ima elemente delovnega razmerja, že preneha, lahko uveljavlja sodno varstvo le v roku iz tretjega odstavka 204. člena ZDR, torej v 30 dneh od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice. Ta rok se nanaša tudi na zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, ki je neformalno prenehalo z zaključkom opravljanja dela delavca.

Tudi prijava v ustrezne evidence, obračun in plačilo prispevkov iz naslova delovnega razmerja in izplačilo plače so lahko le posledica ugotovitve obstoja delovnega razmerja. S postavitvijo teh zahtevkov iz delovnega razmerja, ki še ni ugotovljeno, delavec ne more obiti zakonsko določenih rokov za ugotovitev obstoja delovnega razmerja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo z zahtevkom, da se ugotovi, da je med tožnikom in toženo stranko obstajalo delovno razmerje v času od 30. 3. do 31. 5. 2010, zaradi česar tožena stranka dolžna tožniku obračunati in izplačati neizplačane zapadle plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter ga prijaviti v ustrezna zavarovanja in evidenco. Pri presoji je izhajalo iz tožnikovih pojasnil, da se je dne 8. 5. 2010 seznanil s tem, da med strankama ni bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, dne 28. 7. 2010 pa s tem, da ga tožena stranka ni prijavila v ustrezna zavarovanja. Obrazložilo je, da bi glede na seznanitev z dejstvom, da pogodba o zaposlitvi ni bila sklenjena, moral pri delodajalcu zahtevati odpravo kršitev in kasneje v roku uveljavljati sodno varstvo (v skladu s prvim in drugim odstavkom 204. člena Zakona o delovnih razmerjih - v nadaljevanju ZDR). Tožbo je vložil šele 23. 5. 2012 in s tem zamudil zakonsko določeni prekluzivni rok. Sklep o zavrženju temelji tudi na 274. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Navedlo je, da bi lahko delavec v času obstoja (delovnega) razmerja po prvem in drugem odstavku 204. člena ZDR zahteval sklenitev in izročitev pisne pogodbe o zaposlitvi. Tožnik bi lahko uveljavljal obstoj delovnega razmerja v času, ko naj bi to trajalo, to je od 30. 3. do 31. 5. 2010. Ko pa je razmerje prenehalo, bi moral uveljavljati varstvo v roku, ki ga določa tretji odstavek 204. člena ZDR. Ker tega ni storil, je bila tožba prepozna. Sklicuje se tudi na sodno prakso Vrhovnega sodišča v odločbah VIII Ips 339/2006, VIII Ips 373/2006, VIII Ips 123/2007, VIII Ips 315/2007, itd. 3. Zoper pravnomočen sklep sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje naj bi preuranjeno navedlo, da ni zatrjeval, da bi zahteval odpravo kršitev pri toženi stranki. To možnost je imel vse do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo in glede navajanja teh dejstev ni bil prekludiran. Sodišče prve stopnje ni popolno ugotavljalo dejanskega stanja; storilo je bistveno kršitev določb postopka, ker mu ni dalo možnosti navajanja pravno pomembnih dejstev. Nasprotuje tudi uporabi tretjega odstavka 204. člena ZDR, saj se ta določba ne more uporabiti v tej zadevi. Ni namreč zahteval ugotovitve nezakonite odpovedi niti nezakonitosti drugega načina prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, temveč je vložil tožbo za ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Ne gre za situacijo, ki jo predvideva tretji odstavek 204. člena ZDR. Tudi če niso izpolnjeni formalni pogoji za vložitev tožbe za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, sodišče ne bi smelo zavreči celotnega zahtevka, saj je zahteval tudi izplačilo plač in prispevkov ter prijavo v obvezno zavarovanje. Uveljavljanje denarnih terjatev iz delovnega razmerja ni obremenjeno s prekluzivnim rokom iz drugega odstavka 204. člena ZDR, temveč s splošnim petletnim zastaralnim rokom.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Revizijskih navedb, da je sodišče prve stopnje preuranjeno ugotovilo, da tožnik ni zatrjeval, da bi zahteval odpravo kršitev pri toženi stranki oziroma, da glede teh navedb še ni bil prekludiran, ni mogoče upoštevati že zato, ker tožnik v nadaljevanju sploh ne navede, da naj bi zahteval ter kdaj in kako naj bi zahteval odpravo kršitev pri toženi stranki.

7. Neutemeljeni so nadaljnji revizijski ugovori, da glede na tožbeni zahtevek (ker ni zahteval ugotovitev nezakonitosti odpovedi) sodišče ne bi smelo uporabiti določbe tretjega odstavka 204. člena ZDR.

8. Tožnik je dejansko zahteval ugotovitev obstoja delovnega razmerja v času od 30. 3. 2010 do 31. 5. 2010, in pri tem navedel, da se je prijavil na razpis za prosto delovno mesto voznika, da mu je na podlagi razgovora tožena stranka dala v podpis pogodbo o zaposlitvi, ki jo je podpisal dne 30. 3. 2010, da je nastopil delo pri toženi stranki, vendar je pri njej dela opravljal samo dva dni, to je 30. 3. in 31. 3. 2010, nato pa mu tožena stranka ni več zagotavljala dela, vendar mu tudi ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi. Izhajal je torej iz tega, da je bilo delovno razmerje s toženo stranko dejansko sklenjeno (s tem, ko je on podpisal pogodbo o zaposlitvi in začel opravljati delo), vendar pa je na drugi strani navedel tudi, da do podpisa in dokončne sklenitve pogodbe o zaposlitvi s strani tožene stranke ni prišlo, saj je opravljal delo le dva dni, brez plačila, in brez prijave v ustrezna socialna zavarovanja. Razmerje, za katerega tožnik trdi in uveljavlja, da gre za delovno razmerje, je očitno prenehalo že z zadnjim dnem opravljanja dela, to je 31. 3. 2010. 9. Iz določbe četrtega odstavka 15. člena ZDR izhaja, da v primeru če stranki nista sklenili pogodbe o zaposlitvi v pisni obliki ali če niso v pisni obliki izražene vse sestavine pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 29. člena tega zakona, to ne vpliva na obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi. V primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem se domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja (16. člen ZDR).

10. Ko razmerje, za katerega tožnik trdi, da je imelo vse elemente delovnega razmerja, dejansko preneha, lahko govorimo tudi o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, kar se lahko zgodi formalno ali pa tudi neformalno, npr. z odslovitvijo delavca, prepovedjo nadaljnjega dela, ipd. ZDR sicer določa načine prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi (75. člen), vendar to ne pomeni, da v praksi ne prihaja tudi do drugačnih prenehanj veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Seveda načini, ki jih zakon ne predvideva, ne bodo zakoniti, vendar to ne vpliva na vprašanje rokov za uveljavljanje te nezakonitosti oziroma ugotovitev prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, pred tem pa tudi obstoja delovnega razmerja. V teh primerih je sodna praksa jasna – dokler razmerje med delavcem in delodajalcem, za katerega tožnik navaja oziroma uveljavlja, da ima elemente delovnega razmerja, še traja, lahko na podlagi prvega in drugega odstavka 204. člena ZDR zahteva od delodajalca ugotovitev delovnega razmerja in izročitev pisne pogodbe o zaposlitvi in v nadaljevanju sodno varstvo v določnem roku. Ko pa razmerje, za katerega tožnik uveljavlja oziroma navaja, da ima elemente delovnega razmerja, že preneha, lahko uveljavlja sodno varstvo le v roku iz tretjega odstavka 204. člena ZDR, torej v 30 dneh od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice. Ta rok se nanaša tudi na zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, ki je neformalno prenehalo z zaključkom opravljanja dela delavca. Gre za materialni prekluzivni rok, ki ga je tožnik očitno prekoračil, zaradi česar sta sodišči druge in prve stopnje njegovo tožbo za ugotovitev obstoja delovnega razmerja utemeljeno zavrgli.

11. Tudi prijava v ustrezne evidence, obračun in plačilo prispevkov iz naslova delovnega razmerja in izplačilo plače so lahko le posledica ugotovitve obstoja delovnega razmerja. S postavitve teh zahtevkov iz delovnega razmerja, ki še ni ugotovljeno, delavec ne more obiti zakonsko določenih rokov za ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Zato tudi v tem delu ne gre za klasični premoženjski individualni spor. V nasprotnem primeru bi revizijsko sodišče revizijo v tem delu celo zavrglo, saj vrednost tega dela ne presega zakonskega minimuma za dovoljenost revizije (1).

12. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Glej tudi sklep Vrhovnega sodišča VIII Ips 108/2010 z dne 13. 9. 2011.