Jedro

Spor o pravici do vrnitve premoženja v naravi glede na določbo prvega odstavka 2. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) ni spor, v katerem je pravica stranke izražena v denarni vrednosti, zato niso izpolnjeni pogoji za dovolitev revizije po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo je revidentka po odvetniku dne 3. 12. 2008 vložila revizijo. Glede dovoljenosti revizije navaja, da sporna vrednost presega znesek 20.000,00 EUR, da gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ter da ima izpodbijana odločitev zanjo zelo hude posledice. Priglaša stroške postopka.

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revidentka izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1 zavrnilo njeno tožbo zoper odločbo Upravne enotes Celje z dne 15. 11. 2005, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 13. 2. 2008, s katero je ta zavrnila revidentkino pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega organa. Prvostopenjski upravni organ je z navedeno odločbo odločil, da je Slovenska odškodninska družba d.d. dolžna v korist tožnice kot upravičenke izročiti obveznice v vrednosti 525.317,30 DEM za zaplenjeno premoženje, v času podržavljenja označeno s parc. št. S 452, S 453 in 498/3 k.o. C. 4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravno-sodni praksi vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v sklepu Up-858/08 z dne 3. 6. 2008 ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 eurov. Iz navedenega izhaja, da je revizija po tej določbi dovoljena le, če gre za zadeve, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, vrednost izpodbijanega dela pa presega 20.000 eurov. V obravnavani zadevi je revidentki z dokončno odločbo upravnega organa sicer priznana odškodnina v obveznicah SOD, ki presega 20.000,00 EUR, vendar revidentka ne zatrjuje, da bi bila predmet izpodbijanja višina priznane odškodnine. Nasprotno je iz navedb v reviziji in izpodbijane sodbe razvidno, da je v obravnavani zadevi predmet spora obstoj ovir za vračanje premoženja v naravi. Spor o pravici do vrnitve premoženja v naravi pa glede na določbo prvega odstavka 2. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) ni spor, v katerem je pravica stranke izražena v denarni vrednosti, zato niso izpolnjeni pogoji za dovoljenost revizije po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 6. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po ustaljeni upravno – sodni praksi vrhovnega sodišča mora revident v reviziji natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje, in pravno pravilo, ki naj bi bilo kršeno, okoliščine, ki izkazujejo njegovo pomembnost, ter obrazložiti zakaj naj bi sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito. V obravnavani zadevi revidentka kot razlog za dovolitev revizije uveljavlja tudi, da gre za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju. Katero pravno vprašanje pa naj bi bilo v obravnavani zadevi pomembno, pa ne navaja niti posredno niti opisno. Glede na pravila o trditvenem in dokaznem bremenu o obstoju pogoja za dovolitev revizije po presoji revizijskega sodišča revidentka ni izkazala pogojev za dovolitev revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 7. Po presoji Vrhovnega sodišča pa v tem primeru revizija ni dovoljena niti po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po tej določbi je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Revidentka s sklicevanjem na zatrjevano sedanjo vrednost nepremičnine in priznano odškodnino ni izpolnila trditvenega in dokaznega bremena o obstoju pogoja za dovolitev revizije, saj bi glede na to, da gre pri denacionalizaciji le za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja, morala navesti, katere konkretne posledice lahko zanjo nastanejo zaradi izpodbijane odločitve v denacionalizacijskem postopku. Šele tako bi sodišče lahko presodilo, ali ima izpodbijana odločitev zanjo res zelo hude posledice.

8. Glede na navedeno je vrhovno sodišče revizijo v obravnavanem primeru zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 9. Ker je Vrhovno sodišče revizijo tožeče stranke zavrglo, ta na podlagi določb prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in prvega odstavka odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške postopka.