Jedro

Aktivno legitimiran za vložitev zahteve po 1. odstavku 216. člena ZGO-1 je lastnik objekta, v primeru večstanovanjske stavbe pa eden od njenih solastnikov oziroma lastnik posameznega dela stavbe. Pri slednjem to pomeni, da imajo pravico udeleževati se postopka tudi tisti solastniki stavbe, ki take zahteve sicer niso vložili.

Izrek

Tožba se v delu, ki se nanaša na tožnico A.A., zavrže. V preostalem delu se tožba zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla predlog tožnikov za obnovo postopka, končanega z odločbo Upravne enote Maribor št. 351-832/2006-2 (7305) z dne 6. 9. 2007, s katero je bila določena gradbena parcela k stavbama na naslovu ... ulica 8 v Mariboru, stoječi na parc. št. 1992/2 k.o. ..., in na naslovu ... 5a v Mariboru, stoječi na parc. št. 1990/2 k.o. ... V obrazložitvi sklepa toženka navaja, da so tožniki v svojem predlogu uveljavljali obnovitvene razloge iz 2., 5. in 9. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Po njenem mnenju glede na določbo 216. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), ki opredeljuje stranke obravnavanega upravnega postopka, tožniki niso izkazali svoje aktivne legitimacije, in sicer kot lastniki obstoječega objekta, h kateremu naj se določi gradbena parcela, ali kot lastniki zemljišča, na katerem naj bi se gradbena parcela določila. Na podlagi vpogleda v elektronsko zemljiško knjigo upravni organ namreč ugotavlja, da tožniki niso vpisani kot (so)lastniki objekta ... ulica 8. Za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom se zahteva vpis v zemljiško knjigo, zato tožnikov zgolj na podlagi predloženih kupnih pogodb z dne 24. 6. 1985 še ni mogoče šteti za pravno veljavne lastnike stanovanj. Poleg tega upravni organ meni, da predloženi prodajni pogodbi nista sposobni vpisa, ker zemljiškoknjižno nista izvedljivi, saj podatki o kupljeni nepremičnini niso identični podatkom v zemljiški knjigi. V skladu s prodajno pogodbo je bil predmet pravnega posla objekt, stoječ na parc. št. 1989, 1990, 1991 in 1992 k.o. ... Po podatkih zemljiške knjige pa je na stavbi ... ulica 8, stoječa na parc. št. 1992/2 k.o. ..., vpisana lastninska pravica Občine Maribor. V zvezi s tem upravni organ še poudarja, da bi tožnike lahko štel za pričakovane lastnike etažne enote še pod nadaljnjim pogojem, da bi predlagali zemljiškoknjižno izvedbo pogodb. Zemljiškoknjižnega predloga za vpis lastninske pravice na stanovanju pa niso vložili. Ker predloga za obnovo postopka niso vložile upravičene osebe, je to razlog za njegovo zavrženje na podlagi 2. odstavka 267. člena ZUP.

Upravni organ druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnil in uvodoma podrobno pojasnil postopek predhodnega odločanja o predlogu za obnovo postopka, ki zajema njegov formalni preizkus po 267. členu ZUP. Nadalje se v celoti strinja z razlogi prvostopenjske odločbe in pojasnjuje, da je tudi sam preveril v elektronski zemljiški knjigi lastninsko stanje zemljišča parc. št. 1992/2 k.o. ... in ugotovil tako kot prvostopenjski organ, da je zemljišče vpisano kot lastnina Občine Maribor in da v ZK vložku št. 775 navedene k.o. ni razvidna plomba za morebitni vpis stvarne pravice v korist predlagateljev obnove postopka. Prav tako iz v odločbi navednih razlogov ni verjetno izkazan obnovitveni razlog iz 5. točke 260. člena ZUP, niti iz 2. točke, ko je odločba posledica kaznivega dejanja, pri čemer se obstoj tega obnovitvenega razloga dokazuje s pravnomočno kazensko sodbo, česar pa tožniki niti ne zatrjujejo. Pritožbeni organ v zaključku tožnikom še obširno pojasnjuje, da je odločba o določitvi gradbene parcele le ugotovitvene narave in v ničemer ne vpliva na obstoječa lastninskopravna razmerja, zato je treba ločiti postopek določitve gradbene parcele v upravnem postopku od sodnega postopka, v katerem se ugotavlja predmet pogodbe po sklenjeni prodajni pogodbi.

Tožniki se s tako odločitvijo ne strinjajo in v tožbi uvodoma pojasnjujejo, da so na podlagi prodajnih pogodb iz leta 1985 postali lastniki stanovanj v objektu, lociranem na parc. št. 1989, 1990, 1991 in 1992, pri čemer je v intabulacijski klavzuli navedena k.o. ... Te parcele predstavljajo hišo in pripadajoče zemljišče (v naravi poglobljeni del dvorišča). Po odločbi za določitev gradbenih parcel zemljišče parc. št. 1992/1 – dvorišče ni predmet določitve gradbene parcele iz razloga, da je v prostorskih ureditvenih pogojih ta parcela predstavljena kot peš površina, ki se uporablja kot javno dobro. V nadaljevanju tožniki navajajo, da so se prej navedene parcele razdelile tako, da je posebna parcelna št. namenjena stavbi, posebna parcelna št. pa zemljišču, preštevilčene parcele so bile vnesene v zemljiško knjigo 28. 9. 1994. Da gre za preštevilčenje, so navedli že v predlogu za obnovo postopka. Glede vpisa v zemljiško knjigo poudarjajo, da so vse od vselitve leta 1985 pozivali prodajalca k ureditvi vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo, za kar prilagajo tudi dokaz. Mestna občina Maribor je tako na podlagi predloga tožnikov vložila naročilo za določitev gradbenih parcel, od česar pa je 8. 6. 2007 odstopila z obrazložitvijo, da je Zavod za prostorsko načrtovanje Mestne občine Maribor predložil situacijo ureditvenih pogojev za posege v prostor, iz katere je razvidno, da je parc. št. 1992/1 k.o. ... peš površina in javno dobro. Tožniki pojasnjujejo še okoliščine, zaradi katerih je v zemljiški knjigi kot lastnica vpisana Mestna občina Maribor, vendar pa gre za stanje, ki ni ažurirano. Sklicuje se tudi na pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS). Predlagajo, da sodišče izpodbijani sklep odpravi, tožnikom prizna status stranke v postopku in odpravi odločbo o določitvi gradbenih parcel. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

K 1. točki izreka Sodišče po vpogledu v upravne spise in na podlagi izpodbijanega sklepa uvodoma ugotavlja, da je upravni organ v obravnavanem postopku odločal o dveh predlogih za obnovo postopka – predlogu A.A. in skupnem predlogu B.B. ter C.B. O tem je vodil en sam postopek in izdal en upravni akt, za kar je imel podlago v 1. odstavku 130. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji). Predloga za obnovo postopka vseh treh tožnikov se namreč opirata na podobno dejansko stanje (zatrjevano lastninsko pravico na enem od stanovanj v stavbi ... ulica 8 v Mariboru, h kateri se je določila gradbena parcela) in isto pravno podlagi (ZGO-1, Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji). Ker pa tudi v primerih, ko se začne en sam postopek po 130. členu ZUP, nastopa v postopku vsaka stranka samostojno (1. odstavek 132. člena ZUP), se tudi rok za vložitev tožbe v upravnem sporu računa za vsakega tožnika posebej.

V skladu z določbo 1. odstavka 28. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji; v nadaljevanju ZUS-1) je treba tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek. V obravnavanem primeru je bil postopek končan z odločbo pritožbenega organa št. 35112-8/2008-15-BM z dne 2. 10. 2008, ki jo je tožnica Dunja Počivalšek prejela 23. 10. 2008, kar izhaja iz povratnice v upravnih spisih. Zanjo bi se torej zadnji dan 30-dnevnega roka za vložitev tožbe iztekel 22. 11. 2008. Ker je bil ta dan sobota, se je navedeni rok iztekel prvi naslednji delovni dan, to je 24. 11. 2008 (4. odstavek 111. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1). Ker je bila tožba vložena 25. 11. 2008, torej po poteku roka, jo je sodišče v skladu z 2. točko 1. odstavka 36. člena ZUS-1 kot prepozno zavrglo v delu, ki se nanaša na tožnico A.A. K 2. točki izreka V preostalem delu je tožba neutemeljena.

Glede na tožbeni predlog sodišče uvodoma poudarja, da je predmet preizkusa zakonitosti v tem upravnem sporu le odločitev o zavrženju predloga tožnikov za obnovo postopka in ne odločba, s katero je bila določena gradbena parcela. Ta bi bila lahko predmet razprave le, če bi bil postopek obnovljen in bi se ponovno vsebinsko odločalo o določitvi gradbene parcele oz. o tem, ali naj že izdana odločba ostane v veljavi, ali pa naj se jo odpravi ali razveljavi in nadomesti z novo (1. odstavek 270. člena ZUP).

Sodišče se v celoti strinja z razlogi upravnih aktov obeh stopenj, zakaj tožnikov v skladu z obstoječimi predpisi še ni mogoče šteti za lastnike stanovanj v stavbi na ... ulici 8 in s tem ne za upravičeni osebi za vložitev predloga za obnovo postopka iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP v zvezi z 216. členom ZGO-1. Na navedeni obnovitveni razlog se namreč lahko sklicuje le oseba, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec in ne gre za primer iz 2. odstavka 229. člena ZUP, pa ji možnost udeležbe ni bila dana. Katere osebe imajo pravico udeleževati se postopka za določitev gradbene parcele, je med drugim razvidno iz 1. odstavka 216. člena ZGO-1. Ta določa, da se obstoječemu objektu, zgrajenemu na podlagi dosedanjih predpisov, ki še nima določene gradbene parcele, na zahtevo njegovega lastnika določi gradbena parcela /.../. Aktivno legitimiran za vložitev take zahteve je torej lastnik objekta, v primeru večstanovanjske stavbe pa eden od njenih solastnikov oz. lastnik posameznega dela stavbe. Pri slednjem to pomeni, da imajo pravico udeleževati se postopka tudi tisti solastniki stavbe, ki take zahteve sicer niso vložili.

V zadevi ni sporno, da sta tožnika B.B. In C.B. za nakup stanovanja v objektu na ... ulici 8 sklenila prodajno pogodbo z dne 24. 6. 1985. Že v času sklenitve te pogodbe veljavni Zakon o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80 in naslednji; ZTLR) je v 33. členu določal, da se lastninska pravica na podlagi pravnega posla na nepremičnini pridobi z vpisom v javno knjigo. Enako določa tudi sedaj veljavni Stvarnopravni zakonik (Uradni list RS, št. 87/02; SPZ) v 1. odstavku 49. člena, po katerem se za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom zahteva vpis v zemljiško knjigo.

V zadevi ni sporno, da tožnika nista vpisana v zemljiško knjigo kot lastnika posameznega dela stavbe – stanovanja iz omenjene kupoprodajne pogodbe, niti nista vložila predloga za tak vpis, čeprav bi to lahko storila še pred odmero funkcionalnega zemljišča (gradbene parcele po sedanji terminologiji) v skladu z določbami Zakona o posebnih pogojih za vpis lastninske pravice na posameznih delih stavbe v zemljiško knjigo (Uradni list RS, št. 89/99 in naslednji; v nadaljevanju ZPPLPS). Navedeni zakon je namreč določil posebne pogoje in postopek za vpis lastninske pravice na posameznih delih večstanovanjske hiše, med drugim tudi stavbe, ki je v etažni lastnini in zanjo ni odmerjeno funkcionalno zemljišče, ko se odmeri kot nova parcela le stavbišče (1. odstavek 3. člena ZPPLPS). S tem bi tožnika izpolnita formalno zakonsko zahtevo za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi sklenjene kupoprodajne pogodbe in na ta način postala upravičena do sodelovanja v postopku določitve gradbene parcele k stavbi, v kateri se nahaja njuna etažna lastnina, posledično pa tudi upravičena predlagatelja za obnovo postopka v primeru, če jima ta udeležba ni bila omogočena. Razlogi, zakaj do vpisa lastninske pravice na stanovanju v vsem tem času ni prišlo, v tem postopku niso relevantni za presojo, ali sta tožnika lastnika posameznega dela stavbe in s tem upravičena do sodelovanja v postopku za določitev gradbene parcele k taki stavbi.

Tožnika se sklicujeta na pravico do zasebne lastnine, ki jo zagotavlja 33. člen URS. Sodišče v zvezi s tem poudarja, da lastninska pravica ni absolutna pravica, saj na podlagi pooblastila v 1. odstavku 67. člena URS zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcijae. Tožnika zato zgolj s posplošenim sklicevanjem na 33. člen URS, sklicujoč se pri tem na odločitev v izpodbijanem sklepu, za katero je sodišče ugotovilo, da je v skladu z zakonom, ne zatrjujeta in ne izkazujeta nedovoljenega posega v njuno pravico do zasebne lastnine.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu z določbo 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.