Jedro

Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena ZPP). Vrhovno sodišče je ugotovilo, da navedeni pogoji za dopustitev revizije po Predlogu z dne 3. 12. 2018 niso podani, zato ga je zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

Izrek

I. Dopolnitev predloga z dne 21. 12. 2018 se zavrže. II. Predlog z dne 3. 12. 2018 se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica je od tožencev zahtevala plačilo odškodnine zaradi protipravnih ravnanj prvega toženca, ki je zaposlen pri drugi toženki. Odločitev o temelju odškodnine je na podlagi sodbe in sklepa Višjega sodišča v Ljubljani z dne 28. 10. 2015 že pravnomočna, glede višine odškodnine in stroškov pa je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in vrnilo v novo sojenje. Glede temelja je revizijo zavrnilo tudi Vrhovno sodišče s sodbo II Ips 190/2016 z dne 25. 5. 2017. 2. Toženca sta nato iz razloga po 10. točki 394. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vložila vsak svoj predlog za obnovo postopka, ker je bilo naknadno s strani sodne izvedenke v drugem sodnem postopku A. A. izdelano psihiatrično izvedensko poročilo o tožnici, ki potrjuje, da je bila psihiatrična diagnoza prvega toženca o tožnici pravilna. S tem novim dokazom sta toženca uveljavljala zmotnost sklepa sodišča v predhodnem sojenju, da je prvi toženec ravnal protipravno.

3. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog prvega toženca in druge toženke za obnovo postopka.

4. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožencev zavrnilo ter izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo. Pojasnilo je, da je v obnovitvenem postopku ključna okoliščina, kako je bila v pravnomočno končanem postopku napolnjena vsebina protipravnosti ravnanja prvega toženca kot predpostavke odškodninske odgovornosti. To je bilo v obravnavanem primeru predmet presoje na vseh treh stopnjah sojenja in vsa sodišča so se postavila na materialnopravno stališče, da je bil protipraven že sam postopek diagnosticiranja duševne bolezni pri tožnici na način, kot ga je izvedel prvi toženec, ko je med drugim zavestno nekorektno povzemal in prirejal pridobljene podatke ter tožnice sploh ni pregledal, za kar ni bilo podlage. Vrhovno sodišče je tudi izrecno poudarilo, da je zato pravno nepomembno, ali je diagnoza, ki jo je postavil prvi toženec, pravilna ali ne. Tako sodišče druge stopnje zaključuje, da predloženo izvedensko poročilo A. A. potrjuje zgolj pravilnost postavljene diagnoze in zato ne vpliva na ugotovljene očitke glede napačnega postopka diagnosticiranja, posledično ne more spremeniti presoje sodišča o ugotovljenem protipravnem ravnanju prvega toženca.

5. Zoper sklep sodišča druge stopnje prvi toženec vlaga predlog za dopustitev revizije z dne 3. 12. 2018 in postavlja naslednja vprašanja:

(1) ali je bilo ravnanje prvega toženca kot psihiatra, ki je izdelal psihiatrično poročilo, v katerem je tožnico ocenil za duševno bolno moteno osebo, z vidika zahtevanih strokovnih standardov psihiatrije korektno in zato ni podlage za njegovo odškodninsko odgovornost;

(2) glede relevantnosti preverjanja pravilnosti diagnoze in s tem povezanih očitkov materialnega in procesnega prava (oziroma ali postavitev diagnoze blodnjave motnje, delno z erotomansko vsebino, ki jo zdravnik psihiater, ki ni v svojstvu lečečega zdravnika pacienta, izdela na podlagi hetero-anamnestičnih podatkov, ne da bi osebo pred tem pregledal, pomeni dejstvo ali zdravniško mnenje);

(3) ali je protipravnost takšnega ravnanja zdravnika psihiatra podana neodvisno od ugotavljanja, ali je bila diagnoza pravilna, ter ali gre za protipravnost diagnosticiranja, kljub pravilnim postopkom diagnosticiranja na področju psihiatrije, in kljub že pravilno ugotovljeni in postavljeni diagnozi (njene napačnosti tožnica ni zatrjevala in ne dokazala, sodišče druge stopnje pa je ugotovilo, da predloženo izvedensko poročilo potrjuje pravilnost postavljene diagnoze v mnenju prvega toženca);

(4) katero stranko bremeni trditveno in dokazno breme glede pravilnosti sporne diagnoze;

(5) ali je sodišče lahko samo (brez pomoči izvedenca) ugotavljalo protipravnost ravnanja zdravnika psihiatra, škodno posledico in to celo brez pravne podlage s področja psihiatrije;

(6) ali je lahko sodišče prekoračilo ustavne pravice drugega s tem, da je neomejeno varovalo ustavne pravice tožnice, oziroma ali je sodišče varovano ustavno pravico tožnice prekoračilo; ali lahko sodišče pri koliziji dveh osebnostnih pravic, na eni strani pravice do življenja in zdravja tretjih (zalezovane osebe) ter na drugi strani enake tožničine pravice ter pravice do odločanja o samem sebi, daje prednost tožnici in s tem dopusti, da tožnica ogroža druge, svoje otroke in s tem tudi samo sebe.

6. Kasneje prvi toženec vlaga še Dopolnitev predloga za dopustitev revizije z dne 21. 12. 2018. 7. Dopolnitev z dne 21. 12. 2018 ni pravočasna, Predlog z dne 3. 12. 2018 pa ni utemeljen.

8. ZPP v 367. b členu določa, da mora stranka predlog za dopustitev revizije podati v 30 dneh po vročitvi pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje. Prvi toženec oziroma njegov pooblaščenec je sklep sodišča druge stopnje prejel 7. 11. 2018. Rok za oddajo priporočene pošiljke na pošto je glede na datum prejema sklepa potekel 7. 12. 2018. Iz žiga Vrhovnega sodišča izhaja, da je bila Dopolnitev predloga z dne 21. 12. 2018 oddana na pošto 22. 12. 2018, zato ni pravočasna in jo je Vrhovno sodišče na podlagi pooblastila iz 377. člena ZPP zavrglo.

9. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367. a člena ZPP). Vrhovno sodišče je ugotovilo, da navedeni pogoji za dopustitev revizije po Predlogu z dne 3. 12. 2018 niso podani, zato ga je zavrnilo (drugi odstavek 367. c člena ZPP).