Jedro

Utemeljenost predloga za obnovo postopka se presoja izključno na podlagi predlagateljevih navedb. Materialno procesno vodstvo je v postopku obnove omejeno in ni namenjeno ponovnemu razčiščevanju dejanskega stanja v celoti in iz vseh vidikov. Izdani sklep tudi ni „sklep presenečenja“. Sam zakon določa obseg preizkusa predloga za obnovo postopka. V tem oziru je relevantno le, ali je predložen dokaz/dejstvo nov(o), pri čemer se v okviru te postavke presoja tudi procesno skrbnost stranke v prejšnjem postopku, ter ali bi lahko pripeljal(o) do ugodnejše odločbe za predlagatelja.

Dejstva in dokazi, s katerimi se dokazuje pravilnost diagnoze, v konkretnem primeru ne morejo biti razlog za obnovo postopka. Razpravljanje, ali je pravilnost diagnoze pravno pomembno dejstvo za ugotavljanje protipravnosti ravnanja prvo toženca, bi pomenilo ponoven preizkus materialne pravilnosti sodbe, izdane v prvotnem postopku, kar ni dopusten obnovitveni razlog.

Stranka se ne more sklicevati na nov dokaz, če bi ob ustrezni skrbnosti lahko v prvotnem postopku predlagala izvedbo enakovrednega dokaza (izvedenec), pa ga zaradi neskrbnosti ni.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pravdne stranke krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog prvo tožene stranke1 za obnovo pravdnega postopka (I. točka izreka sklepa), zavrnilo predlog druge tožene stranke2 za obnovo pravdnega postopka (II. točka izreka sklepa) ter odločilo, da bo o stroških v zvezi z obnovo postopka odločeno v končni odločbi (III. točka izreka sklepa).

2. Zoper sklep se pravočasno pritožujeta toženca.

3. Prvo toženec izpodbija sklep iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za obnovo postopka ugodi, podrejeno pa da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek pred drugim sodnikom. V obsežni, mestoma težje razumljivi pritožbi, kot bistveno navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno ocenilo, da na podlagi predloženega psihiatričnega izvedenskega poročila o tožnici sodne izvedenke B. B. ne bi bila izdana drugačna sodna odločba glede obstoja njegove odškodninske odgovornosti, ter preuranjeno zaključilo, da njegova diagnoza v tem postopku ni pomembna. S predlaganim procesnim gradivom bi se ugotovilo: - resničnost dejstev, na podlagi katerih je prvo toženec postavil medicinsko diagnozo, - da njegovo mnenje temelji na dejstvih, na podlagi katerih je imel ustrezno zakonsko in strokovno podlago, ki mu je nalagala diagnosticiranje brez pregleda tožnice in - pravilnost njegove diagnoze. Izvedenskega poročila v rednem postopku ni mogel predložiti, saj zanj ni vedel. Zato tudi lečeči psihiatrinji dr. A. ni mogel postavljati vprašanj v zvezi s tem dokazom. Zaključek sodišča prve stopnje o njegovi neskrbnosti je tako zmoten. Opozarja na nepravilnosti v 17. do 21., 26. in 28. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Uveljavlja bistvene kršitve iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kršitve procesnih pravil o materialno procesnem vodstvu (285. člen ZPP), načela dispozitivnosti, razpravnega načela in 214. člena ZPP. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje izvesti predlagani dokaz z izvedencem, ker je za razjasnitev spornega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim samo ne razpolaga. Z zaslišanjem izvedenca bi se lahko ugotovilo zdravstveno stanje tožnice za nazaj. Zaradi neizvedenega dokaznega postopka je bilo kršeno načelo neposrednosti. Dokazni predlogi prvo toženca so bili neargumentirano in neutemeljeno zavrnjeni. Sodišče prve stopnje ni podalo razlogov o vrsti pomembnih dejstev, ki jih je ugotovila izvedenka v predloženem izvedenskem poročilu in na podlagi katerih bi lahko zaključilo, da gre v danem primeru za obstoj obnovitvenega razloga. Izpodbijana odločba je odločba presenečenja. Materialno procesno vodstvo je bilo v celoti zanemarjeno, zaradi česar je bilo kršena tudi njegova pravica do izjave. Prvo toženec pred odločitvijo sodišča ni bil seznanjen, zakaj so bili njegovi dokazni predlogi zavrnjeni. Sodišče prve stopnje ne bi smelo v njegovo breme šteti, da je imel možnost postavljati vprašanja glede zdravstvenega stanja tožnice v spornem obdobju, ki ga zajema izvedensko poročilo. V spisu mnenja ni bilo, prav tako sodišče prve stopnje ni predhodno sprejelo dokaznega sklepa, še posebej ne v smislu ugotavljanja dejstva, da naj bi bilo lečeči psihiatriji tožnice izrecno zastavljeno več vprašanj glede potrebnosti bolniškega staleža tožnice. Tako sam predhodno ni mogel izvedeti za morebitna sporna dejstva, o katerih naj se izvede dokaz in tudi ne za dokazila. Kršen je bil tudi prvi odstavek 6. člena EKČP in 22. člen Ustave RS.

4. Drugo toženec izpodbija sklep iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za obnovo postopka ugodi, podrejeno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Meni, da je stališče sodišča prve stopnje zavzeto v 18. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa napačno. Sam namreč v času postopka pred sodiščem prve stopnje ni bil seznanjen z dejstvi glede (ne)pravilnosti diagnoze, zaradi česar v zvezi s tem ni mogel podati nobenih navedb in predvsem ni mogel predložiti nobenih dokazov. Šele, ko je prvo toženec v spis vložil izvedensko poročilo, je sam lahko podal konkretizirane trditve in predlagal konkretne dokaze glede pravilnosti diagnoze. Z zavzetim stališčem sodišče prve stopnje od toženca zahteva, da bi moral v postopku prve stopnje zahtevati izvedbo informativnih dokazov in postavljati vprašanja pričam brez poprejšnje trditvene podlage. Tak informativni dokaz bi sodišče prve stopnje zavrnilo. Ker sam ni bil seznanjen z dejstvi glede (ne)pravilnosti diagnoze, tudi konkretnega dokaza v tem oziru tekom postopka ni mogel predlagati. Drugo toženec tudi ni mogel vedeti, o čem konkretno teče delovnopravni spor, zaradi česar ni mogel konkretizirano predlagati, katere listine iz tega postopka naj sodišče prve stopnje pridobi. Omenjeno sodišče mu nalaga, da bi moral v trenutku, ko je izvedel za tek določenega postopka, od sodišča kar na splošno zahtevati, da pridobi spis in listine ter da preveri, ali iz njih mogoče izhaja kaj, kar je relevantno za postopek. Izvedensko mnenje predstavlja novo dejstvo, v smislu, da se je sam šele z njim seznanil z okoliščinami pravilnosti diagnoze prvo toženca in lahko postavil ustrezne trditve o pravilnosti diagnoze, prav tako pa tudi nov dokaz, saj dokazuje, da je omenjeni postavil pravilno diagnozo. Glede na to je predlog za obnovo utemeljen. Drugo toženec stališča pritožbenega in revizijskega sodišča ni iztrgal iz konteksta. Višje sodišče je ocenjevalo in presojalo, da izvedeni dokazi ne potrjujejo duševne bolezni, saj jo je zanikala dr. A., poleg tega pa je navedlo, da naj bi bil že postopek, s pomočjo katerega je prvo toženec diagnosticiral tožničino bolezen, tak, da že kar apriori onemogoča sprejem postavljene diagnoze. Navedlo je tudi, da sodišče prve stopnje odločilnih dejstev ni ugotavljalo izključno na podlagi izpovedi priče dr. A., ampak, da je vsa pravno odločilna dejstva ugotavljalo s skrbno presojo več dokazov. Navedena stališča jasno izkazujejo, da bi bila v primeru, če bi sodišče v prvotnem postopku upoštevalo izvedensko poročilo z dne 14. 8. 2014, izdana ugodnejša sodba za toženca. Iz izvedenskega mnenja namreč izhaja, da je bila diagnoza, ki jo je prvo toženec postavil, pravilna. Če bi sodišče prve stopnje izpoved priče dr. A. ocenilo tudi ob upoštevanju poročila, bi moralo njeno izpoved oceniti kot neverodostojno in nanjo ne bi moglo opreti svoje odločitve. Kakor hitro se izkaže, da je bila diagnoza pravilno postavljena, pa tudi ni vzročne zveze med ravnanjem prvo toženca, njegovim mnenjem ter zatrjevano škodo. Ne drži stališče sodišča prve stopnje v 22. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, da izvedenskega poročila ni mogoče uporabiti v zvezi z mnenjem, ki ga je podal prvo toženec oziroma v zvezi z zatrjevanimi psihičnimi bolečinami tožnice. Iz izvedenskega poročila izhaja tako obstoj bolezenskih znakov tožnice, ki so obstajali dalj časa in jih je prvo toženec očitno pravilno diagnosticiral, kot tudi obstoj zanemarjanja službe in obstoj ovir pri vsakodnevnih opravkih tožnice (očitno tudi pri skrbi za otroke). Iz poročila več kot jasno izhaja, da je bilo njeno stanje enako pred in po seznanitvi z mnenjem prvo toženca, prav gotovo pa se zaradi mnenja ni poslabšalo. Z mnenjem prvo toženec ni mogel povzročiti posledic, kot jih zatrjuje tožnica, saj le te očitno izvirajo iz daljšega obdobja pred spornim dogodkom. Pri tem gre za posledice odnosov v službi in prejete odpovedi pogodbe o zaposlitvi, odnosov tožnice z bivšim prijateljem, predhodnih bolezenskih znakov oziroma njene osebnostne strukture, in ne za posledice, ki bi imele kakršnekoli povezave z mnenjem prvo toženca. Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje v 23. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, da predlog v smeri neresničnosti in neverodostojnosti izpovedi prič ni bil popoln, ker bi moral toženec predložiti obsodilno kazensko sodbo za kaznivo dejanje krivega pričanja. Izvedensko poročilo dokazuje, da sta bili izpovedi tožnice in priče neresnični, kar pomeni, da ju sodišče pri odločitvi ne bi smelo upoštevati, posledično pa bi bila za toženca izdana ugodnejša sodba. Tako ne drži izpoved tožnice, da v službi ni bilo težav, o jemanju zdravil, razlogu bolniškega staleža. Poročilo izkazuje, da tudi izpoved priče dr. A. ni bila verodostojna glede dolžine bolniškega staleža, razloga staleža, diagnoze, predpisovanja zdravil. V primerjavi z neverodostojno izpovedjo priče je poročilo očitno objektivno in verodostojno, zaradi česar bi sodišče prve stopnje ob skrbni presoji vseh dokazov skupaj vsekakor sprejelo za toženca ugodnejšo odločitev. V tem smislu poročilo predstavlja nov dokaz, na podlagi katerega bi sodišče moralo dovoliti obnovo postopka.

5. Tožnica je v odgovoru predlagala zavrnitev obeh pritožb. 6. Pritožbi nista utemeljeni.

Uvodno

7. Toženca sta obnovo postopka predlagala iz razloga po 10. točki 394. člena ZPP,3 ki določa, da se postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, lahko na predlog stranke obnovi, če stranka zve za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku.

8. Pri odločanju o obnovi postopka in pri oceni, katera dejstva/dokazi so pravno pomembna in katera (nova) dejstva/dokazi zato lahko sploh pridejo v poštev kot podlaga za obnovo, je treba izhajati iz pravne kvalifikacije, pravnih izhodišč in opredelitev ter uporabe materialnega prava sploh (kar pomeni izbiro in razlago pravne norme, oblikovanje abstraktnega dejanskega stanu, na njegovi podlagi izbor tistih dejstev življenjskega primera, ki so z vidika tako oblikovanega abstraktnega dejanskega stanu pravno pomembna, ter na koncu opravljeno subsumpcijo), kot je (bila) sprejeta v izpodbijani pravnomočni odločbi. Dejstva in dokazi, ki so zunaj teh okvirov, ne morejo biti podlaga za obnovo postopka.4

9. V skladu z navedenim sta pri presoji utemeljenosti obeh predlogov za obnovo postopka ključni dve okoliščini. Prva je ta, da je postopek pravnomočno zaključen le glede temelja obveznosti, kar pomeni, da je vprašanje višine škode in s tem povezanimi (zatrjevanimi) duševnimi bolečinami še odprto. Druga pravno pomembna okoliščina pa se nanaša na vprašanje, kako je bila v pravnomočno končanem postopku napolnjena vsebina protipravnosti ravnanja prvo toženca kot predpostavke odškodninske obveznosti.

10. V čem se kaže protipravnost ravnanja prvo toženca je bilo predmet presoje na vseh treh stopnjah sojenja. Že tukajšnje sodišče se je v sodbi II Cp 2328/2015 z dne 28. 10. 2015 postavilo na materialnopravno stališče, da je protipraven že sam postopek diagnosticiranja duševne bolezni na način, kot ga je izvedel prvo toženec. Pravilnost tega stališča je potrdilo Vrhovno sodišče RS v sodbi II Ips 190/2016 z dne 25. 5. 2017. Poudarilo je, da je pravno nepomembno, ali je diagnoza, ki jo je prvo toženec postavil tožnici, pravilna ali ne, saj za protipravnost njegovega ravnanja zadošča že napačen postopek diagnosticiranja. Ugotovljeni očitki prvemu tožencu glede napačnega postopka diagnosticiranja so bili: - zavestno nekorektno povzemanje in prirejanje pridobljenih podatkov, - neresničnost dejstev, na podlagi katerih je postavil diagnozo in s katerimi je utemeljeval nujnost prisilne hospitalizacije tožnice, - odsotnost preveritve dejstev oziroma pregleda tožnice, - odsotnost podlage, da se je odločil za takšen način diagnosticirana in za izdelavo pisnega mnenja z diagnozo, v katerem je predlagal prisilno hospitalizacijo.

11. V predloženem psihiatričnem izvedenskem poročilu sodne izvedenke B. B. so povzeti podatki iz medicinske dokumentacije tožnice s komentarjem izvedenke ter na podlagi pregledane medicinske dokumentacije in osebnega pregleda podano mnenje izvedenke o duševnem zdravju tožnice. Izvedenka je podala mnenje, da so bila pri tožnici prisotna vsaj prehodna stanja blodnjave motnje.

12. Predloženo izvedensko poročilo potrjuje le pravilnost postavljene diagnoze v mnenju prvo toženca, ne vpliva pa na ugotovljene očitke glede njegovega napačnega postopka diagnosticiranja.6 Upoštevaje navedeno gre pritrditi zaključku sodišča prve stopnje (ki ga izpodbijata oba pritožnika), da vsebina izvedenskega poročila ne more vplivati na ugotovljeno protipravnost ravnanja prvo toženca oziroma zaključkov (presoje) sodišča o njegovem protipravnem ravnanju ne more spremeniti.7 O preostalih pritožbenih očitkih prvo toženca

13. Sklep sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ne bi bilo mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Vsebuje vse potrebne razloge o odločilnih dejstvih. Ti razlogi so jasni in si med seboj ne nasprotujejo. Prav tako ne nasprotujejo niti izreku sklepa. Izpodbijani sklep izpolnjuje tudi standard obrazloženosti sodnih odločb, kot izhaja iz pravice do poštenega obravnavanja po prvem odstavku 6. člena EKČP in 22. člena URS. Iz njegove obrazložitve izhaja, da je sodišče prve stopnje navedbe strank vzelo na znanje ter se do pravno pomembnih navedb tudi opredelilo. Ustavna pravica do pritožbe iz 25. člena URS zato ni bila kršena.

14. Ker na kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ampak samo na zahtevo stranke, mora biti ta obrazložena: pritožnik mora navesti glede katerega odločilnega dejstva obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepa o vsebini dokaza, in samim dokazom ter seveda tudi, kateri dokaz to je.8 Tej zahtevi pa prvo toženec ni zadostil. Iz njegovih pritožbenih navedb je moč razbrati, da se ne strinja z dokaznim pomenom, ki ga je predloženemu izvedenskemu poročilu pripisalo sodišče prve stopnje, kar pa ne predstavlja zatrjevane procesne kršitve.

15. Pojasniti velja, da je obnova izredno pravno sredstvo, ki predstavlja poseg v pravnomočnost, katere pomen poudarja tudi Ustava RS (158. člen URS), obenem pa je pravnomočnost oziroma omejenost možnosti posegov v pravnomočne sodne odločbe tudi nujen element pravice do učinkovitega sodnega varstva in pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja po 23. členu URS.9 Glede na navedeno je Vrhovno sodišče RS že zavzelo stališče, da se utemeljenost predloga za obnovo postopka presoja izključno na podlagi predlagateljevih navedb.10 Materialno procesno vodstvo je v postopku obnove tako omejeno in vsekakor ni namenjeno ponovnemu razčiščevanju dejanskega stanja v celoti in iz vseh vidikov, kot bi si to želel pritožnik. Izdani sklep tudi ni „sklep presenečenja“. Sam zakon določa obseg preizkusa predloga za obnovo postopka. V tem oziru je relevantno le, ali je predložen dokaz/dejstvo nov(o), pri čemer se v okviru te postavke presoja tudi procesno skrbnost stranke v prejšnjem postopku, ter ali bi lahko pripeljal(o) do ugodnejše odločbe za predlagatelja. Pri tem pa je treba (kot je bilo pojasnjeno predhodno) izhajati iz materialno pravnih izhodišč, ki so bila sprejeta v prvotnem postopku. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu izhajalo iz teh zakonsko predpisanih in ustaljenih izhodišč pri obravnavi predloga za obnovo postopka. Vso, tako pravno pomembno dejansko kot pravno plat spornega razmerja, je imel prvo toženec razgrnjeno v prvotnem postopku. Iz njegovih pritožbenih navedb veje kritika zoper v prvotnem postopku sprejeto stališče o vsebini protipravnosti njegovega ravnanja, ki je v samem postopku diagnosticiranja in ne v sami diagnozi. Da cilj ne opravičuje sredstev, izhaja iz obrazložitve revizijskega sodišča. To izhodišče pa v celoti sprejema tudi sodišče pri obravnavi predloga za obnovo postopka. Zato dejstva in dokazi, s katerimi se dokazuje pravilnost diagnoze, v konkretnem primeru ne morejo biti razlog za obnovo postopka. Z drugimi besedami: Razpravljanje, ali je pravilnost diagnoze pravno pomembno dejstvo za ugotavljanje protipravnosti ravnanja prvo toženca, bi pomenilo ponoven preizkus materialne pravilnosti sodbe, izdane v prvotnem postopku, kar ni dopusten obnovitveni razlog. Na drugi strani namen materialno procesnega vodstva ni poučevanje strank o (že) iz zakona izhajajočih podlagah za obravnavo predloga za obnovo postopka. 11 S postopanjem sodišča prve stopnje zato ni bila kršena pravica prvo toženca do izjave, načelo dispozitivnosti in razpravno načelo, pravica do sodnega varstva, prvi odstavek 6. člena EKČP, prav tako izdani sklep ne predstavlja odločbe presenečenja.

16. Ne drži niti pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo preostale dokazne predloge prvo toženca. Nesubstanciranost dokaznega predloga ni edini ampak le eden izmed več ustavno dopustnih razlogov za njegovo zavrnitev. Obširna in pravilna obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov prvo toženca, s katero pritožbeno sodišče v celoti soglaša, je vsebovana v 28. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa.12 Pri tem zadostuje, da so razlogi za zavrnitev dokazov navedeni v obrazložitvi odločbe. Odsotnost obrazložitve dokaznega sklepa sprejetega na naroku ima za posledico le, da se šteje uveljavljanje procesnih kršitev, ki se nanašajo na dokazni postopek, v pritožbi za pravočasno. Zaradi neizvedenega dokaznega postopka tudi ni bilo kršeno načelo neposrednosti. Prav tako ni podana zatrjevana kršitev 214. in 324. člena ZPP. Tožnica se je upirala uporabi predloženega dokaza zaradi varstva svojih ustavnih pravic. S tem ni priznala resničnosti vsebine izvedenskega poročila. Za tak zaključek ZPP tudi ne daje podlage.

17. Sodišče prve stopnje prvo tožencu ni očitalo, da je sam kriv, da predmetnega psihiatričnega izvedenskega poročila ni predložil že v prvotnem postopku. Izhajajoč iz specifičnosti tega dokaznega sredstva, ki v večjem delu predstavlja posreden dokaz, v preostalem delu pa strokovno mnenje o duševnem zdravju tožnice, je zavzelo pravilno stališče, da je bil v prejšnjem postopku glede tega dokaznega sredstva procesno neskrben. Stranka se ne more sklicevati na nov dokaz, če bi ob ustrezni skrbnosti lahko v prvotnem postopku predlagala izvedbo enakovrednega dokaza (izvedenec), pa ga zaradi neskrbnosti ni.1314

18. V 18. točki obrazložitve sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča, da sta imeli stranki možnost postavljati vprašanja glede izvedenskega poročila, ampak glede zdravstvenega stanja tožnice v obdobju, ki ga zajema izvedensko poročilo. Glede na dejstvo, da je prvo toženec v rednem postopku sam podal trditve, da so zatrjevane duševne bolečine posledica težav v službi, je (povsem splošno) zatrjevanje, da ni imel nobenih možnosti, da bi že v prvotnem postopku ustrezno reagiral in bodisi pozval tožnico bodisi z ustreznimi dokaznimi predlogi sodišču predlagal raziskovanje teh okoliščin, neutemeljeno.

19. Prvo toženec je v prvotnem postopku res zatrjeval pravilnost postavljene diagnoze, vendar pa predloga za postavitev ustreznega izvedenca ni podal, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje (glej 20. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa). V 21. točki obrazložitve sodišče prve stopnje ni zapisalo, da se prvo toženec zavzema za drugačno razlago določb ZDZdr15 in ZZdrS,16 kot jo je podal v rednem postopku, ampak za drugačno, ko je bila sprejeta v rednem postopku. Obrazložitev pod točko 26 izpodbijanega sklepa pa je razumljiva, jasna in ne nasprotuje ostalim razlogom sklepa.

20. V drugem odstavku c.) točke pritožbe prvo toženec sam pritrjuje materialnopravnemu izhodišču, kot je bilo zavzeto v prvotnem postopku, in sicer da mora mnenje temeljiti „na popolno povzetih in resničnih informacijah“. Pri tem gre seveda za informacije, ki jih je pridobil sam in so razvidne iz njegovega mnenja. Ni pa mogoče njegovega mnenja utemeljevati z okoliščinami, ki jih je naknadno ugotovila izvedenka v svojem izvedenskem poročilu. Ključno je torej le vprašanje, ali predložen dokaz vpliva na ugotovitev o nepopolnosti/neresničnosti zapisa pridobljenih podatkov v mnenju prvo toženca, za presojo česar posebno strokovno znanje ni potrebno.

21. Pritožnik nadalje povsem splošno navaja, da sodišče prve stopnje ni podalo razlogov o vrsti pomembnih dejstev, ki so ugotovljena v izvedenskem poročilu in na podlagi katerih bi lahko zaključilo, da so podani razlogi za obnovo postopka. Ne navede namreč, katera konkretna dejstva ima v mislih.

O pritožbi drugo toženca

22. Ne drži pritožbena navedba, da drugo toženec v prvotnem postopku ni bil seznanjen z (določenimi) dejstvi glede (ne)pravilnosti diagnoze. Vseskozi je bilo jasno, da je tožnica v spornem obdobju obiskovala psihiatrinjo, prav tako je prvo toženec v svojih vlogah tudi z ravnanji tožnice v postopku utemeljeval, zakaj je njegova diagnoza pravilna. Razkril je tudi, da je bila tožnici odpovedana pogodba o zaposlitvi in da je v teku odškodninski postopek med bivšim direktorjem in njo ter tem okoliščinam pripisal duševne bolečine, ki jih zatrjuje tožnica. Na drugi strani pa je slednja predložila dokaze, iz katerih izhaja, da se njena lečeča psihiatrinja s postavljeno diagnozo ni strinjala. Procesna skrbnost bi tako od drugo toženca terjala postavitev ustreznih dokaznih predlogov za ugotovitev tožničinega duševnega stanja in pravno relevantnega vzroka njenim bolečinam.17 Tako predlagani dokazi (ob trditveni podlagi, kot sta jo podala tožnica in prvo toženec) ne bi predstavljali informativnih dokazov, kot to zmotno meni pritožnik. Tudi sicer informativni dokazi niso v vsakem primeru nedovoljeni. Dopustni so prav v okoliščinah, ko dejstva, ki bi jih stranka sicer morala zatrjevati, ležijo zunaj njenega zaznavnega območja.18

23. Glede na ugotovljeno nezadostno skrbnost drugo toženca v rednem postopku ni podan že prvi pogoj za dopustitev obnove postopka. Njegovo obsežno pojasnjevanje, da bi lahko bila na podlagi predloženega izvedenskega poročila zanj izdana ugodnejša odločba, zato ne more biti pravno odločilno. Tudi sicer to navajanje ni utemeljeno. Kot je bilo pojasnjeno, predloženi dokaz ne vpliva na ugotovljeno protipravnost ravnanja prvo toženca. Enako velja tudi glede vzročne zveze. Na podlagi tako izvedenega postopka diagnosticiranja prvo toženec mnenja s tako vsebino ne bi smel izdati. Poleg tega poseg v tožničino čast ni bil ugotovljen le v zvezi s postavljeno diagnozo, ampak je mnenje prvo toženca poseglo predvsem v tožničino videnje lastne vrednosti in sposobnosti kot matere. Pritrditi gre tudi stališču sodišča prve stopnje, da se psihiatrinja v izvedenskem poročilu ni izrekla o vplivu mnenja prvo toženca na tožničine duševne bolečine. V tem delu pritožbe, v katerem drugo toženec smiselno uveljavlja, da so zatrjevane duševne bolečine posledica tožničinega predhodnega duševnega stanja, pa gre pojasniti, da sodi ugotavljanje obsega nepremoženjske škode, ki je posledica škodnega dogodka, v okvir odločanja o višini odškodnine, do česar pa v predmetni zadevi še ni prišlo.

24. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da bi moral pritožnik kaznivo dejanje krive izpovedi dokazati s pravnomočno sodbo kazenskega sodišča.19 Seveda pa lahko nov dokaz (glede določenega dejstva) v okviru proste dokazne ocene povzroči drugačno vrednotenje v prvotnem postopku že izvedenih dokazov (glede tega istega dejstva). Vendar je tudi v tem primeru pogoj za obnovo postopka procesna skrbnost v prvotnem postopku, pri čemer velja ponovno izpostaviti, da je v predmetni zadevi pravnomočno odločeno le glede temelja obveznosti in ne tudi glede obsega škode.20 Zaključek

25. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 265. člena ZPP).

O stroških pritožbenega postopka

26. Zaradi neuspeha s pritožbo toženca sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tudi tožnica sama krije svoje z vložitvijo odgovorov na pritožbi nastale stroške, saj v njih podane navedbe k odločitvi o pritožbah tožencev niso prispevale (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 V nadaljevanju prvo toženec. 2 V nadaljevanju drugo toženec. 3 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 4 Glej VSRS sklep II Ips 164/2012 z dne 20. 11. 2014. 5 V nadaljevanju izvedensko poročilo. 6 Iz predloženega poročila tudi ne izhaja, da bi tožnica ogrožala otroke, kot to želi prikazati drugo toženec. Prav tako ne dokazuje, da je bila vsebina razgovora med lečečo psihiatrinjo tožnice in prvo tožencem pred izdajo mnenja drugačna, kot je to izpovedala lečeča psihiatrinja. 7 Glej 26. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa. 8 Glej VSL sodbo II Cp 3521/2014 z dne 15. 4. 2015. 9 Glej sklep Ustavnega sodišča RS Up-121/00 z dne 18. 9. 2001. 10 Glej VSRS sklep II Ips 164/2012 z dne 20. 11. 2014. 11 Glej odločbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 46/2010 z dne 15. 10. 2013. 12 Dokaz z zaslišanjem tožnice, ki je bil predlagan zaradi ugotavljanja razloga za njeno nerazkritje predloženega izvedenskega poročila v prvotnem postopku, je sodišče prve stopnje zavrnilo posredno v 24. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. 13 Glej VSRS sklep VIII Ips 70/2018 z dne 19. 6. 2018. 14 Duševno stanje tožnice je bilo predmet procesnega gradiva pravdnih strank tako v okviru protipravnosti ravnanja prvo toženca kot v okviru razmejitev vzrokov zatrjevanih škodnih posledic. Prvo toženec je sam podal trditve o duševnem zdravju tožnice ter o pravno relevantnem vzroku za zatrjevane duševne bolečine. 15 Zakon o duševnem zdravju, Uradni list RS, št. 77/08, s kasnejšimi spremembami. 16 Zakon o zdravniški službi, Uradni list RS, št. 98/99, s kasnejšimi spremembami. 17 Predvsem postavitev izvedenca medicinske stroke. To sodišče pa pritrjuje pritožbi, da mu procesna skrbnost ni nalagala poizvedb o morebitnih sporih glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma odškodninskih tožb. 18 Glej sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 14/2010 z dne 20. 12. 2011. 19 Obnovitveni razlog po 5. točki 394. člena ZPP. 20 Neskladnosti med izpovedjo tožnice ter predloženim izvedenskim poročilom, na katere se sklicuje pritožnik, se nanašajo na okoliščine, relevantne za ugotavljanje obsega škode. Enako velja v pretežnem delu tudi za izpoved tožničine lečeče psihiatrinje, v preostalem delu pa se nanašajo na njen zaključek, da pri tožnici ni podane postavljene diagnoze, kar pa (kot je bilo že večkrat pojasnjeno) v predmetni zadevi ni pravno odločilno.