Jedro

Velja, da se stvarna služnost lahko priposestvuje le s tisto vsebino, ki ustreza njenemu dejanskemu izvrševanju. Takšno izvrševanje služnosti je bilo v okviru rabe skladno z naravo gospodujočega zemljišča, ki je bilo kmetijsko zemljišče – travnik (II Ips 461/2005).

Izrek

Pritožbi zoper sodbo in sklep se zavrneta in se sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da za potrebe gospodujočih zemljišč parcele št. 593/30, 593/33, 593/34, 593/35 in 593/36 vse k. o. X obstoji služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vozili po obstoječi poti širine štirih metrov, ki poteka po parcelah toženih strank, vse v breme vsakokratnih lastnikov služečih nepremičnin, kar so tožene stranke dolžne priznati in tožeči stranki izstaviti listino, na podlagi katere se bo vknjižila služnostna pravica v njeno korist (točka 1 izreka sodbe). Odločilo je tudi, da so toženci dolžni solidarno povrniti tožeči stranki vse stroške pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila vse v 15-tih dneh. Prav tako je zavrnilo zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da so tožene stranke dolžne takoj prenehati z motenjem tožeče stranke kot služnostne upravičenke v izvrševanju stvarne služnosti hoje in vožnje z vsemi vozili po njihovih parcelah (točka II. izreka sodbe).

2. Zoper sodbo in sklep se je pritožila tožeča stranka. V pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne prvemu sodišču v novo odločanje pred drugim sodnikom. Navaja, da je sodišče ugotovilo in tožeči stranki priznalo, da so že pravni predniki priposestvovali služnostno pravico hoje in vožnje z avtom 10 x letno, s traktorjem in kmetijsko mehanizacijo pa za potrebe dveh košenj. Sprašuje se, zakaj sodišče ni priznalo služnosti hoje, saj služnost vožnje vsebuje tudi služnost hoje. Povsem je zašlo, ko je iskalo ločnico med razširitvijo, obsegom izvrševanja, spremembo in novo služnostjo. Sodba zato ni razumljiva. Treba bi bilo ugotoviti, ali je podana sprememba vsebine do tedaj izvrševane služnosti do te mere, da gre za nastanek povsem nove služnosti. Sodišče bi moralo ugotoviti dejanske okoliščine, ki opredeljujejo način in obseg izvrševanja služnosti in nato, ob razumnem upoštevanju načela restrikcije, presoditi ali pomeni izvajanja služnosti širitev ali ne le v primerjavi s poprej izvajano služnostjo. Sodišče se ni opredelilo do trditev tožeče stranke, da se narava gospodujočega zemljišča ni spremenila, saj se je že na zunaj manifestiral namen A. A., da na parceli zgradi hišo. Kljub temu je sodišče ugotovilo, da gre za širitev služnosti. Stališče sodišča, da namen tožeče stranke, da dva dvojčka proda, pomeni širitev služnosti, temelji na hipotetični predpostavki. To ni sprejemljivo. Bistveno je stanje v času izdaje odločbe. Vsi štirje objekti so v lasti enega lastnika – tožeče stranke, ki do svojih nepremičnin dostopa z osebnim avtom. Sopodpisniki služnostne pogodbe iz leta 1967 so pristali na obremenitev svojih služečih nepremičnin z vednostjo, da se bo na gospodujočem zemljišču gradil objekt (ali več). To pa je bistveno za pravilno odločitev v tej zadevi. Sodišče ima dolžnost in pooblastilo, da tožbenemu zahtevku le delno ugodi in zahtevano služnost utesni in sicer v obsegu kot je priposestvovana, a tega ni storilo. Navedba sodišča, da priznanje pravice v omejenem obsegu "nima smisla" je pomanjkljiva in nepravilna. Odločitev sodišča je arbitrarna. Sodišče je odločalo mimo trditvene podlage, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določil postopka. Dodaja še, da njen zahtevek izvira iz naslova sklenjene pogodbe o ustanovitvi služnosti iz leta 1967. Na podlagi veljavnega pravnega posla ima možnost zahtevati realizacijo le-tega z vpisom v zemljiško knjigo. Posledično napačni odločitvi je napačna tudi odločitev glede prenehanja motenja.

3. V pritožbi zoper sklep z dne 28.11.2016, s katerim je sodišče odmerilo le stroške tožene stranke v višini 1.427,90 EUR, tožeča stranka navaja, da je zoper sodbo vložila pritožbo in še niso podani pogoji, da bi zapadla terjatev iz naslova pravdnih stroškov. Odločitev o glavni stvari še ni pravnomočna. Predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijani sklep ali pa izrek spremeni tako, da bodo stroški zapadli v plačilo 15 dni po pravnomočnosti sodbe z dne 14.7.2016. Meni tudi, da so stroški priznane toženim strankam višji od stroškov po odvetniški tarifi. Sodišče bi moralo upoštevati, da gre za ponovljeno sojenje, ne pa za prvo sojenje.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi zoper sodbo:

5. Tožeča stranka je temeljila svoj zahtevek na pogodbeni podlagi in na podlagi priposestvovanja. Prvo sodišče je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da tožeči stranki utemeljenosti zahtevka ne po eni ne po drugi podlagi ni uspelo dokazati. Tožeča stranka v pritožbi trdi, da njen zahtevek izvira iz naslova sklenjene pogodbe o ustanovitvi služnosti iz leta 1967. Prvo sodišče je zaključilo nasprotno. Svojo odločitev pa je tudi obrazložilo (sodba stran 9 in 10). Tožeča stranka ne pove zakaj meni, da je bila presoja prvega sodišča napačna. Pavšalna zatrjevanja v pritožbi niso upoštevna. Ker torej tožeča stranka služnost ni dobila na podlagi pogodbe iz leta 1967, je sodišče presojalo ali je služnost priposestvovala.

6. Ni dvoma in med strankama tudi ni sporno, da so pravne prednice tožeče stranke do svoje parcele št. 593/30 in parcele (preje št. 593/29), sedaj 593/33, 593/34, 593/35, 593/36 vse k. o. X dostopale po sedaj sporni poti. Prav tako ni sporno, da so bile parcele v naravi travnik. Do spornih parcel so po sporni poti dostopale dvakrat letno za potrebe košnje, 10 krat letno pa je pravna prednica tožeče stranke z avtom prišla na ogled zemljišča. Na podlagi ugotovljenega načina in obsega izvrševanja služnosti, pa je sodišče lahko nadalje presojalo vprašanje ali je z izgradnjo dveh dvojčkov (dejansko gre za štiri stanovanja) prišlo do širitve služnosti oziroma dejansko do nastanka nove vsebine do tedaj izvrševane služnosti.

7. Vse do leta 2007, ko so parcele prešle v last tožeče stranke, se je do njih po sporni poti dostopalo s kmetijsko mehanizacijo v obsegu potrebnem za košnjo, spravilo sena in otave (torej dvakrat letno) in desetkrat letno z avtom. V tem obsegu je pravna prednica tožeče stranke služnost priposestvovala, kajti velja, da se stvarna služnost lahko priposestvuje le s tisto vsebino, ki ustreza njenemu dejanskemu izvrševanju. Takšno izvrševanje služnosti je bilo v okviru rabe skladno z naravo gospodujočega zemljišča, ki je bilo kmetijsko zemljišče – travnik (II Ips 461/2005).

8. Po začetku gradnje stavb je nedvomno prišlo do spremembe, ki pa ni posledica tehničnega napredka. V času priposestvovalne dobe in še danes avtomobili in kmetijska mehanizacija v tehničnem smislu niso bistveno drugačni (različni). Z izgradnjo stanovanj pa bi se bistveno povečala frekvenca voženj (upoštevaje povprečno število avtomobilov, bi se opravilo 10 priposestvovalnih voženj v par dneh). Vožnje s kmetijsko mehanizacijo glede na dejstvo, da gospodujoče zemljišče ni več kmetijsko (travnik), pa so nepotrebne. Ustaljena sodna praksa stoji na stališču, da je stvarno služnost možno priposestvovati le s tisto vsebino, ki ustreza njenemu dejanskemu izvrševanju skozi celotno priposestvovalno dobo. Razširitev služnosti lahko pomeni že nesorazmerno povečanje števila voženj v primerjavi s tistimi, ki so se opravljale v priposestvovalni dobi. Za oceno ali gre za razvojne spremembe, ki ne pomenijo nedopustne razširitve služnosti ali za razširitev služnosti so odločilne ugotovitve, ali je namen uporabe gospodujočega zemljišča ostal isti in ali se obremenitev služečega zemljišča ni (bistveno) povečala (I Cp 2779/2015). Glede na prej povedano namen uporabe gospodujočega zemljišča ni ostal isti – prej travnik, sedaj stanovanjska objekta. Prav tako se je oziroma se bo, ko bosta stavbi vseljeni, bistveno povečalo število voženj z avtomobili. Zato gre za spremembo – razširitev služnosti. Odločitev sodišča, ki je zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo, je po prej povedanem pravilna in utemeljena.

K pritožbi zoper sklep:

9. Sodišče je z izpodbijanim sklepom odmerilo le tiste stroške, ki so toženi stranki nastali po 16.5.2013. Stroški nastali do tedaj so bili odmerjeni v višini 10.199,30 EUR s sklepom z dne 16.5.2013. Ker je bila tožba v tej zadevi vložena 12.5.2007, je sodišče pravilno stroške odmerilo po odvetniški tarifi, ki je veljala v času vložitve tožbe. Tako je priznalo stroške dveh vlog in zastopanja na dveh obravnavah vse povišano za 100 % za zastopanje več strank ter 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni predlog, da pritožbeno sodišče prvostopni sklep o stroških spremeni tako, da odloči, da bodo ti zapadli v plačilo v 15-dneh po pravnomočnosti sodbe z dne 14.7.2016. Sodišče je v izpodbijanem sklepu določilo, da je tožeča stranka dolžna odmerjene stroške plačati v 15-tih dneh po poteku paricijskega roka. Bistveno je torej vprašanje, kdaj paricijski rok prične teči. V primeru, da je zoper sodno odločbo vložena pritožba prične paricijski rok teči prvi dan po vročitvi sodbe, s katero je sodišče odločilo o pravnem sredstvu (tretji odstavek 313. člena ZPP). Terjatev iz naslova pravdnih stroškov je vezana na pravnomočnost oziroma na vročitev pravnomočne odločitve o glavni stvari tožeči stranki. Stroški torej ne morejo zapasti v plačilo prej.

10. Po zgoraj povedanem tako pritožba zoper sodbo kot pritožba zoper sklep nista utemeljeni in ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo nepravilnosti na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodbo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.