Jedro

Pogodbene stranke so sklenile pogodbo, po kateri se pogodbene pravice iz obligacijskega razmerja priznajo tudi tretjim osebam, ki niso sodelovale pri sklepanju pogodbe. Namen pogodbe je bil namreč zagotoviti nemoten prehod vsem (tudi kasnejšim) lastnikom novonastalih parcel. Služnostna pogodba se je torej raztezala na vsakokratne lastnike gospodujočih nepremičnin, vključno s tožnico. Zato posledic, ki izhajajo iz služnostne pogodbe ni mogoče razreševati le na podlagi načela relativnosti.

Toženci z nakupom služečih nepremičnin, ob že zgrajeni dovozni poti, teh niso mogli pridobiti brez bremen. Na načelo zaupanja v zemljiški knjigi in pridobitev neobremenjenih nepremičnin se ne morejo sklicevati, saj bi morali vedeti, da se zemljiškoknjižno stanje ne ujema z resničnim. Ni torej dvoma, da je treba nuditi varstvo tožnici, saj ji nasproti stoji nepoštena stranka - toženci, ki so za služnost poti (in s tem za pravico tožnice) morali vedeti. Sklenjena in realizirana pogodba zato zavezuje tudi tožence, ki niso univerzalni pravni nasledniki pogodbenih strank. Drugačna razlaga bi namreč pomenila izigravanje dogovora, doseženega v služnostni pogodbi, ki je bil namenjen ureditvi dostopne poti do parcel tožnice in bi bila v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni, tako da se glasi:

I. „Pritožbi tožnice se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni, tako da se glasi: „1. Toženci so dolžni v roku 15 dni tožnici izstaviti listino, na podlagi katere bo lahko vknjižila služnostno pravico hoje in vožnje z vsemi vozili po obstoječi poti, ki poteka po parc. št. 593/13, 593/17, 593/18, 593/19, 593/20, 593/21, 593/22, 593/24, vse k. o. ..., v korist svoje parc. št. 593/30 (ID znak ...), v naravi pot, ter parc. št. 593/33 (ID znak ...), parc. št. 593/34 (ID znak 1...), parc. št. 593/35 (ID znak ...) in parc. št. 593/36 (ID znak ...), sicer bo ta sodba nadomestila zemljiškoknjižno listino.

2. Toženci so dolžni takoj prenehati z motenjem tožnice (služnostne upravičenke) pri izvrševanju stvarne služnosti hoje in vožnje z vsemi vozili po obstoječi poti, ki poteka po parc. št. 593/13, 593/17, 593/18, 593/19, 593/20, 593/21, 593/22, 593/24, vse k. o. ..., v korist gospodujočih nepremičnin parc. št. 593/30, 593/33, 593/34, 593/35 in 593/36, vse k. o. ..., predvsem s preprečevanjem prehoda direktorju tožnice in delavcem izvajalcem gradbenih storitev prevoza z vsemi vozili pri dovozu gradbenega materiala, gradbenih strojev, mehanizacije, ipd.

3. Tožencem se prepoveduje nadaljnje motenje tožnice v izvrševanju stvarne služnosti iz 1. točke izreka s podobnimi ravnanji v bodoče. 4. Toženci so dolžni tožnici solidarno povrniti 7.257,16 EUR pravdnih stroškov.“

II. Toženci so dolžni tožnici solidarno povrniti 891,68 EUR stroškov pritožbenega postopka. “

II. Toženci so dolžni tožnici solidarno povrniti 671,03 EUR revizijskih stroškov v roku 15 dni, ki začne teči po vročitvi te revizijske odločbe.

Obrazložitev

1. Tožnica je zahtevala ugotovitev obstoja služnostne pravice hoje in vožnje z vsemi vozili v korist njenih parcel preko zemljišč tožencev ter izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Prav tako je predlagala varstvo pred vznemirjanjem njene služnostne pravice. Tožbeni zahtevek je utemeljevala na pogodbeni podlagi in na podlagi priposestvovanja. Trdila je, da je njena pravna prednica po dogovoru s toženci uporabljala dovozno pot. Sklenila je namreč pogodbo, s katero so lastniki drug drugemu podelili služnostno pravico voženj z vsemi vozili in peš hojo ter si dovolili vknjižbo te pravice v zemljiško knjigo. Pogodba se je realizirala – dovozna pot je bila zgrajena, služnost poti pa naj bi pravni prednici tožnice izvrševali.

2. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem (četrtem) sojenju zavrnilo tožbena zahtevka: 1.) na ugotovitev, da obstoji služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vozili v korist parc. št. 593/30, 593/33, 593/35 in 593/36, vse k. o. ..., preko parcel tožencev, kar so toženci dolžni priznati in tožnici izstaviti zemljiškoknjižno listino (I. točka izreka), ter 2.) da so toženci dolžni takoj prenehati z motenjem tožnice kot služnostne upravičenke v izvrševanju stvarne služnosti hoje in vožnje z vsemi vozili ter da se jim tudi v bodoče prepoveduje nadaljnje motenje tožnice z enakimi ali podobnimi dejanji (II. točka izreka).

3. Presodilo je, da zahtevek na podlagi sklenjene pogodbe o ustanovitvi služnosti ni utemeljen, ker tožnica ni bila pogodbenica, niti univerzalna pravna naslednica pogodbenih strank. Tudi vsi sedanji toženci niso bili pogodbeniki služnostne pogodbe oziroma njihovi univerzalni pravni nasledniki. Nadalje je zaključilo, da je tožničina pravna prednica A. A. priposestvovala služnost poti z vožnjami z avtomobilom do desetkrat letno ter s traktorjem in kmetijsko mehanizacijo za potrebe dveh košenj na leto (28. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, v nadaljevanju ZTLR). Vendar te priposestvovane služnosti ni upoštevalo, ker naj bi zaradi izgradnje dveh stanovanjskih hiš na gospodujočem zemljišču (po nakupu tožnice leta 2007) nastala nova vsebina do tedaj izvrševane služnosti. Ker se je parcela spremenila iz travnika v stavbno zemljišče, je po presoji sodišča služnost tožnice nova, drugačna od tiste, ki sta jo priposestvovali njeni prednici. Ocenilo je, da gre za nedopustno razširitev služnosti, saj namen uporabe gospodujočega zemljišča ni ostal isti, prav tako se bo obremenitev služečega zemljišča bistveno povečala. Zato je tožbena zahtevka zavrnilo. S sklepom z dne 28. 11. 2016 je tožnici naložilo plačilo 1.422,90 EUR pravdnih stroškov tožencev.

4. Sodišče druge stopnje je pritožbi zoper sodbo in stroškovni sklep zavrnilo ter sodbo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo. Soglašalo je s stališčem prvostopenjskega sodišča, da tožbena zahtevka na pogodbeni podlagi nista utemeljena. Zahtevka je zavrnilo tudi na podlagi priposestvovanja, ker je ocenilo, da je prišlo do nedopustne razširitve služnosti.

5. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila predlog za dopustitev revizije. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom II DoR 169/2017 z dne 4. 4. 2017 dopustilo revizijo glede vprašanja materialnopravne pravilnosti odločitve nižjih sodišč o tožbenih zahtevkih.

6. Zoper drugostopenjsko sodbo tožnica vlaga revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Predlaga spremembo sodb nižjih sodišč in ugoditev tožbenima zahtevkoma. Podredno se zavzema za razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Kot bistveno navaja, da so lastniki služečih nepremičnin s sklenitvijo pogodbe (ki se je realizirala) pristali na obremenitev lastninske pravice s služnostno pravico hoje in vožnje z vsemi vozili za potrebe gospodujočega zemljišča, ki je bilo od začetka namenjeno za izgradnjo hiše. Poudarja, da se vsebina stvarne služnosti ni razširila. V zvezi s tem se sklicuje na judikata Vrhovnega sodišča RS II Ips 621/96 z dne 18. 5. 1998 in II Ips 461/2005 z dne 4. 10. 2007. Pojasnjuje, da se pravna narava gospodujočega zemljišča ni spremenila, saj je bilo zemljišče že v zazidalnih načrtih iz leta 1974, 1983 in 1991 namenjeno za gradnjo. Ker se nižji sodišči do tega nista opredelili, sta zagrešili absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter zmotno uporabili materialno pravo. Za spremembo služnosti bi se morala spremeniti pravna in dejanska narava gospodujočega zemljišča, kar se v obravnavanem primeru ni zgodilo. Sodišče bi moralo ugoditi tožbenemu zahtevku vsaj v obsegu ugotovljenega priposestvovanja, saj to ne bi poseglo v pravice lastnika služeče nepremičnine, toženci pa niso zatrjevali, da je prišlo do spremembe služnosti, niti niso s tožbenim zahtevkom zahtevali njene ukinitve (222. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ). Sodišče je z ugotavljanjem nekoristnosti stvarne služnosti po uradni dolžnosti prekršilo 7. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zmotno uporabilo materialno pravo. Zaradi opustitve materialnega procesnega vodstva sta bili sodbi nižjih sodišč za tožnico presenečenje. Drugostopenjsko sodišče je odločitev nepravilno oprlo na bodoče negotovo dejstvo, da se bo povečalo število voženj, ko bosta stavbi vseljeni. Upoštevati bi namreč moralo dejansko stanje v času izdaje prvostopenjske sodbe in ugotoviti, da sta stanovanjski hiši v lasti ene osebe in se število voženj ni spremenilo. Zato bi sodišče moralo priznati minimalen dostop do parcele tožnice za potrebe vzdrževanja objektov in ohranitve uporabnih dovoljenj, ki so vezana na dostopno pot. Za razliko pa bi tožnica plačevala nadomestila preko instituta nujne poti. Z zavrnitvijo tožbenih zahtevkov sta nižji sodišči tožnici odvzeli pričakovano pravico ter ji onemogočili dostop do stanovanjskih hiš, za katera je pridobila ustrezna dovoljenja. S tem sta jo prikrajšali v pravici do sodnega varstva (23. člen Ustave RS in 6. člen EKČP).

7. Sodišče je revizijo vročilo tožencem, ki nanjo niso odgovorili.

8. Revizija je utemeljena.

9. V primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo glede pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena, in v mejah razlogov, ki se nanjo nanašajo (prvi in drugi odstavek 371. člena ZPP), zato revizijsko sodišče na druge revizijske navedbe ne bo odgovarjalo.

10. Revizijsko sodišče povzema relevantno dejansko stanje, ki sta ga ugotovili sodišči nižjih stopenj in ga na revizijski stopnji ni mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP): - tožnica je lastnica parcel št. 593/30, 593/33, 593/34, 593/35 in 593/36, vse k. o. ... (gospodujoče zemljišče), toženci pa so lastniki parcel št. 593/13, 593/17, 593/18, 593/19, 593/20, 593/21, 593/22, 593/24, vse k. o. ..., ki v naravi predstavljajo (asfaltirano) pot za dostop do njihovih nepremičnin (služeče zemljišče); - B. B. je bila lastnica enotne parcele št. 593, k. o. ..., ki je v naravi predstavljala njivo; - leta 1969 je B. B. prodala solastniške deleže na omenjeni parceli različnim kupcem, pri čemer je s kupci sklenila služnostno pogodbo z dne 16. 7. 1969, katere namen je bila zgraditev dovozne poti do vseh parcel, ki so nastale z delitvijo prvotne parcele oziroma zagotovitev dostopne poti do „zadnje“ parcele, ki jo je obdržala zase; - svojo parcelo je B. B. 14. 12. 1983 podarila hčerki A. A.. Ta jo je 14. 2. 2007 prodala tedanjemu direktorju tožnice C. C., ki je nepremičnino (s pogodbo o vlaganjih) prenesel na tožnico; - A. A. je z aneksom k prodajni pogodbi 28. 3. 2007 na direktorja tožnice prenesla tudi pravico do uporabe poti – vožnje z vsemi vozili in pešhoje v obsegu, ki ga je uživala sama in njena prednica; - v skladu s pogodbo so toženci (oziroma njihovi predniki) po parcelaciji leta 1983 zgradili dovozno pot po sredini parc. št. 593, k. o. ..., tako da je bil vsaki parceli odmerjen pas širine dveh metrov, ki je služil cesti; - sporno pot toženci uporabljajo za dostop do svojih stanovanjskih hiš; - pravdni stranki sta singularni pravni naslednici pogodbenih strank (služnostne pogodbe); - sporna pot je bila od 20. 3. 2007 do 11. 12. 2007 kategorizirana kot javna pot. 11. Revidentka utemeljeno izpostavlja, da so lastniki služečih nepremičnin s sklenitvijo pogodbe leta 1969, ki se je realizirala (dostopna pot je bila odmerjena, asfaltirana in so jo pogodbeniki uporabljali), pristali na obremenitev svoje lastninske pravice s služnostno pravico hoje in vožnje z vsemi vozili za potrebe gospodujočega zemljišča, ki je bilo od začetka namenjeno za izgradnjo hiše. 12. B. B. je ob prodaji posameznih delov (tedaj enovite) parcele št. 593, k. o. ..., želela zagotoviti nemoten dostop do dela parcele, ki bi ga zadržala zase. Zato je s kupci posameznih delov njene parcele 16. 7. 1969 sklenila služnostno pogodbo (B56 in B59), s katero so se pogodbeniki (tedanji solastniki enotne parcele št. 593) dogovorili, da bodo po sredini parcele zgradili dovozno pot (druga točka) ter drug drugemu po njej dovolili služnostno pravico vožnje z vsemi vozili in pešhojo. Hkrati so se sporazumeli, da se po izvedeni parcelaciji vknjiži služnostna pravica v zemljiško knjigo v korist in breme novonastalih parcel, ki bodo nastale z delitvijo parc. št. 593 (tretja točka). Ob tem so pogodbeniki pravni prednici tožnice (B. B.) dovolili, da v korist njenega dela parcele št. 593 uporablja pot brez posebnega plačila k stroškom njene izgradnje, dokler sama ostane lastnica tega dela parcele. Če ga bo odtujila, pa mora pogodbenikom povrniti polovico stroškov za zgraditev poti, če tega ne storijo novi lastniki preostalega dela parc. št. 593, k. o. ... (točka 5)1. 13. S tem dogovorom so predniki tožnice in tožencev uredili dostop do svojih (novonastalih) parcel. Stvarne pravice prednica tožnice sicer ni pridobila zaradi odsotnosti vpisa v zemljiško knjigo2. V času sklenitve pogodbe veljavni Občni državljanski zakonik (v nadaljevanju ODZ) je namreč v paragrafu 481 določal, da se služnostna pravica na nepremičninah pridobi z vpisom v javno knjigo. Do tega v obravnavanem primeru nesporno ni prišlo. Stvarno služnost sedaj ureja 213. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Pridobitev stvarne pravice s pogodbo sodi med pravnoposlovne pridobitve pravice. Zanjo se zahteva veljaven pravni posel, iz katerega izhaja obveznost prenesti lastninsko pravico oziroma ustanoviti drugo stvarno pravico ter vpis v zemljiško knjigo (481 in 432 paragraf ODZ), ki se opravi na podlagi listine z zemljiškoknjižnim dovolilom.

14. Pravilno je sicer izhodišče nižjih sodišč, da zemljiškoknjižno dovolilo, ki ga zahteva tožnica, sledi zavezovalnemu pravnemu poslu, pri čemer pogodbene zaveze načeloma učinkujejo le med strankama pogodbe (načelo relativnosti obligacijskih razmerij)3. To pomeni, da obveznosti praviloma zavezujejo le stranko, ki jih je s pogodbo prevzela, pravice pa gredo zgolj upniku, kateremu se je dolžnik zavezal. Zato sta nižji sodišči zaključili, da tožnica (ki je singularna pravna naslednica B. B.) nima pravice zahtevati izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila. Toženci4 (za katere tožnica ni zatrjevala, da so univerzalni pravni nasledniki pogodbenih strank) pa tudi niso zavezani tega izstaviti.

15. Vendar zakon določa tudi izjeme, ko se pogodbeni učinki lahko raztezajo na tretje osebe (univerzalno pravno nasledstvo, pogodba v korist tretjega, prenos pogodbe, odstop terjatve, prevzem dolga, vstop novega pridobitelja v najem dane nepremičnine v položaj najemodajalca, idr.). Že po volji pogodbenih strank je namreč mogoče odstopiti od načela relativnosti, tako da pogodbene pravice preidejo (tudi) na singularne pravne naslednike – na tožnico. Prav takšna izjema je podana v obravnavanem primeru. Kljub obligacijski naravi pogodbe, njena vsebina in predmet predpostavljata dejanske učinke za tretje, kasnejše lastnike parcel5. Glede na povzeto vsebino pogodbe je mogoče zaključiti, da so pogodbene stranke sklenile pogodbo, po kateri se pogodbene pravice iz obligacijskega razmerja priznajo tudi tretjim osebam, ki niso sodelovale pri sklepanju pogodbe. Namen pogodbe je bil namreč zagotoviti nemoten prehod vsem (tudi kasnejšim) lastnikom novonastalih parcel. Služnostna pogodba se je torej raztezala na vsakokratne lastnike gospodujočih nepremičnin, vključno s tožnico. Zato posledic, ki izhajajo iz služnostne pogodbe ni mogoče razreševati le na podlagi načela relativnosti po sedaj veljavnem 125. členu OZ. Glede na vsebino točke petič služnostne pogodbe, po kateri lahko B. B. sporno pot uporablja brez posebnega plačila k stroškom izgradnje, dokler ostane lastnica, medtem ko mora po odtujitvi njenega dela parcele stroške izgradnje poti povrniti bodisi sama bodisi novi lastnik, je jasno, da pogodba ne učinkuje zgolj inter partes. S sklenitvijo služnostne pogodbe je bila namreč ustanovljena služnostna pravica tudi v korist tretjih oseb - kasnejših lastnikov gospodujočega zemljišča. Za presojo učinkov služnostne pogodbe bi bilo zato treba uporabiti določila pogodbe v korist tretjega po tedaj veljavnem 881. paragrafu ODZ (kasneje 149. člen ZOR, sedaj 126. člen OZ), ki sta jih nižji sodišči prezrli. Po sedaj veljavnem 126. členu OZ to pomeni, da ima tožnica lastno in neposredno pravico zahtevati izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila.

16. Drži sicer stališče izpodbijane sodbe, da tožnica od tožencev6 (singularnih pravnih naslednikov podpisnikov pogodbe), ob strogi razlagi besedila 125. člena OZ, ne bi mogla utemeljeno zahtevati izstavitve zemljiškoknjižne listine. Vendar je treba upoštevati, kaj okoliščina, da toženci niso bili dobroverni glede neobstoja služnosti poti, pomeni za tožničin pravni položaj. Glede na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, da je bila pogodba realizirana in je v naravi obstajala (asfaltirana) cesta za dostop do vseh parcel (vključno s tožničino), kupci služečih nepremičnin (toženci) kljub nevpisu stvarne služnosti v zemljiško knjigo namreč niso mogli ostati dobroverni, saj je bila obremenitev služečih nepremičnin s služnostjo poti navzven razvidna. Nenazadnje so sporno pot toženci tudi sami uporabljali za dostop do svojih stanovanjskih hiš. Zato je po presoji revizijskega sodišča treba priznati sodno varstvo tožnici zoper tožence, čeprav te niso bili stranke zavezovalnega pravnega posla.

17. Pravo namreč ne sme varovati nepoštenega pridobitelja. Pogodbeniki služnostne pogodbe niso mogli prenesti več pravic kupcem služečih nepremičnin, kot so jih imeli sami. Zato toženci z nakupom služečih nepremičnin, ob že zgrajeni dovozni poti, teh niso mogli pridobiti brez bremen. Na načelo zaupanja v zemljiški knjigi in pridobitev neobremenjenih nepremičnin se ne morejo sklicevati, saj bi morali vedeti, da se zemljiškoknjižno stanje ne ujema z resničnim. Ni torej dvoma, da je treba nuditi varstvo tožnici, saj ji nasproti stoji nepoštena stranka – toženci, ki so za služnost poti (in s tem za pravico tožnice) morali vedeti. Tožnica namreč ne sme ostati brez sodnega varstva zoper nepoštenega pridobitelja nepremičnine. Sklenjena in realizirana pogodba zato zavezuje tudi tožence, ki niso univerzalni pravni nasledniki pogodbenih strank. Drugačna razlaga bi namreč pomenila izigravanje dogovora, doseženega v služnostni pogodbi, ki je bil namenjen ureditvi dostopne poti do parcel tožnice in bi bila v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, ki od udeležencev terja, da si pri izvrševanju pravic in izpolnjevanju svojih obveznosti ne prizadevajo zgolj za uresničitev svojih interesov, temveč tudi za interese drugih.

18. Obravnavana situacija je namreč v bistvenih lastnostih podobna primeru iz 591. člena ZOR oziroma 610. člena OZ (veljavnih v času, ko so toženci pridobili lastninsko pravico na služečih nepremičninah), ki predvidevata izjemo od načela inter partes pogodbenih razmerjih pri vstopu novega lastnika v najemno (zakupno) razmerje dotedanjega lastnika (prodajalca) oziroma nudita varstvo najemniku. Novi pridobitelj lastninske pravice na v najem dani stvari stopi v pravice in obveznosti prejšnjega najemodajalca. S spremembo lastništva v najem danega zemljišča najemno razmerje ne preneha, temveč novi lastnik na podlagi samega zakona (ex lege) vstopi na mesto prejšnjega najemnika. To pa pomeni, da nastopijo te pravne posledice tudi, kadar najem ni vpisan v zemljiški knjigi. V teh primerih torej materialno publicitetno načelo ne prihaja do veljave, saj se najemna razmerja ex lege prenašajo na singularnega pravnega naslednika7. Tožničin položaj glede pravice do uporabe sporne poti je mogoče primerjati s položajem najemnika in ji nuditi primerljivo zaščito, tako da se tudi v obravnavanem primeru obligacijsko razmerje ex lege prenese na nepoštene singularne naslednike. V obeh primerih je namreč bistvena trajnost odnosa, ki ga sicer lahko lastnik zlorabi z odsvojitvijo nepremičnine. Ugovore tožencev, da niso bili stranke služnostne pogodbe, je torej treba presojati z vidika možnosti zlorabe. Po analogiji z določili, ki varujejo najemnika, morajo biti tudi pridobitelji služnosti enako varovani, če je dogovor o ustanovitvi služnosti poti v celoti realiziran (izostane pa zgolj vpis v zemljiško knjigo). Položaj lastnika gospodujoče nepremičnine se namreč zaradi spremembe lastništva služeče nepremičnine v razmerju do nepoštenega pridobitelja ne sme poslabšati. Kasnejši prenos lastninske pravice na služečih nepremičninah torej ni mogel vplivati na obstoj navzven vidne služnosti. To pomeni, da so (nepošteni) toženci z nakupom nepremičnin, ki so bile obremenjene z navzven razvidno stvarno služnostjo, vstopili v vse pravice in obveznosti dotedanjih lastnikov - pogodbenih strank služnostne pogodbe. Zato tožnica utemeljeno zahteva izstavitev zemljiškoknjižne listine od tožencev.

19. Tožničin zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila na podlagi služnostne pogodbe je torej utemeljen. Posledično tožnica utemeljeno zahteva varstvo pred vznemirjanjem njene služnosti poti. Vrhovno sodišče je vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, sodišče druge stopnje pa v pritožbenem postopku potrdilo. Tako je vezano na ugotovitev, da so toženci ves čas preprečevali oziroma poskušali preprečevati redno uporabo sporne poti (str. 12 prvostopenjske odločbe). Toženci torej protipravno posegajo v pravico tožnice, pri čemer je vznemirjanje trajno oziroma ponavljajoče se ter (glede na dolgotrajen sodni spor) obstaja nevarnost njegove ponovitve. Glede na navedeno je zahtevek na prepoved bodočega vznemirjanja utemeljen.

20. Ker je tožnica v celoti uspela s tožbenim zahtevkom na pogodbeni podlagi, nima (več) pravnega interesa za (po naravi stvari podredni) zahtevek na ugotovitev priposestvovanja stvarne služnosti. Zato revizijsko sodišče na revizijske navedbe s tem v zvezi ni odgovarjalo.

21. Vrhovno sodišče je reviziji ugodilo in sodbi nižjih sodišč na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP spremenilo, tako da je tožencem naložilo izstavitev zemljiškoknjižne listine, ki bo omogočala vknjižbo služnostne pravice hoje in vožnje z vsemi vozili (točka I.1 izreka). Posledično je ugodilo tudi tožbenemu zahtevku za varstvo služnosti tožnice pred vznemirjanjem (točka I. 2 in I.3 izreka).

22. Zaradi spremembe sodbe je moralo revizijsko sodišče na novo odločiti o stroških celotnega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnica je s svojim zahtevkom v celoti uspela, zato ji morajo toženci v roku 15 dni solidarno povrniti stroške postopka za postopek pred sodiščem prve in druge stopnje ter revizijske stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).

23. Revizijsko sodišče je tožnici stroške odmerilo na podlagi priglašenih stroškovnikov (na list. št. 752-753, 782-783 ter 819), v skladu z Odvetniško tarifo8 in načelom potrebnosti. Revizijsko sodišče je v skladu s točko 2 tarifne številke 18 upoštevalo, da je storitev v sporih o osebnih in stvarnih služnostih vredna 300 točk. Tožnici je za postopek pred sodiščem prve stopnje priznalo 900 točk za tožbi in za predloga za izdajo začasne odredbe (2 x 300 točk po tar. št. 18 in 2 x 150 točk po tar. št. 27). Za pripravljalne in druge vloge je v skladu s tar. št. 19 priznalo 300 točk za prvo pripravljalno vlogo, 225 točk za drugo pripravljalno vlogo ter 150 točk za tretjo pripravljalno vlogo. Za nadaljnjih osem vlog je skupaj priznalo 1.200 točk (8 x150 točk, in sicer za pripombe na izvedensko mnenje, četrto vlogo, vlogo 24. 4. 2012, 1. 6. 2012, 11. 2. 2013 ter tri vloge po razveljavitvi). Revizijsko sodišče ni priznalo pripravljalnih vlog v zvezi s predlogom za izterjavo denarne kazni (tj. stroškov za sestavo predloga za izterjavo denarne kazni in z njim povezano sedmo pripravljalno vlogo), saj je bil ta pravnomočno zavrnjen. Prav tako ni priznalo 50 točk za predložitev potrdila (stroškovnika), za vlogo – vračilo preplačane takse in za vlogo 25. 11. 2011, ki se v spisu ne nahaja. Na podlagi tar. št. 39 pa je priznalo 50 točk za dokazni predlog in 50 točk za vložitev urgence. Nadalje je v skladu s tar. št. 39 tožnici dosodilo 150 točk za tri končno poročila stranki (po sodbi sodišča prve, druge in tretje stopnje). Po tar. št. 21 je prisodilo 375 točk za odgovor na pritožbo, 750 točk za pritožbi z dne 17. 5. 2013 in z dne 3. 6. 2013 (2 x 375 točk) ter 900 točk za predlog za dopustitev revizije in za vloženo revizijo (2 x 450 točk). Priznalo je tudi 300 točk za odgovor na pritožbo zoper sklep o izdani začasni odredbi ter 150 točk za odgovor na predlog tožencev za razveljavitev sklepa o izdani začasni odredbi (po tar. št. 27, ki velja za izvršilni postopek). Za naroke je v skladu s tar. št. 20 priznalo 300 točk za prvi narok 27. 2. 2009 ter za vsak nadaljnji narok po 150 točk, skupaj 1.350 točk (tj. 9 x 150 točk za narok 7. 5. 2009, ogled 9. 6. 2009 in naroke 4. 2. 2010, 22. 3. 2010, 7. 4. 2011, 21. 2. 2013, 26. 3. 2013, 9. 6. 2016 ter 14. 7. 2016). Ni pa priznalo stroškov za udeležbo na naroku 10. 5. 2012 (in z njim povezano urnino), saj se je nanašal na neutemeljeni predlog za izterjavo denarne kazni. Za naroke je priznalo tudi priglašene stroške urnine (z izjemo naroka 10. 5. 2012) v skupni višini 700 točk. Priznalo je tudi potne stroške (razen za narok dne 10. 5. 2012), in sicer je za prevoženih 858 km tožnici prisodilo 314,80 EUR po 12. členu Odvetniške tarife (ob upoštevanju, da je cena za liter 95-oktanskega bencina na dan vložitve stroškovnika 14. 7. 2016 znašala 1,223 EUR). Skupaj je za postopek pred sodiščem prve stopnje priznalo 7.850 točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 3.603,15 EUR, skupaj z 2% materialnih stroškov (72,06 EUR, 13. člen Odvetniške tarife) torej 3.675,21 EUR oziroma skupaj z 22% DDV (808,55 EUR) 4.483,76 EUR. Ob upoštevanju 314,80 EUR potnih stroškov, 882,00 EUR stroškov izvedenca in 3,20 EUR potnih stroškov priče ter 1.573,40 EUR sodne takse (2 x 79,3 EUR za vložitev dveh tožb, 567,00 EUR sodne takse za pritožbo 26. 3. 2013 in 226,80 EUR sodne takse za pritožbo zoper stroškovni sklep ter 621,00 EUR sodne takse za revizijo) morajo toženci tožnici solidarno povrniti 7.257,16 EUR pravdnih stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP).

24. Za pritožbeni postopek je po tar. št. 21 priznalo 375 točk za vložitev pritožbe, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 172,13 EUR. Skupaj z materialnimi stroški (3,44 EUR) in (priglašeni) 20% DDV (175,57 EUR + 35,11 EUR, skupaj 210,68 EUR) ter 681,00 EUR sodne takse (621,00 EUR za pritožbo zoper sodbo in 60,00 EUR za pritožbo zoper stroškovno odločitev) pritožbeni stroški tožnice znašajo 891,68 EUR. Ker je tudi v pritožbenem postopku tožnica v celoti uspela, je revizijsko sodišče presodilo, da morajo toženci tožnici solidarno povrniti 891,68 EUR pritožbenih stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP).

25. Tožnica je z revizijo v celoti uspela. Za revizijo je tožnica po tar. št. 21 upravičena do 450 točk za vloženo revizijo oziroma ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR do 206,55 EUR, kar povečano za 2% materialnih izdatkov (4,13 EUR) in 22% DDV (46,35 EUR) znaša 257,03 EUR. Tožničini potrebni stroški v revizijskem postopku skupaj s sodno takso (414,00 EUR) znašajo 671,03 EUR. Toženci so tako dolžni tožnici solidarno povrniti 671,03 EUR stroškov za revizijski postopek v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

1 Verziji pogodbe v prilogi A70 in B55 ne vsebujeta dostavka o kritju stroškov izgradnje poti. 2 Glede na pogodbeno določilo, da se vknjižba opravi po izvedeni parcelaciji, vpis v zemljiško knjigo pred letom 1983, ko je bila opravljena parcelacija, niti ni bil mogoč. 3 Trenutno veljavni 125. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), prej 148. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). 4 Razen 8. in 11. toženca, ki sta bili stranki služnostne pogodbe. 5 Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 205/2015 z dne 2. 6. 2016. 6 Razen 8. in 11. toženca, ki sta bila stranki služnostne pogodbe. 7 Sodba Upravnega sodišča I U 1740/2009 z dne 22. 6. 2010. 8 Uradni list Uradni list RS, št. 67-3245/2003.