Jedro

Tožena stranka je tožniku priznala DDV po stopnji, ki je veljala na dan, ko je bila odvetniška storitev opravljena. Odločitev o višini stopnje DDV je odvisna od določb ZDDV-1. V zadevi, kot je obravnavana, je relevantna ugotovitev, kdaj je bila odvetniška storitev opravljena. Področni prepisi, ki se nanašajo način vrednotenja, obračunavanja in plačilo odvetniških nagrad in izdatkov za opravljeno pravno storitev, na drugačno odločitev glede uporabe stopnje DDV ne morejo vplivati. Tožnik je po končani opravi storitve v skladu z 40. členom ZBPP predložil organu za BPP napotnico in priložil stroškovnik, v katerem je tudi sam obračunal 20 % DDV glede na stopnjo, ki je veljala v času, ko je bila storitev opravljena. Dejstvo, da je odvetnik v skladu z ZBPP izdal račun šele po prejemu sklepa o nagradi, ta pa je segal že v čas, ko je glede obdavčitve z DDV že veljala nova (višja) davčna stopnja, ne vpliva na odločitev glede višine stopnje DDV oz. ne spremeni okoliščin glede trenutka, kdaj je bila storitev opravljena po ZDDV-1.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je podpredsednica Okrožnega sodišča v Ljubljani (v nadaljevanju - organ za brezplačno pravno pomoč) tožniku priznala nagrado v višini 740,00 EUR ter materialne stroške v višini 20,00 EUR, povečano za 20 % DDV, skupaj 912,00 EUR (točka I. izreka). Nagrada in potrebni izdatki za izvajanje brezplačne pravne pomoči (BPP) v navedenem znesku se izplačajo iz sredstev za BPP in se nakažejo na TRR odvetnika. Odvetniku se bo izvršilo izplačilo na podlagi izdanega računa v roku 30 dni od prejema (točka II. izreka). Odvetnik je zavezanec za plačilo DDV z navedeno davčno številko (točka III. izreka). Iz obrazložitve je razvidno, da je bila z odločbo organa za BPP 2584/2012 z dne 3. 10. 2012 prosilcu A.A. dodeljena redna BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodišči prve in druge stopnje v kazenskem postopku, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani IK 49550/2010 zaradi kaznivega dejanja po členu 234. a Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter kot oprostitev plačila stroškov postopka, razen plačila sodnih taks. Za izvajanje BPP je bil določen odvetnik B.B.. Odvetnik je 5. 4. 2013 organu za BPP vrnil originalno in popolno napotnico in predlagal, da se mu za opravljeno delo prizna nagrada po priloženih postavkah in materialni stroški, oboje povečano za 20 % DDV. Organ za BPP je predlogu za odmero nagrade ugodil v celoti, saj so priglašene postavke v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) in Zakonom o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Višina priznane nagrade znaša 740,00 EUR. Na priznani znesek nagrade in materialnih stroškov je organ za BPP odvetniku priznal tudi 20 % DDV, upoštevaje, da je odvetnik zavezanec za plačilo DDV. V skladu s pojasnilom Davčne uprave RS (v nadaljevanju DURS) 4230-315894/2013-2 01-620-03 z dne 25. 7. 2013 se DDV obračuna na dan, ko je odvetniška storitev opravljena. Iz vidika določb Zakona o davku na dodano vrednost( v nadaljevanju ZDDV-1) v zvezi z določitvijo trenutka, kdaj je treba obračunati DDV, ni pomemben datum izdaje stroškovnika oz. datum izdaje sklepa sodišča o odobritvi stroškovnika, temveč datum, ko je storitev opravljena. Po prejemu računa bo sodišče znesek 912,00 EUR nakazalo iz sredstev za BPP na TRR odvetnika.

Tožnik je vložil tožbo. V tožbi med drugim navaja, da je s 1. 7. 2013 začela veljati višja 22 % stopnja DDV na podlagi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju proračuna RS za leto 2013 in 2014 (ZIPRS1314-A). Slednji v tretjem odstavku 60.a člena izrecno določa, da se lahko kvečjemu do 20. 7. 2013 izdajo računi z 20 % stopnjo, če so bile storitve opravljene do 30. 6. 2013. Tožnik je ob prejemu izpodbijanega sklepa 28. 8. 2013 menil, da je prišlo do računske pomote. Predlagal je izdajo popravnega sklepa po 223. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). V odgovoru je bilo navedeno, da naj izda račun v skladu s pojasnilom DURS z dne 25. 7. 2013. Tožnik uveljavlja pritožbeni razlog po 1. in 3. točki prvega odstavka 237. člena ZUP, bistvene kršitve pravil postopka, kršitve materialnega prava ter kršitve členov 1, 14, 22, 23 in 25 Ustave RS (v nadaljevanju URS). Tožnik očita, da DURS daje sodišču navodila. Navaja 125. člen Ustave RS. Očita kršitev 214. člena ZUP. Ni obrazloženo zakaj se v danem primeru ne uporabi tretji odstavek 60.a člena ZIPRS1314-A. Glede na dolgoletno ustaljeno prakso na podlagi jasnih določb člena 40 ZBPP, po kateri se najprej izda sklep in šele potem račun, bi ob jasni določbi 60.a člena ZIPRS1314-A obrazložitev morala vsebovati razloge za tako uporabo materialnega prava, namesto tega pa je prejel ponovni poziv, naj v avgustu izda račun za 20 % davčno stopnjo.

Bistvena kršitev pravil postopka je podana tudi zato, ker ni obrazloženo, zakaj organ za BPP šteje, da je bila storitev opravljena 28. 2. 2013. Glede na dosedanjo dolgoletno ustaljeno prakso, ko so se računi izdajali šele po sprejemu sklepov o stroških, ko se je tudi storitev štela za opravljeno, bi izpodbijani akt moral vsebovati razloge, zakaj od tega odstopa. Navaja sestanek 29. 3. 2011 med predstavniki DURS in odvetništva, kjer je bilo zagotovljeno, da bodo glede izdajanja računov upoštevali dosedanjo prakso. Najnovejše stališče pomeni odstop od zagotovil, ki jih je dala generalna direktorica DURS.

Očita kršitev materialnega prava in navaja pravosodne predpise: ZOdvT in ZBPP. Tudi v drugih državah prihajalo do sprememb stopenj DDV. Navaja tujo sodno prakso, kjer se glede poklicev, za katere zakon določa višino plačila (odvetniki, notarji, davčni svetovalci, arhitekti) jasno odkazuje na področne predpise. Navaja člene 9 in 15 ter 10. točko 17. člena ZOdvT ter določbe šestega in sedmega odstavka 40. člena ZBPP. Račun se je izdal po prejemu sklepa o stroških. Vsa leta se je uporabljala davčna stopnja, ki je veljala v času izdaje oz. prejema sklepa. Tako navaja npr., da ko je bila s 1. 1. 2012 19 % stopnja DDV povišana na 20 %, da so sodišča izdala sklepe, ki so se glasili na višjo stopnjo, kolikor so bili ti sklepi izdani po 1. 1. 2012. Da račun ne more biti izdan pred prejemom sklepa o stroških je jasno. Če bi račun izdal stranki, bi kršil zakonsko prepoved in se znašel v disciplinskem postopku. Pojasni evropski vidik in kritizira stališče DURS. Navaja Direktivo Sveta 2006/112/ ES z dne 28. 11. 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednosti (v nadaljevanju Direktiva 112/2006). Ko gre za storitve, nastane obdavčljiv dogodek takrat, ko so storitve v celoti izvršene. Eno od načel evropskega sistema DDV je, da ne nalaga nepotrebnih administrativnih ovir podjetnikom. Navaja sodbe SEU v zadevah C-137/02 (Faxworld), C-438/08 (Dankowski) ter sodbo C-246/08 z dne 29. 10. 2009, s katero je sodišče odločalo o vprašanju BPP z vidika DDV. Navaja avstrijsko, francosko, nizozemsko ter nemško ureditev. V slovenskih razmerah, kjer veljajo razmeroma kratki roki za davčni obračun DDV, sodišča pa o stroški ne odločajo najbolj ažurno v 15-dnevnem zakonskem roku, je še toliko bolj pomembno, kdaj se šteje odvetniška storitev za opravljeno, saj slovenska davčna zakonodaja ne omogoča, da bi odvetnik storitev fakturiral šele več mesecev po njeni izvršitvi. V danem primeru je 60.a člen ZIPRS1314-A jasen. Po 20. 7. 2013 ni več mogoče izdati računov z 20 % davčno stopnjo. Ker torej izpodbijani sklep skuša slediti stališču DURS, ki ne upošteva določene pravosodne zakonodaje, s tem pa pride v navzkriž z jasno davčno zakonsko normo, je materialno pravo očitno napačno uporabljeno. Sodišču predlaga, da SEU postavi predhodno vprašanje, kot ga navaja. Sklepno predlaga sodišču, da tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne organu v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

V dopolnitvi tožbe navaja, da je za primerjavo navedel pojasnilo nemškega Zveznega ministrstva za finance z dne 11. 8. 2006, ki za regularne poklice glede nastanka davčne obveznosti izrecno odkazuje na področno nemško pravosodno zakonodajo. Predlaga, da se Odvetniška zbornica Slovenije (v nadaljevanju OZS) vključi v postopek kot stranski intervenient (drugi odstavek 19. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Sklicuje se na članek nemške ustavne sodnice.

Tožena stranka je dostavila upravne spise, na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna višina davčne stopnje DDV, ki ga je tožniku priznala tožena stranka, glede na dejstvo, da je tožnik zavezanec za DDV. Tožena stranka je tožniku priznala DDV po stopnji, ki je veljala na dan, ko je bila odvetniška storitev opravljena. Tožena stranka se pri tem sklicuje na ZDDV-1 in pojasnilo DURS z dne 25. 7. 2013. Po 31.a členu ZBPP o prošnji za dodelitev BPP odloča pristojni organ za BPP tistega sodišča, na območju katerega ima prosilec stalno ali začasno prebivališče oziroma sedež. Pri odločanju o BPP gre za pristojnost organa za BPP in ne za sojenje oz. pristojnost sodišča, zato tožnikovi razlogi, da so podane kršitve ustavnega načela neodvisnosti sodstva niso utemeljene. Po 131. členu ZBPP, kolikor ZBPP ne določa drugače, postopa pristojni organ za BPP po ZUP, zoper odločbo oziroma sklep pristojnega organa za BPP pa ni pritožbe in je mogoč upravni spor. Po povedanem gre za pristojnosti organa za BPP kot upravnega organa in ne kot sodišča, zato sodišče vse očitke v zvezi z neutemeljenim sklicevanjem na pojasnilo DURS zavrača. Tožena stranka se je pravilno sklicevala na določbe ZDDV-1, kot materialnega predpisa, ki določa višino stopnje DDV, ki se tožniku prizna na priznani znesek nagrade in materialnih stroškov.

V obravnavanem primeru je odločitev o višini stopnje DDV po mnenju sodišča odvisna od določb ZDDV-1. V zadevi, kot je obravnavana, je po povedanem relevantna ugotovitev, kdaj je bila odvetniška storitev opravljena. Področni prepisi, ki se nanašajo način vrednotenja, obračunavanja in plačilo odvetniških nagrad in izdatkov za opravljeno pravno storitev, na drugačno odločitev glede uporabe stopnje DDV ne morejo vplivati. Kdaj je bila konkretna odvetniška storitev opravljena, pa med strankam ni sporno. Tudi sam tožnik navaja, in to izhaja tudi iz upravnih spisov, je bila narok opravljen 28. 2. 2013. Temu primerno je razvidno, da je tožnik po končani opravi storitve v skladu z 40. členom ZBPP predložil organu za BPP napotnico in priložil stroškovnik, v katerem je tudi sam obračunal 20 % DDV glede na stopnjo, ki je veljala v času, ko je bila storitev opravljena. Dejstvo, da je odvetnik v skladu z ZBPP izdal račun šele po prejemu sklepa o nagradi, ta pa je segal že v čas, ko je glede obdavčitve z DDV že veljala nova (višja) davčna stopnja, ne vpliva na odločitev glede višine stopnje DDV oz. ne spremeni okoliščin glede trenutka, kdaj je bila storitev opravljena po ZDDV-1. Po povedanem je v obravnavanem primeru glede presoje ali je uporabljena pravilna stopnja DDV, treba upoštevati 40. člen ZDDV-1 (ki nosi naslov: uporaba stopnje), po katerem se DDV obračunava po stopnji, ki velja v trenutku nastanka obdavčljivega dogodka. Po 32. členu ZDDV-1 obdavčljivi dogodek pomeni dogodek, s katerim so izpolnjeni pravni pogoji, potrebni za nastanek obveznosti obračuna DDV (prvi odstavek). Obveznost obračuna DDV nastane, ko ima davčni organ po zakonu pravico zahtevati davek od osebe, ki ga je dolžna plačati, četudi je plačilo lahko odloženo (drugi odstavek 32. člena ZDDV-1). Po 33. členu ZDDV-1 nastane obdavčljivi dogodek, in s tem obveznost obračuna DDV, ko je blago dobavljeno ali so storitve opravljene (prvi odstavek). Področni predpisi, ki se nanje sklicuje tožnik, to je zakon ZBPP in ZOdvT na samo definicijo obdavčljivega dogodka in obveznosti obračuna DDV (VI. poglavje ZDDV-1) ter na stopnjo DDV (VII. poglavje ZDDV-1,) ne morejo vplivati. Prav tako na drugačno odločitev ne vplivajo določbe ZOdvT, ki jih tožnik navaja glede zapadlosti stroškov odvetniške storitve v plačilo (9. člen). Slovenski ZDDV-1 glede te kategorije zavezancev nima odstopanja, ki jih lahko države članice določijo v smislu 66. (a) člena Direktive 112/2006. Glede na okoliščino obravnavanega primera, da je obdavčljivi dogodek nastal, ko se je DDV obračunaval po stopnji 20 %, je neutemeljeno sklicevanje tožnika na 60.a člen ZIPRS1314-A, po katerem se ne glede na prvi odstavek 41. člena ZDDV-1, od vključno 1. julija 2013 dalje DDV obračunava in plačuje po splošni stopnji 22 % od davčne osnove po ZDDV-1. Tožnikove navedbe, da glede vprašanja izdajanja odvetniških računov SEU še ni odločalo in da je treba, če obstajajo nejasnosti glede uporabe prava EU v zvezi z odvetniškimi storitvami iskati razlago SEU. Po mnenju sodišča to v obravnavanem primeru ni potrebno. Sam tožnik navaja, da odvetniki posameznih držav članic uporabljajo različne tarife oziroma načine obračunavanja in da je razvidno, da do izdaje računa praviloma pride šele potem, ko je znano, koliko znaša vrednost odvetnikove storitve v okviru BPP. Nedvomno je odvetnik dolžan upoštevati določbe ZOdvT tudi glede izstavljanja računa (11. člen). V okviru BPP pa je dolžan upoštevati določbe 40. člena ZBPP in kot izvajalec BPP po končani opravi storitev predložiti organu za BPP napotnico in stroškovnik, o čemer obstoji tudi bogata sodna praksa glede postopka pred izdajo sklepa o stroških nudenja BPP.

Po mnenju sodišča ni slediti tožniku, da je v obravnavanem primeru materialno pravo očitno napačno uporabljeno, saj so v predmetni zadevi upoštevane tako določbe ZDDV-1 glede uporabe stopnje DDV kot tudi določbe področnega predpisa (ZBPP). Razlaga norme ZDDV-1 kot jo želi prikazati tožnik, po kateri naj bi glede na čas izdaje računa po 1. 1. 2013 bil tožnik dolžan obračunati DDV po višji stopnji, pa ni skladna z določbo 40. člena ZDDV-1 in bi bila materialno-pravno napačna.

Sodišče je po drugem odstavku 19. člena ZUS-1 po uradni dolžnosti ali na predlog stranke dolžno obvestiti tretje osebe, če bi ureditev spornega razmerja lahko posegla v njihove pravice ali na zakon oprte neposredne koristi. V obravnavanem primeru po presoji sodišča OZS ni taka oseba, zato predlog tožnika, da se jo povabi v postopek, ni utemeljen.

Po mnenju sodišča v obravnavanem primeru tudi ne gre za situacijo, kot želi pojasniti tožnik, da bi bila odločitev sodišča odvisna od rešitve predhodnega vprašanja SEU glede razlage oziroma glede veljavnosti ali razlaga prava EU. Zato po mnenju sodišča v obravnavanem primeru ne sledi tožniku, ki sodišču predlaga, da naj postaviti SEU predhodno vprašanje glede razlage členov 63 in 66 (a) Direktive Sveta 2006/112. Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče tudi ni našlo kršitev pravil postopka, ki mora nanje paziti po uradni dolžnosti, niti očitanih kršitev URS. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. členu ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.