Jedro

V tej zadevi je priznanje DDV kot izdatka najprej vprašanje uporabe ZBPP in ZOdvT ter s tem povezane dileme, ali je organ za BPP dolžan priznati odvetnikove izdatke (torej tudi DDV) le v zahtevani višini ali pa sme v delu, ki se nanaša na DDV, odločiti preko zahtevka (to bi sicer pomenilo, da tudi glede drugih izdatkov stroškovnik ni nujno okvir odločanja). Ker revizija preko ustrezno postavljenega pravnega vprašanja tega vidika ne odpira, so posledično vprašanja od 1 do 6 zaradi okoliščin konkretnega primera nebistvena.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Stranska intervencija Odvetniške zbornice Slovenije na strani tožeče stranke se zavrže. III. Tožeča stranka in predlagatelj stranske intervencije sama trpita svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidenta) zoper sklep organa za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Ljubljani (v nadaljevanju organ za BPP) z dne 31. 7. 2013. S sklepom je ta organ revidentu priznal nagrado v višini 740,00 EUR in materialne stroške v višini 20,00 EUR, povečano za 20 % DDV, skupaj 912,00 EUR (I. točka izreka). Nagrada in potrebni izdatki za izvajanje BPP v navedenem znesku se izplačajo iz sredstev za BPP in se nakažejo na odvetnikov transakcijski račun v roku 30 dni od prejema računa (II. točka izreka). Ugotovil je še, da je odvetnik zavezanec za plačilo DDV z navedeno davčno številko (III. točka izreka).

2. Sodišče prve stopnje je glede priznanega DDV potrdilo stališče upravnega organa in navedlo, da je treba upoštevati 40. člen Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1), po katerem se uporablja stopnja, veljavna v času obdavčljivega dogodka. Narok je bil v konkretnem primeru opravljen (in torej storitev opravljena) 28. 2. 2013, na kar čas izdaje računa (1. 7. 2013), ko je že veljala višja stopnja DDV (22 %), ne vpliva. Po končani storitvi pa je tudi revident v skladu s 40. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) organu za BPP predložil napotnico s priloženim stroškovnikom, v katerem je sam obračunal 20 % DDV glede na stopnjo, ki je veljala v času oprave storitve.

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je revident vložil revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. K I. točki izreka

4. Revizija ni dovoljena.

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme glede njihovega izpolnjevanja na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti.

6. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, o katerem Vrhovno sodišče še ni odločalo. Na kakšen način mora biti pomembno pravno vprašanje izpostavljeno, da se lahko upošteva kot izpolnjevanje omenjenega pogoja, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča.(1)

7. Revident v obravnavani zadevi izpostavlja več pravnih vprašanj, ki naj bi bila pomembna v smislu omenjene določbe, med njimi: ali je z vidika Ustave RS okrožno sodišče vezano na navodila Generalnega davčnega urada o tem, kdaj nastane obdavčljivi dogodek z vidika DDV pri odvetniških storitvah v okviru BPP; ali je pri obračunavanju DDV od odvetniških storitev treba upoštevati področno zakonodajo (Zakon o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), ZBPP, Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in ZDDV-1); ali je glede na izrecno določbo tretjega odstavka 60. a člena Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2013 in 2014 dopustno po 20. 7. 2013 izdati račun za odvetniške storitve z obračunanim DDV po 20 % davčni stopnji, kot zahteva upravni organ z izpodbijanim sklepom o odmeri stroškov BPP, če področna zakonodaja pred prejemom sklepa o odmeri stroškov ne dovoljuje izdaje računa, in druga vprašanja.

8. Po oceni Vrhovnega sodišča revidentova vprašanja ne odpirajo razlage določb ZBPP in ZOdvT, relevantnih za odmero priglašene nagrade in stroškov odvetniku v okviru nudenja BPP v okoliščinah njegovega primera (določno postavljenega zahtevka za DDV). Zato niso pomembna po vsebini zadeve.

9. ZBPP določa, da je odvetnik za pravno pomoč po tem zakonu upravičen do nagrade in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom v višini, izračunani po odvetniški tarifi in v obsegu odobrene BPP (šesti odstavek 30. člena). Vendar pa organ o nagradi in stroških odloči le na podlagi predloženih stroškovnikov, saj morajo biti ti priloženi napotnici, ki jo izvajalec pravne pomoči vrne strokovni službi za BPP zaradi obračuna porabljenih stroškov (drugi odstavek 40. člena ZBPP). Organ za BPP odloči o stroških nudenja brezplačne pravne pomoči s sklepom najkasneje v roku 15 dni od prejema popolne napotnice.

10. Podlaga za izračun nagrade in stroškov so torej predloženi stroškovniki,(2) ki morajo biti tako po vsebini kot priglašeni višini v skladu z ZOdvT oziroma njegovo tarifo. ZOdvT namreč določa, da so stroški odvetniške storitve vsota odvetniških nagrad, ki po tem zakonu pripadajo odvetniku za opravljeno storitev, in izdatkov, posebej določenih v 6. delu tarife (drugi odstavek 2. člena). Med njimi je kot izdatek, do povračila katerega je odvetnik upravičen, določen tudi DDV v polni višini (tar. št. 6007).

11. To pomeni, da je v tej zadevi priznanje DDV kot izdatka(3) najprej vprašanje uporabe ZBPP in ZOdvT ter s tem povezane dileme, ali je organ za BPP dolžan priznati odvetnikove izdatke (torej tudi DDV) le v zahtevani višini ali pa sme v delu, ki se nanaša na DDV, odločiti preko zahtevka (to bi sicer pomenilo, da tudi glede drugih izdatkov stroškovnik ni nujno okvir odločanja). Ker revizija preko ustrezno postavljenega pravnega vprašanja tega vidika ne odpira, so posledično vprašanja od 1 do 6 zaradi okoliščin konkretnega primera nebistvena.

12. Revident v reviziji postavlja tudi vprašanje, „ali je podana bistvena kršitev določb postopka, če sodišče v upravnem sporu zavrne tožnikov predlog, da se na podlagi 19. člena ZUS-1 v postopek pozove Odvetniško zbornico Slovenije (v nadaljevanju OZS), ki je po eni strani stanovska organizacija slovenskega odvetništva, ki je zaradi spornega stališča DURS lahko eksistenčno ogroženo, po drugi strani pa nosilka javnega pooblastila, ki disciplinsko obravnava odvetnike, ki v nasprotju s področno zakonodajo izdajo račun z obračunanim DDV, z obrazložitvijo, da rešitev v obravnavani zadevi ne vpliva na njene pravice in pravne interese, ne da bi se opredelilo do navedb v vlogi“.

13. Po stališču Vrhovnega sodišča navedeno ni pomembno pravno vprašanje po vsebini obravnavane zadeve. Sodišče prve stopnje je namreč obrazložilo, da OZS ni oseba, v katere pravice ali na zakon oprte neposredne koristi bi lahko posegla ureditev spornega razmerja. S tem je izrazilo stališče, da povračilo stroškov revidentu v konkretnem postopku nudenja BPP ni v povezavi s pravicami in neposrednimi zakonsko opredeljenimi koristmi OZS, zato obvestilo o postopku ni potrebno.(4) Na ta način je zavrnilo revidentove navedbe, s katerimi je utemeljeval, zakaj naj sodišče obvesti OZS o predmetnem postopku. To pomeni, da kršitev ZUS-1 ni verjetno izkazana.

14. Po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča,(5) mora revident natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanj zelo hude ter vse to tudi izkazati. Revident v reviziji ni z ničemer utemeljeval, zakaj naj bi bila revizija dovoljena zaradi zelo hudih posledic, zato predhodno navedenim kriterijem ni zadostil. 15. Uveljavljena pogoja za dovoljenost revizije torej nista izkazana. Tudi sicer ob upoštevanju, da so bili revidentu priznani nagrada in izdatki v zahtevani višini, revizijsko sodišče meni, da zanjo nima niti pravnega interesa (četrti odstavek 83. člena ZUS-1). Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno (89. člen ZUS-1).

K II. točki izreka:

16. Pravni interes OZS za stransko intervencijo v revizijskem postopku je z zavrženjem revizije odpadel. Vrhovno sodišče namreč glede spornega pravnega razmerja ne bo sprejelo vsebinske odločitve, ki bi lahko posegla v njene pravice ali na zakon oprte neposredne koristi (drugi odstavek 19. člena ZUS-1). Zato je tak predlog zavrglo.

K III. točki izreka:

17. Revident na podlagi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka. Enako velja za priglašene stroške OZS.

(1) Primerjaj sklepe X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012 in X Ips 302/2013 z dne 13. 2. 2014. (2) Stališče, da sta napotnica in stroškovnik podlaga za obračun stroškov, ki se plačajo iz proračuna, je Vrhovno sodišče ob razlagi določb ZBPP sprejelo že v sodbi X Ips 145/2007 z dne 1. 3. 2007. (3) Drugače kot v Odvetniški tarifi, ki velja od 10. 1. 2015, kjer DDV ni več uvrščen med izdatke, ampak gre za posebno postavko, s katero se poveča skupna cena odvetniških storitev in izdatkov v primeru, ko je odvetnik davčni zavezanec v Republiki Sloveniji (drugi odstavek 2. člena). Odvetniška tarifa daje odgovor tudi na vprašanje, kdaj odvetnik opravi storitev v okviru BPP - takrat, ko v celoti izvrši vsa opravila, ki izhajajo iz sklepa pristojnega organa (tretji odstavek 16. člena).

(4) Ni pa to predstavljalo ovire, da bi OZS, ki je bila po revizijskih navedbah sodeč seznanjena, da teče postopek, sama priglasila udeležbo.

(5)

Primerjaj sklepe X Ips 346/2010 z dne 22. 12. 2010, X Ips 149/2010 z dne 20. 5. 2010, X Ips 159/2010 z dne 10. 6. 2010.