Jedro

Ravnanje tožene stranke, ki je fotografijo tožničinega avtorskega dela brez tožničinega soglasja neločljivo vpela v samo bistvo novoletne voščilnice (tako na vizualni kot na verbalni ravni), ne predstavlja le kršitve tožničine materialne pravice reproduciranja, marveč tudi njene moralne pravice do spoštovanja dela. Pravila iz 19. člena ZASP namreč ni mogoče vsebinsko razlagati mimo vrednotne podstati moralne avtorske pravice, kakor je opredeljena v 16. členu ZASP.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se pravilno glasi: „1. Tožena stranka, Z. C. d.d., je dolžna tožeči stranki U. D., plačati 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 3. 2008 dalje, v 15 dneh, pod pretnjo izvršbe.

2. Višji tožbeni zahtevek iz naslova plačila civilne kazni ter iz naslova plačila odškodnine za duševne bolečine zaradi kršitve moralnih avtorskih pravic in nespoštovanja avtorskega dela, se zavrne.

3. Toženi stranki se prepoveduje vsaka nadaljnja uporaba oziroma ponatis reklamnih zloženk v črni barvi s fotografijo manekenke M. K. v obleki, ki jo je kreirala tožnica, pod pretnjo izvršbe.

4. Tožena stranka je dolžna na svoje stroške objaviti izrek te sodbe v dnevniku D. in v dnevniku V., v roku 15 dni dni po pravnomočnosti sodbe, pod pretnjo izvršbe.

5. Vsaka stranka krije svoje stroške tega postopka.“

II. V ostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v nespremenjenem delu potrdi.

Obrazložitev

Tožnica v tej pravdi uveljavlja avtorskopravno varstvo. Tožena stranka naj bi njene avtorske pravice kršila tako, da je brez njenega soglasja in brez navedbe njenega avtorstva, na tiskovini, ki jo je uporabila kot novoletno voščilnico, natisnila tudi fotografijo manekenke M. K., ki je bila oblečena v avtorsko delo tožnice.

Tožnici je sodišče prve stopnje priznalo 1.000,00 EUR iz naslova civilne kazni. Zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi kršitve moralnih avtorskih pravic in zaradi nespoštovanja avtorskega dela je sodišče zavrnilo. Prav tako je zavrnilo višjo zahtevano civilno kazen, kot jo je priznalo. Toženki je sodišče prepovedalo nadaljnjo uporabo reklamnih zloženk, na katerih se pojavlja manekenka M. K. v obleki, ki jo je kreirala tožnica. Zavrnilo pa je sodišče prve stopnje zahtevek, po katerem bi bila toženka dolžna na svoje stroške objaviti izrek sodbe v dnevnikih Delo in Večer. Tožnici je naložilo, naj toženi stranki povrne 446,98 EUR pravdnih stroškov.

Proti sodbi vlaga pritožbo tožnica. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj v zavrnilnem delu sodbo spremeni tako, da bo zahtevkom v celoti ugodeno. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu. Pritožnica se zavzema za priznanje civilne kazni v maksimalnem znesku, to je 200 % običajnega honorarja. Poudarja, da je bilo voščilo na zloženki v resnici le maska, za katero se skriva jasen in nedvoumen reklamni material. Dalje meni, da iz dokazne ocene besedila na voščilnici logično izhaja, da je toženka namerno izpustila navedbo avtorja obleke. Z zavajajočim besedilom je skušala zamegliti dejansko avtorstvo tožnice. Z utemeljevanjem stopnje krivde se zavzema za priznanje celotne uveljavljane civilne kazni. Pritožba napada dejansko ugotovitev, da naj bi bilo poslanih le 200 do 300 čestitk. Sklicujoč se na gradnike dokaznega gradiva utemeljuje stališče, da je bilo poslanih 1100 voščilnic. Meni, da je s protipravnim ravnanjem tožena stranka dobila poceni reklamo. Pritožba dalje napada odločitev o zavrnitvi odškodninskega zahtevka. Iz dokaznega postopka je jasno razvidno, da je tožnica trpela duševne bolečine. V zvezi z zahtevkom, ki se opira na pravilo o varstvu spoštovanja avtorskega dela, tožnica poudarja, da z izdelavo voščilnice ni soglašala. Stališče sodišča po njenem pomeni, da tožničino delo sploh ni pomembno. Prav tako naj bi bilo nepomembno, da na voščilnici ni navedena kot avtorica. Tožena stranka je tožnico povsem onemogočila pri izbiri fotografije. Zato je prišlo do nespoštovanja njenega dela. Glede zavrnitve zahteve za objavo sodbe se pritožnica sprašuje, iz kakšnih razlogov je bil zahtevek sploh zavrnjen. Lahko le ugiba, da se zdi sodišču varstvo z objavo sodbe prevelika kazen za toženko. Takšno stališče pa je napačno. Nazadnje se pritožuje še zoper stroške postopka. Poudarja, da je končni izid pravde tak, da se je toženi stranki kršitev tožničinih avtorskih pravic celo izplačala.

Tožena stranka, ki ji je bila pritožba vročena, nanjo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Splošno:

V tej pravdi ni sporno, da tožničina modna kreacija predstavlja avtorsko delo. Prav tako ni sporno, da je tožena stranka tožničino avtorsko delo uporabila in sicer tako, da je na novoletno voščilnico natisnila fotografijo manekenke, oblečene v modno kreacijo tožeče stranke ter da je na lastnosti modne kreacije (Idrijska čipka, tradicija) navezala tudi besedilo voščilnice. Iz neizpodbijane dejanske podlage sodbe nadalje izhaja, da tožena stranka za takšno uporabo tožničinega avtorskega dela ni imela soglasja, je o tem sploh ni obvestila ter dalje, da na tiskovini tudi ni navedla tožničinega avtorstva. Kar je v tem pritožbenem postopku sporno, je, kakšen obseg avtorskopravnega varstva tožnica glede na naravo kršitve njenih avtorskih upravičenj utemeljeno uveljavlja v tem sodnem postopku.

Glede denarnega zadoščenja za nepremoženjsko škodo: Pravica do denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi posega v avtorsko pravico je uzakonjena v 169. členu ZASP (1). Za utemeljenost zahtevka mora biti podana tako primarna škoda (kršitev moralnih avtorskopravnih upravičenj) kot sekundarna škoda (obstoj duševnih bolečin). Sodišče prve stopnje je ugotovilo zgolj obstoj primarne škode. Glede sekundarne škode pa je navedlo, da je bila ta sicer podana, vendar pa stopnja in trajanje duševnih bolečin po materialnopravnem stališču sodišča prve stopnje denarne odškodnine ne upravičujejo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede presoje kakšen (kvalitativno in kvantitativno) obseg duševnih bolečin mora avtor utrpeti, da je upravičen do denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, napačno uporabilo materialno pravo (169. člen ZASP).

Tožena stranka je z nedovoljeno uporabo tožničine modne kreacije posegla v samo srčiko moralne avtorske pravice. Moralne prvine avtorske pravice so tiste, ki se navezujejo na avtorjevo osebnost. Zato je v teoriji pogosto zagovarjano stališče, da so moralne avtorske pravice pravzaprav vidik (izraz) splošne osebnostne pravice (2), drug del teorije pa temu nasprotuje (3). Trampuž (4) prepričljivo utemeljuje, „da imajo moralne avtorske pravice po svojem izvoru, pravni naravi, vsebini in namenu dosti več pomembnih skupnih točk z osebnostnimi pravicami kot pa razlik.“ Zato je „treba spoštovati njihova osebnopravna obeležja ter jih njim ustrezno zaščiti.“ (5) Pritožbeno sodišče poudarja, da je opisana narava moralnih avtorsko pravnih upravičenj zato odločilnega pomena pri opredelitvi vsebine in zveznosti med primarno in sekundarno škodo po 169. členu ZASP. Tožnica je zatrjevala posege v tri prvine avtorske pravice: - delo naj bi bilo objavljeno brez njenega soglasja (tudi brez njenega vedenja); - na tiskovini ni bilo navedeno tožničino avtorstvo modne kreacije; - z objavo naj bi bilo njeno delo skaženo.

Nobenega dvoma ni, da je bila izmed zatrjevanih kršitev zagrešena kršitev moralne pravice priznanja avtorstva (18. člen ZASP). Avtor ima izključno pravico do priznanja avtorstva na svojem delu (prvi odstavek 18. člena ZASP). Ta pravica je klasično moralno avtorsko pravno upravičenje (6). To je namreč pravica, ki naj navzven potrdi in formalizira dejstvo stvaritve (7). Njen osrednji del je torej identifikacija avtorstva na delu. Ker se avtorstvo nanaša na duhovne stvaritve (kreacije) prek katerih se posameznik (ustvarjalec) uresničuje v družbi, pomeni kršitev tega upravičenja grob poseg v posameznikovo osebnostno sfero. Če ga kot takega prepozna tudi sam avtor, gre za prizadetost, ki obenem že uresničuje dejanski stan sekundarne škode iz 169. člena ZASP.

Vprašljivo pa je nadalje, ali je podana kršitev tožničine moralne avtorske pravice tudi z drugimi dvemi, toženi stranki očitanimi ravnanji. Objava dela brez soglasja namreč sama po sebi še ne predstavlja posega v avtorsko pravno upravičenje. Številni primeri nedovoljene uporabe avtorskih del namreč predstavljajo le poseg v materialna, (ne pa tudi moralna) avtorsko pravna upravičenja (primerjaj 22. člen ZASP). Razločevanje med posegi v moralno ali materialno prvino avtorske pravice pa je odločilnega pomena za priznavanje ali nepriznavanje denarnega zadoščenja iz 169. člena ZASP. V moralno prvino avtorske pravice bo tako poseženo šele s kršitvijo pravice prve objave (17. člen ZASP) ali s kršitvijo pravice spoštovanja dela (19. člen ZASP), ne pa že z zgolj nedovoljeno reprodukcijo (ki je materialne narave – 23. člen ZASP).

Pri izdelavi novoletne voščilnice samo po sebi ne gre za kršitev pravice prve objave (17. člen ZASP). Bistvo pravice prve objave je namreč v avtorjevi pravici, ali bo delo prepustil iz svoje ustvarjalne, intimne sfere v javnost ali ne (8). V obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Tožničine modne kreacije so bile namreč javnosti že predstavljene na dogodku z naslovom B.nakit. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pri objavi tiskovine, na kateri je predstavljena tožničina kreacija, tudi ne gre za skazitev njenega dela (19. člena ZASP). Pritožbeno sodišče sicer soglaša, da iz objektivnega, estetskega vidika v obravnavani zadevi ne gre za poseg, ki bi avtorja ali njegovo delo omaloževal, ga predstavljal v slabi luči in podobno. Vendar pa je treba poudariti, da ima avtor „prapravico odločanja, v kakšni podobi ali okoliščinah bo njegovo delo, njegov duhovni otrok obstajal.“ (9) S tega vidika ravnanje tožene stranke, ki je fotografijo tožničinega avtorskega dela brez tožničinega soglasja neločljivo vpela v samo bistvo novoletne voščilnice (tako na vizualni kot na verbalni ravni), ne predstavlja le kršitve tožničine materialne pravice reproduciranja (23. člen ZASP), marveč tudi njene moralne pravice do spoštovanja dela (19. člena ZASP). Pravila iz 19. člena ZASP namreč ni mogoče vsebinsko razlagati mimo vrednotne podstati moralne avtorske pravice, kakor je opredeljena v 16. členu ZASP. Pritožbeno sodišče pri tem dodaja, da vprašanje, koliko voščilnic je bilo natančno poslanih (se pravi: 200 do 300 ali pa 1100) ni odločilnega pomena. Soglaša pa pritožbeno sodišče s pritožbenim naziranjem, da se za voščilnico skriva reklamni material. Voščilnice, poslane s strani gospodarske družbe, pač niso osebne, marveč poslovne narave.

Ker je torej tožena stranka tožničino avtorsko stvaritev uporabila (torej prezentirala javnosti) na način, s katerim tožnica ni soglašala (ga ni dovolila in ni bila z njim niti seznanjena) ter pri tem ni navedla niti tožničinega avtorstva, je bilo poseženo v njene moralne avtorske pravice. Ker je po materialnopravnem stališču pritožbenega sodišča ta poseg (primarna škoda) takšne vrste, da posega v tožničino bistvo ustvarjalne (osebnostne) sfere, je treba iz tega vidika presojati tudi obstoj sekundarne škode (duševnih bolečin). Pravni red ne zahteva, na kakšen način bi se morale duševne bolečine odražati v oškodovančevem življenju, da bi šlo za pravno priznano škodo (na primer, da bi se moral psihiatrično zdraviti ali da bi se moral ponoči prebujati, da bi ga moralo biti pred javnostjo sram in podobno).

Nesmiselno je zato s pomočjo psihiatra ugotavljati, kakšne zdravstvene težave, naj bi tožnica imela ter koliko dni, tednov, mesecev ali let naj bi trajale. Dejstvo je, da je tožena stranka s svojim ravnanjem posegla (zarezala v občutljivo osebnostno ustvarjalno sfero tožnice). Ob neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah: - da je bila tožnica na obleko čustveno navezana, ker je bilo to njeno življenjsko delo; - da ji ni bilo vseeno, da ni navedena kot avtorica; - da se je počutila ogoljufano, ker je ni nihče vprašal, ali se lahko fotografije uporabijo, je po stališču pritožbenega sodišča podana tudi sekundarna škoda, ki utemeljuje prisoditev denarnega zadoščenja za nepremoženjsko škodo (169. člen ZASP). Z ravnanjem tožene stranke je bilo namreč poseženo v samo bistvo tožničine moralne avtorske pravice (vključno s pravno priznano avtorsko nečimrnostjo) in tožničina raven osebnostne prizadetosti je bila sorazmerna samemu protipravnemu posegu. Merila za presojo višine odškodnine po 169. členu ZASP v sodni praksi niso tako nadrobno razčlenjena, kakor velja v primeru nepremoženjske škode po OZ (10). Je pa poseg v tožničino moralno avtorsko pravno upravičenje primerljiv s posegom v druge osebnostne pravice. Načelo enakosti in notranje usklajenosti pravnega reda terja, da naj bo torej tudi višina odškodnine za poseg v tožničino moralno avtorsko pravico taka, da se bo ustrezno umeščala v sodno prakso s področja kršitve osebnostnih pravic. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravična denarna odškodnina po prej navedenih merilih takšna, da se tožnici prizna 3.000,00 EUR odškodnine po 169. členu ZASP.

Glede civilne kazni: Odločitev sodišča prve stopnje, da tožnici prizna civilno kazen v višini običajnega honorarja, povečanega za 100 %, je materialnopravno skladna s 168. členom ZASP in zato pravilna. Takšna odločitev namreč ustreza okoliščinam konkretnega primera. Posegi so namreč lahko tudi hujši (npr. namen obarvan s škodoželjnostjo in podobno) ali blažji. To pa pomeni, da je odločitev, ki se aritmetično umešča zgolj med priznanje običajnega honorarja na eni, in priznanje civilne kazni v maksimalnem znesku na drugi strani, vrednotno uravnotežena.

Glede objave sodbe v dnevnikih Delo in Večer:

6. točka prvega odstavka 167. člena predvideva varstvo osebnostne pravice tudi na način, da se sodba objavi na stroške kršilca v javnih glasilih v obsegu in na način, ki ga določi sodišče. Ker je bilo v obravnavani zadevi poseženo tako v tožničino materialno kot moralno avtorsko pravno upravičenje, še posebej pa zato, ker je bila kršena tožničina pravica do priznanja avtorstva, pritožbeno sodišče ne vidi nikakršnih razlogov za zavrnitev tega pravovarstvenega, na zakonu utemeljenega zahtevka.

Odločitev pritožbenega sodišča in pooblastilo zanjo: Ker je ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožnici priznalo še 3.000,00 EUR odškodnine za nematerialno škodo in hkrati ugodilo tudi njenemu zahtevku za objavo izreka sodbe v dnevnikih Delo in Večer. V preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem, nespremenjenem delu potrdilo.

Glede stroškov postopka:

21. Pritožbeno sodišče je o stroških prvostopenjskega in drugostopenjskega postopka odločilo celostno (tretji odstavek 165. člena ZPP) (11). Uspeh tožnice je zgolj delen. Primarno pravilo za porazdelitev stroškov v primeru delnega uspeha v pravdi, je, da vsaka stranka krije svoje stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP). Od tega pravila je iz razlogov pravičnosti ob upoštevanju dejstev konkretnega primera, mogoče odstopiti. Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi ni razlogov za odstop od primarnega merila iz drugega odstavka 154. člena ZPP. Tožnica je postavila občutno pretiran zahtevek in uspela le delno. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške tako prvostopnega kot drugostopnega postopka.

(1) Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 21/1995 do Ur. l. RS, št. 68/2008).

(2) Glej: Miha Trampuž, Denarna satisfakcija pri kršitvi moralnih avtorskih pravic, Pravnik 44 (1989), str. 465 do 477. (3) prav tam.

(4) Glej navedeno delo.

(5) Povzeto po navedenem delu.

(6) Glej: Trampuž in ostali, ZASP s komentarjem, GV Založba, 1997, stran 76. (7) prav ta.

(8) Primerjaj prej citirani komentar, stran 73. (9) Glej navedeni komentar.

(10) Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 – Ur. l. RS, št. 40/2007).

(11) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in naslednji).