Jedro

Obravnavani odškodninski spor, v katerem tožnica utemeljuje odškodninsko odgovornost prvotoženke na podlagi njene organizacije športne dejavnosti, ki jo je zaupala v izvajanje drugotoženki, je za obe toženki lahko rešen različno, zato ne gre za enotno sosporništvo.

Presoja denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Pritožbi tožnice se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o denarni odškodnini spremeni tako, da se ta zviša za 6.000,00 EUR, v stroškovni odločitvi pa tako, da se znesek prisojenih stroškov zviša za 161,19 EUR.

V preostalem delu se pritožba tožnice in v celoti pritožba drugotožene stranke zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Drugotoženka stranka je dolžna v 15-ih dneh povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 754,74 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo naložilo drugotoženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati 19.036,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.9.2004 dalje. Višji tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo, toženi stranki pa še naložilo, da tožeči povrne pravdne stroške v znesku 607,08 EUR.

Tožeča stranka v pravočasni pritožbi proti takšni odločitvi uveljavlja pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Meni, da bi morala biti prisojena odškodnina ob pravilni uporabi materialnega prava višja. Glede na dejanske ugotovitve in upoštevajoč sodno prakso bi moralo sodišče tožnici iz naslova denarne odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju prisoditi 22.000,00 EUR denarne odškodnine, za strah pa 5.000,00 EUR. Glede slednje oblike škode navaja, da je bila tožnica ob dogodku stara 6 let in da je bil strah zaradi njene mladosti izredno intenziven. Potrebno pa je tudi upoštevati, da bo sekundarni strah pri tožnici zelo težko izzvenel ali nikoli. Tožnica vsakodnevno živi v strahu, ki se ji poraja predvsem v zvezi z nadaljnjim zdravljenjem, nezmožnostjo funkcionalne uporabe poškodovane roke, ne upa se igrati z drugimi otroci, saj se vseskozi boji, da bi se ji ponovno zgodilo kaj takega. Tožničino življenje je že na začetku zaznamovano s hudo poškodbo, kar je sodišče premalo upoštevalo. Zaradi posledic poškodbe leve roke je tožnica praktično manj sposobna za vse fizične aktivnosti z rokami, tako za težja fizična dela kot za fina dela z levo roko. Ne more se ukvarjati z nobenim športom, kar je v njeni dobi običajno, ne more opravljati običajnih vsakdanjih del, ki terjajo upogibanje leve roke (oblačenje, umivanje), kar so vse hude funkcionalne posledice. Nikoli se ne bo mogla učiti igrati klavir ali kakšen drug inštrument. Izvedenec je ocenil, da so se njene življenjske aktivnosti zmanjšale za 18 %. Tožnica bo omejena pri izbiri poklica, uspešnosti v poklicu in ne le v vsakdanjem življenju. Ob tem poudarja, da je navedba v izpodbijani sodbi, da tožnica ne navaja kakšen poklic želi opravljati, povsem neumestna, saj je stara 10 let in je jasno, da ne more vedeti s čim se želi v življenju ukvarjati. Tožnico je nesreča doletela že v otroštvu, še pred študijsko in delovno aktivnostjo, ki bo zaradi poškodbe zelo omejena. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje v celoti ugoditi njenemu tožbenemu zahtevku za to obliko škode.

Tudi tožena stranka je vložila pritožbo, s katero uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe zaradi nesklepčnosti tožbe. Ugotovitev sodišča, da so podani vsi elementi odškodninske odgovornosti drugotožene stranke, nima podlage ne v tožbenih navedbah ne v listinskih dokazih, ki jih je predložila tožeča stranka. Pravne podlage za odškodninsko odgovornost drugotožene stranke tožeča stranka v tožbi ne navede niti ne pojasni, ampak ji zgolj očita neprimerno ravnanje, ker naj bi v igro košarke vključila poleg 6-letnikov tudi 12-letnike. Tožbene navedbe so tako glede vpletenosti in morebitne vloge druge tožene stranke pri škodne dogodku nepopolne in se jih ne da preizkusiti, ugotovitev sodišča, da je drugotožena stranka odškodninsko odgovorna na podlagi 144. člena OZ pa nima podlage ne v tožbi ne v predloženih listinah. Toženi stranki ni jasno, kje je sodišče prve stopnje našlo materialnopravni temelj za to, da je ugodilo tožbenemu zahtevku zoper njo. Sodišče pa tudi ni uporabilo določb ZPP, ki urejajo enotno sosporništvo toženih strank. Prva in drugotožena stranka sta namreč enotni sospornici. Prvotožena stranka je odgovorila na tožbo, učinek tega pravdnega dejanja pa se razteza tudi na drugo toženko.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena, pritožba tožeče stranke pa je delno utemeljena.

Eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe je tudi sklepčnost tožbe, kar pomeni, da sodišče lahko izda zamudno sodbo le, če utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz navedb v tožbi. Sodišče mora torej poiskati pravno normo, ki jo bo uporabilo, ter opraviti subsumcijo pravnorelevantnih dejstev pod to pravno normo, narediti mora torej subsumcijski sklep. V obravnavani zadevi tožba tožeče stranke vsebuje pravnorelevantna dejstva, ki jih je sodišče vzelo v podlago svoje odločitve in ki hkrati predstavljajo abstraktni dejanski stan določbe 144. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), na katero je sodišče oprlo svojo odločitev. Tako iz tožbenih dejanskih trditev izhaja, da je tožnica zadobila poškodbo, iz katere izvira zatrjevana škoda, pri igranju košarke oziroma dejavnosti, ki se je odvijala v okviru podaljšanega bivanja, organiziranega s strani prvotožene stranke. V tem je prvotoženka organizirala športno dejavnost, ki jo je zaupala v izvajanje drugotoženki. Ta je organizirala igro „Kdo se boji črnega moža“, v kateri je sodelovala tudi tožnica in ki poteka tako, da eden od igralcev teče z ene strani telovadnice proti ostalim igralcem, ki se morajo črnemu možu izmikati. Pri takšni igri že ob rednem teku dogodkov lahko pride do poškodb, zaradi medsebojnega zaletavanja igralcev, ki se izmikajo „črnemu možu“. Nevarnost pri takšni igri pa se poveča, če se v igro hkrati vključijo otroci, med katerimi obstoje drastične razlike v velikosti, teži in spretnosti gibanja. To je storila drugotoženka, saj je v igro vključila poleg 6-letnih prvošolčkov, med katerimi je bila tudi tožnica, tudi 12-letne otroke, ki so enkrat večji in težji od prvošolčkov. Do zadobljene poškodbe tožnice je prišlo tako, da je eden od otrok med navedeno igro porinil tožnico, ki je padla in si poškodovala komolec. Povzete dejanske tožbene trditve predstavljajo popoln dejanski stan, ki pogojuje nastanek odškodninske obveznosti. Iz dejanskega stanja izhaja tako očitek nepravilnosti oziroma „neprimernosti“ ravnanja drugotoženke, nastanek škode kot tudi vzročna zveza med drugotoženkinim ravnanjem in nastalo škodo.

Tožnica je kot pravno podlage tožbe navedla določilo 144. člena OZ v zvezi z odškodninsko odgovornostjo prvotožene stranke. Prvotožena stranka je organizirala športno dejavnost in jo zaupala v izvajanje drugotoženi stranki. Neposredno je torej športno dejavnost izvajala drugotoženka. Povzeti dejanski stan tožbe bi bilo zato mogoče tudi glede drugotoženke umestiti pod določilo 144. člena OZ, ki določa odgovornost za škodo, ki jo drugemu povzroči mladoletnik, medtem ko je pod nadzorom skrbnika, šole ali druge ustanove, tako kot je to napravilo sodišče prve stopnje, mogoče pa ga je umestiti tudi pod določilo 147. člena OZ, iz katerega izvira odgovornost šole ali druge ustanove v zvezi z dejavnostjo šole ali ustanove. Pogoji odškodninske odgovornosti po enem in drugem določilu so izenačeni, vsebinska razlika med njima je le glede ekskulpacijskih razlogov odgovornih oseb po 144. in 147. členu OZ, kar pa v obravnavanem primeru, glede na absolutno domnevo, da toženec priznava tožbene navedbe, če ne odgovori na tožbo, ni relevantno. Pritožbeni očitek o nesklepčnosti tožbe je glede na navedene razloge neutemeljen.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek kršitve določbe 196. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), glede na katerega bi se moral učinek prvotoženkinega odgovora na tožbo raztezati tudi na drugotoženko, saj naj bi bili toženki, po mnenju drugotoženke, enotni sospornici. Po določilu 196. člena ZPP se štejejo sosporniki za enotno pravdno stranko, če je mogoče po zakonu ali po naravi pravnega razmerja, torej po pravilih materialnega prava, spor rešiti samo na enak način za vse sospornike. Kot je bilo navedeno, tožnica izvaja odškodninsko odgovornost prvotoženke iz njene organizacije športne dejavnosti, ki pa jo je zaupala v izvajanje drugotoženki, ki jo je torej izvajala neposredno. V razmerju do tožnice obravnavani odškodninski spor nikakor ni tak, da bi bil lahko rešen za obe toženki le na enak način. Nikakor ni nujno, da bi bili obe toženki v obravnavanem sporu odškodninsko odgovorni, zato ju tudi ni mogoče šteti za enotno pravdno stranko.

Višine prisojenega zneska denarne odškodnine drugotoženka izrecno ne izpodbija. Ta del sodbe je zato pritožbeno sodišče presodilo v okviru uradnega preizkusa materialnega prava, kot je to razvidno v nadaljnjih razlogih te odločbe. Okoliščina, da tožena stranka ne odgovori na tožbo, pogojuje presumpcijo, da priznava resničnost v tožbi zatrjevanih dejstev. V tožbi zatrjevana dejstva zato predstavljajo dejansko podlago odločitve. Glede na ugotovljeno dejansko podlago je sodišče pravilno uporabilo pravni standard pravične denarne odškodnine, ki ga določajo merila, vsebovana v 179. členu Obligacijskega zakonika, pri odločitvi denarne odškodnine za telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi skaženosti. Sodišče prve stopnje je v celoti upoštevalo vse dejanske okoliščine glede denarne odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju, ki jih tožnica izpostavlja v pritožbi. Prisojena odškodnina v višini 5.000,00 EUR ustreza stopnji bolečin in njihovemu trajanju pa tudi denarnim odškodninam za primerljivo škodo za podobne poškodbe. Enako velja tudi glede denarne odškodnine za strah, ki jo je sodišče prisodilo v znesku 2.000,00 EUR. Pri tem je mogoče ugotoviti, da tožnica v pritožbi nedopustno (1. odstavek 337. člena ZPP) širi dejansko podlago tožbe z novimi trditvami o strahu v zvezi z nezmožnostjo funkcionalne uporabe poškodovane roke oziroma strahu pri igri z drugimi otroci, medtem ko pritožbene trditve o prilagajanju vseh aktivnosti, tako prostočasnih kot tudi službenih zadobljeni hibi, ne sodi v to obliko škode.

Pritrditi pa je treba tožnici, da je denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti odmerjena v prenizkem znesku. Iz dejanske podlage sodbe izhaja, da je pri tožnici zaradi poškodbe komolca še vedno močno zavrta gibljivost roke v komolcu in zapestju. Gre za težjo funkcionalno motenost leve roke in posledične težave pri praktično vseh fizičnih aktivnostih, tako šolskih kot tudi pri igri in pri športnih aktivnostih. Tožnica opisane posledice doživlja kot prikrajšanost v primerjavi z drugimi otroci njenih let. Zato je postala zaprta sama vase, nepogovorljiva, izogiba se stikom s sošolci in prijatelji, je nekomunikativna, zagrenjena. Kvaliteta njenega življenja se je bistveno poslabšala in glede na slabe prognoze glede izboljšanja, bo take težave trpela tudi v bodoče. Tožničine življenjske aktivnosti so zmanjšane z ocenjeno stopnjo invalidnosti v višini 18 %, pri tem je treba še posebej izpostaviti okoliščino, da ne more opravljati niti običajnih vsakdanjih del, ki terjajo upogibanje leve roke, kot so težave pri oblačenju in umivanju. Glede na dejanske ugotovitve o tožničinem duševnem stanju oziroma trpljenju zaradi omejitev, ki jih je pogojevala zadobljena poškodba, je tožnica upravičena do višje denarne odškodnine za to obliko škode in sicer do odškodnine v višini 14.000,00 EUR.

Pritožbeno sodišče pa pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje o nesklepčnosti tistega dela tožbenih trditev, ki se nanašajo na bodoče duševne bolečine zaradi omejenosti pri izbiri in uspešnosti v poklicu. Po določilu 182. člena OZ sodišče prisodi na zahtevo oškodovanca odškodnino tudi za bodočo nepremoženjsko škodo, če je po običajnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti. Prizna se torej prihodnjo škodo, če je gotova že v času odmerjenja. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča ugotovljena omejitev pri gibljivosti roke ni takšna, da bo po običajnem teku stvari gotovo, da bo omogočala tožnico pri izbiri poklica in njeni uspešnosti v poklicu.

Prisojena denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 23.000,00 EUR (5.000,00 EUR za telesne bolečine, 2.000,00 EUR za strah, 2.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi skaženosti, kar ni bilo predmet pritožbenega izpodbijanja, in 14.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti), ki predstavlja 26 povprečnih mesečnih plač v RS, je tudi primerljiva z denarnimi odškodninami s primerljivo oziroma podobno škodo. Skupaj z materialno škodo v nespornem znesku 2.036,88 EUR je torej drugotoženka dolžna tožnici povrniti 25.036,88 EUR denarne odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sprememba odločitve o glavni stvari je pogojevala tudi spremembo stroškovne odločitve. Pritožbeno sodišče je sledilo izhodišču prvostopenjskega sodišča, ki je stroške tožnice odmerilo od vrednosti, s katero je v postopku uspela (2. odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku). Tožnici tako pripada 768,27 EUR stroškov prvostopenjskega postopka, zato ji je bilo treba s to odločbo, poleg že prisojenih 607,08 EUR pravdnih stroškov priznati še 161,19 EUR.

Glede na tožničin delni uspeh v tem postopku (za glavnico 6.000,00 EUR) pripadajo tožnici tudi stroški pritožbenega postopka, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo od prisojene glavnice v pritožbenem postopku. Pritožbeno sodišče je stroške sestave pritožbe, materialnih stroškov in DDV odmerilo v znesku 612,00 EUR. Skupaj s sodno takso zato znašajo stroški pritožbenega postopka 754,74 EUR.