Jedro

Določba prvega odstavka 144. člena OZ temelji na domnevi, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi neskrbnega nadzora nad mladoletnikom. Krivda skrbnika, šole ali druge ustanove se domneva že, če oškodovanec dokaže, da mu je škodo povzročil mladoletnik medtem, ko je bil pod nadzorom te ustanove. Trditveno in dokazno breme glede vseh dejstev v zvezi z morebitnim neobstojem ali nepomembnostjo opustitve (vključno z opredelitvijo dolžnostnega ravnanja) sloni na (za drugega) odgovorni osebi.

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na odločitev o premoženjski škodi, zavrže, sicer pa se zavrne.

Druga tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti tožeči stranki njene stroške odgovora na revizijo v znesku 591,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, s katero je drugi toženi stranki naložilo, naj tožnici plača 19.036,88 EUR ter njene pravdne stroške v znesku 607,08 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Kot je pojasnilo, je druga tožena stranka izvajala športno dejavnost v okviru podaljšanega bivanja, ki ga je organizirala prva tožena stranka. Pri igri „Kdo se boji črnega moža“ je eden od otrok porinil takrat šestletno tožnico, ki je padla in se poškodovala. Ker omenjeni otrok ni bil pod dovolj skrbnim nadzorom druge tožene stranke, je ta na podlagi 144. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) odgovorna za tožničino premoženjsko (2.036,88 EUR) in nepremoženjsko škodo (17.000,00 EUR).

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo tožničini pritožbi in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je prisojeno denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo zvišalo za 6.000,00 EUR, znesek pravdnih stroškov pa za 161,19 EUR. Sicer je njeno pritožbo in v celoti pritožbo druge tožene stranke zavrnilo ter v nespremenjenem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo. Drugo toženo stranko je zavezalo še k plačilu tožničinih pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča (očitno le v zanjo neugodnem delu) druga tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Stroškov ne priglaša. Navaja, da je pogoj za izdajo zamudne sodbe sklepčnost tožbe, sodb sodišč nižjih stopenj pa v tem pogledu ni mogoče preizkusiti, saj ne vsebujeta razlogov o protipravnosti, vzročni zvezi in krivdi. Tožbene navedbe se v pretežnem delu nanašajo na prvo toženo stranko, sodišče prve stopnje pa je drugi toženi stranki mimo tožbenih navedb očitalo, da otrok ni bil pod njenim dovolj skrbnim nadzorstvom. Trditve, da je bilo drugi toženi stranki zaupano izvajanje dejavnosti, ki ji ni bila kos, še ne pomenijo, da je ravnala protipravno in krivdno. Ocenjuje, da sta s prvo toženo stranko, ki je odgovorila na tožbo, v razmerju enotnega sosporništva. Sprašuje se, ali tožnica pravilno uveljavlja solidarno odgovornost toženih strank in kakšen bo položaj revidentke v nadaljnjem postopku zoper prvo toženo stranko. Končno meni, da tožbi priložena medicinska dokumentacija ne utemeljuje tako visoke odškodnine (posebej za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti), saj se je pritožbeno sodišče oprlo na trditve o tožničinih psiholoških lastnostih in posledicah, ki jih druga tožena stranka (niti z opustitvijo odgovora na tožbo) ni priznala, zato ne morejo biti podlaga za odmero odškodnine.

4. Tožnica v odgovoru na revizijo nasprotuje njenim razlogom in se zavzema za njeno zavrnitev. Priglaša tudi stroške.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija zoper odločitev o premoženjski škodi ni dovoljena, v ostalem delu pa ni utemeljena.

7. V premoženjskopravnih sporih je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000,00 SIT oziroma 4.172,92 EUR (drugi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo imata različno dejansko in pravno podlago, zato se v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP določi vrednost spornega predmeta po vrednosti vsakega od teh zahtevkov posebej. Ker tožničin zahtevek za povrnitev premoženjske škode (2.036,88 EUR) ne presega omenjenega revizijskega praga, revizija zoper odločitev o tem zahtevku ni dovoljena in jo je sodišče moralo zavreči (377. člen ZPP).

8. Drugi toženki v konkretnem primeru ne koristi, da med tožbenimi navedbami ni očitka glede njenega neskrbnega nadzorstva otroka, ki je tožnico porinil in ji povzročil škodo. Njena odškodninska obveznost namreč ne temelji na splošni določbi 131. člena OZ, temveč na specialn(ejš)i določbi 144. člena istega zakona. Skladno z njo se krivda skrbnika, šole ali druge ustanove domneva že, če oškodovanec dokaže, da mu je škodo povzročil mladoletnik, ko je bil pod nadzorom te ustanove. Te okoliščine pa tožba vsebuje in jih je sodišče prve stopnje pravilno povzelo v spodnjo premiso sojenja, ki je druga tožena stranka zaradi odsotnosti odgovora na tožbo ne more izpodbijati (drugi odstavek 338. člena ZPP in tretji odstavek 370. člena ZPP). S tem se je v obravnavani zadevi udejanjila domneva, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi neskrbnega nadzora nad mladoletnikom.(1) Trditveno in dokazno breme glede vseh dejstev v zvezi z morebitnim neobstojem ali nepomembnostjo opustitve (vključno z opredelitvijo dolžnostnega ravnanja) sloni na odgovorni osebi – drugi toženki (prvi odstavek 144. člena OZ). Zaradi njene pasivnosti je opisano breme ostalo neizpolnjeno.

9. Glede na navedeno ne držijo revizijske navedbe o pomanjkanju razlogov v sodbah nižjih sodišč. Vprašanje v zvezi s solidarno odgovornostjo toženih strank in položajem revidentke v nadaljnjem postopku tožnice zoper prvo toženo stranko za presojo revizije ni bistveno. Zgrešena so tudi izvajanja v zvezi z enotnim sosporništvom, kar je revidentki pojasnilo že pritožbeno sodišče. Nadalje je treba ovreči njeno stališče, da nekaterih zatrjevanih posledic tožničine poškodbe kljub svoji pasivnosti ni priznala. Nevložitev odgovora na tožbo namreč vzpostavlja absolutno domnevo priznanja dejanskih trditev v tožbi, na katere se opira tožbeni zahtevek,(2) tako po temelju kot po višini. Od dejanskih ugotovitev v zvezi z višino škode je treba razlikovati materialnopravno pravilnost odmere denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki pa je revidentka ne načenja. Revizijsko sodišče je zato izpodbijano sodbo v tem delu preverilo le v okviru preizkusa po uradni dolžnosti in ugotovilo, da prisojena odškodnina izpolnjuje pravni standard pravične denarne odškodnine (179. člen OZ), saj je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva individualne okoliščine na strani tožnice.

10. Ker očitki v dovoljenem delu revizije niso podani in je izpodbijana sodba tudi materialnopravno pravilna, je sodišče revizijo v tem obsegu kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

11. Odločitev o stroških temelji na določbah prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Druga tožena stranka je z revizijo propadla, zato je dolžna tožnici povrniti zahtevane in potrebne stroške odgovora na revizijo. Sodišče jih je v skladu s stroškovnikom in Odvetniško tarifo odmerilo na 591,19 EUR (1050 točk za sestavo odgovora na revizijo, ki vključuje tudi posvet s stranko, povečano za 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV), ki jih mora druga tožena stranka plačati v petnajstdnevnem paricijskem roku (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tedaj dalje (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ).

Op. št. (1): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 502/98 z dne 17. 3. 1999. Op. št. (2): Primerjaj Zobec v Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba in Uradni list RS, Ljubljana 2009, str. 91.