Jedro

Tožnik v spornem obdobju ni bil vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zato je pravilen zaključek, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji določeni v 5. alineji prvega odstavka 129. člena ZPIZ-2, v zvezi z 48. in 49. členom ter 7. členom ZTPPIZ za vštetje spornega obdobja v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 22. 11. 2016 in št. ... z dne 10. 5. 2016 in priznanje časa dela na kmetijskem posestvu A.A. od 25. 6. 1973 do 13. 4. 1974 in od 13. 6. 1975 do 31. 12. 1983 v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo in povrnitev stroškov postopka, zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 22. 11. 2016 in odločbo opr. št. ... z dne 10. 5. 2016 in tožniku v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo vštelo čas dela na kmetijskem posestavu A.A. za čas od 25. 6. 1973 do 13. 4. 1974 in za čas od 13. 6. 1975 do 31. 12. 1983. Ob enem je sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti stroške postopka v višini 307,99 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da sodba ni pravilna in da tožnik v spornih obdobjih od 25. 67. 1973 do 13. 4. 1974 in od 13. 6. 1975 do 31. 12. 1983, ko je delal na kmetiji svojih staršev, ni dokazal kot zaposlitev z elementi delovnega razmerja, na podlagi katerega je obstajalo zavarovalno razmerje. Pravna podlaga za odločitev je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2) in določba 5. alineje 129. člena tega zakona. Glede na sporni obdobji od 25. 6. 1973 do 13. 4. 1974 in od 13. 6. 1975 do 31. 12. 1983, ki ga je sodišče priznalo tožniku kot zavarovalno dobo, je treba uporabiti določbe Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. SFRJ, št. 35/72 s spremembami, v nadaljevanju: ZTPPIZ). V 48. členu je bilo določeno, da se v pokojninsko dobo všteva čas, prebit v zavarovanju, ter obdobja do 31. 12. 1972 izven zavarovanja, ki se šteje kot posebna doba. V 49. členu ZTPPIZ pa je bilo določeno, da se v zavarovalno dobo všteva čas, ki ga je zavarovanec iz 7. in 8. člena tega zakona prebil po dopolnjenem 15 letu starosti v združenem delu v organizacijah ali na delu pri delodajalcih. Po 7. členu tega zakona so bili delavci zaposleni najmanj s polovico polnega delovnega časa, obvezno zavarovani. Sklicuje se na stališče, ki ga je zavzelo Višje delovno in socialno sodišče v konkretnih zadevah in odločilo, da se glede na citirane določbe ZTPPIZ v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo všteva čas, ki ga je zavarovanec prebil na delu oziroma v delovnem razmerju s polnim delovnim časom in v zavarovanju. To pomeni, da se določeno obdobje v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo lahko všteje samo pod tema pogojema, če je dokazano, da je bil zavarovanec na delu oziroma v delovnem razmerju s polnim delovnim časom in na tej podlagi zavarovan. Tožena stranka najprej ugotavlja, da je prvostopno sodišče dejansko stanje na podlagi izvedenega dokaznega postopka, to je na podlagi zaslišanja tožnika in prič, nepravilno ocenilo. Povzema izpoved tožnika, v postopku pa sta bila zaslišana tudi tožnikova mati, njegova žena in soseda B.B.. Vse zaslišane priče so enotno izpovedale, da je tožnik delal na kmetiji svojih staršev. Delal je po nadzoru in navodilih staršev. Doma je imel hrano in stanovanje, dobil pa je tudi denar, ko je kaj potreboval. Priče se niso spominjale, ali so imeli dogovorjeno pogodbo o zaposlitvi, za trditve o izplačilih v denarju pa ne obstaja nobena listinska dokumentacija. Na podlagi navedenih izpovedi ni mogoče zaključiti, da je šlo med tožnikom in njegovimi starši za podrejeno razmerje med delavcem in delodajalcem, saj ni dokazano, da so starši smatrali tožnika kot delavca. Po prepričanju tožene stranke tožnik svojega dela na kmetiji staršev ni dokazal kot zaposlitve z vsemi elementi delovnega razmerja. Za ugotovitev obstoja delovnega razmerja ne zadostuje zgolj dejstvo, da je tožnik pomagal opravljati dela na posestvu svojih staršev, ki se zahtevajo za normalno vzdrževanje in razvoj kmetije. Nesporno je, da tožnik ni sklenil nobenega dogovora o delovnem razmerju, niti ni bil vključen v zavarovanje, kar je ugotovilo tudi prvostopno sodišče. Takšna ugotovitev izhaja tudi iz izjave tožnika in iz izpovedi zaslišanih prič, ki so enotno izpovedale, da je tožnik skupaj s starši in po letu 1976 skupaj s svojo ženo delal na kmetiji, delo je ob določenih sezonskih opravilih potekalo od jutra do večera, določena dela so se izvajala ob sodelovanju vseh družinskih članov ali celo pomoči tretjih oseb, in ne pod nadzorom in navodilih v smislu veljavne definicije delovnega razmerja. Že iz teh razlogov ter iz izpovedi tožnika in izpovedi prič, tožena stranka zaključuje, da je tožnik na kmetiji svojih staršev delal v družinski skupnosti v smislu medsebojnega sodelovanja in obojestranske pomoči, ne pa, da je bil s svojimi starši v takem pravnem razmerju, ki bi ga bilo mogoče enačiti z delovnim razmerjem, na podlagi katerega bi bil tudi dejansko vključen v pokojninsko zavarovanje po tedaj veljavnih predpisih. Zato je prvostopno sodišče že iz tega razloga zmotno uporabilo materialno pravo, ko je, v nasprotju z določbami 48. člena, 49. člena in 50. člena ZTPPIZ v zvezi s 5. alinejo prvega odstavka 129. člena ZPIZ-2, tožniku priznalo sporno obdobje dela na kmetiji v zavarovalno dobo le na podlagi tožnikovih izjav in izjav prič, da je tožnik pomagal na kmetiji svojih staršev kljub temu, da pogoj zavarovanja, ki je bistven element za priznanje zavarovalne dobe, v primeru tožnika ni bil podan. Iz navedenih določb povsem jasno izhaja, da se v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba, všteva čas delovnega razmerja prebit v zavarovanju. Za priznanje zavarovalne dobe, ne da bi zavarovanje dejansko obstajalo, ni nobene zakonske podlage. V obdobjih, ko je tožnik opravljal delo na družinski kmetiji staršev, je že veljala delovno-pravna zakonodaja, obvezne so bile že tudi evidence dela kot npr.: izdaja delovne knjižice, osebni list delavca, podatki o sporočenih plačah, obvezno zdravstveno zavarovanje. Pa tudi sicer je bilo v spornem obdobju zasnovanje delovnega razmerja brez delovne knjižice celo prepovedano in so bile za kršenje teh predpisov zagrožene denarne kazni. To je veljalo tudi za osebe, zaposlene pri zasebnih delodajalcih. Tudi iz matične evidence zavarovancev in iz tožnikove delovne knjižice je razvidno, da je bilo tožnikovo prvo obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot drugi kmet, kot član gospodarstva od 1. 1. 1984 dalje. Zgolj dejstvo, da je tožnik delal na družinski kmetiji, in sicer v hlevu pri živini ter na polju, ne pomeni, da je bil s starši v takšnem pravnem razmerju, ki bi ga bilo mogoče enačiti z delovnim razmerjem. Splošno znano je, da se je na kmetiji v sezoni delalo od jutra do večera, da so starši ob prodaji živine in pridelkov delili dohodek s svojimi družinskimi člani in da so se določena opravila izvajala ob sodelovanju družinskih članov ali celo pomoči tretjih oseb, zagotovo pa ne pod nadzorom in navodilih v smislu veljavne definicije delovnega razmerja. Sicer pa je že v dokaznem postopku bilo ugotovljeno, da tožnik ni imel redne plače, ki bi se izplačevala na določen dan, dobil je denar, kot je potreboval, delež denarja pa je dobil od prodaje in delno v naravi za hrano in stanovanje. Ob vsem povedanem bi torej tožnik v spornih obdobjih lahko sklenil delovno razmerje, zlasti ob dejstvu, da mu je to zakonodaja omogočala. Tega pa kljub temu, da se je v letu 1976 tudi poročil in si ustvaril družino, ni storil, kar očitno kaže, da tožnik ni imel namena skleniti delovnega razmerja. Pa tudi sicer se je prvostopno sodišče v zvezi z neobstojem zavarovanje neustrezno sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 137/2007 z dne 13. 11. 2007 (pravilno z dne 18. 11. 2008), saj v citirani sodni odločbi ne gre za tak primer, kot je tožnikov. Iz navedene sodbe je namreč razvidno, da je tožnica pred več kot pol stoletja (leta 1950), opravljala kmetijska in gospodinjska dela na tuji kmetiji, pri čemer je bila v posameznih časovnih obdobjih zavarovana iz naslova delovnega razmerja na tej kmetiji in je predložila o tem tudi listinski dokaz. Iz razlogov sodbe je tudi razvidno, da je poleg obstoja potrebnih elementov delovnega razmerja treba upoštevati še vse okoliščine in posebnost položaja delavcev na kmetijah. Razen tega se tudi ostale sodne odločbe, na katere se sklicuje prvostopno sodišče, ne nanašajo na isti primer, kot je tožnikov, saj gre za priznanje pokojninske dobe v drugem časovnem obdobju, za katere se uporablja tudi druga pravna podlaga, to je določbe Temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju (Ur. l. SFRJ, št. 51/64 s spremembami, v nadaljevanju: TZPZ). Glede na vse navedeno je sodišče tožniku nezakonito vštelo obdobje od 25. 6. 1973 do 13. 4. 1974 in od 13. 6. 1975 do 31. 12. 1983 v zavarovalno dobo, saj je v tožnikovem primeru šlo kvečjemu za medsebojno pomoč na družinski kmetiji, in ne za delovno razmerje, na podlagi katerega bi obstajalo zavarovalno razmerje. Ker odločitev ni pravilna, tožena stranka meni, da po določbi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP), glede na načelo uspeha v sporu, ni dolžna tožniku povrniti stroškov postopka v višini 307,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik navaja, da ne razume, zakaj tožena stranka nasprotuje, da bi se mu priznala pokojninska doba za leta, ko je na kmetiji svojih staršev, kot bodoči prevzemnik kmetije, kmetoval, delal od jutra do večera in resnično skrbel za kmetijo, ki je bila po izjavah prič že ena največjih kmetij v tistem koncu Slovenije. Izpostavlja, da je bil prisiljen takoj po končanju srednje kmetijske šole poprijeti za delo zaradi očetovih poškodb, ki jih je utrpel v vojni. Vztraja, da je delal po navodilih svojih staršev, ki so mu za delo plačevali tako v naravi kot tudi v denarju. Vse to je potrdila njegova mati, žena in priča B.B.. Po njegovem prepričanju je obstoj delovnega razmerja v celoti in nesporno dokazan, samo dejstvo neprijave v zavarovanje pa ne vpliva na obstoj delovnega razmerja. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Predmet sodne presoje je dokončna odločba toženca št. ... z dne 22. 11. 2016, s katero je zavrnil tožnikovo pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo iste opravilne št. z dne 10. 5. 2016. S slednjo je toženec zavrnil tožnikovo zahtevo za vštetje časa od 25. 6. 1973 do 13. 4. 1974 ter od 13. 6. 1975 do 31. 12. 1983 v pokojninsko dobo z obrazložitvijo, da čas dela kot delovnega razmerja na zasebnem kmetijskem zemljišču očeta A.A. ni dokazan in da s tem niso izpolnjeni pogoji določeni v 129. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2). Sporno v tej zadevi je vprašanje upoštevanja spornega obdobja v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo.

7. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v ZPIZ-2. Po definiciji, določeni v 42. točki 7. člena v zvezi s 133. členom ZPIZ-2, se za zavarovalno dobo šteje obdobje, ko je bil zavarovanec obvezno ali prostovoljno vključen v obvezno zavarovanje ter obdobja, za katera so bili plačani prispevki. Po 43. točki iste določbe v zvezi s 6. členom ZPIZ-2 pa predstavlja zavarovalno podlago pravno razmerje, ki je podlaga za nastanek zavarovalnega razmerja. Po 5. alineji prvega odstavka 129. člena ZPIZ-2 pokojninska doba, ki je določena kot pogoj za pridobitev in uveljavitev pravic iz obveznega zavarovanja obsega med drugim tudi čas, dopolnjen do 31. 12. 1999, ki se je po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1) všteval državljanu Republike Slovenije v pokojninsko dobo, razen če ni s tem zakonom ali mednarodno pogodbo določeno drugače. Določba napotuje na smiselno enako določbo 187. člena ZPIZ-1, ta nadalje na uporabo 202. člena prej veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ/92), ki napotuje na uporabo pred tem veljavnega 100. člena Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. SFRJ, št. 23/82 s spremembami, v nadaljevanju: Zvezni zakon), ta pa na Zakon o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. SFRJ, št. 35/72 s spremembami, v nadaljevanju: ZTPPIZ), ki je veljal od 14. 7. 1972 dalje. V ZTPPIZ je bilo v 48. členu določeno, da se v pokojninsko dobo všteva čas, prebit v zavarovanju, ter obdobja do 31. 12. 1972 izven zavarovanja, ki se šteje kot posebna doba. V 49. členu ZTPPIZ pa je bilo določeno, da se v zavarovalno dobo všteva čas, ki ga je zavarovanec iz 7. in 8. člena tega zakona prebil po dopolnjenem 15. letu starosti v združenem delu v organizacijah ali na delu pri delodajalcih. Za zavarovance iz 7. člena so se šteli delavci, zaposleni najmanj s polovico polnega delovnega časa in obvezno zavarovani.

8. Kot izhaja iz listinske dokumentacije je tožnik pri tožencu dne 28. 7. 2015 vložil zahtevo, da se mu v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba všteje čas zaposlitve na zasebnem kmetijskem posestvu A.A. v obdobju od 25. 6. 1973 do 13. 4. 1974 in od 13. 6. 1975 do 31. 12. 1983. Zahtevi je priložil izjavo svoje matere C.C. ter predlagal zaslišanje dveh prič in sicer svoje matere in sosede B.B.. Tožnik je za dokazovanje svojih trditev že v predsodnem postopku in enako v sodnem postopku predlagal zaslišanje prič, ni pa predložil nobenih drugih (listinskih) dokazov. V sodnem postopku je sodišče prve stopnje po izvedbi predlaganih dokazov ugotovilo, da tožnik v spornem obdobju ni bil pokojninsko in invalidsko zavarovan, da pa je imelo njegovo delo vse elemente delovnega razmerja. Na tej podlagi, ker je slednje štelo kot odločilno dejstvo, je tožniku priznalo sporno obdobje v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo kljub jasni ugotovitvi, da ni bil zavarovan. Pri tem se je sklicevalo kot odločilno predvsem na izjavo tožnika in dodatno izpovedi prič in na sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, vključno na sodbo opr. št. VIII Ips 137/2007 z dne 13. 11. 2007 (pravilno 18. 11. 2008).

9. Po prepričanju pritožbenega sodišča je edino pravno relevantno za samo odločitev, da tožnik v spornem obdobju ni bil pokojninsko in invalidsko zavarovan. Glede na citirane določbe 48., 49. in 7. člena ZTPPIZ se v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo všteva le čas, ki ga je zavarovanec prebil na delu oziroma v delovnem razmerju s polnim delovnim časom in v zavarovanju. Samo pod tem pogojem, če je dokazano, da je bil zavarovanec na delu oziroma v delovnem razmerju s polnim delovnim časom in na tej podlagi zavarovan, se v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo lahko določeno obdobje šteje v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba, ne pa zgolj na podlagi zaključka, da so na podlagi izjav prič oziroma izjave tožnika dokazani vsi elementi delovnega razmerja in da to zadostuje, da se mu obdobje delovnega razmerja všteje v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba. Samo dejstvo, da tožnik ni bil v zavarovanju, res ne vpliva na obstoj delovnega razmerja. Kar je najpomembneje, pa tudi sam zaključek, pa še to zgolj na podlagi nepopolnih in pavšalnih izjav prič oziroma na podlagi izjave tožnika, da so bili podani vsi elementi delovnega razmerja, ne pomeni, da je šlo za pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo, če na podlagi delovnega razmerja ni bil zavarovan.

10. Tudi sicer, kot pravilno izpostavlja pritožba, za ugotovitev obstoja delovnega razmerja ne zadostuje zgolj zaključek, da je tožnik pomagal opravljati dela na kmetiji svojih staršev (kjer je s svojo družino tudi živel). Ob pomanjkanju ostalih elementov, kot je delo pod nadzorom in navodilih v smislu veljavne definicije delovnega razmerja, sklenitev dogovora o delovnem razmerju, redna plača, izplačevana na določen dan, ne pomeni, da je bil s starši v takšnem pravnem razmerju, ki bi ga bilo mogoče enačiti z delovnim razmerjem.

11. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja, da je glede na razveljavljeni 308. člen ZPIZ/92, drugačne ureditve pa glede dokazovanja ne vsebuje niti ZPIZ-2 ali ZPP, dokazovanje s pričami, kot eno izmed sredstev za dokazovanje, dopustno. Glede vprašanja dokazovanja določenih dejstev samo s pričami, pritožbeno sodišče posebej izpostavlja ločeno mnenje, ki ga je v zadevi U-I-20/92 v zvezi z razveljavljenim 308. členom ZPIZ/92 zavzel dr. D.D.. Po tem mnenju "določba 308. člena ZPIZ/92 le preprečuje, da bi izjava prič mogla biti brez drugih dokazov samostojna podlaga za dokazovanje pokojninske dobe. Določbo 308. člena ZPIZ-2 je potrebno razlagati v kontekstu pravic, ki izhajajo iz pokojninskega zakona. Pravica do pokojnine je premoženjska pravica, ki temelji na obveznosti zavarovanca plačevati prispevke in na vzajemnosti in solidarnosti med udeleženci zavarovanja. Za uveljavljanje pokojninske dobe morajo torej obstajati listinski dokazi ter podatki v uradnih evidencah o zavarovanju. Za razvoj države je predpostavka, da morajo biti evidence zavarovancev na pravno pravilen način urejene in da ne more biti oseb, ki bi bile dejansko v delovnem razmerju ali kakšnem drugem razmerju, ki je podlaga za uveljavitev pokojninske dobe, ne da bi bila ta ustrezno registrirana. Določba 308. člena torej izhaja iz predpostavke, da je mogoče pokojninsko dobo uveljaviti le, če obstajajo ustrezni listinski in drugi dokazi. Med temi drugimi dokazi že po splošnih pravilih Zakona o splošnem upravnem postopku o dokazovanju ni mogoče izključiti tudi izjave prič, vendar pa izjava prič ne more biti samostojni in edini dokaz za ugotavljanje in dokazovanje pokojninske dobe. Dokaze je možno, glede na konkretno dejansko stanje, razvrščati po dokazni moči tako, da nekateri dokazi pri uveljavljanju določenih pravic glede na naravo stvari takorekoč ne prihajajo v poštev. Tako je naprimer med dokaznimi sredstvi v 182. členu Zakona o splošnem upravnem postopku kot dokaz predvidena tudi izjava stranke, ki pa jo je mogoče uporabiti le, če za ugotovitev nekega dejstva ni neposrednega dokaza ali pa ga ni mogoče ugotoviti na podlagi drugih dokazil. Po določbi 308. člena ZPIZ/92 pa se ne dopušča uporaba izjav prič kot samostojni dokaz. Zakon izhaja iz predpostavke, da morajo v vseh evidencah biti o posameznem zavarovancu ustrezni podatki oziroma listinski dokazi, ki so temelj za uveljavljanje pokojninske dobe. Dokazovanje pokojninske dobe na podlagi izjav prič je neprimerno za ugotavljanje dejanskega stanja in tudi ne ustreza pokojninskemu postopku kot edini samostojni dokaz za uveljavitev pokojninske dobe. Če torej stranka ne more predložiti nobenega drugega dokaza kot samo izjavo priče za dokazovanje pokojninske dobe, je to zakonski razlog za zavrnitev zahtevka". Glede na navedeno je v okoliščinah konkretnega primera, ko tožnik ni zatrjeval, da je bil zavarovan, ampak se je nasprotno, celo zavedal, da v času dela na domači kmetiji ni bil zavarovan, edino možen zaključek, da je dokazovanje pokojninske dobe kot zavarovalne dobe že po naravi stvari zgolj s pričami kot edinim dokaznim sredstvom, neprimerno.

12. V kolikor bi bil tožnik pri svojih starših res v delovnem razmerju, bi ga v spornem obdobju oziroma bi ga kot delavca celo morali vključiti v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje po Zakonu o delovnih razmerjih delavcev, ki delajo pri zasebnih delodajalcih (Ur. l. SRS, št. 41-200/1966), tožnik pa bi zahteval izdajo delovne knjižice. Že v obdobju pred spornim obdobjem, ko je veljal Temeljni zakon o pokojninskem zavarovanju (Ur. l. SFRJ, št. 51/64 s poznejšimi spremembami, v nadaljevanju: TZPZ/64), je bila uzakonjena matična evidenca o zavarovancih in upokojencih na podlagi Uredbe o uvedbi matične evidence o zavarovancih in upokojencih, o prijavljanju podatkov v matično evidenco in njegovi registraciji (Ur. l. SFRJ, št. 15/67 in 2/68), ki je bila nadomeščena z novo Uredbo, objavljeno v Uradnem listu SFRJ, št. 31/71, ki je začela veljati 26. 3. 1971 in se je uporabljala do 31. 12. 1972. V to matično evidenco so se med drugim obvezno vpisovala imena zavarovancev, poklic in delovno mesto, podatki o zavarovalni dobi z začetkom 1. 1. 1965, podatki o osebnem dohodku, o delodajalcu. Enako je to veljalo v spornem obdobju, ko je že veljala delovno-pravna zakonodaja, obvezne so bile že tudi evidence dela kot npr. izdaja delovne knjižice, osebni list delavca, podatki o sporočenih plačah, obvezno zdravstveno zavarovanje. Ne le po 1. 1. 1972, pač pa je to veljalo tudi za vse, ki so stopili ali bili v rednem delovnem razmerju pred letom 1965, so morali imeti delovno knjižico. Izdajo delovne knjižice je nalagalo Navodilo o vsebini delovne knjižice, vpisu podatkov v delovno knjižico, o registru izdanih delovnih knjižic in o delu komisij za ugotovitev delovne dobe (Ur. l. FLRJ, št. 1/1959), v njo pa so se med drugim vpisovali podatki o sklenitvi in prenehanju delovnega razmerja. To je veljalo tudi za osebe, zaposlene pri zasebnih delodajalcih, na kar pravilno opozarja tudi pritožba. Nobenega listinskega dokaza tožnik v tem smislu ni predložil, niti se nanj ne sklicuje. Edini podatek, ki ga izpostavlja pritožba, je ta, da se je tožnik prvič kot drugi kmet vključil v zavarovanje s 1. 1. 1984. 13. Ker je za pritožbeno rešitev zadeve odločilna le ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik v spornem obdobju ni bil vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, je edino pravilen zaključek, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji določeni v 5. alineji prvega odstavka 129. člena ZPIZ-2, v zvezi z 48. in 49. členom ter 7. členom ZTPPIZ za vštetje spornega obdobja v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo. Drugačna razlaga določb 48., 49. in 7. člena ZTPPIZ kot je že obrazloženo, je v nasprotju s celotnim ne samo tedanjim, ampak tudi sedanjim sistemom pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Neutemeljeno in brez pravne podlage se osebe, ki so delale na domačijah svojih staršev in so bile po svojih starših le zdravstveno zavarovane, niso pa bile vključene v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, v nasprotju z določbo 14. člena Ustave Republike Slovenije postavlja v ugodnejši položaj v primerjavi z delavci oziroma z zavarovanci, ki so plačali prispevke, bodisi z dokupom ali so bili v prostovoljnem zavarovanju. Namreč delavcem se v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba in še to kot izjema, šteje samo pod pogojem, da je delodajalec obračunal prispevke za obvezno zavarovanje od zavarovančeve plače (134. člen ZPIZ-2). Ostalim zavarovancem, ki so plačali prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, bodisi z dokupom ali so bili prostovoljno zavarovani, pa se takšna doba ne šteje brez dokupa. Gre torej za dobo, ki ni izenačena z dobo dopolnjeno na delu, kot v primerih, kakršen je obravnavani, ko je brez zavarovanja in brez plačila prispevkov zgolj ob zaključku, da je šlo za delovno razmerje na domačiji staršev, obdobje dela šteto v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba in izenačena z dobo, dopolnjeno na delu, torej doba brez dokupa.

14. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik v spornem obdobju ni bil vključen v zavarovanje, mu že zaradi neizpolnjenega tega pogoja, v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo, ni mogoče šteti obdobja, ki ga uveljavlja s tožbo, v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo. Glede na ugotovljeno je pritožbeno sodišče v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako kot je razvidno iz izreka. Obenem je odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni v ničemer pripomogel k razjasnitvi sporne zadeve.