Jedro

Z novelo ZZZDR je bila ukinjena dolžnost staršev, da preživljajo telesno in duševno prizadete otroke po polnoletnosti.

ZZZDR-C v prehodnih določbah ni določil, ali se spremenjeni zakon lahko uporabi tudi za primere, ko je bila že pravnomočno določena preživninska obveznost. Gre torej za pravno praznino, zato je sodišče na podlagi drugega odstavka 3. člena Zakona o sodiščih o tem odločilo upoštevajoč določbe URS. Toženčeva pravica do preživljanja s strani tožnika je bila tožencu individualizirana in priznana s posamičnim pravnim aktom. Toženec je zato utemeljeno zaupal v trajnost obstoječega položaja. Ustava RS kot rečeno v 2. členu tožencu zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, torej brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in legitimnem javnem interesu. Višje sodišče ocenjuje, da je treba upoštevati, da je toženec oseba z motnjami v razvoju, da je nad njim podaljšana roditeljska pravica materi, da toženec ni v zavodski oskrbi in da država takšnim osebam ob ukinitvi dolžnosti preživljanja s strani staršev ni zagotovila nadomestnih sredstev socialne pomoči (invalidnino in dodatek za pomoč in postrežbo so osebe z motnjo v razvoju prejemali tudi že pred spremembo določbe

123. člena ZZZDR), s katerimi bi v celoti krila njihove potrebe. Zato ima v tem konkretnem primeru varstvo zaupanja toženca v pridobljene pravice prednost pred uveljavitvijo načela socialne države napram njegovim staršem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Tožnik je s tožbo z dne 20.10.2004 od sodišča zahteval, naj ugotovi, da tožencu ni več dolžan plačevati preživnine, ki mu je bila naložena s sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Trbovljah, opr. št. P 236/87 z dne 12.11.1987 za obdobje od 1.9.1987 dalje. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in odločilo, da se tožniku s 1.11.2004 mesečni znesek preživninske obveznosti zniža za 15.529,00 SIT in je namesto 45.529,00 SIT dolžan plačevati preživnino v višini 30.000,00 SIT do vsakega 10. dne v mesecu za tekoči mesec, do prve uskladitve preživnin z gibanjem življenjskih stroškov, odtlej pa v valoriziranih zneskih. Zoper odločitev sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik in uveljavlja pritožbene razloge iz 1. in 3. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 2/04, v nadaljevanju ZPP), torej bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je bil z novelo Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 69/2004, v nadaljevanju ZZZDR) spremenjen 123. člen, ki sedaj v skladu z načelom socialne države staršem jemlje breme preživljanja nepreskrbljenega otroka z motnjami v telesnem in duševnem razvoju, ki se ne šola redno. Ustrezna sredstva za te nepreskrbljene otroke mora odslej zagotoviti država. Glede na zakonske določbe meni, da ni več dolžan plačevati preživnine za toženca, zato predlaga pritožbenemu sodišču, naj spremeni sodbo prvostopnega sodišča in ugodi njegovemu zahtevku za ukinitev plačevanja preživnine. Podrejeno tožnik ugovarja tudi višini preživnine, določeni v izpodbijani sodbi. Opozarja, da je toženka v svojem seznamu kot strošek, ki naj se upošteva, navedla tudi prostovoljno zavarovanje sebe in partnerja, hrano za vse štiri osebe mesečno, stroške popravila hiše, članarine, poleg tega pa nobenih stroškov ni izkazala z ustreznim računom in tudi sodišče ni obrazložilo, zakaj je njenim navedbam glede posameznih stroškov verjelo. Poleg tega toženec mesečno prejema po navedbah zakonite zastopnice višji znesek kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje in sicer 87.490,00 SIT. Navaja tudi, da dejansko stanje glede potreb toženca ni v zadostni meri izkazano s strani zakonite zastopnice, meni pa tudi, da sodišče ni dovolj upoštevalo sposobnosti in zmožnosti tožnika in zakonite zastopnice toženca in višine njunih plač, ter predvsem točne višine mesečnega prihodka toženca. Toženec je po materi kot svoji zakoniti zastopnici odgovoril na pritožbo. V odgovoru mati navaja, da se sama zaveda, da je kljub črtanemu drugemu odstavku 123. člena ZZZDR za sina še vedno dolžna skrbeti sama in ne država, kot nepravilno navaja tožnik. Tožniku očita, da se je na svojega sina, odkar ga je pri trinajstih mesecih zapustil, spomnil le takrat, ko je moral plačati preživnino, drugače pa zanj ni obstajal. Nikoli ga ni želel videti, nikoli ni vprašal, kako je, mu poslal čestitke za rojstni dan ali ga poklical. Poudarja tudi, da je sodišče v sodbi znesek njene plače nepravilno ugotovilo, saj se njena plača giblje okoli 155.000,00 SIT in ne 200.000,00 SIT, prav tako pa so nepravilni prihodki tožnika, ki se dejansko gibljejo med 209.000,00 in 254.000,00 SIT. Navaja tudi, da sinu ne nudi razkošja, a se trudi, da mu nudi potrebno, saj se zaveda, da so njegove potrebe višje kot potrebe otrok njegove starosti, ki so zdravi. Pri tem ji pomaga tudi njena družina in partner, vendar to ni njihova dolžnost. Pritožba ni utemeljena. Res je, kar navaja pritožnik v pritožbi, da je bil z novelo ZZZDR iz februarja 2004 (Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Ur. l. RS, št. 16/2004 - ZZZDR-C, v nadaljevanju novela), ki se je začela uporabljati 1.5.2004, spremenjen 123. člen ZZZDR (Ur. l. SRS, št. 15/1976 s spremembami, v nadaljevanju ZZZDR), ki je v drugem odstavku določal, da so starši tudi po polnoletnosti dolžni preživljati otroka, če je zaradi težje telesne ali duševne prizadetosti nesposoben za samostojno življenje in nima zadostnih sredstev za preživljanje, v skladu s svojimi možnostmi in ob pomoči družbene skupnosti. Ta odstavek je bil črtan, 123. člen pa sedaj v prvem odstavku določa, da so starši dolžni preživljati svoje otroke do polnoletnosti, tako da v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi zagotovijo življenjske razmere, potrebne za otrokov razvoj. Določa tudi, da če se otrok redno šola, pa tudi če se redno šola vpisan na izredni študij, so ga starši dolžni preživljati tudi po polnoletnosti, vendar največ do dopolnjenega šestindvajsetega leta starosti. To dejansko pomeni, da je bila z novelo ukinjena dolžnost preživljanja telesno in duševno prizadetih otrok po polnoletnosti. Zakonodajalca je pri spreminjanju določbe vodila želja po izenačitvi položaja staršev otrok z motnjo v telesnem in duševnem razvoju s starši zdravih otrok izhajajoč iz tega, da preživljanje izhaja iz starševstva (54. člen Ustave Republike Slovenije, Ur. l. RS, št. 33/1991-I do 24/2003, v nadaljevanju URS), to pomeni iz razmerja starši - otrok in ne iz roditeljske pravice in mora država za takšnega otroka zagotoviti sredstva neodvisno od morebitnega podaljšanja roditeljske pravice (tako B. Novak v Zupančič K., Novak B., Uvodna pojasnila k Predpisom o zakonski zvezi in družinskih razmerjih s pojasnili, Uradni list RS, Ljubljana 2004, stran 98). Tako je napačno stališče sodišča prve stopnje, da toženčeva dolžnost preživljanja temelji na podaljšanju roditeljske pravice nad tožencem materi. Vendar pa se Višje sodišče strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da v da nem primeru ni mogoče ugoditi tožnikovemu zahtevku na podlagi spremenjene določbe 123. člena ZZZDR in sicer iz drugih materialnopravnih razlogov, ki bodo navedeni v nadaljevanju obrazložitve. Nesporno je, da je bila preživnina za toženca določena s pravnomočno sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani, enota v Trbovljah, opr. št. P 236/87 z dne 12.11.1987 in da je bila nazadnje valorizirana na znesek 45.529,00 SIT. Nesporno je tudi, da je tožnik dosegel polnoletnost 24.2.2004, torej v času, ko je še veljala prejšnja pravna ureditev, ki je za starše polnoletnih otrok z motnjami v telesnem in duševnem razvoju določala dolžnost preživljanja tudi po polnoletnosti. ZZZDR-C v prehodnih določbah ni določil, ali se spremenjeni zakon lahko uporabi tudi za tovrstne primere in se že pravnomočno določena preživninska obveznost naknadno ukine zaradi spremenjene zakonodaje. Ker to vprašanje v ZZZDR-C ni urejeno - gre torej za pravno praznino - je sodišče na podlagi drugega odstavka 3. člena Zakona o sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/1994 s spremembami, v nadaljevanju ZS) o tem odločilo upoštevajoč določbe URS (primerjaj F. Testen, O nekaterih (ustavnopravnih) vprašanjih iz odločb prve stopnje, Pravosodni bilten, št. 1/03, str. 59-60). Ustava Republike Slovenije v 2. členu določa, da je Slovenija pravna država. Ustavno sodišče je s svojimi odločbami na ustavno raven povzdignilo tri bistvene elemente pravne države: načelo varstva zaupanja v pravo, načelo sorazmernosti in načelo jasnosti in določnosti predpisov. Glede varstva zaupanja v pravo velja splošno pravilo, da so zakoni, ki s povratno veljavo zajemajo zaključena dejanska stanja, praviloma nezdružljivi z zapovedjo pravne države (155. člen URS). Prava (retroaktivna) povratna moč predpisa je podana tedaj, kadar zakon naknadno in spreminjajoče posega v določena dejanska stanja, ki v celoti pripadajo preteklosti. Poleg pravega pa poznamo tudi t. i. nepravo povratno delovanje zakona, ki sega na sedanja zatečena, toda še ne zaključena stvarna in pravna stanja in pravna razmerja, ki učinkujejo v prihodnosti in zaradi tega istočasno tudi zatečene pravne položaje naknadno razvrednoti. Pri nepravi povratni moči gre za zakon, ki ureja konkretni dejanski stan, ki je sicer nastal že pred objavo tega zakona, ni pa še bil v celoti zaključen. (primerjaj L. Šturm in ostali, Komentar URS, Fakulteta za podiplomske in državne študije, Ljubljana 2002, str. 1040 in 57). Neprava retroaktivnost za razliko od prave načeloma ni prepovedana, razen če gre za nedopusten poseg v načelo varstva zaupanja v pravo (2. člen URS). To načelo posamezniku zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, torej brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in legitimnem javnem interesu (tako L. Šturm in ostali, op.cit., str. 57). Tehtati je treba na eni strani zaupanje posameznika v trajnost obstoječega položaja in na drugi strani ustavno varovane dobrine, ki jih varuje spremenjena pravna ureditev. Pri celostnem tehtanju med težo posega in med težo nujnosti razlogov, ki poseg upravičujejo, je treba spoštovati splošno načelo sorazmernosti kot izvedbeno načelo pravne države, ki zahteva, da se preizkusi, ali so izbrana sredstva za dosego cilja primerna, tj. smiselna (razumna), uporabna in možna in ali kot taka pridejo v poštev, ali so v poštev prihajajoča sredstva za dosego cilja potrebna oz. nujna, ali izbrana sredstva niso zunaj razumnega razmerja do družbene ali politične vrednosti cilja oz. ali je bilo vzpostavljeno proporcionalno sorazmerje med prizadetostjo ustavne pravice posameznika, ki jo povzroči uporaba sredstva, in med ustrezno koristjo, ki jo pridobimo z uporabo sredstva za varstvo pravic drugih in na ta način v prid skupnosti (tako L. Šturm in ostali, op.cit., str. 56). Kolikor bolj so naslovniki prizadeti v svoji pravici, toliko močnejši morajo biti interesi varovanja pravic drugih in v tem okviru javne koristi, katerih uresničevanje naj zagotovi zakonska ureditev. Toženčeva pravica do preživljanja s strani tožnika je bila tožencu individualizirana in priznana s posamičnim pravnim aktom - zgoraj navedeno sodno odločbo. Gre torej za pridobljeno pravico (iura quaesita - glej M. Pavčnik, Teorija prava, Cankarjeva založba, Ljubljana 1997, str. 173 in 174). Toženec je zato utemeljeno zaupal v trajnost obstoječega položaja. Ustava RS kot rečeno v 2. členu tožencu zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, torej brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in legitimnem javnem interesu. Višje sodišče je zato ocenjevalo, ali je izenačitev staršev, ki imajo polnoletne otroke s telesnimi in duševnimi motnjami v razvoju s starši zdravih otrok tak prevladujoč in legitimen javni interes, in ima prednost pred varstvom zaupanja v pravo kot elementom pravne države. Višje sodišče ocenjuje, da je treba upoštevati, da je toženec oseba z motnjami v razvoju, da je nad njim podaljšana roditeljska pravica materi, da toženec ni v zavodski oskrbi in da država takšnim osebam ob ukinitvi dolžnosti preživljanja s strani staršev ni zagotovila nadomestnih sredstev socialne pomoči (invalidnino in dodatek za pomoč in postrežbo so osebe z motnjo v razvoju prejemali tudi že pred spremembo določbe 123. člena ZZZDR), s katerimi bi v celoti krila njihove potrebe. Zato ima v tem konkretnem primeru varstvo zaupanja toženca v pridobljene pravice prednost pred uveljavitvijo načela socialne države napram njegovim staršem. Tako je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da niso izpolnjeni pogoji za ukinitev preživninske obveznosti toženca na podlagi novelirane določbe 132. člena ZZZDR, da pa so izpolnjeni pogoji za spremembo odločbe o preživninski obveznosti toženca zaradi spremenjenih razmer. Tožnik v pritožbi izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je sodišče prve stopnje na strani toženca ugotovilo previsoke potrebe, ki jih zakonita zastopnica toženca tudi ni izkazala z ustreznimi računi. Sodišče prve stopnje je toženčeve potrebe ugotovilo na podlagi izpovedi strank in predloženega seznama stroškov toženčeve matere, posameznim postavkam v predloženem seznamu pa tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni oporekal. Izvedene dokaze je sodišče prve stopnje tudi kritično ocenilo, upoštevalo je splošno znana dejstva o povprečnih stroških odrasle osebe za hrano, obutev in obleko, upoštevalo je, da ima toženec tudi večje potrebe, ker ima motnje v telesnem in duševnem razvoju. Mati je namreč zatrjevala, da znašajo toženčeve potrebe 200.000,00 SIT, sodišče prve stopnje pa je ocenilo, da znašajo toženčeve potrebe 150.000,00 SIT mesečno. S takšno oceno, se upoštevajoč izvedene dokaze strinja tudi višje sodišče. Tožnik v pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženčevi mesečni prihodki znašajo 85.511,00 SIT (51,871,00 SIT invalidnine in 33.640,00 SIT dodatka za pomoč in postrežbo), da pa toženec prejema višji znesek - mesečno 87.490,00 SIT. Razlika pri oceni toženčevih potreb, na katero opozarja tožnik v pritožbi, po oceni višjega sodišča ne predstavlja odločilnega dejstva, ki bi lahko vplivalo na odločitev o preživninski obveznosti tožnika. Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju toženčevih potreb upoštevalo tudi stroške toženčeve matere in ostalih članov njene družine. Sodišče prve stopnje je te stroške upoštevalo pri ocenjevanju preživninskih zmožnosti toženčeve matere, saj te poleg zmožnosti tožnika vplivajo na porazdelitev preživninske obveznosti med njima. Višje sodišče tako ocenjuje, da je ob ugotovitvi, da potrebe toženca znašajo 150.000,00 SIT mesečno, da je približno 90.000,00 SIT njegovih potreb pokritih z invalidnino in dodatkom za pomoč in postrežbo, da je na materi toženca veliko breme neposredne skrbi za toženca, ob upoštevanju zmožnosti obeh staršev, pravilna odločitev, da starša toženca krijeta vsak polovico nepokritih potreb toženca, tako, da preživninska obveznost toženca od 1.11.2004 znaša 30.000,00 SIT mesečno. Višje sodišče je tako ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi tožnik izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.