Jedro

V primeru izročitve nevarnega delovnega stroja tretji osebi, se objektivna odgovornost z imetnika prenese na tistega, ki mu je imetnik zaupal stvar v uporabo, ali je sicer dolžan stvar nadzorovati, ni pa pri imetniku na delu. Za prenos objektivne odgovornosti ne zadostuje gola izročitev nevarne stvari v uporabo. Pomembna je vsebina pravnega razmerja med prvotnim imetnikom in prevzemnikom; do prenosa odgovornosti za škodo, ki izvira iz nevarne dejavnosti pride, ko tretji prevzame stvar z namenom samostojne oprave določenega posla in v celoti tudi prevzame nadzor nad nevarno stvarjo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana vmesna sodba.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je presodilo, da sta toženi stranki odškodninsko odgovorni tožniku za škodo, ki mu je nastala zaradi poškodb v delovni nesreči dne 29. 1. 2008, pri čemer je prvotožena stranka odgovorna (le) do višine valorizirane zavarovalne vsote.

2. Pritožujeta se obe toženki, uveljavljata vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagata, da višje sodišče spremeni prvostopenjsko sodbo tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Prvotožena stranka sodišču očita, da je povsem spregledalo, da tožnik z drugotoženo stranko ni bil v delovnem razmerju ali v kakršnem koli drugem pogodbenem razmerju in da od nje za svoje delo ni nikoli prejel nobenega plačila. V razmerju je bil izključno s poslovnim subjektom H. G. Slednji bi moral kot uporabnik stroja poskrbeti za varno delo na njem in tožnikovo usposabljanje za delo. H. G. je bil na podlagi najemne pogodbe dejanski imetnik stroja. Sodišče je na podlagi splošne izpovedbe prič, ki imajo interes, da v pravdi zmaga tožnik, zaključilo, da ni prišlo do prehoda objektivne odgovornosti na H. G. s.p. Kdo je plačeval stroške vzdrževanja, ni relevantno, ker je vzrok nesreče v tem, da tožnik ni upošteval varnostnih ukrepov ter navodil za varno delo. Če tožnik navodil ni razumel, je to razlog na strani H. G. s.p., ki je najel tožnika in se tudi sporazumel z drugotoženo stranko, da bo varnost delavcev, ki so v pogodbenem razmerju z njim, v njegovi domeni. Drugotožena stranka ni imela nikakršnih pravic in obveznosti v zvezi z organizacijo delovnega procesa ali nadzorom delavcev izvajalca. Nelogičen je zato zaključek, da je za škodo krivdno odgovorna drugotožena stranka. Sodelovanje vodij drugotožene stranke z izmenovodji H. G. je treba šteti kot naročilo storitev po sklenjeni pogodbi o opravljanju storitev, ki jo je samostojno opravljal H. G. s.p., kar izhaja iz listinskih dokazov in zaslišanja priče N. S. Zato bi moralo sodišče tožbeni zahtevek zavrniti. Če pa je menilo drugače, bi moralo zaradi popolne ugotovitve dejanskega stanja ugoditi dodatnim predlogom drugotožene stranke. Sicer pa je za nezgodo odgovoren tožnik sam, ker je kljub temu, da je vedel, da ima stroj v predelu, v katerega je segal z roko, ostra rezila, segel v njegovo nevarno območje.

4. Drugotožena stranka v obširni pritožbi meni, da je sodišče zmotno uporabilo zlasti določbo 152. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ko je celotno sodbo zgradilo na okoliščinah, ki naj bi bile domnevno podane kot splošna in dalj časa trajajoča razmerja med H. G. s.p. in drugotoženo stranko ter zanemarilo oz. štelo za malo pomembno dogajanje glede konkretne nevarne stvari – skobelnega stroja, v konkretnem času – noči, ko je utrpel telesno poškodbo. Konkretnemu dogodku ter razmerjih glede konkretnega stroja v konkretni noči prvostopenjsko sodišče ni posvetilo niti toliko pozornosti, da bi o njem opravilo dokazni postopek v celoti. Ni zaslišalo H. A., za katerega se je šele ob zaslišanju priče S. na obravnavi 14. 4. 2014 izkazalo, da je bil prisoten ob dogodku. Obrazložila je, zakaj so zaslišanje predlagali šele z vlogo 25. 4. 2014. Sodišče bi moralo na novo odpreti obravnavo in na njej zaslišati H. A. ter tudi M. M., M. M. in S. M. Preveč togo je uporabilo pravila o prekluziji. Zaslišanje priče je lahko predlagala šele, ko je pridobila njen naslov. Tudi če bi predlog za zaslišanje podala takoj na naroku 14. 4. 2014, bi sodišče moralo preložiti narok in bi bilo, kar se tiče pospešitve in ekonomičnosti postopka, situacija enaka. Sodišče je zmotno uporabilo določbe 286. člena ZPP, storilo pa tudi bistveno kršitev pravil postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sklicuje se na sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 614/2009, II Ips 138/2010, II Ips 270/2009 in III Ips 25/2013. Stališče, da bi morala predlaganje dokaza začeti z nepopolnim predlogom že na obravnavi 14. 4. 2014, je presenetljivo, in bi ga moralo sodišče predočiti na obravnavi. Pravila o prekluziji so bila uporabljena nedopustno togo tudi v zvezi z dokaznimi predlogi za zaslišanje priče M., M. in M. Drugotožena stranka ni bila dolžna pričakovati, da bosta priči S. in G. podali neresnične izpovedi, da naj bi navedeni delavci dajali konkretna navodila za delo delavcem G. Ker bi sodišče itak moralo razpisati narok za zaslišanje A., ne bi prišlo do zavlačevanja reševanja spora, če bi zaslišalo še M., M. in M. Zmotno je uporabljeno materialno pravo. Ključni elementi razlage in uporabe določbe 152. člena OZ so razvidni iz sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 349/2007. Sodišče bi se moralo osredočiti na dogajanje prav v noči nastanka nezgode, na nadzor nad strojem in delom na njem točno takrat in tam. Delavcev drugotožene stranke v nočni izmeni tam sploh ni bilo, drugotožena stranka v kritični noči ni imela popolnoma ničesar z odrejanjem konkretnega dela tožniku in tudi nič z njegovim usposabljanjem za delo ali nadzorovanjem njegovega dela. Na zadevnem stroju so 24 ur dnevno delovali izključno le delavci H. G. Izpodbija dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, da priča P. ni verodostojna. Sprejelo pa je izpoved evidentno nezanesljive priče G. Sodišče je iz izpovedi prič tendeciozno izbralo le tisto, kar je bilo njegovi, očitno že v naprej zavzeti tezi o odgovornosti drugotoženke v prid, zanemarilo pa celo vrsto izpovedi, ki takšno odgovornost zanikajo. Vprašanja sodišča so bila sugestivna in kapciozna, prekinjalo je izpovedi prič, ko so začeli izpovedovati v smer, ki bi nasprotovala vnaprej zavzetim stališčem sodišča. S tem v zvezi izpostavlja na osnovi izpovedi L. sprejeti zaključek, da naj bi M. razporejal delavce, in zaključek, po katerem naj bi celotna PE M. in vsi stroji v njej bili skupno delovišče drugotoženke in G. Za razjasnitev dejstev bi bilo poleg zaslišanja A. potrebno ponoviti pretežni del zaslišanj. Skobelni stroj in delo na njem nikakor ni bil kakor koli skupen. Sodišče ignorira pogodbo o G. najemu stroja za 24 ur dnevno za čas več let. Kontrola kvalitete izdelkov ne more biti usodno pomembna, saj je iz dokaznega postopka jasno, da je drugotoženka kontrolirala le končni rezultat celotne linije, ne pa vmesne produkte konkretnega stroja. To, da sodišče drugotoženo stranko bremeni, ker domnevno nihče tožniku ni pokazal, kako se skobelni stroj vklopi in izklopi, z resničnim in v tem postopku ugotovljenim razmerjem dolžnosti drugotoženke in H. G. nima prav nikakršne zveze. Isto velja za zaključek, da naj bi tožnikovo usposabljanje glede varstva pri delu obsegalo le teoretični del. Sodba vsebuje povsem enostransko obrazložitev zgolj o razlogih, ki gredo v prid sprejete odločitve, celoten zelo širok sklop tistega, kar bi sodišče moralo voditi v nasprotno smer, pa izpusti. Sodba je obremenjena z bistveno kršitvijo postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

5. Tožnik je na pritožbi odgovoril. Višjemu sodišču predlaga, da ju kot neutemeljeni zavrne, saj je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna, podprta z dokazi in temeljito obrazložena.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

Glede očitanih procesnih kršitev:

7. Sodišče prve stopnje je v točki 7 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da zaslišanj prič H. A., M. M., M. M. in S. M. ni izvedlo, ker je drugotožena stranka predloge za njihovo zaslišanje podala po zaključenem prvem naroku za glavno obravnavo in ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku (4. odstavek 286. člena ZPP). Na straneh 22 in 23 izpodbijane sodbe (v točki 9) pa je pojasnilo, zakaj ni mogoče šteti, da drugotožena stranka dokaznih predlogov po prvem naroku ni podala brez svoje krivde. Tako iz celotne obrazložitve v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov ne izhaja, kar trdi pritožba drugotožene stranke, da ji sodišče očita le, da ni predlagala zaslišanja na naroku 14. 4. 2014. 8. Pravila o prekluziji je treba razlagati v skladu z njihovim namenom in glede na okoliščine konkretnega primera(1). To je prvo sodišče storilo. Ravnalo je skladno z merili, ki jih je izoblikovala sodna praksa (vključno z odločbami, na katere se sklicuje drugotožena stranka) in teorija. Pritožba ima prav, da je glavni namen 286. člena ZPP udejaniti načelo pospešitve in ekonomičnosti postopka. Vendar pa je pospešitev in koncentracijo postopka mogoče zagotoviti le ob skrbnem ravnanju tako sodišča kot strank postopka. Zato je v modernih ureditvah pravdnih postopkov uveljavljena obveznost strank, da prispevajo h koncentraciji in pospešitvi postopka. Temu cilju so namenjene prekluzije. Taka ureditev od strank pod grožnjo sankcij zahteva, da se predvsem same skrbno in v ustreznem času pripravijo na pravdo(2). Ob pravilni uporabi določb 286. člena ZPP se v konkretnem postopku najde pravo ravnovesje med zagotovitvijo koncentracije in pospešitve postopka na eni strani ter težnjo po zagotavljanju materialno pravno pravilne sodbe na drugi.

9. Tožeča stranka je že v prvi pripravljalni vlogi z dne 10. 5. 2012 navajala, da so se na skupnem delovišču nahajali delavci drugotožene stranke in delavci izvajalca ter da so njihovo delo organizirali pooblaščeni vodje del, posebej je omenila M. M. (list. št. 38 spisa). Zato ni najti upravičenega razloga, da tožena stranka ni že pred prvim narokom ali najkasneje na njem predlagala zaslišanje vsaj M. M. Zaslišanje prič M. in M. pa bi morala predlagati takoj na naroku 14. 4. 2014, ko sta bila poimensko navedena. Če bi tožena stranka ravnala tako, bi sodišče M. M. vabilo že na narok 14. 4. 2014, tako kot je druge predlagane priče. Zaradi zaslišanja prič, ki so bile prvič poimensko omenjene na tem naroku, pa bi določilo nov narok za glavno obravnavo. Tudi H. A. bi vabilo na novo razpisani narok, saj bi, če bi bilo predlagano njegovo zaslišanje, stranki, ki bi zaslišanje predlagala, naložilo, naj v določenem roku sporoči naslov. Glede navedb drugotožene stranke, da je zaslišanje A. nujno potrebno, ker je bil edini prisoten pri dogodku, je treba še dodati, da dogodek sam niti ni sporen. Sporno je, če kdo za njegove posledice odškodninsko odgovarja in kdo.

10. Ker ni bilo dokaznih predlogov, za katere bi sodišče menilo, da bi jih bilo potrebno izvesti v zvezi s presojo glede temelja zahtevka(3), je razglasilo, da je stvar zrela za razsojo glede temelja zahtevka in bo izdalo vmesno sodbo. Najkasneje takrat bi morala tožena stranka predlagati zaslišanje vseh prič in zaprositi sodišče, naj ji dodeli rok, da bo sporočila naslov priče A. Drugotožena stranka pa tudi po objavi, da bo izdana vmesna sodba, kljub kvalificiranemu zastopanju po odvetniku, ni odreagirala. Zaslišanje vseh prič, za katere je izvedela najkasneje 14. 4. 2014(4), je predlagala šele 25. 4. 2014. To je po tem, ko je sodišče že zaključilo glavno obravnavo glede temelja zahtevka. Peti odstavek 286. člena govori o vlogah med glavno obravnavo, ne pa po njej. Ne gre za izjalovljen dokaz, kot meni drugotožena stranka, temveč primer nepravočasnega seznanjenja z zadevo (priča M.) ter nepravočasnega odzivanja na potek dogodkov na obravnavi. Tožena stranka je šele po večdnevnem razmisleku predlagala to, kar bi lahko že na naroku 14. 4. 2014. Dejstvo, da ni vedela za naslov A., je ne opravičuje. Če bi njegovo zaslišanje predlagala, bi sodišče razpisalo narok, ne pa zaključilo obravnavo glede razsoje po temelju. To pomeni, da je sodišče pisalo vmesno sodbo. Ponovno obravnavanje zadeve v taki fazi vsekakor zavleče postopek in ni v skladu z načelom pospešitve in ekonomičnosti postopka. Gre za podobno situacijo, kot če bi stranka šele v pritožbi predlagala zaslišanje prič, za katere se je vedelo že tekom obravnave na prvi stopnji. Šlo bi za nedopustne pritožbene novote (337. člen ZPP).

11. Ni naloga sodišča, da stranko vzpodbuja naj predlaga zaslišanje oseb, ki se omenjajo v listinah in na zaslišanjih in bi morebiti lahko izpovedale v korist ene ali druge stranke. S tem bi sodišče kršilo razpravno načelo, vzbudil pa bi se tudi dvom v njegovo nepristranskost. Zato so očitki drugotožene stranke o nekorektnem sojenju in sodbi presenečenja zmotni.

12. Sodišče prve stopnje je torej pravilno uporabilo določbe 286. člena ZPP in drugotoženi stranki ni v nasprotju z zakonom odvzelo možnost dokazovanja. Očitane absolutne bistvene kršitve določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP tako ni zagrešilo.

13. Sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih (več o njih v nadaljevanju). Če ti niso taki, kot bi želela tožena stranka, to ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. ali 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Slednja je podana, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov, ne pa če vsebino teh dokumentov sodišče dokazno tolmači (5). Take protispisnosti pa pritožba ne konkretizira. Razloge o odločilnih dejstvih sodba ima, v njih ni zaslediti notranjih protislovij, prav tako ne protislovij med izrekom, torej odločitvijo samo, in razlogi zanjo. Ker je sodbo objektivno mogoče preizkusiti, ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Glede očitkov pritožb o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja:

14. Sodišče prve stopnje je v okviru podane trditvene in dokazne podlage pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Naredilo je 8. členu ZPP skladno, to je celostno dokazno oceno, ki je pritožbi ne omajeta. Ni res, da sodišče ni upoštevalo sklenjene najemne pogodbe z dne 31. 7. 2007 med drugotoženo stranko in G. Pravilno jo je dokazno ocenilo, upoštevajoč ostale izvedene dokaze. Tudi priče P. ni „kar generalno štelo za neverodostojno“, ker je zaposlen pri drugotoženi stranki. Obrazložilo je (gl. str. 18 in 19 sodbe), da njegovi izpovedbi o povsem ločenih delovnih prostorih ne more slediti, saj je v nasprotju z izpovedbami prič J. L., H. G. in N. S., pa tudi poročilo Inšpektorata RS za delo ne potrjuje njegove izpovedbe.

15. Sodišče ni „izbiralo“ le tisto, kar je drugotoženi stranki v škodo. Kaj v izpovedbah prič je sodišče zanemarilo, pritožba ne konkretizira. Prav tako ne vprašanj sodišča, ki naj bi bila izrazito sugestivna in kapciozna. Pritožbeno sodišče takih vprašanj s strani prvega sodišča ni zasledilo. Iz zapisnikov tudi ne izhaja, da bi sodišče neupravičeno prekinjalo zaslišanja in ni ignoriralo delov izpovedb, pač pa na podlagi pravilne dokazne ocene naredilo zaključke o dokazanih dejstvih.

O pravilnosti uporabe materialnega prava:

16. Glede na ugotovljena dejstva o stroju in okoliščinah nesreče materialnopravno pravilnega zaključka, da se je tožnik poškodoval pri delu z nevarnim delovnim strojem (skobelnik) in da je dejavnost, pri kateri se uporabljajo takšni stroji, nevarna, pritožbi ne izpodbijata. Tudi zaključka, da se toženki zaradi pomanjkanja trditvene podlage glede ekskupacijskega razloga iz 2. odstavka 163. člena OZ, nista uspeli razbremeniti, pritožbi ne izpodbijata.

17. Za škodo, ki nastane pri delu z nevarnim strojem, objektivno odgovarja tisti, ki se ukvarja z dejavnostjo, kateri služi tak stroj(6) (150. člen OZ). Kdo je obratovalec, je odvisno od odgovora na vprašanje, v čigavem interesu se konkretna nevarna dejavnost opravlja. Zato ni pomembno, čigava je nevarna stvar, če je bila ta razlog, da je bilo obratovanje nevarno(7). V primeru izročitve nevarnega delovnega stroja tretji osebi, se objektivna odgovornost z imetnika prenese na tistega, ki mu je imetnik zaupal stvar v uporabo, ali je sicer dolžan stvar nadzorovati, ni pa pri imetniku na delu (1. odstavek 152. člena OZ). Za prenos objektivne odgovornosti ne zadostuje gola izročitev nevarne stvari v uporabo(8). Pomembna je vsebina pravnega razmerja med prvotnim imetnikom in prevzemnikom; do prenosa odgovornosti za škodo, ki izvira iz nevarne dejavnosti pride, ko tretji prevzame stvar z namenom samostojne oprave določenega posla in v celoti tudi prevzame nadzor nad nevarno stvarjo (9). Materialnopravno zmotno je stališče pritožbe druge tožene stranke, da je potrebno presojati le dogajanja in razmerja v noči, ko je prišlo do poškodbe. Treba je upoštevati vse okoliščine konkretnega primera in to je prvo sodišče storilo. Treba je presojati vsebino razmerja med naročnikom in izvajalcem del, kar se lahko stori le ob celoviti obravnavi.

18. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku prvostopenjskega sodišča, da objektivno odgovarja tožniku (tudi) drugotožena stranka. Tak zaključek je sodišče sprejelo, ker je ugotovilo: da je drugotožena stranka še tudi po tem, ko je s H. G. sklenila najemno pogodbo, katere predmet je bil tudi stroj, pri delu s katerim se je poškodoval tožnik, še vedno opravljala vse dolžnosti v zvezi z vzdrževanjem stroja, saj ga je servisirala, financirala morebitna popravila, naročala varnostni preglede stroja; da je oceno tveganja za delovno mesto glavni delavec v finali, na katerem je delal tožnik, ko se je poškodoval, pripravila druga toženka; da se je stroj nahajal v poslovnih prostorih druge toženke, ki so bili skupno delovišče; da je bilo delo na tem stroju sestavni del delovnega procesa, ki sta ga izvajala H. G. s svojimi delavci in kooperanti ter drugotožena stranka, saj je šef drugotožene stranke M. M. napisal razpored dela tudi za „G. delavce“ in navedel kaj je treba narediti, vsakodnevno je sodeloval z delovodji G. in odredil kaj in koliko je treba narediti in na katerih strojih; da je kakovost izvajanja del nadzirala drugotožena stranka; da je bil končni izdelek rezultat dela delavcev H. G. in delavcev drugotoženke, šlo je za skupen delovni proces katerega rezultat je bil proizvod, s katerim je razpolagala druga toženka.

19. Navedena dejstva utemeljujejo pravni zaključek, da sta dejavnost, pri kateri se je tožnik poškodoval, opravljala tako drugotožena stranka kot H. G. s.p. in njegovi kooperanti, pri čemer je nosilec dejavnosti drugotožena stranka, za katero se je v njenih prostorih izvajalo delo, katerega rezultat je bil izdelek, ki ga je tržila drugotožena stranka. Zato odgovarja tožniku z nastalo škodo po načelu vzročnosti. Posledično je do višine zavarovane vsote zanjo odgovorna prvotožena stranka.

20. Na ostale pritožbene navedbe višje sodišče ne bo odgovarjalo, saj se nanašajo na ugotovitve in zaključke prvostopenjskega sodišča v zvezi s krivdno odgovornostjo drugotožene stranke. Ker drugotožena stranka odgovarja tožniku po načelu vzročnosti, namreč te ugotovitve in zaključki prvostopenjskega sodišča niso relevantni.

21. V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani. Materialno pravo je v izpodbijani sodbi pravilno uporabljeno, pa tudi nobene uradoma upoštevne procesne kršitve iz 2. odstavka 350. člena ZPP prvo sodišče ni zagrešilo, zato je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano vmesno sodbo (353. člen ZPP).

22. Izrek o stroških pritožbenega postopka ima podlago v 164. členu ZPP.

(1) Gl. sodbo VS RS II Ips 138/2010, na katero se sklicuje drugotožena stranka v pritožbi.

(2) Gl. komentar dr. A. Galiča k 286. členu v Pravdni postopek, zakon s komentarjem spremenjenih členov, 4. knjiga, izdala Uradni list, GV Založba leta 2010 v Ljubljani, stran 224 in naslednje.

(3) Dokazni predlog tožeče stranke za postavitev izvedenca za varnost pri delu je zavrnilo kot nepotrebnega.

(4) Ob res skrbni pripravi bi morda lahko za priče izvedela tudi prej, gre za njene zaposlene.

(5) Prim. npr. odločbe VS RS II Ips 194/2005, II Ips 312/2005, II Ips 707/2004, II Ips 722/2005, II Ips 602/2003 in druge.

(6) Prim. sodbo VS RS II Ips 634/2004. (7) Gl. komentar dr. D. Jadek Pensa k 150. členu v Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, izdala GV Založba leta 2003 v Ljubljani.

(8) Gl. komentar dr. D. Jadek Pensa k 152. členu v predhodni opombi v navedenem delu.

(9) Gl. sodbo VS RS II Ips 90/2010, II Ips 93/2005, sklep II Ips 199/2007, sodba II Ips 659/2007.