Jedro

Ob dejanski ugotovitvi, da delovni proces na stroju ni prešel v sfero prevzemnika, pač pa je bil sestavni del skupnega delovnega procesa, katerega so vsakodnevno usmerjali, nadzirali in odrejali delavci druge toženke na skupnem delovišču, je materialnopravno pravilna odločitev, da do prenosa odgovornosti za škodo, ki izvira iz nevarne dejavnosti, ni prišlo, saj prevzemnik ob opravljanju dejavnosti ni v celoti prevzel tudi nadzora nad nevarno stvarjo.

Kljub temu, da glavni je namen pravil o prekluziji udejanjanje načela koncentracije in pospešitve postopka, to ne pomeni, da stranka lahko časovno neomejeno navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze, kadar to ne pomeni podaljšanja postopka oziroma kadar to ne bi zavleklo reševanja spora.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da sta toženki odškodninsko odgovorni tožniku za škodo, ki mu je nastala zaradi poškodb v delovni nesreči dne 29. 1. 2008, pri čemer je prva toženka odgovorna (le) do višine valorizirane zavarovalne vsote.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženk zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, sta obe toženki pravočasno vložili revizijo.

4. Prva toženka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Trdi, da je pritožbeno sodišče nepravilno štelo, da toženki nista izpodbijali zaključka sodišča prve stopnje o neobstoju ekskulpacijskega razloga. Pritožbene navedbe, da je vzrok nesreče v tem, da tožnik ni upošteval varnostnih ukrepov in navodil za varno delo in da je bila skrb za varnost pri delu v domeni njegovega delodajalca B., d. o. o., in A. A., s. p., pomenijo uresničitev ekskulpacijskega razloga iz drugega odstavka 153. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ker višje sodišče nanje ni odgovorilo, je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Zaključek, da je druga toženka odgovorna za tožnikovo nezgodo, je materialnopravno napačen. Tožnik je bil izključno v razmerju z A., ki bi moral na podlagi sklenjenih pogodb poskrbeti za varno delo na stroju in tožnikovo usposabljanje. Tožnik niti formalno niti dejansko ni bil v razmerju z drugo toženko. Iz najemne pogodbe izhaja, da je za varno delo na tem stroju zadolžen A., do česar se sodišče ni opredelilo, ampak je v nasprotju s tem zaključilo, da ni prišlo do prehoda objektivne odgovornosti nanj. Druga toženka je na podlagi najemne pogodbe stroj izročila A. in s tem je imetništvo prešlo nanj. Dejstvo, kdo je poravnaval stroške vzdrževanja, ni relevantno. Za ravnanje v nasprotju z navodili je odgovoren tožnik sam, za izvedbo ukrepov varstva pa A. Dogovorjeno je bilo, da naročnik (druga toženka) z izjemo pravic in obveznosti na skupnem delovišču nima nikakršnih pravic in obveznosti v zvezi z organizacijo delovnega procesa ali nadzorom delavcev izvajalca. Povsem nelogičen je zaključek sodišč, da bi morala druga toženka poleg A. zagotoviti varnost in zdravje tožnika oziroma ga usposobiti za delo na stroju, ki je bil dan v najem A. Sodišče se nepravilno sklicuje na izpovedbe prič, da so vodje druge toženke sodelovali z izmenovodji A. To sodelovanje je treba šteti kot naročilo storitev po sklenjeni pogodbi o opravljanju storitev. Če je sodišče menilo drugače, pa bi moralo ugoditi dodatnim dokaznim predlogom druge toženke. Predlaga, da Vrhovno sodišče sodbi druge in prve stopnje razveljavi oziroma spremeni in tožbeni zahtevek zavrne.

5. Druga toženka v reviziji uveljavlja revizijska razloga iz 1. točke prvega odstavka 370. člena v zvezi z 8., 14. in 15. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in iz 3. točke prvega odstavka 370. člena ZPP. Navaja, da je kontrolo dela tožnika na stroju v času nezgode izvajal njen pogodbeni partner A. Do nezgode je prišlo v nočnem času, ko ni bilo prisotnega nobenega delavca druge toženke. A. je s svojimi delavci v obratu opravljal obsežna dela kontinuirano več let s povsem samostojno organizacijo dela in svojimi „vodji izmen“. Konkretni stroj je bil skupaj s celo vrsto strojev v okviru iste proizvodne linije v 24-urnem najemu A. in v nobenem trenutku ni bil v uporabi druge toženke. „Protispisen“ je argument sodišča druge stopnje, ki se glasi: „Materialnopravno zmotno je stališče pritožbe druge tožene stranke, da je potrebno presojati le dogajanja in razmerja v noči, ko je prišlo do poškodbe.“ Tega ni trdila, neutemeljen pa je tudi zapis, da „dogodek sam niti ni sporen.“ Sodišči napačno upoštevata izključno le neke splošne okoliščine več let trajajočega poslovnega razmerja, okoliščine v konkretnem času in prostoru ter glede konkretne nevarne stvari pa zanemarita. Relevanten je konkretni čas in tudi kraj škodnega dogodka, neka širša in dalj časa trajajoča razmerja med imetnikom in dejanskim uporabnikom stvari pa so obrobnega pomena. Tudi če je kratkotrajna, je takšna situacija lahko podlaga za oprostitev odgovornosti po prvem odstavku 152. člena OZ. Do teh argumentov se izpodbijana sodba ne opredeljuje, pač pa brez obrazložitve zakaj izhaja iz domnevno edino relevantnih splošnih okoliščin dolgoletnega razmerja med drugo toženko in A. Kar sodišče v 18. točki obrazložitve navede kot neke splošne okoliščine, je ali nepomembno ali drugotnega pomena ali pa sporno in ne ugotovljeno do potrebne dokazne stopnje. Del teh zaključkov je tudi evidentno napačna presoja in razlaga dejanskih okoliščin. Drugotoženkin nadzor kvalitete končnih izdelkov delovnega procesa delavcev A. se nanaša le na končni proizvod celotne linije in ne na rezultat dela na konkretnem skobeljnem stroju, ki je bil v proizvodni liniji bolj na začetku in so mu sledile nadaljnje faze prav tako v izključni domeni A. „Skupen delovni proces“ na konkretnem skobeljnem stroju nikakor ni bil skupen. Zaključke o odrejanju dela vodilnega delavca druge toženke sta sodišči nekritično sprejeli na podlagi pričevanja prič, ki bodisi o dogajanju nič ne vedo bodisi so zainteresirane za uspeh tožnika v pravdi. Najmanj kar je, bi moralo sodišče zaslišati še C., kar pa je izostalo zaradi napačne uporabe določb o prekluziji, kar predstavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta priča in njena vloga je bila drugi toženki neznana do zaslišanja tožnika in priče D., ko se je izkazalo, da je bil tedaj vodja izmene C. C. Njegovega zaslišanja druga toženka ni predlagala, ker na obravnavi še niso bili znani njegovo ime, priimek in naslov. Takoj, ko je naslov priče pridobila, je predlagala ponovno odprtje obravnave. Sodišče prve stopnje tega ni storilo z obrazložitvijo, da bi morala druga toženka že na naroku podati nepopoln dokazni predlog, ki bi ga nato v danem roku dopolnila. Tudi v tem primeru bi bil narok preložen. Namen pravil o prekluziji je izključno udejanjanje načela hitrosti in ekonomičnosti postopka. Ravnanje tožene stranke, ki je zaslišanje priče predlagala kasneje s popolnimi podatki, bi imelo enake rezultate, kot če bi predlagala zaslišanje te priče (brez naslova) že na naroku. S stališča hitrosti in ekonomičnosti postopka ni nobene razlike. Pravila o prekluziji je sodišče tako uporabilo kot „samo sebi zadostna“ pravila. Edina razlika med tistim, kar terja sodišče, in tistim, kar je druga toženka naredila, je, da bi se moralo tisto, kar je bilo narejeno v eni fazi, narediti v dveh, kar je že na prvi pogled nesmiselno. Sodišče druge stopnje je zapisalo, da iz obrazložitve sodbe prve stopnje ne izhaja, da se ji očita le, da ni predlagala zaslišanj na naroku 14. 4. 2014. Torej se ji očita, da bi morala dati dokazne predloge že do zaključka prvega naroka, za pričo C. C. pa se do naslednjega naroka sploh ni vedelo. Sodba sodišča druge stopnje je obremenjena s procesno kršitvijo iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj daje nekakšno „združeno“ obrazložitev glede štirih dne 25. 4. 2014 predlaganih prič, čeprav gre za dve različni situaciji. Ni jasno, od kod sodišču druge stopnje stališče glede pisanja vmesne sodbe. Razlogi za ponovno odprtje zaključene pravde iz 292. člena ZPP so ali pa niso podani, neodvisno od tega kdaj - „med posvetovanjem in glasovanjem“ ali med pisanjem sodbe - jih sodišče ugotovi. Z odločbo III Ips 25/2013 je Vrhovno sodišče „omehčalo“ splošna pravila o prekluziji in ne le ozko interpretirani segment iz petega odstavka 286.a člena ZPP, kot je zapisalo višje sodišče. Splošna pravila o prekluziji pa niso le pravila prvostopnega postopka do izdaje sklepa o zaključku glavne obravnave, pač pa pravila, ki urejajo pravice in dolžnosti strank še tudi kasneje (prvi odstavek 337. člena ZPP). Če ta pravila veljajo celo za pritožbeni postopek, so po načelu a maiori ad minus relevantna tudi v času pred tem (med zaključkom glavne obravnave in izdajo sodbe prve stopnje). Sodišče druge stopnje je spregledalo poanto citirane odločbe Vrhovnega sodišča, da se uporabo pravil o prekluziji omejuje le na situacije, ko bi tisto, kar stranka ni pravočasno opravila, „zavleklo spor“. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi ugodi in sodbo prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

6. Reviziji sta bili po 375. členu ZPP vročeni tožeči stranki. Tožeča stranka je v odgovoru na reviziji predlagala, da ju Vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeni.

7. Reviziji nista utemeljeni.

8. Dejansko stanje, kot ga je v zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje in katerega pravilnost je v pritožbenem postopku potrdilo sodišče druge stopnje, je naslednje: Tožnik se je poškodoval pri delu na skobeljnem stroju, last druge toženke. V času nesreče je bil tožnik zaposlen pri podjetju B., d. o. o., katerega edini družbenik in zakoniti zastopnik je bil sam. Podjetje je delalo kot kooperant s A. A., s. p., ta pa je bil izvajalec po pogodbi o opravljanju storitev z drugo toženko kot naročnikom. Poleg tega sta druga toženka in A. A. sklenila tudi najemno pogodbo in pisni sporazum o skupnih varnostnih ukrepih na skupnem delovišču na območju podjetja G. d. d. PE H. Izvajalec se je zavezal, da bo naročene storitve opravljal na strojih, ki jih je najel od druge toženke na skupnem delovišču in da bodo delavci ustrezno strokovno usposobljeni in bodo izpolnjevali pogoje za opravljanje dela, vključno z usposobljenostjo za varstvo pri delu, naročnik pa z izjemo pravic, ki izhajajo iz sporazuma o varstvenih ukrepih na skupnem delovišču, nima nobenih pravic in obveznosti v zvezi z organizacijo delovnega procesa ali nadzorom delavcev izvajalca. Tožnik praktično ni bil usposobljen za delo na delovnem mestu delavec v finali na debelinskem skobeljnem stroju. Ta stroj je vzdrževala druga toženka, izvajala je nadzor nad njim, bil je v poslovnih prostorih druge toženke, ki je skupno delovišče druge toženke in A. in delo na njem je bilo (sestavni) del delovnega procesa, ki ga je (poleg A.) izvajala tudi druga toženka. Skupno delovišče obsega delovne prostore v vseh proizvodnih oddelkih PE H., delovni proces pa je terjal tako delo delavcev druge toženke kot tudi delavcev A. Do nesreče je prišlo v nočni izmeni, ki je bila v celoti A. Šef druge toženke pa je vsak dan napisal razpored tudi za popoldan in ponoči in odredil, kaj in koliko je treba narediti in na katerih strojih, pri čemer je za ponoči ta razpored predal A. izmenovodjem. Šlo je za skupno delo delavcev druge toženke in A. in skupen končni rezultat dela.

9. Vrhovno sodišče je na ugotovljeno dejansko stanje vezano, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato tudi ne odgovarja na revizijske navedbe, s katerimi tožena stranka (predvsem druga toženka) skuša poseči v ugotovljeno dejansko stanje zlasti z zatrjevanjem (popolne) samostojnosti izvajalca del in njegovih delavcev v organizacijskem smislu in prikazovanjem njegovega dela kot samostojnega dela določenega proizvodnega procesa, kar bi lahko narekovalo tudi drugačno materialnopravno presojo spora. Tudi z zatrjevanjem „protispisnih“ argumentov v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, želi druga toženka doseči ponovno presojo (pravilnosti in popolnosti) dejanske podlage spora, česar tudi s prikazovanjem in uveljavljanjem procesnih kršitev ne more doseči. Ob sklicevanju na konkretno odločbo Vrhovnega sodišča(1) pa prezre bistvene različne okoliščine, ugotovljene v obeh zadevah. V tu obravnavani namreč kljub temu, da je do škodnega dogodka prišlo v nočni izmeni, ko ni bil prisoten nihče od delavcev druge toženke, ni bilo ugotovljeno, da bi proizvodni proces, v sklop katerega je sodilo tudi delo na skobeljniku, prešel na izvajalca A. Dejanske okoliščine (zlasti vsakodnevni prevzem in odrejanje konkretnega dela) so namreč narekovale drugačno odločitev, kot v zadevi, ki jo citira druga toženka v reviziji,(2) pri čemer pa so bile upoštevane konkretne okoliščine in razmerja iz časa nastanka škodnega in ne zgolj neke splošne, več let trajajoče na podlagi pogodbenega razmerja med drugo toženko in A. S prikazovanjem procesnih kršitev tako druga toženka ne posega le v ugotovljeno dejansko stanje, pač pa deloma tudi v pravilnost uporabe materialnega prava s strani sodišč druge in prve stopnje, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju obrazložitve.

10. Tudi prva toženka neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi bila v izostanku razlogov (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) zaradi opustitve odgovora na pritožbene trditve o obstoju ekskulpacijskega razloga iz drugega odstavka 153. člena OZ. V izpodbijani sodbi je namreč sodišče druge stopnje na to odgovorilo, sklicujoč se na v pritožbi neizpodbijan zaključek sodišča prve stopnje o pomanjkanju trditvene podlage.

11. Druga toženka nadalje uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena, ker naj bi ji bila zaradi napačne uporabe procesnih določb o prekluziji odvzeta pravica do izjave. Že sama zakonska ureditev, ki omejuje pravico stranke, da navaja dejstva in predlaga dokaze v svojo korist, samo na določen čas med postopkom, pomeni poseg v pravico do izjavljanja, ki je varovana v 22. členu Ustave, vendar pa uvedbo sistema prekluzij upravičuje zahteva po zagotavljanju sojenja v razumnem roku, ki je bistveni sestavni del ustavne pravice do učinkovitega sodnega varstva.(3) Sistem prekluzij pa je v zakonu urejen tako, da ima stranka vendarle možnost, da se opredeli do vseh relevantnih dejstev in dokazov še tudi kasneje, a pod pogojem, da tega ni mogla pravočasno storiti brez svoje krivde (četrti odstavek 286. člena ZPP). Tudi stranke namreč nosijo odgovornost, da s svojim skrbnim in odgovornim ravnanjem pripomorejo k uresničitvi svojih pravic ter h koncentraciji in pospešitvi postopka. Zato morajo pri zbiranju procesnega gradiva tudi same ravnati s potrebno skrbnostjo. Po presoji Ustavnega sodišča je predpisani sistem prekluzij v skladu z ustavo, zakonska ureditev pa mora biti zasnovana tako, da od strank (učinkovito - pod grožnjo sankcij) zahteva, da se same skrbno in v ustreznem času pripravijo na pravdo, kar bistveno pripomore tudi k večji vsebinski kvaliteti sodnega varstva.(4) Ob pravilni razlagi pojma nekrivde je sistem prekluzij dovolj prožen, da omogoča v vsakem konkretnem primeru najti pravo ravnovesje med načelom koncentracije in pospešitve postopka ne eni in težnjo po zagotovitvi materialnopravno pravilne sodbe na drugi strani.

12. Kljub temu, da glavni je namen pravil o prekluziji udejanjanje načela koncentracije in pospešitve postopka, to ne pomeni, da stranka lahko časovno neomejeno navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze, kadar to ne pomeni podaljšanja postopka oziroma kadar to ne bi zavleklo reševanja spora. Glede teka postopka velja načelo zakonitosti, kar pomeni, da sodišče sodi po procesnem redu, ki ga ureja zakon. Ne samo procesna dejanja sodišča, tudi procesna dejanja strank so urejena z zakonom. Procesni subjekti lahko opravljajo le tista dejanja, ki so predvidena v zakonu, ter v obliki, ki je z zakonom predpisana, diskrecijska pravica oblikovanja procesa pa jim gre le v mejah, ki jih določa zakon.(5) Del procesnega reda predstavljajo tudi pravila o prekluziji, njihova kršitev pa lahko - odvisno od narave kršitve - relativno ali absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Zgolj presoja, ali bi se zaradi izvedbe (prepozno predlaganega) dokaza zavlekel postopek, tako ni edino odločilna,(6) kot meni druga toženka, sklicujoč se na zadevo, ki pa s tu obravnavano ni identična.(7)

13. V obravnavani zadevi je druga toženka v pripravljalni vlogi, vloženi po zaključku glavne obravnave, predlagala ponoven začetek končane glavne obravnave in zaslišanje štirih prič. Sodišče prve stopnje je na straneh 22 in 23 obrazložitve sodbe pojasnilo, da je druga toženka ob zaključku glavne obravnave že razpolagala z naslovi treh prič. Sodišče druge stopnje se v 7. točki obrazložitve sklicuje na te razloge, v nadaljevanju (9. in 10. točka obrazložitve) pa tudi samo pojasni drugačen procesni položaj glede priče C. C. Zato očitek o neustrezni obrazložitvi in zato podani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Ni pa tudi pravilno stališče, da je bila ta priča predlagana pravočasno. Obveznost stranke, da pripomore h koncentraciji in pospešitvi postopka, pomeni ne le, da mora relevantno procesno gradivo zbrati že pred pravdo in ga sodišču ponuditi na prvem naroku, pač pa tudi, da tisto gradivo, ki ga brez svoje krivde ni mogla pravočasno ponuditi, ponudi takoj, ko zanj zve. Druga toženka je za pričo C. C. (z imenom in priimkom, a brez naslova, na katerega bi ga bilo mogoče vabiti) in dejstvo, da je bil on v času delovne nesreče vodja izmene, zvedela na naroku 14. 4. 2014. Sodišče je tedaj glavno obravnavo zaključilo. Temu je oporekala le tožeča stranka z uveljavljanjem bistvene kršitve določb pravdnega postopka zaradi opustitve izvedbe dokaza s predlaganim izvedencem za varstvo pri delu, medtem ko tožena stranka (nobena od toženk) ni imela nobenih pripomb. Prej omenjena zahteva po procesni skrbnosti in stremljenju h koncentriranemu in hitremu postopku narekuje stranki takojšnje reagiranje. Stranka je za pričo zvedela na naroku in pred njegovim zaključkom bi morala predlagati njeno zaslišanje. Dokazni predlog bi bil tako pravočasen in če bi mu sodišče ugodilo, bi bil narok v vsakem primeru preložen - že zaradi vabljenja priče, torej tudi če bi bil naslov priče že takrat znan. Dejstvo, da stranka do konca obravnave z naslovom priče ni razpolagala, na presojo pravočasnosti dokaznega predloga ne vpliva (zato je tudi nepomembno razglabljanje o eni oziroma dveh fazah predlaganja dokaza). Kadar se šele med postopkom izkaže kakšen dokaz za relevantnega, stranka z vsemi podatki v zvezi s tem dokazom, praviloma ne bo razpolagala. To pa ji ne daje možnosti časovno neomejenega ali odloženega predlaganja takega dokaza. Na stranki je breme, da pravočasno predlaga dokaze (in jih pridobi, kadar je to treba). Dokaz ni pravočasno predlagan, če je, kljub temu da stranka zanj ve, predlagan po koncu glavne obravnave. Določilo 292. člena ZPP je namenjeno ponovnemu odprtju glavne obravnave, če je treba dopolniti postopek ali razjasniti posamezna pomembnejša vprašanja. Nova glavna obravnava s prejšnjo tvori celoto (načelo enotnosti glavne obravnave), zato s ponovnim začetkom glavne obravnave za stranko niso podaljšani ali odprti novi roki za navajanje dejstev in predlaganje dokazov. Če je s tem stranka zamudila, tega v postopku, ki se znova začne po 292. členu ZPP, ne more nadoknaditi. Prepozno predlagan dokaz ne bi bil upošteven niti v pritožbenem postopku, saj ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 337. člena ZPP. Zapis, da se je v času po zaključku glavne obravnave pisala vmesna sodba, pa je zgolj pojasnjevalne narave in za odločitev povsem nepomemben.

14. Ob presoji materialnopravne pravilnosti izpodbijane odločitve je treba najprej poudariti, da je sodišče druge stopnje temelj zahtevka presojalo le po pravilih objektivne odgovornosti za nevarno stvar oziroma nevarno dejavnost, ne pa po pravilih o krivdni odgovornosti. Ker zato ni relevantno, kdo je tisti (druga toženka ali A.), ki bi moral tožnika usposobiti za delo na stroju oziroma kdo je to obveznost ali potrebne varnostne ukrepe morebiti opustil, tovrstne revizijske navedbe toženk ne terjajo odgovora Vrhovnega sodišča. 15. Na podlagi ugotovljenih dejstev, v kratkem povzetih v 8. točki obrazložitve, sta sodišči prve in druge stopnje zaključili, da je šlo za skupno delo delavcev druge toženke in A. in skupen končni rezultat dela. Kot sta pravilno zapisali sodišči druge in prve stopnje, za uporabo 152. člena OZ, po katerem namesto imetnika nevarne svari odgovarja tisti, kateremu je imetnik zaupal stvar v uporabo ali tisti, ki je sicer stvar dolžan nadzorovati, ni pa pri njem na delu, ne zadošča gola izročitev stvari, pač pa je pomembna vsebina pravnega razmerja med prvotnim imetnikom in prevzemnikom. Resda ni pomembna njegova trajnost, s katero se je ukvarjalo sodišče prve stopnje, saj lahko tudi kratkotrajno razmerje, predstavlja podlago za prehod odgovornosti.(8) Vendar pa se že sodišče druge stopnje s to okoliščino ni podrobneje ukvarjalo, pač pa samo z vsebino razmerja. Tudi okoliščini, da je druga toženka stroj, na katerem je prišlo do tožnikove poškodbe, vzdrževala, ni pripisalo takšnega pomena, kot ga izpostavljata reviziji, pač pa je (tudi) ta okoliščina v sklopu dokazne ocene (katere pravilnost in popolnost ne more biti predmet revizijske presoje) pripeljala do zaključka, da delovni proces na tem stroju ni prešel v sfero A. A., s. p., pač pa je bil sestavni del skupnega delovnega procesa, katerega so vsakodnevno usmerjali, nadzirali in odrejali delavci druge toženke na skupnem delovišču. Ob taki dejanski ugotovitvi, ki jo sicer toženki ne sprejemata in menita, da je šlo le za sodelovanje na podlagi pogodbe o opravljanju storitev, pa je materialnopravno pravilna odločitev, da do prenosa odgovornosti za škodo, ki izvira iz nevarne dejavnosti ni prišlo, saj prevzemnik ob opravljanju dejavnosti ni v celoti prevzel tudi nadzora nad nevarno stvarjo. Drugačne dejanske trditve o prevzemnikovi izključni uporabi stroja v okviru celotne proizvodne linije pa na revizijski stopnji ne morejo biti upoštevne.

16. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo. Ker je v zadevi odločeno samo o temelju zahtevka, je Vrhovno sodišče v skladu s 164. členom ZPP izreklo, da se odločitev o stroških revizijskega postopka pridrži za končno sodbo.

Op. št. (1): II IPS 349/2007, katere jedro, objavljeno v bazi sodne prakse IUS-INFO, se glasi: „Ker je do zatrjevane škode prišlo v času, ko je bil transportni polž pod nadzorom tožnikovega delodajalca, (t.j. izvajalca del) in ne pod nadzorom toženkinega zavarovanca kot njegovega imetnika, je bila skrb za varen potek dela na tožnikovem delodajalcu in ne na toženkinem zavarovancu kot imetniku naprave.“ Op. št. (2): V kateri je zaradi oddaje stroja v popravilo izvajalec popravila postal imetnik nevarne stvari in s tem odgovorna oseba.

Op. št. (3): Odločba Ustavnega sodišča Up-2443/08. Op. št. (4): Prav tam.

Op. št. (5): Lojze Ude, Civilno procesno pravo, Založba Uradni list, Ljubljana, 2002, stran 107. Op. št. (6): Če bi bil npr. izveden dokaz z izvedencem, se postopek tudi z zaslišanjem vseh drugih prič ne bi zavlekel, saj bi bil narok v vsakem primeru preložen.

Op. št. (7): V zadevi III Ips 25/2013 so bile prepozne navedbe podane na naroku, Vrhovno sodišče pa je zavzelo stališče, da njihovo upoštevanje na podlagi petega odstavka 286.a člena ZPP ne bi zavleklo reševanja spora.

Op. št. (8): S tem v zvezi druga toženka pravilno opozarja na že omenjeno odločbo II Ips 349/2007.