Jedro

Drugi toženec je pri prvi toženki (javnemu zavodu) opravljal funkcije člana sveta, predsednika sveta in v. d. direktorja. Vodstveno funkcijo je opravljal nepoklicno, in sicer na podlagi podjemne pogodbe. Zato se odgovornost drugega toženca ne presoja po določbah o odgovornosti delodajalca za škodo, ki jo povzroči njegov delavec oziroma javni uslužbenec (147. člen OZ), temveč po določbah o odgovornosti pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ (prvi odstavek 148. člena OZ). Član organa pravne osebe lahko oškodovancu neposredno odgovarja le tedaj, ko dejanje ni v zvezi z opravljanjem njegove funkcije. Ker iz tožbene trditvene podlage izhaja, da se očitki nanašajo na ravnanja drugega toženca, ki jih je ta povzročil v okviru izvrševanja svojih funkcij ali v zvezi z njimi, je njegova neposredna deliktna odgovornost izključena, zato je ugovor stvarne pasivne legitimacije drugega toženca utemeljen.

V ravnanjih drugega toženca oziroma drugih članov organa prve toženke pri razrešitvi tožnice, odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter drugih očitkih ni ničesar protipravnega. Čeprav sta razrešitvi in odpovedi nezakoniti zaradi postopkovnih napak, zaradi česar je bilo s sodbama ugodeno tožničinim reparacijskim zahtevkom za čas trajanja njenega mandata, vsaka sprememba odločitve pristojnih organov delodajalca v postopku sodnega varstva ne more imeti za posledico njegove odškodninske obveznosti. V konkretnem primeru ni šlo za dejanja delodajalca, ki bi bila samovoljna ali arbitrarna, ali za dejanja, storjena sicer v okviru zakonskih pooblastil, ki bi predstavljala zlorabo poslovodne in upravljalske funkcije ter bila motivirana s povzročitvijo škode tožnici. Zato ni podana protipravnost ravnanj toženih strank kot ena izmed predpostavk odškodninske odgovornosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni tožnici nerazdelno plačati znesek 87.017,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženima strankama povrniti stroške postopka v znesku 2.819,46 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti dalje do plačila (točka II izreka).

Zoper takšno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je sodišče neutemeljeno sledilo navedbam toženih strank kljub pomanjkanju ustreznih dokazov. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo pravila o obrnjenem dokaznem bremenu glede trpinčenja in je neutemeljeno obravnavalo ločeno posamezna protipravna ravnanja, namesto da bi obravnavalo enotno celotno dogajanje pri toženi stranki kot trpinčenje. Ne strinja se z ugotovitvijo, da so z razrešitvijo tožnice soglašale občine - ustanoviteljice prve toženke. Na nepravilnosti s strani tožnice je bila prva toženka opozorjena v postopku razrešitve, pa se je ta kljub temu nadaljeval, zato ni mogoče sprejeti zaključka, da drugi toženec pri razrešitvi tožnice ni ravnal naklepno. Toženi stranki nista tožnici predložili v podpis aneksa k pogodbi o zaposlitvi, s katerim bi se uredilo vprašanje tožničine plače. Neresnične so navedbe toženih strank, da je pristojno ministrstvo tožnici naložilo karkoli v zvezi z direktorsko plačo in da občine niso več želele kontaktirati s tožnico. Tožnica meni, da dejansko ni obstajal objektivni razlog, s katerim bi bilo mogoče opravičiti ravnanje toženih strank. Sodišče prve stopnje bi moralo zaradi načela uravnoteženosti pravic zaslišati priče, ki jih je predlagala tožnica. Drugi toženec je v funkciji predsednika sveta prve toženke onemogočil tožnici opravljanje funkcije direktorja na nezakonit način. Prav v vseh funkcijah (podžupan občine A., član sveta in predsednik sveta prve toženke ter kot v. d. direktorja prve toženke) je drugi toženec krnil ugled tožnice in oviral delo tožnice z načrtnim in sistematičnim izvajanjem ravnanj v njeno škodo, pri čemer je to storil namenoma in predvsem v svojo korist. Izredno stanje v poslovanju prve toženke oziroma nelikvidnost je drugi toženec, ki je bil podžupan občine A., skušal doseči s tem, da občina ni izpolnjevala finančnih obveznosti do prve toženke. Prav tako se je predstavil kot avtor elaborata, čeprav je ta nastajal pod vodstvom tožnice tri leta, s čimer je izničil pomen njenega dela. Svet prve toženke je akte, ki jih ni potrdil tožnici, kasneje odobril drugemu tožencu. Drugi toženec je vprašanje tožničine plače povsem neupravičeno izkoristil za medijsko gonjo proti tožnici. Vsa nezakonita ravnanja je drugi toženec izvajal uradno. Tožnica meni, da je drugi toženec pri njeni razrešitvi ravnal naklepno in se je načrtno poslužil nedovoljenega položaja občinskega funkcionarja. Drugi toženec je kot član sveta prve toženke oziroma predsednik sveta nalagal tožnici naloge, ki jih je na drugi strani kot podžupan občine A. onemogočal, ter posledično spodnesel direktorski ugled in položaj tožnici. Položajna dela in naloge bi moral drugi toženec opravljati tako, da bi varoval dostojanstvo tožnice. Sodišče je nekritično sledilo pojasnilu drugega toženca, da je tožnici odrekel izobraževanje, ker to ni bilo v interesu zavoda oziroma iz finančnih razlogov. Tožnica trdi, da se je drugi toženec sestanka ... udeležil nepovabljen in nenapovedan. Cilj drugega toženca je bil v diskreditiranju tožnice pred direktorji iz ostalih regij. Drugi toženec ni dajal tožnici nobenega dela oziroma ji je preprečeval opravljanje dela, poskrbel pa je tudi za medijsko afero na na nacionalni ravni, ko je podajal neresnične izjave o tožnici. Tožnica nadalje navaja, da jo je drugi toženec dalj časa (skoraj tri leta) trpinčil. Toženi stranki sta nezakonito in namenoma obremenili tožnico pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar predstavlja žaljivo blatenje tožnice. Svet prve toženke je onemogočal tožnici najem premostitvenega kredita. Nevzdržno je stališče sodišča, da so očitki, ki se nanašajo na mobing, neutemeljeni že glede na dejstvo, da je bila tožnica v službi zgolj tri tedne. Okoliščina, da je bila tožnica v službi samo 4 ure, ne more biti razlog za to, da prva toženka ni zagotavljala dela tožnici. Razrešitev tožnice je bila izvedena očitno protipravno. Napačna je presoja sodišča prve stopnje, da tožnici ni uspelo izkazati trpinčenja, saj v tovrstnih primerih nosi dokazno breme delodajalec. Vsi izvedeni dokazi kažejo na odškodninsko odgovornost toženih strank. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo odškodninski zahtevek iz naslova prikrajšanja na dohodku za čas od menjave službe v mesecu juniju 2008 do dneva vložitve tožbe. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

Toženi stranki sta vložili odgovor na pritožbo, v katerem ocenjujeta, da so navedbe pritožnice neutemeljene in predlagata zavrnitev pritožbe. Uveljavljata povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo zmotno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti preizkusilo zgolj to, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo. Pritožbeni očitek o neizvedbi dokazov, ki jih je predlagala tožnica, pa je presplošen, da bi ga pritožbeno sodišče (lahko) obravnavalo.

Glede na tožbeno trditveno podlago tožnica uveljavlja odškodnino za škodo zaradi šikaniranja oziroma trpinčenja na delovnem mestu (6.a in 45. člen Zakona o delovnih razmerjih – ZDR, Ur. l. RS, Ur. l. RS, št. 42/2002 in 103/2007), pri čemer se (skoraj) vsi očitki toženima strankama nanašajo na obdobje do 28. 11. 2007. Pritožbeno sodišče poudarja, da je ZDR-A (Ur. l. RS, št. 103/2007) v četrtem odstavku 6. a člena posebej uzakonil prepoved trpinčenja na delovnem mestu. To pomeni, da v pretežnem delu spornega obdobja (od leta 2005 do 28. 11. 2007) še ni bilo uzakonjene te prepovedi, kar pa ne pomeni, da delavec ne bi mogel zahtevati odškodnine za nepremoženjsko škodo v primeru npr. žaljivega ravnanja na delu ali v zvezi z delom po splošnih pravilih civilnega prava. ZDR v 44. členu določa obveznost varovanja delavčeve osebnosti in določa, da mora delodajalec varovati in spoštovati delavčevo osebnost ter upoštevati in ščititi delavčevo zasebnost.(1) Zakon o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami) pa v prvem odstavku 15. člena določa, da mora delodajalec varovati javnega uslužbenca pred šikaniranjem, grožnjami in podobnimi ravnanji, ki ogrožajo opravljanje njegovega dela. Torej tudi navedena člena, ki sta veljala v spornem obdobju zavezujeta delodajalca k varovanju delavčeve osebnosti. V primeru kršitve pa lahko privede od odškodninske odgovornosti delodajalca po pravilih civilnega prava.

V obravnavani zadevi je (bilo) torej trditveno in dokazno breme (prim. prvi odstavek 7. člena in 212. člena ZPP) glede protipravnosti (nedopustnosti) ravnanj toženih strank (ter obstoja škode in vzročne zveze med njima) na tožnici kot oškodovanki. Zato je zmotno stališče pritožnice, da je bilo dokazno breme v zvezi z zatrjevanim trpinčenjem na strani toženih strank, saj se očitki skoraj izključno nanašajo na obdobje do 28. 11. 2007, ko še ni veljala določba četrtega odstavka 6. a člena in drugega odstavka 45. člena ZDR o tem, da je dokazno breme na strani delodajalca, če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je delodajalec ravnal v nasprotju s prejšnjim odstavkom (ta določa, da je delodajalec dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev). Iz istega razloga je neutemeljen očitek sodišču prve stopnje, da je v razlogih sodbe obravnavalo ločeno posamezna protipravna ravnanja, namesto da bi obravnavalo enotno celotno dogajanje kot trpinčenje.

Tožnica od toženih strank zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi jo v pretežni meri povzročil drugi toženec, in sicer z nezakonitimi razrešitvami, nezakonito odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, degradacijo na delovnem mestu ter posegom v njeno dostojanstvo. Pri tem je potrebno upoštevati, da svet zavoda kot organ upravljanja sprejema odločitve o temeljnih organizacijsko - statusnih in razvojnih vprašanjih ter daje predloge in mnenja direktorju o posameznih vprašanjih (prvi odstavek 29. člena in 30. člen Zakona o zavodih, ZZ, Ur. l. RS, št. 12/91 s spremembami), medtem ko direktor zavoda (poslovodni organ) organizira in vodi delo in poslovanje zavoda ter zastopa in predstavlja zavod (drugi odstavek 31. člena ZZ). Svet prve toženke je sprejemal na sejah odločitve, ki sodijo v pristojnost organa upravljanja, medtem ko je tožnica opravljala delo v funkciji poslovodnega organa. Drugi toženec je pri prvi toženki opravljal funkcije člana sveta, predsednika sveta in v. d. direktorja. Iz izpovedi drugega toženca izhaja, da je vodstveno funkcijo opravljal nepoklicno, in sicer na podlagi podjemne pogodbe. Glede na navedeno se odgovornost drugega toženca ne presoja po določbah o odgovornosti delodajalca za škodo, ki jo povzroči njegov delavec oziroma javni uslužbenec (147. člen Obligacijskega zakonika, OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami), kot je sicer zmotno zaključilo sodišče prve stopnje, temveč po določbah o odgovornosti pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ (prvi odstavek 148. člena OZ).(2) Navedeno pomeni, da član organa pravne osebe za razliko od delavca pravne osebe ne more osebno odgovarjati. (3) Ravnanje fizičnih oseb, ki so člani organa, je ravnanje pravne osebe, saj ta svojo voljo oblikuje v organih, katerih člani so fizične osebe. Ker ima pravna oseba svojo voljo, ki jo oblikuje prek svojih organov, je ne le poslovno, temveč tudi civilnopravno deliktno sposobna.(4) Če ima oškodovanec pri škodi, ki jo povzroči delavec pravne osebe, v primeru, da je ta ravnal namerno, možnost, da odškodnino terja tudi neposredno od njega, pa jezikovna primerjava 147. in 148. člena OZ pokaže, da v primeru, da gre za škodo, ki jo je povzročil član organa te pravne osebe, oškodovanec te možnosti nima. Član organa pravne osebe lahko oškodovancu neposredno odgovarja le tedaj, ko dejanje ni v zvezi z opravljanjem njegove funkcije. Ker iz tožbene trditvene podlage izhaja, da se očitki nanašajo na ravnanja drugega toženca, ki jih je ta povzročil v okviru izvrševanja svojih funkcij ali v zvezi z njimi, je njegova neposredna deliktna odgovornost izključena, kar pomeni, da je ugovor stvarne pasivne legitimacije drugega toženca utemeljen.

Glede očitkov protipravnosti, ki se nanašajo na razrešitve tožnice, je potrebno upoštevati, da gre za glasovanje - dejanje kolegijskega organa pravne osebe (sveta zavoda), ki odloča z večino glasov svojih članov. Glasovanje za sklep niti konkretni sklep sam - vsebinsko ne pomeni negativne vrednostne ocene oziroma žaljenja tožničinega dela. Sicer pa je tožnica do razrešitve s položaja direktorja prve toženke sodila v krog t. i. relativno javnih oseb. Ustavno sodišče RS je zapisalo, da človek, ki se odloči za javno funkcijo, vzbuja večji interes javnosti, zato mora to vzeti v zakup .(5) Član organa upravljanja, ki zastopa interese soustanoviteljice, ki financira dejavnost prve toženke, ima legitimni interes pri poročanju (obveščanju medijev o dogajanju v prvi toženki), ker gre za javni zavod, glede katerega je interes javnosti izrazito močan, kar se tiče poslovanja in ravnanja organov te pravne osebe. V vsebini člankov in iz izjav drugega toženca ni nič (objektivno) žaljivega, pri čemer mora biti direktorica javnega zavoda pripravljena na določeno javno kritiko in je dolžna trpeti širše meje sprejemljive kritike, kot to velja za običajne posameznike.

Pritožbeno sodišče soglaša z materialnopravnim zaključkom sodišča prve stopnje, da v ravnanjih drugega toženca oziroma drugih članov organa prve toženke pri razrešitvi tožnice, odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter drugih očitkih ni ničesar protipravnega. Čeprav sta razrešitvi in odpovedi nezakoniti zaradi postopkovnih napak, zaradi česar je bilo s sodbama (št. Pdp 1594/2008 z dne 18. 6. 2009 in Pdp 783/2010 z dne 18. 11. 2010) ugodeno tožničinim reparacijskim zahtevkom za čas trajanja njenega mandata, vsaka sprememba odločitve pristojnih organov delodajalca v postopku sodnega varstva ne more imeti za posledico njegove odškodninske obveznosti. (Tudi) proces sprejemanja odločitev delodajalca sam zase ni (ne more biti) protipravno ravnanje. Narava odločanja je takšna, da je pogosto mogoča različna presoja pravnih in dejanskih vprašanj, pri čemer prihaja (tudi) do napak ali nepravilnosti, med katerimi ni mogoče vsake opredeliti kot nedopustno ravnanje, ki je pogoj za nastanek odškodninske obveznosti.(6) Glede na konkretne okoliščine, v katerih je prišlo do razrešitev in odpovedi, ni šlo za dejanja delodajalca, ki bi bila samovoljna ali arbitrarna, ali za dejanja, storjena sicer v okviru zakonskih pooblastil, ki bi predstavljala zlorabo poslovodne in upravljalske funkcije ter bila motivirana s povzročitvijo škode tožnici. Še posebej ob dejstvu, da je stara pogodba o zaposlitvi kljub sodno ugotovljeni nezakonitosti njene odpovedi prenehala veljati, saj je tožnica hkrati podpisala novo drugo pogodbo o zaposlitvi z istim delodajalcem, ki je veljala in se izvajala.

Očitki na račun neupravičene previsoke plače niso sprejemljivi glede na to, da ustanovitelj financira dejavnost prve toženke ter skrbi za finančni položaj (odpravo nelikvidnosti) in doseganje ciljev, za katere je bila prva toženka ustanovljena. Tudi v kolikor prva toženka ni predložila aneksa k pogodbi o zaposlitvi, to samo po sebi ne pomeni protipravnosti v smislu, ki ga tej predpostavki splošnega civilnega delikta določa odškodninsko pravo. Naloge, ki jih je drugi toženec kot v. d. direktorja dodelil tožnici, niso bile naložene z namenom izkoriščanja tožnice. Delo v koordinacijski skupini ni bilo opredeljeno v delovnih nalogah tožnice kot svetovalke, kar izhaja tudi iz opisa delovnih nalog, drugi toženec pa tožnici dela v skupini ni preprečeval v prostem času. Tudi ravnanja drugega toženca (v. d. direktorja), ki se nanašajo na koriščenje letnega dopusta, niso odstopala od običajne prakse in niso bila v ničemer protipravna. Tožnica je koristila letni dopust, veliko časa je bila v bolniškem staležu, zato je povsem pričakovano, da ji drugi toženec zaradi zagotavljanja nemotenega delovnega procesa ni mogel vedno odobriti dopusta. V času, ko sta bila direktorja prve toženke B.B. in drugi toženec (od 1. 4. 2006 do 13. 5. 2008) je bila tožnica na delovnem mestu zgolj 30 dni, preostali čas pa je bila odsotna zaradi bolniškega staleža in izrabe letnega dopusta. Sodišče prve stopnje je B.B. verjelo, da je tožnici glede na njeno dolgotrajno odsotnost (v tem času je bila tožnica v službi le tri tedne) dodelila nalogo vsakoletnega statističnega poročila, vpise v višješolske strokovne in visokošolske programe, ki so se izvajali v območju regije. Ker je bila v službi samo 4 ure, pred tem pa odsotna več kot eno leto, so tožnici dali opravljati delo, ki ni bilo pod časovnim pritiskom. Sodišče prve stopnje je torej obravnavalo vsa dejstva, bistvena za odločitev v obravnavani zadevi, ter jih popolnoma ustrezno pojasnilo, kako je prišlo do njih. Zato so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene.

Za odločitev v obravnavani zadevi je ključen materialnopravno pravilen in ustrezno obrazložen prvostopenjski zaključek, da ni podana protipravnost ravnanj toženih strank kot ena izmed predpostavk odškodninske obveznosti. To pomeni, da že odsotnost te predpostavke v konkretnem primeru izključi odškodninsko zavezo toženih strank. Zato nadaljnji razlogi o neobstoju njenih ostalih predpostavk niso potrebni. Iz tega razloga se pritožbeno sodišče ne opredeljuje do pritožbenih očitkov v zvezi z nastalo škodo (prikrajšanja na dohodku), ker ti na materialnopravno pravilnost izpodbijane odločitve ne morejo vplivati.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbe. Navedbe v odgovoru na pritožbo niso bistveno prispevale k razjasnitvi zadeve, zato toženi stranki sami krijeta svoje stroške te vloge v skladu s 155. členom ZPP.

(1) Tako sodba Vrhovnega sodišča RS št. VIII Ips 69/2008 z dne 22. 6. 2010. (2) Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS št. II Ips 111/2009 z dne 10. 9. 2012. (3) Jadek Pensa, D., Komentar OZ, 1. knjiga, str. 835 in naslednje.

(4) Ibidem.

(5) Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. Up-1391/07 z dne 10. 9. 2009. (6) Tako sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 64/2009 z dne 10. 1. 2013.