Jedro

Posamezna sporna ravnanja niso pomenila elementov trpinčenja oziroma kršitve obveznosti varovanja tožničine osebnosti, niti ni moglo iti za trpinčenje tožnice v smislu 6a. člena ZDR glede na časovno povezanost vseh spornih ravnanj, oziroma da sploh ni šlo za nedopustna ravnanja, zaradi katerih bi bila tožnica upravičena do denarne odškodnine iz naslova zatrjevane nepremoženjske škode in premoženjske škode v zvezi z njenim zdravljenjem ter bodočim prikrajšanjem na dohodkih.

Pri tem je sodišče utemeljeno izhajalo iz objektivne dopustnosti posameznih spornih ravnanj glede na utemeljene interese tožene stranke in položaj tožnice in ne iz subjektivne presoje tožnice, ki v tem primeru ni mogla biti pravno upoštevna.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške odgovora na revizijo v znesku 1.696,00 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka navedenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za plačilo 87.017,38 EUR iz naslova plačila odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki naj bi jo tožnica utrpela v posledici trpinčenja na delovnem mestu pri toženi stranki. Presodilo je, da niti v času, ko je bila direktorica prvo tožene stranke in niti v času po njeni predčasni razrešitvi in zaposlitvi na drugem ustreznem delovnem mestu s strani tožencev (drugotoženca kot člana in potem predsednika sveta tožene stranke, po tožničini razrešitvi pa kot v.d. direktorja) ni šlo za graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje, ki bi glede na tožničin položaj in okoliščine na njeni strani lahko pomenilo trpinčenje na delovnem mestu, oziroma v tem smislu za nedopustna oziroma protipravna ravnanja, ki bi bila podlaga za odškodninsko odgovornost tožene stranke, glede odškodnine iz naslova prikrajšanja na zaslužku po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki pa ugotovilo, da tudi vzročna zveza ni podana.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je, da ni podana odškodninska odgovornost prve toženke, ker tožnica ni dokazala nedopustnosti oziroma protipravnosti ravnanj, ki jih je zatrjevala, glede drugotoženca pa ugotovilo, da kot član organov tožene stranke tudi sicer neposredno ne odgovarja tožnici za zatrjevano škodo, temveč bi tudi za njegova dejanja (če bi bila protipravna) na sploh lahko odgovarjala le prvotoženka, kot tožničin delodajalec.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču druge stopnje očita, da ni odgovorilo na njene pritožbene navedbe. Vztraja pri obrnjenem dokaznem bremenu, sicer pa ugotavlja, da sta obe sodišči izhajali iz predpostavke, da do protipravnih ravnanj tožene stranke zoper tožnico ni prišlo, ne da bi se opredelili do navedb tožeče stranke. Sodišče se je neutemeljeno opredeljevalo le do posamičnih ravnanj, ne pa do celotnega dogajanja pri toženi stranki, iz katerega je razvidno, da je šlo za sistematično graje vredno, očitno negativno in žaljivo ravnanje, usmerjeno proti tožnici in da je šlo za kršitev tožničinega osebnega dostojanstva v nasprotju z določbami Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR). Vztraja, da je tudi drugi toženec osebno odškodninsko odgovoren zaradi nezakonitih ravnanj zoper njo. Pri tem navaja, da je očitno zlorabil svoj položaj v funkciji predsednika sveta prvotoženke in je nezakonita ravnanja izvajal tudi v vlogi zakonitega zastopnika delodajalca, ki je že po ZDR dolžan delavcu zagotoviti zakonsko zagotovljene pravice. Ob tem se sklicuje tudi na kazenske določbe ZDR, po katerih za posamezne kršitve zakona poleg delodajalca, ki je pravna oseba, odgovarja tudi odgovorna oseba delodajalca. Za nesprejemljivo šteje, da so bile sporne medijske objave glede na tožničino funkcijo sprejemljive in da niso bile žaljive. Kot nevzdržen šteje zaključek sodišč, da v ravnanju tožene stranke ni bilo nič protipravnega. Tak zaključek je v popolnem nasprotju s pravnomočnima sodbama v sporu o nezakonitosti njene razrešitve in odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je bilo pravnomočno ugodeno njenim tožbenim zahtevkom, vključno z reparacijskim zahtevkom za čas do siceršnjega poteka njenega mandata. Tudi drugi dokazi potrjujejo, da so bila sporna ravnanja namenjena zgolj temu, da se tožena stranka tožnice znebi in da njen položaj direktorja zasede drugi toženec. Graja tudi presojo ravnanj drugega toženca in njegove naslednice na funkciji direktorja v času zaposlitve tožnice na drugem delovnem mestu, predvsem v zvezi z neodobritvijo izrabe letnega dopusta v avgustu 2006 in omejitvami kontaktov z zunanjimi sodelavci. Vztraja, da je zaradi ravnanja tožene stranke utrpela nepopravljivo škodo tako na svojem zdravju, kot tudi na svoji poklicni karieri.

4. V odgovoru na revizijo tožena stranka predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Ob soglasju z dejanskimi ugotovitvami je sodišče druge stopnje odgovorilo na pritožbene navedbe glede pravne presoje posameznih s strani tožnice očitanih ravnanj in posledične odškodninske odgovornosti. Pri tem je razprava o obrnjenem dokaznem bremenu v tem primeru brezpredmetna, saj je sodišče prve stopnje o tožničinem tožbenem zahtevku presodilo na podlagi tako s strani tožnice, kot s strani tožene stranke predlaganih dokazov. Tožnica v reviziji sama ugotavlja, da sta nižji sodišči pri svoji presoji izhajali iz predpostavk tožene stranke, da do protipravnega trpinčenja tožnice ni prišlo. Tako presojo pa je sodišče gradilo na podlagi vseh zbranih dokazov, tako tožeče kot tožene stranke. Taka presoja torej temelji predvsem na dokazih tožene stranke, ki jih tožnica ni uspela ovreči. 8. Sodišče je izdalo izpodbijano sodbo na podlagi naslednjih dejanskih ugotovitev, na katere je revizijsko sodišče vezano: - Po ustanovitvi prve tožene stranke kot višje in visokošolskega javnega zavoda s strani občin širše celjske regije je bila tožnica v marcu 2003 imenovana za direktorico te ustanove s štiriletnim mandatom. Na tej podlagi je bila z njo sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, ki jo je s strani prvotoženke podpisal takratni predsednik sveta javnega zavoda.

- Zaradi težav in zastoja pri uvajanju začetnih študijskih programov oziroma na tej podlagi samostojnih izobraževalnih zavodov so postali ustanovitelji pozorni na tožničino plačo, jo ocenjevali kot previsoko, zahtevali njeno znižanje, na kar pa tožnica kljub zahtevi sveta zavoda ni pristala.

- Ustanovitelji so začeli postavljati vprašanje smiselnosti financiranja prve tožene stranke oziroma začeli neredno nakazovati sredstva za financiranje zavoda, zaradi česar je koncem leta 2005 oziroma v začetku leta 2006 prvi toženi stranki grozila nelikvidnost, ustanovitelji pa so začeli razmišljati o njeni likvidaciji.

- V takem položaju je svet prvotoženke, ki mu je od meseca novembra 2005 predsedoval drugi toženec, na pobudo ustanoviteljic dne 27. 2. 2006 tožnico na mestu direktorice javnega zavoda razrešil in za v.d. direktorja imenoval drugega toženca, s tem da je njeno razrešitev najprej vezal na soglasje večine ustanoviteljic, dne 20. 4. 2006 pa ponovno odločil o njeni dokončni razrešitvi.

- Novo imenovani v.d. direktor, to je drugi toženec, je 18. 5. 2006 podal tožnici redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in razloga nesposobnosti, s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto samostojna svetovalka, ki jo je tožnica sprejela.

- Tožnica je tako sklep o razrešitvi kot odpoved pogodbe o zaposlitvi izpodbijala s tožbo pred sodiščem in s tožbo uspela (1).

- V letu 2005 in 2006 so bili v lokalnih glasilih objavljeni številni članki o težavah prvotoženke, o razmerjih med prvotoženko in ustanovitelji in o vlogi tožnice v zvezi s tem.

- Po razrešitvi s funkcije direktorice se je tožnica brez odobritve drugega toženca, kot takratnega v.d. direktorja in izven obsega delokroga samostojne svetovalke udeležila sestanka koordinacije regijskih študijskih središč na Ptuju, kot dotedanja članica te koordinacije, na katerem je drugotoženec predlagal njeno razrešitev oziroma zahteval njen odstop in prisotne seznanil z njeno razrešitvijo na mestu direktorice in razmerami pri toženi stranki.

- Po razrešitvi oziroma odpovedi pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu direktorice je bila tožnica na delovnem mestu samostojne svetovalke vse do prenehanja delovnega razmerja pri prvi toženi stranki v mesecu juniju 2008 na delu prisotna skupno le nekaj tednov, preostali čas pa je bila odsotna zaradi bolezni oziroma zaradi izrabe letnega dopusta. Tako je koristila letni dopust v juniju 2006, po vrnitvi iz bolniške odsotnosti v mesecu avgustu tega leta pa ji drugi toženec utemeljeno ni omogočil nadaljevanja koriščenja dopusta zaradi zagotovitve nemotenega poteka dela ob le treh redno zaposlenih delavkah.

- V letu 2007 je bilo tožnici v času prisotnosti na delovnem mestu samostojne svetovalke s skrajšanim delovnim časom odrejeno delo na pripravi vsakoletnega statističnega poročila o vpisih v višje šolske strokovne programe, glede na skrajšan delovni čas in predhodno celoletno odsotnost pa ni bila vključena v koordinacijo ekspertnih skupin.

- Drugi toženec v kontaktih s tožnico ni bil osebno žaljiv, medijem pa je realno poročal o dogajanjih pri toženi stranki.

- Sodišče je tožnici verjelo, da je ravnanje tožene stranke v zvezi z njeno razrešitvijo in odpovedjo pogodbe o zaposlitvi subjektivno doživljala kot protipravno in nekonstruktivno kritiko ter ugotavljalo, da je kritiko težko sprejemala, posledično pa je prišlo do poslabšanja sodelovanja med njo in ustanovitelji ter svetom zavoda, ki je zahteval njeno razrešitev, ker se njegovi sklepi o sprejemu dogovorov med ustanovitelji in prvotoženko glede financiranja, glede menjave odvetniške pisarne in znižanja plače niso uresničevali.

9. Pri presoji za tožnico spornih ravnanj v smislu opredelitve trpinčenja oziroma kršitve varovanja njene osebnosti in posledične odškodninske odgovornosti sta nižji sodišči utemeljeno izhajali iz tožničinega položaja pri toženi stranki. Direktor javnega zavoda je odgovoren za uspešno vodenje in delovanje zavoda ter njegovo zastopanje (31. člen Zakona o zavodih – ZZ). Svet zavoda mu pri tem lahko daje predloge in mnenja, če tako določa statut pa je pristojen tudi za njegovo imenovanje in razrešitev. Direktor javnega zavoda se mora pri tem zavedati, da je tako njegovo delo kot poslovanje javnega zavoda tudi sicer izpostavljeno javnosti.

10. Ker tožnica s svojim načinom vodenja prve tožene stranke z ustanovitelji ni bila v stanju vzdrževati takih odnosov, da ne bi bilo ogroženo financiranje tožene stranke in v zvezi s tem tudi ni upoštevala zahtev in sugestij sveta zavoda, so bili podani vsebinski razlogi za njeno razrešitev (2). V ugotovljenih okoliščinah niti ugotovljene zahteve in sugestije sveta prve tožene stranke in niti javne objave v zvezi s tem niso mogle šteti za nedopustna ravnanja v smislu 44., 45. in 46. člena ZDR, ki bi lahko pomenila kršitev dolžnosti varovanja tožničine osebnosti. Prav tako ni šlo za nedopustna ravnanja v smislu gornjih zakonskih določb in določb 6a. člena ZDR-1, kolikor so takrat že veljale, če je drugi toženec, kot v. d. direktorja, torej v imenu prve tožene stranke, tožnico po njeni razrešitvi in zaposlitvi na delovnem mestu samostojne svetovalke v času njene prisotnosti na delu omejil na delovne naloge v okviru tega delovnega mesta in ji odrejal delo glede na delovne potrebe tega delovnega mesta ter ni pristajal na njeno nadaljnje predstavljanje tožene stranke navzven. Imenovanje drugotoženca za v. d. direktorja po razrešitvi tožnice je bilo v kompetenci sveta prvotoženke in v razmerju do tožnice ni moglo iti za nedopustno ravnanje. Pri tem je sodišče utemeljeno izhajalo iz objektivne dopustnosti posameznih spornih ravnanj glede na utemeljene interese tožene stranke in položaj tožnice in ne iz subjektivne presoje tožnice, ki v tem primeru ni mogla biti pravno upoštevna.

11. Glede na navedeno niti posamezna sporna ravnanja niso pomenila elementov trpinčenja oziroma kršitve obveznosti varovanja tožničine osebnosti, niti ni moglo iti za trpinčenje tožnice v smislu 6a. člena ZDR glede na časovno povezanost vseh spornih ravnanj, oziroma da sploh ni šlo za nedopustna ravnanja, zaradi katerih bi bila tožnica upravičena do denarne odškodnine iz naslova zatrjevane nepremoženjske škode in premoženjske škode v zvezi z njenim zdravljenjem ter bodočim prikrajšanjem na dohodkih. To velja tako za prvo toženo stranko, kot za drugotoženca, ki glede na navedene ugotovitve v nobenem primeru (niti glede na določbe 147. člena in ne glede na določbo 148. člena Obligacijskega zakonika) ne bi mogel neposredno odškodninsko odgovarjati tožnici.

12. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Ker tožnica z revizijo ni uspela, mora na podlagi 154. člena ZPP toženi stranki povrniti stroške odgovora na revizijo, ki jih je sodišče v skladu z Odvetniško tarifo, veljavno v času vložitve tožbe, odmerilo na 1.696,00 EUR.

Op. št. (1): S sodbo Pd 113/2006 z dne 8. 1. 2007, potrjeno s sodbo in sklepom Pdp 313/2007 z dne 17. 4. 2008 je bil sklep o razrešitvi tožnice s funkcije direktorice kot nezakonit razveljavljen, ker je bil sprejet na seji sveta zavoda mimo v naprej najavljenega dnevnega reda in predhodne izjave tožnice o predlogu za razrešitev, s sodbo Pd 175/2009 z dne 22. 4. 2010, v zvezi s sodbo Pdp 783/2010 z dne 18. 11. 2010 pa je bila ugotovljena nezakonitost odpovedi tožničine pogodbe o zaposlitvi in ji v breme tožene stranke prisojena razlika plače za čas do siceršnjega prenehanja mandata direktorice z 31. 3. 2007. Op. št. (2): Zaradi formalnih napak v postopku razrešitve je bil sklep sveta zavoda o razrešitvi sicer spoznan za nezakonitega, v posledici tega pa je bila ugotovljena tudi nezakonitost odpovedi tožničine pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu direktorice, s tem da je bila tožnici zaradi teh napak tožene stranke priznana razlika plače do višine, do katere bi bila upravičena do izteka mandata, če ne bi bila predhodno razrešena.