Jedro

Upoštevajoč primerljiva materialnopravna izhodišča za določitev alternativnih načinov izvrševanja kazni zapora Vrhovno sodišče ugotavlja, da ni razumnega razloga za drugačno ureditev procesnih predpostavk za odločanje o prošnji obsojenca za izvršitev kazni z delom v splošno korist. Ureditev alternativnih načinov izvrševanja prostostne kazni je najtesneje povezana z ureditvijo posegov v osebno svobodo (19. člen Ustave, glej tudi 6. in 7. točko obrazložitve odločbe U-I-14/20-9, Up-844/16-27 z dne 14. 5. 2020). Oblikovanje pravil o načinu izvrševanja prostostnih kaznih (tudi z delom v splošno korist) je po svojih učinkih (tudi) določanje obsega omejevanja pravice do osebne svobode. Zahteve po določni zakonski ureditvi (lex certa) so zato najstrožje in Vrhovno sodišče teh pravil ne more oblikovati samo neposredno na podlagi Ustave.

Izrek

Postopek z zahtevo za varstvo zakonitosti se prekine zaradi vložitve zahteve za oceno ustavnosti drugega odstavka 129.a člena Zakona o kazenskem postopku.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedenim sklepom je Okrožno sodišče v Mariboru kot prepoznega zavrglo predlog obsojenega A. A. za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in obsojenca oprostilo plačila sodne takse.

2. Zoper pravnomočen sklep je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), kršitve 129.a člena ZKP in kršitve 14., 29. in 19. člena Ustave. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijana sklepa spremeni tako, da predlogu za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist ugodi, podrejeno pa da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec dr. Jože Kozina je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagal, naj ga Vrhovno sodišče zavrne. Navedel je, da se ustavna odločba, na katero se sklicuje vložnik, nanaša samo na rok za vložitev predloga o nadomestitvi kazni zapora s hišnim zaporom in da razlogov, iz katerih je bila ta odločba sprejeta, ni mogoče aplicirati na alternativno izvrševanje kazni z delom v splošno korist. 4. Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca sta bila seznanjena obsojenec in njegov zagovornik, ki se o njem nista izjavila.

B-1.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je glede na prvi odstavek 420. člena ZKP mogoče vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse, in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo. Pravnomočen sklep o zavrženju predloga za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist je v tem smislu druga odločba, za izpodbijanje katere morajo biti izpolnjeni posebni pogoji iz prvega odstavka 420. člena ZKP.

6. Obsojenčev zagovornik navaja, da nižji sodišči pri odločanju nista upoštevali odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-14/20-9, Up-844/16-27, z dne 14. 5. 2020, s katero je bilo ugotovljeno, da je drugi odstavek 129.a člena Zakona o kazenskem postopku, kolikor določa petnajstdnevni rok za vložitev predloga o nadomestitvi kazni zapora s hišnim zaporom, ki teče od pravnomočnosti sodbe oziroma od zadnje vročitve prepisa sodbe dalje, v neskladju z Ustavo. S sklicevanjem na pravico do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave poudarja, da je položaj predlagateljev nadomestne izvršitve zaporne kazni s hišnim zaporom enak položaju predlagateljev nadomestitve kazni zapora z delom v splošno korist, saj je obojim na podlagi pravnomočne sodbe izrečena zaporna kazen, zakon pa jim daje možnost alternativnega, humanejšega načina izvršitve zaporne kazni, ki manj posega v osebno svobodo.

7. Glede na navedbe iz zahteve, ki merijo na kršitev načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave RS), Vrhovno sodišče ugotavlja, da so pogoji za vsebinsko obravnavo zahteve izpolnjeni.

B-2.

8. Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrženju predloga za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist oprlo na drugi odstavek 129.a člena ZKP, ki določa, da se predlog lahko poda v petnajstih dneh po pravnomočnosti sodbe, pri čemer v primerih, ko je obsojencu oziroma zagovorniku prepis sodbe vročen po pravnomočnosti, začne ta rok teči od zadnje vročitve. Na podlagi konkretnih okoliščin je ugotovilo, da se je rok iztekel 16. 6. 2020 in je zato obsojenčev predlog, vložen 31. 5. 2021, prepozen. Tudi sodišče druge stopnje je odločitev sprejelo na podlagi drugega odstavka 129.a člena ZKP. Glede odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-14/20-9, Up-844/16-27 z dne 14. 5. 2020 je navedlo, da se ta nanaša samo na rok za vložitev predloga o nadomestitvi kazni zapora s hišnim zaporom in zato zagovornikovo sklicevanje nanjo ne more biti uspešno. Enako stališče deli tudi vrhovni državni tožilec.

_Stališče Ustavnega sodišča Republike Slovenije v odločbi U-I-14/20-9, Up-844/16-27 z dne 14. 5. 2020: primerljivost zapora ob koncu tedna in hišnega zapora_

9. Ustavno sodišče je v navedeni zadevi odločilo, da je drugi odstavek 129.a člena ZKP v neskladju s 14. členom Ustave, ker brez razumnega razloga različno ureja položaje (1) predlagateljev hišnega zapora in (2) predlagateljev zapora ob koncu tedna.

10. Temeljno izhodišče Ustavnega sodišča glede nadomestnega izvrševanja kazni je bilo, da gre pri vseh oblikah (zapor ob koncu tedna, hišni zapor in delo v splošno korist) za odraz humane kriminalitetne politike, ki se prizadeva za omejevanje represije pri izvrševanju kazenskih sankcij. Pri ožji presoji se je Ustavno sodišče omejilo na institut zapora ob koncu tedna, ki ga je primerjalo s hišnim zaporom, in sicer je ugotovilo, da je položaj obeh predlagateljev nadomestne izvršitve zaporne kazni enak v tem, da: (1) je obojim na podlagi pravnomočne sodbe izrečena zaporna kazen, zakon pa jim daje možnost alternativnega, humanejšega načina izvršitve kazni, ki manj posega v osebno svobodo; (2) mora sodišče pri obeh načinih določiti modalitete izvrševanja, da se izvaja nadzor nad obsojencem, v primeru kršitev pa je kot sankcija določena sprememba v zavodsko zaporno kazen; (3) je namen obeh institutov zmanjšanje negativnih učinkov kratkotrajnih prostostnih kazni in učinkovitejša resocializacija obsojenca po prestani kazni.

Upoštevalo je tudi nekoliko drugačen namen obeh institutov, kjer je pri zaporu ob koncu tedna v ospredju namen omogočanja dela ali študija, za hišni zapor pa to ne velja, in tudi različne vsebinske pogoje za izrek posameznega načina:

(1) da se sme z zaporom ob koncu tedna izvršiti izrečena kazen zapora do 36 mesecev (razen za kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost), ob ugotovljeni osebnostni urejenosti in redni zaposlitvi oziroma izobraževanju obsojenca (četrti odstavek 86. člena KZ-1 in prvi odstavek 12. člena ZIKS-1),

(2) s hišnim zaporom pa kazen zapora do 9 mesecev, če se ugotovi nepotrebnost prestajanja zapora v zavodu glede na stopnjo nevarnosti storilca, njegove osebne, družinske in poklicne razmere ter možnost ponovitve dejanja, ali če je zaradi bolezni, invalidnosti ali ostarelosti obsojenca kazen treba in jo je mogoče izvrševati v ustreznem javnem zavodu (peti odstavek 86. člena KZ-1).

Nato je presodilo, da niti delno različen namen niti različni vsebinski pogoji za posamezno alternativno izvršitev kazni ne utemeljujejo različne ureditve rokov za vložitev predloga, saj so si vsebinski pogoji podobni v tem, da se lahko nekateri bolj, drugi pa manj verjetno izpolnijo tudi po poteku 15 dni po pravnomočnosti obsodilne sodbe, pri čemer bi razlike pri hišnem zaporu narekovale kvečjemu ugodnejšo, ne pa strožjo ureditev procesnih pogojev kot pri zaporu ob koncu tedna.

11. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (ZKP-O) v prehodnih določbah (53. člen) določa, da do spremembe zakona, ki ureja izvrševanje kazenskih sankcij, lahko pod pogoji iz kazenskega zakonika in v skladu s 129.a členom zakona, predlog za nadomestitev izvršitve kazni zapora s hišnim zaporom poda tudi obsojenec, ki že prestaja kazen zapora.1 _Podobnost položaja predlagateljev zapora ob koncu tedna in predlagateljev dela v splošno korist_

12. Izhajajoč iz istega namena vseh načinov alternativnega prestajanja zapornih kazni je potrebno opraviti tudi primerjavo dela v splošno korist z zaporom ob koncu tedna.

13. Delo v splošno korist je opredeljeno v osmem odstavku 86. člena KZ-1, ki kot pogoj za določitev tega načina izvrševanja določa izrek kazni do dveh let zapora (razen za kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost), naslednji odstavek pa kot okvirje pri odločanju sodišča postavlja: vedenje obsojenca v času odločanja, nevarnost ponovitve dejanja na prostosti, možnost in sposobnost za opravljanje primernega dela ter osebne in družinske razmere obsojenca v času predvidenega izvrševanja kazni.

14. Vse navedene okoliščine so primerljive z okoliščinami, ki jih je Ustavno sodišče že upoštevalo pri presoji drugih dveh alternativnih načinov izvršitve. Hkrati ni mogoče izključiti, da do izpolnjevanja pogojev za izvršitev z delom v splošno korist pride tudi po nastopu kazni zapora in torej po izteku petnajstdnevnega roka, ki ga določa veljavni drugi odstavek 129.a člena ZKP. To velja tudi za presojo vedenja obsojenca v času odločanja: zakon jasno določa, da gre za vedenje v času odločanja o prošnji za nadomestni način izvršitve kazni in ne v času izreka pravnomočne sodbe.

_Podobnost položaja predlagateljev hišnega zapora in predlagateljev dela v splošno korist_

15. Vrhovni državni tožilec poudarja, da je mogoče hišni zapor izreči tudi zaradi bolezni, invalidnosti ali ostarelosti obsojenca. V tem vidi ključno, zanj razumno razlikovanje, zaradi katerega je dopustna tudi drugačna ureditev rokov vložitve prošnje za izvršitev z delom v splošno korist. Vendar pa pri tem spregleda, da ti razlogi niso nujen pogoj izvršitve s hišnim zaporom; odločitev za hišni z je mogoče tudi "če glede na nevarnost obsojenca, možnost ponovitve dejanja ter osebne, družinske in poklicne razmere obsojenca v času izvrševanja kazni ni potrebe po prestajanju kazni v zavodu." V tem delu pa podlage za razumno razlikovanje med predlagatelji dela v splošno korist in predlagatelji hišnega zapora več ni.

_Različnost ureditve rokov za vložitev prošenj_

16. Po veljavni ureditvi je mogoče: (1) prošnjo za izvršitev kazni z zaporom ob koncu tedna vložiti v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe ali med prestajanjem kazni zapora (12. člen Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij - ZIKS-1; sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 6547/2011-133 z dne 18. 9. 2014); (2) prošnjo za izvršitev kazni s hišnim zaporom od uveljavitve 53. člena ZKP-O vložiti tudi potem, ko obsojenec "že prestaja kazen zapora“2; in (3) prošnjo za izvršitev z delom v splošno korist vložiti v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe (drugi odstavek 129.a člena ZKP).

Upoštevajoč primerljiva materialnopravna izhodišča za določitev alternativnih načinov izvrševanja kazni zapora Vrhovno sodišče ugotavlja, da ni razumnega razloga za drugačno ureditev procesnih predpostavk za odločanje o prošnji obsojenca za izvršitev kazni z delom v splošno korist. Takšno stališče je mogoče razbrati tudi iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-418/18-17, Up-920/18-20 z dne 5. 11. 2020, v kateri je Ustavno sodišče v postopku odločanja o ustavni pritožbi in v postopku za preizkus pobude vložnice, ki je predlagala nadomestno izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist ali zaporom ob koncu tedna, vse oblike nadomestnega izvrševanja kazni zapora obravnavalo enotno, izhajajoč pri tem iz enovitega namena tega instituta, ne glede na posamezno vrsto alternativnega načina izvrševanja zaporne kazni.

_Predpostavke za prekinitev postopka_

17. Ustava v 156. členu (in enako, Zakon o ustavnem sodišču - ZUstS v prvem odstavku 23. člena) določa, da mora sodišče, ki pri odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekiniti postopek in z zahtevo začeti postopek za oceno njegove ustavnosti.

18. V obravnavani zadevi mora Vrhovno sodišče odločiti o zahtevi, s katero se izpodbija pravnomočni sklep o zavrženju obsojenčeve prošnje za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist. Obe sodišči sta svojo odločitev oprli na drugi odstavek 129.a člena ZKP, ki za vložitev prošnje določa prekluzivni rok 15 dni za od pravnomočnosti sodbe oziroma od zadnje vročitve obsojencu ali zagovorniku; posledica zamude je zavrženje prošnje (tretji odstavek 129.a člena ZKP). Vložnik zahteve se določno zavzema, da bi morali sodišči prošnjo vsebinsko obravnavati in da rok za vložitev prošnje še ni potekel. O teh navedbah se lahko Vrhovno sodišče izreče le ob uporabi navedene določbe drugega odstavka 129.a člena ZKP. Zaradi zgoraj navedenih razlogov Vrhovno sodišče ocenjuje, da ureditev, kot jo ponuja navedena določba, ni v skladu z zahtevami drugega odstavka 14. člena Ustave. Zato bi odločanje na podlagi ureditve, ki jo ponuja drugi odstavek 129.a člena ZKP, neposredno povzročilo protiustavno razlikovanje med obsojencem, ki je v obravnavani zadevi vložil prošnjo, in predlagatelji drugih alternativnih načinov izvršitve kazni zapora.

19. Nastalega položaja ni mogoče razrešiti z razpoložljivimi razlagalnimi metodami. KZ-1 sicer ureja temeljna procesna vprašanja (12. odstavek 86. člena), vendar ne rokov za vložitev prošnje. ZKP, ZIKS ali Zakon o probaciji ne nudijo razlagalne opore, s katero bi bilo mogoče odpraviti ugotovljena razhajanja v ureditvah rokov za vložitev prošenj. Ureditev alternativnih načinov izvrševanja prostostne kazni je najtesneje povezana z ureditvijo posegov v osebno svobodo (19. člen Ustave, glej tudi 6. in 7. točko obrazložitve odločbe U-I-14/20-9, Up-844/16-27 z dne 14. 5. 2020). Oblikovanje pravil o načinu izvrševanja prostostnih kaznih (tudi z delom v splošno korist) je po svojih učinkih (tudi) določanje obsega omejevanja pravice do osebne svobode. Zahteve po določni zakonski ureditvi (lex certa) so zato najstrožje in Vrhovno sodišče teh pravil ne more oblikovati samo neposredno na podlagi Ustave.

C.

20. Vrhovno sodišče je zato na podlagi 156. člena Ustave in prvega odstavka 23. člena ZUstS prekinilo postopek z zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi vložitve zahteve za oceno ustavnosti drugega odstavka 129.a člena ZKP v delu, ki določa prekluzivni petnajstdnevni rok za vložitev predloga o nadomestitvi kazni zapora z delom v splošno korist, ki teče od pravnomočnosti sodbe oziroma od zadnje vročitve prepisa sodbe dalje.

21. Zoper ta sklep ni pritožbe (četrti odstavek 399. člena ZKP).

1 S to ureditvijo je zakonodajalec samo delno zadostil zahtevi Ustavnega sodišča iz odločbe U-I-14/20-9, Up-844/16-27, z dne 14. 5. 2020, saj je Ustavno sodišče v tej odločbi določilo, da se do odprave protiustavnosti nadomestitev kazni zapora s hišnim zaporom lahko predlaga do konca prestajanja kazni zapora, pri čemer ni razlikovalo položaja obsojencev, ki že prestajajo kazen zapora od tistih, ki so predlog za alternativno izvršitev podali po preteku 15-dnevnega roka, vendar zaporne kazni (še) ne prestajajo. 2 Do uveljavitve 53. člena ZKP-O je bilo mogoče na podlagi 3. točka izreka odločbe U-I-14/20-9, Up-844/16-27 z dne 14. 5. 2020 prošnjo vložiti "do konca prestajanja kazni zapora."