Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na strani revidenta.

Na načelno vprašanje, ki že vsebuje revidentovo oceno, da v predlogu navedeni razlogi opravičujejo podaljšanje roka, hkrati pa sprašuje, kdaj je odločitev organa o podaljšanju roka zakonita in kdaj arbitrarna, ni možen konkreten odgovor, ki bi pripomogel k zagotovitvi pravne varnosti, enotne uporabe prava ali k razvoju prava preko sodne prakse, saj je odgovor odvisen od konkretnih okoliščin vsakega primera. Splošen in načelen odgovor na zastavljeno vprašanje pa izhaja iz tretjega odstavka 99. člena, drugega in tretjega odstavka 6. člena in iz petega odstavka 214. člena ZUP, ki določajo, kdaj lahko organ na prošnjo stranke podaljša rok, meje odločanja po prostem preudarku in obseg obrazložitve te diskrecijske pravice. Zato pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revident) vložila revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na 2. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

2. Revizija je bila vročena toženi stranki. V odgovoru na revizijo je tožena stranka navedla, da predlaga njeno zavrnitev in da se sklicuje na stališče upravnega organa prve stopnje, ki ga prilaga.

K I. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Agencije Republike Slovenije za okolje, št. 35407-83/2006-12 z dne 6. 7. 2010. Ta je najprej s sklepom istega dne in z isto številko odločila, da revidentu ne podaljša roka za dopolnitev njegovih vlog za izdajo okoljevarstvenega soglasja in okoljevarstvenega dovoljenja. Z odločbo pa je: zavrnila revidentovo zahtevo za izdajo okoljevarstvenega soglasja za poseg: odlagališče nenevarnih odpadkov Vrhe na tam navedenih zemljiščih (1. točka izreka); zavrnila njegovo zahtevo za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za naprave, ki lahko povzročajo onesnaževanje okolja večjega obsega, za obstoječe odlagališče nenevarnih odpadkov s tam navedeno zmogljivostjo na tam navedenih zemljiščih (2. točka izreka) in odločila, da v postopku stroški niso nastali (3. točka izreka). Revidentovo pritožbo zoper navedeno določbo je tožena stranka zavrnila z odločbo, št. 35402-12/2010-2 z dne 14. 9. 2010. 5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

6. Revident uveljavlja dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

7. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah zavzelo stališče, da na splošni in načelni ravni izpostavljena vprašanja, na katere je možen splošen in načelen odgovor, ki jasno izhaja že iz zakonskih določb, niso pomembna pravna vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, zaradi katerih bi bila revizija dovoljena (npr. odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 774/2008, X Ips 776/2008, X Ips 151/2008, X Ips 238/2009, X Ips 406/2009, X Ips 414/2009, X Ips 206/2010).

8. Revident je kot pomembno pravno vprašanje izpostavil vprašanje: „Kdaj uradna oseba, ko po prostem preudarku odloča o podaljšanju procesnega roka, zakonito zavrne predlog za podaljšanje roka, ko prizadeta oseba skladno z določbo 99. člena ZUP poda predlog za podaljšanje roka pravočasno in v predlogu utemeljuje razloge, ki opravičujejo podaljšanje roka, in kdaj v takem primeru odloča arbitrarno.“

9. Na načelno vprašanje, ki že vsebuje revidentovo oceno, da v predlogu navedeni razlogi opravičujejo podaljšanje roka, hkrati pa sprašuje, kdaj je odločitev organa o podaljšanju roka zakonita in kdaj arbitrarna, ni možen konkreten odgovor, ki bi pripomogel k zagotovitvi pravne varnosti, enotne uporabe prava ali k razvoju prava preko sodne prakse, saj je odgovor odvisen od konkretnih okoliščin vsakega primera. Splošen in načelen odgovor na zastavljeno vprašanje pa izhaja iz tretjega odstavka 99. člena drugega in tretjega odstavka 6. člena in iz petega odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

10. V tretjem odstavku 99. člena ZUP je določeno: „Rok, ki ga je določila uradna oseba, ki vodi postopek, in s predpisi določen rok, ki ga je mogoče podaljšati, se lahko podaljša na prošnjo, ki jo vloži prizadeta oseba pred iztekom roka, če so podani opravičeni razlogi za podaljšanje“. Iz te določbe jasno izhaja, da se lahko tak rok podaljša le na predlog, ki je podan pred iztekom roka in le v primeru, da so podani opravičeni razlogi. Ali so podani in izkazani opravičeni razlogi, pa je odvisno od konkretnih okoliščin vsakega primera posebej in od vsakokratne presoje uradne osebe, ki o tem presoja po prostem preudarku. Taka presoja pa ne sme biti samovoljna in pravno nevezana. Odločitev upravnega organa, izdana po prostem preudarku, mora biti namreč v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je takšno pooblastilo dano (drugi odstavek 6. člena ZUP), upravni organ pa mora postopati v skladu z določbami ZUP (tretji odstavek 6. člena ZUP). V odločbi, izdani po prostem preudarku, mora upravni organ svojo diskrecijsko odločitev obrazložiti tako, da je mogoče ugotoviti, ali je izdana v skladu z namenom pooblastila in v njegovih mejah (peti odstavek 214. člena ZUP), saj le taka odločba ni arbitrarna in je lahko predmet upravno sodne kontrole. V skladu s tretjim odstavkom 40. člena ZUS-1 pa se v upravnem sporu v okviru presoje zakonitosti akta, izdanega po prostem preudarku, presoja le, ali je bil prosti preudarek uporabljen v skladu z njegovim namenom in ali so bile meje prostega preudarka prekoračene.

11. Glede na navedeno revidentovo vprašanje, kdaj je odločitev upravnega organa, ko ta po prostem preudarku odloča o podaljšanju roka za dopustitev vloge, zakonita in kdaj arbitrarna, ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 12. Ker revident ni izkazal izpolnjevanja uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

13. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).