Jedro

Odločitev o podaljšanju roka iz opravičljivih razlogov je treba presojati tako, da se upoštevajo vse okoliščine konkretnega primera. Ena izmed pomembnih okoliščin, ki vplivajo na odločitev, je zakonodaja, ki ureja določeno področje. V obravnavani zadevi so določbe, ki od vlagateljev zahteve za izdajo okoljevarstvenega soglasja in okoljevarstvenega dovoljenja zahtevajo predložitev določene dokumentacije zelo natančne, torej je vlagatelju zahteve že ob vložitvi vloge znano, katero dokumentacijo mora priložiti, obenem pa se zaradi varstva okolja pred obremenjevanjem ter v smislu temeljnih načel ZVO-1 od organov terja relativno hitro odločanje.

Nameravani poseg je v nasprotju z drugim členom 31. člena Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih, saj je upravni organ nesporno ugotovil, da tri parcele niso del obstoječega odlagališča in da bi bili trije objekti od roba odlagališča oddaljeni cca. 70 m, kar je manj, kot določa navedena uredba v 31. členu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Ministrstvo za okolje in prostor, Agencija Republike Slovenije za okolje, je dne 6. 7. 2010 izdala sklep 35407-83/2006-12, s katerim je odločila, da stranki – upravljavcu A. d.o.o., ki je bil določen v dopisu št. 35407-83/2006-10 z dne 2. 6. 2010, ne podaljša roka za dopolnitev vloge za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za naprave, ki lahko povzročijo onesnaženje okolja večjega obsega in sicer za obstoječe odlagališče nenevarnih odpadkov in izdajo okoljevarstvenega soglasja za poseg: odlagališče nenevarnih odpadkov B. V odločbi z isto številko je v 1. točki izreka odločila, da se zahteva za izdajo okoljevarstvenega soglasja za poseg: odlagališče nenevarnih odpadkov B., na zemljiščih s parc. št. 743/3, 744, 745, 746/1, 746/5, 748, 749, 750, 1482/4, 1686, 1687, 1688, 1689, 1690, 1697, 1698, 1838/2, 1839, vse k.o. ..., zavrne. V 2. točki je odločila, da se zahteva za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za naprave, ki lahko povzročajo onesnaženje okolja večjega obsega in sicer za obstoječe odlagališče nenevarnih odpadkov z zmogljivostjo sprejetja več kot 10 ton odpadkov na dan oziroma s celotno zmogljivostjo več 25.000 ton odpadkov, na lokaciji ..., na zemljiščih s parcelno številko 743/3, 744, 745, 746/1, 746/5, 748, 749, 750, 1482/4, 1686, 1687, 1688, 1689, 1690, 1697, 1698, 1838/2, 1839, vse k.o. ..., zavrne. V 3. točki je bilo odločeno, da v tem postopku stroški niso nastali.

Prvostopni upravni organ se je skliceval na določbo 99. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po kateri se rok, ki ga je določila uradna oseba, ki vodi postopek, in s predpisi določen rok, ki ga je mogoče podaljšati, lahko podaljša, če je bila vloga vložena pred iztekom roka in če so podani opravičeni razlogi. Pojasnil je tudi, da je bila 21. 5. 2010 na sedežu organa ustna obravnava, na kateri so bili predstavniki stranke seznanjeni z ugotovitvami v postopku pridobivanja okoljevarstvenega dovoljenja in okoljevarstvenega soglasja in dogovorjeno, da bo stranka pozvana k dopolnitvi vloge in da bo rok za dopolnitev kratek. Stranka je bila s pomanjkljivostmi seznanjena z dopisom št. 35407-83/2006-10 z dne 2. 6. 2010 in pozvana, naj vlogo dopolni v roku 15 dni. Poziv je bil stranki vročen 4. 6. 2010. Stranka je prošnjo za podaljšanje roka za dopolnitev vloge podala pravočasno (16. 6. 2010), pred potekom roka za dopolnitev, vendar v roku ni odpravila nobene pomanjkljivosti, ali se izjasnila o nasprotujočih se podatkih, ki jih je podala v svoji vlogi, tako za okoljevarstveno soglasje, kot za okoljevarstveno dovoljenje. Iz navedenega razloga je prvostopenjski upravni organ po pregledu prošnje za podaljšanje roka za dopolnitev vloge ter pregledu dokumentacije upravne zadeve presodil, da stranka ni podala upravičenega razloga za podaljšanje roka za dopolnitev vloge, saj je bila v bistvu že 21. 5. 2010 na ustni obravnavi seznanjena z večino pomanjkljivosti in nejasnosti, ki jih je ugotovil naslovni organ in jih je bilo treba odpraviti, vendar v tem času ni pristopila k odpravi nobene pomanjkljivosti.

Odločitev o zavrnitvi zahtevka za izdajo okoljevarstvenega soglasja je tožena stranka utemeljila z ugotovitvijo, da se zahtevek za izdajo okoljevarstvenega soglasja presoja na podlagi po 50. in 51. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1), in pojasnila, da se obveznost presoje vplivov na okolje ugotavlja po Uredbi o vrstah posegov v okolje za katero je treba izvesti presojo vplivov na okolje (Uradni list RS, št. 78/06, 72/07 in 32/08, v nadaljevanju Uredba). Skladno z določbo 11b Priloge II Uredbe, je presoja vplivov na okolje obvezna, kadar gre za odlagališče nenevarnih odpadkov s celotno zmogljivostjo 25.000 ton ali več. V zadevi je prvostopenjski upravni organ opozoril tudi na določbo prvega odstavka 57. člena ZVO-1, ki zahteva, da mora nosilec nameravanega posega v okolje ministrstvo za prositi za izdajo okoljevarstvenega soglasja z vlogo, ki vsebuje projekt in poročilo o vplivih na okolje in določbo drugega odstavka 57. člena ZVO-1, po kateri ministrstvo, če ugotovi, da je nameravani poseg v očitnem nasprotju s predpisi in ga zato ni dovoljeno izvesti, izda odločbo, s katero zavrne okoljevarstveno soglasje.

V nadaljevanju je prvostopenjski upravni organ pregledal vso razpoložljivo dokumentacijo in ugotovil, da zemljišča s parcelno številko 746/1, 746/5 in 748, vse k.o. ..., niso del obstoječega odlagališča, zato je treba pri presoji vplivov na okolje upoštevati določilo 31. člena Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih (Uradni list RS, št. 32/06, 98/07, 62/08 in 53/09, v nadaljevanju Uredba o odlaganju), kar je skladno z določilom petega odstavka 44. člena Uredbe. Navedena zemljišča niso bila predmet inventarizacije obstoječih industrijskih odlagališč leta 1999, prav tako niso deli navedenih zemljišč, ki so predmet vloge za izdajo okoljevarstvenega soglasja v celoti v sklopu zemljišč, ki jih določa Lokacijska dokumentacija št. 301/83, maj 1984, Zavod Občine Celje za planiranje in izgradnjo. Prvostopenjski organ je pri ugotovitvi upošteval tudi 70. člen Uredbe o odlaganju, ki določa, da določila 31. člena ne veljajo za obstoječa odlagališča, ki obratujejo po 1. januarju 2009. Predmetno območje se ureja z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za območje Draga, Severne Kompolje, Laška vas, Ogorevc, industrijsko odlagališče Vrhe in gozd ob odlagališču (Uradni list RS, št. 15/90, 39/94, 86/98, 91/00, 20/01 in 42/03, v nadaljevanju PUP), iz katerega izhaja, da mora biti urejanje industrijskega odlagališča za potrebe Železarne C. izvajano skladno z lokacijsko dokumentacijo, ki je bila v konkretnem primeru izdana pod številko 30/83 in izdelana v maju 1984. Iz poročila o vplivih na okolje A.-Odlagališče B., št. EK-05-383E izhaja, da je lokacija odlagališča oddaljena približno 90 m vhodno od prvih stanovanjskih hiš ... in 270 m zahodno od prvih hiš ..., torej nameravani poseg na zemljiščih 746/1, 746/5 in 748 vse k.o. ..., ni bil v skladu z določilom 31. člena Uredbe o odlaganju v delu, ki se nanaša na najmanjšo dovoljeno razdalja telesa odlagališča (njegov zunanji rob) in stavbami, v katerih se opravlja izobraževalne, vzgojno varstvene, zdravstvene in podobne dejavnosti in drugih stavb, v katerih se ljudje zadržujejo zaradi dela ali počitka, pogosto ali daljši čas, ki ne sme biti krajša od 300m. Štirje objekti na zemljišču s parcelno število 793/2 so bili od roba odlagališča na zemljišču s parcelno številko 748 k.o. ... oddaljeni cca 70 m, od zemljišča s parc. št. 746/1 k.o. ... pa cca 100m. V nasprotju s prej navedenim PUP in Lokacijsko dokumentacijo, pa je tudi najvišja kota po sanaciji odlagališča, ki po Lokacijski dokumentaciji po sanaciji znaša 335,00 m, iz idejne zasnove št. 045/06 A. - odlagališče B. (sanacija peskokopa), avgust 2006, RC PLAN M pa izhaja, da bo najvišja kota po sanaciji odlagališča 340,00 m. V zvezi z odločitvijo o zavrnitvi vloge za okoljevarstveno dovoljenje, pa se je prvostopenjski upravni organ skliceval na določbo 68. člena ZVO-1, ki od upravljavca zahteva pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja, če gre za obratovanje naprave, v kateri se bo izvajala dejavnost, ki lahko povzroči onesnaževanje večjega obsega in pojasnil, da je v zadevi treba upoštevati tudi Uredbo o vrsti dejavnosti in naprav, ki lahko povzročijo onesnaževanje okolja večjega obsega (Uradni list RS, št. 97/04, 71/07 in 122/07). Skliceval se je na določbo 70. člena ZVO-1, ki od upravljavca naprave iz 68. člena ZVO-1 zahteva zagotovitev v tej določbi prepisanih ukrepov in vsebino okoljevarstvenega dovoljenja vezal na določbo 74. člena ZVO-1 in 8. člena Uredbe o vrsti dejavnosti in naprav, ki lahko povzročijo onesnaževanje okolja večjega obsega. Ker določba 11. člena Uredbe o vrsti dejavnosti in naprav, ki lahko povzročijo onesnaževanje okolja večjega obsega, v zvezi s postopkom izdaje okoljevarstvenega dovoljenja napotuje glede vprašanj, ki niso urejena s to Uredbo, na smiselno uporabo predpisov, ki urejajo obseg in vsebino vloge ter postopek za pridobitev in vsebino okoljevarstvenega dovoljenja za druge naprave, je v zadevi treba upoštevati tudi 45. člen Uredbe o odlaganju. Prvostopenjski upravni organ je v izpodbijani odločbi natančno navedel listine, ki so bile priložene vlogi za izdajo dovoljenja in ugotovil, da gre za napravo, ki se skladno s Prilogo 1 Uredbe o vrsti dejavnosti in naprav, ki lahko povzročijo onesnaževanje okolje večjega obsega, razvršča med naprave – odlagališča odpadkov z izjemo odlagališč za invertne odpadke, ki sprejmejo več kot 10 ton odpadkov na dan ali s celotno zmogljivostjo več kot 25.000 ton z oznako vrste dejavnosti 5.4. Naprava se nahaja na zemljiščih s parcelno številko 743/3, 744, 745, 746/1, 746/5, 748, 749, 750, 1482/4, 1686, 1687, 1688, 1689, 1690, 1697, 1698, 1838/2, 1839, vse k.o. ..., na območju, ki se ureja s PUP, po katerem je osnovna namenska raba opredeljena kot območje industrijskega odlagališča za odpadni material Železarne …. Vlogo je organ ocenil kot nepopolno, zato je s svojimi ugotovitvami na ustni obravnavi dne 21. 5. 2010 seznanil predstavnike stranke, kjer je bilo dogovorjeno, da bo stranka pozvana k dopolnitvi vloge in da bo rok kratek. Stranki je v pozivu za dopolnitev vloge z dne 2. 6. 2010 navedel pomanjkljivosti vloge, ki pa jih stranka v določen roku ni odpravila, zato je po ugotovitvi, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje naprave iz točke 2. izreka te odločbe, ker niso izpolnjene zahteve iz Uredbe o odlaganju odpadkov (37., 40., 41., 44. in 47. členov) in zahteve iz 8. člena Uredbe o vrsti dejavnosti in naprav, ki lahko povzročajo onesnaževanje okolja večjega obsega, na osnovi katerih bi organ lahko preveril izpolnjenost ukrepov iz 70. člena ZVO-1, vlogo zavrnil. Drugostopenjski upravni organ je pritožbo tožeče stranke zoper odločitev prvostopenjskega upravnega organa zavrnil. Tožnica v tožbi oporeka odločitvi tako prvostopenjskega, kot drugostopenjskega upravnega organa. Pojasnjuje, da ji je bil poziv za dopolnitev vloge poslan 2. 6. 2010. Gre za obsežen poziv za dopolnitev vloge na 11 straneh, z več kot 50 točkami in podtočkami oziroma zahtevami. Dne 16. 6. 2010, torej pred iztekom roka postavljenega v tem pozivu, je tožeča stranka zaprosila za podaljšanje roka za 120 dni. Kljub pravočasno oddani in utemeljeni prošnji rok ni bil podaljšan, istočasno z zavrnitvijo vloge za podaljšanje roka, pa je bilo o zadevi tudi odločeno. Kljub vsemu je tožeča stranka 21. 7. 2010 prvostopenjskemu organu posredovala dopolnitev vloge za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja in soglasja, ki pa ni bila upoštevana.

Tožnica navaja, da ji za izjemno obsežno zahtevano dopolnitev vloge ni bil dan primeren rok za pripravo dopolnitve, niti se rok ni podaljšal, kljub pravočasni in utemeljeni vlogi. Sklicuje se na določbo 67. člena ZUP in ugotavlja, da 15 dnevni rok v konkretni zadevi ni primeren rok. Podaljšanje roka je tožena stranka utemeljevala zlasti z obsežnostjo in zahtevnostjo zahtevanih dopolnitev, poleg tega pa tudi z dejstvom, da ji bodo del dopolnitev pripravljali zunanji sodelavci, katerih rok za izvedbo je večinoma 90 dni, poleg tega pa je bil poziv za dopolnitev dan ravno v času, ko se že pričenjali letni dopusti. S podaljšanjem kratkega 15 dnevnega roka bi bil tožeči stranki zagotovljen primeren rok za zahtevano dopolnitev. Argumentacija prvostopenjskega organa o nepodaljšanju roka je pavšalna in neobrazložena. Prav tako se prvostopenjski organ ni opredelil do razloga obsežnosti in zahtevnosti predlaganih dopolnitev in zgolj dejstvo, da je bila tožeča stranka že na ustni obravnavi dne 21. 5. 2010 seznanjena s pomanjkljivostmi, za pravilnost odločitve ne zadošča. Seznanitev na ustni obravnavi namreč ne predstavlja relevantne seznanitve, ZUP zahteva pisni poziv za seznanitev. Glede na obsežnost zahtevanih dopolnitev ni mogoče pričakovati, da bi si kdorkoli lahko na podlagi ustne seznanitve zapomnil vse pripombe in pomanjkljivosti. Poleg tega tudi v primeru, da bi se rok za dopolnitev štel od ustne obravnave, skupaj s 15. dnevnim rokom predstavlja 25. dnevni rok, ki je tudi absolutno prekratek. Tako stranki ni bila dana realna možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah pomembnih za izdajo odločbe, s čimer je bila podana bistvena kršitev določbe postopka.

V nadaljevanju tožnica opozarja na stališče tožene stranke in prvostopenjskega upravnega organa, da zemljišča parc. št. 746/1, 746/5 in 748 k.o. ... niso del obstoječega odlagališča in niso bila predmet inventarizacije obstoječih odlagališč, zaradi česar ob upoštevanju odmikov nameravanega posega od stanovanjskih hiš niso izpolnjeni pogoji iz Uredbe o odlaganju. Tožnica se s tem stališčem ne strinja. Gre za pravno zmotno stališče prvostopenjskega upravnega organa, ki se ne bi smelo uporabiti. Določba 31. člena Uredbe o odlaganju se namreč ne nanaša na fazo pridobivanja potrebnih soglasij za samo gradnjo odlagališča, v okvir katere sodi tudi pridobivanje okoljevarstvenega soglasja, ampak se izrecno in izključno nanaša le na fazo prostorskega načrtovanja odlagališča, kar pa ni predmet postopka. Prostorsko načrtovanje za sporno območje je bilo že zdavnaj izvedeno in je bil izdan ustrezen prostorski akt, ki nameravani poseg že opredeljuje in dovoljuje, kar sta ugotovila oba upravna organa. Tožnica obširno pojasnjuje svojo trditev, da se določba 31. člena Uredbe o odlaganju nanaša na prostorsko načrtovanje, zaradi česar omejitve, ki jih določa 31. člen v prvem odstavku ter izjema od teh omejitev opredeljena v tretjem odstavku 31. člena velja le za postopek oziroma fazo prostorskega načrtovanja. V konkretnem primeru, ko nameravani poseg tožeče stranke temelji na že sprejetem in veljavnem prostorskem aktu, ki opredeljuje tudi izgradnjo odlagališča na spornih zemljiščih in je nameravana gradnja v celoti skladna s prostorskim aktom, pa tožena stranka ni imela nikakršne podlage za to, da je izdajo okoljevarstvenega soglasja zavrnila s sklicevanjem na prvi odstavek 31. člena Uredbe o odlaganju. V konkretnem primeru je nerelevantno tudi, ali gre pri nameravani izgradnji odlagališča za novo odlagališče, ali odlagališče ob ali na obstoječi lokaciji odlagališča in nerelevantno je, kakšna je oddaljenost stavb nameravanega gradnje, saj za gradnjo obstaja podlaga v prostorskem aktu. Presoja oziroma preverjanje, ali gre za novo odlagališče ali odlagališče na ali ob obstoječi lokaciji odlagališča, je relevantna le z vidika uporabe 31. člena Uredbe o odlaganju in torej relevantna le v fazi prostorskega načrtovanja, kar ni predmet tega postopka. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: V obravnavani zadevi je sporno vprašanje, ali je organ tožniku pravilno in zakonito zavrnil predlog za podaljšanje roka. Po določbi 99. člena ZUP se lahko rok, ki ga je določila uradna oseba, ki vodi postopek, in s predpisi določen rok, ki ga je mogoče podaljšati, podaljšata na prošnjo, ki jo vloži prizadeta oseba pred iztekom roka, če so podani opravičeni razlogi za podaljšanje. Sodišče ugotavlja, da gre v obravnavni zadevi za podaljšljivi rok, torej rok, ki ga glede na okoliščine posameznega primera določi uradna oseba, te okoliščine primera in pričakovanje v kolikšnem času bo lahko stranka dopolnila vlogo, pa narekujejo tudi odločitev o podaljšanju roka. To pomeni, da je odločitev o podaljšanju roka iz opravičljivih razlogov treba presojati tako, da se upoštevajo vse okoliščine konkretnega primera. Ena izmed pomembnih okoliščin, ki vplivajo na odločitev je zakonodaja, ki ureja določeno področje. V obravnavani zadevi so določbe, ki od vlagateljev zahteve za izdajo okoljevarstvenega soglasja in okoljevarstvenega dovoljenja zahtevajo predložitev določene dokumentacije zelo natančne, torej je vlagatelju zahteve že ob vložitvi vloge znano, katero dokumentacijo mora vlogi priložiti, obenem pa se zaradi varstva okolja pred obremenjevanjem ter v smislu temeljnih načel ZVO-1, od organov terja relativno hitro odločanje. Po pregledu listin priloženega upravnega spisa sodišče ugotavlja, da je tožnica vlogo za pridobitev okoljevarstvenega soglasja za odlagališče B. vložila 1. 7. 2009 in da se je ta vloga že dopolnjevala (11. 7. 2009), prav tako se je v tem postopku po uradni dolžnosti pridobivala druga dokumentacija, potrebna za izdajo soglasja in dovoljenja. Te okoliščine po presoji sodišča pomenijo, da tožena stranka v predlogu za podaljšanje roka, opravičljivega razloga za podaljšanje vloge v smislu določb ZUP ne more utemeljevati z obsežnostjo potrebne dopolnitve in da nekatere dopolnitev zahtevajo daljši čas za njihovo pripravo in tudi vključitev zunanjih sodelavcev, torej v obravnavani zadevi tožnica opravičljivega razloga za podaljšanje roka ni izkazala.

V obravnavani zadevi pa sodišče zavrača tudi tožbene ugovore, ki se nanašajo na uporabo določbe 31. člena Uredbe o odlaganju. Pojasnjuje, da določba sodi v poglavje "III. Prostorsko načrtovanje, projektiranje in gradnja odlagališča", ki v 30. členu določa območja, na katera s prostorskim načrtovanjem ni dopustno umestiti odlagališč, pogoj ki ga je treba upoštevati pri prostorskem načrtovanju pa izhaja tudi iz prvega odstavka 31. člena Uredbe, ter določbe tretjega odstavka istega člena, ki pravi, da je lahko pri prostorskem načrtovanju odlagališča na ali ob obstoječi lokaciji odlagališča ne glede na določbe prvega odstavka tega člena, zunanji rob telesa odlagališča oddaljen od roba kmetijskih površin, namenjenih poljedelstvu, manj kot 300 m, vendar ne manj kot 50 m. Takšna razlaga določbe prvega in tretjega odstavka 31. člena Uredbe o odlaganju izhaja tudi iz sodbe Upravnega sodišča RS, I U 1748/2010, kjer je sodišče zavzelo stališče, da določba tretjega odstavka 31. člena Uredbe o odlaganju pomeni izjemo pri prostorskem načrtovanju, zato ni mogoč drugačen sklep, kot da se tudi osnovna določba (prvi odstavek) nanaša na prostorsko načrtovanje, zaradi česar "načrtovanje odlagališča" pomeni njegovo prostorsko načrtovanje. Na navedeno kaže tudi sama vsebina prvega odstavka, po katerem je treba pri načrtovanju odlagališča zagotoviti, da je odlagališče najmanj 300 m oddaljeno od območij, namenjenih poselitvi in rekreaciji, javnih parkov, zdravilišč in okrevališč, kmetijskih površin, namenjenih poljedelstvu, ter vodotokov in drugih vodnih teles. Vendar v obravnavni zadevi odločitev, da je nameravani poseg v nasprotju z določilom 31. člena Uredbe o odlaganju, ne temelji na določbi prvega in tretjega odstavka prej navedenega člena, ampak na določbi drugega odstavka tega člena. Gre za določbo, ki se nanaša na projektiranje odlagališča in ki določa, da je treba pri projektiranju odlagališča z naravnimi ali umetnimi ovirami zagotoviti, da telo odlagališča ni v vidnem polju oken, balkonov in vhodnih vrat stanovanjskih stavb, stavb, v katerih se opravljajo izobraževalne, vzgojno-varstvene, zdravstvene in podobne dejavnosti, in drugih stavb, v katerih se ljudje zaradi dela ali počitka zadržujejo pogosto ali daljši čas, če so te stavbe oddaljene do 600 m v vodoravni smeri od zunanje meje odlagališča, in da najmanjša razdalja v vodoravni smeri med zunanjim robom telesa odlagališča in temi stavbami ni krajša od 300 m. Ob nesporni ugotovitvi, da zemljišča s parc. št. 746/1, 746/5 in 748, vse k.o. ..., niso del obstoječega odlagališča in da bi bili štirje objekti na zemljišču s parc. št. 793/2 k.o. ... od roba odlagališča na zemljišču s parc. št. 748 k.o. ... oddaljeni cca 70 metrov, od zemljišča s parc št. 746/1 k.o. ... pa cca 100 m, sodišče kot pravilno presoja ugotovitev prvostopnega organa, da je nameravani poseg v tem delu v nasprotju z določilom 31. člena Uredbe o odlaganju.

Ker je sodišče na podlagi navedenega ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu z določbo prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

Tožnik je ob vložitvi tožbe predlagal tudi povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 trpi v primeru če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je v obravnavani zadevi sodišče tožbo tožnika zavrnilo, je skladno s prej citirano določbo moralo zavrniti tudi njegovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka.