Jedro

Uredba nikjer ne določa, da bi se moralo dopustiti oziroma izmeriti porabo vode tudi v primerih, ko stavba ni priključena na javno vodovodno omrežje, saj okoljska dajatev ni cena za storitev izvajanja javne službe. Gre za javno dajatev za obremenjevanje voda. V ZVO-1 so urejeni tudi ekonomski in finančni inštrumenti varstva okolja med katere je tudi uvrščena okoljska dajatev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 12798/2018 z dne 21. 2. 2018 glede plačila glavnice v višini 132,20 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški izvršilnega postopka v višini 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 3. 2018 dalje do plačila (I. točka izreka). V II. točki izreka je toženi stranki naložilo plačilo stroškov tožeče stranke v višini 22,28 EUR.

2. Zoper sprejeto odločitev se pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju toženka) zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanja okolja zaradi odvajanja odpadnih voda (v nadaljevanju Uredba) na podlagi katere tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) zaračunava okoljsko dajatev v nasprotju z Zakonom o varstvu okolja (ZVO-1) in Ustavo Republike Slovenije, ki sta podlagi za sprejem Uredbe. Uredba določa, da se za onesnaževanje okolja praviloma plačuje v sorazmerju s povzročenim onesnaževanjem torej glede na količino komunalne odpadne vode, tako da onesnaževalec, ki v okolje spušča večjo količino odpadne vode plača višjo dajatev za onesnaževanje kot onesnaževalec, ki v okolje spusti manjšo količino odpadne vode. V primeru, ko ni možno pridobiti podatkov o porabljeni vodi, kot je to v konkretnem primeru, ko objekt ni priključen na javno vodovodno omrežje, pa se plačuje pavšalno po številu oseb, ki so prijavljeni v stanovanjski stavbi. Takšna ureditev je po mnenju pritožnice v nasprotju z Ustavo, saj so občani, ki so zaradi svojega prebivališča v občini, v kateri ni možna priključitev na javni vodovod prikrajšani tako materialno kot tudi glede kvalitete bivanja. Plačevanje dajatev vsekakor pomeni tudi poseg v zasebno lastnino zavezanca. ZVOP-1 pa ne vsebuje predpisanih okoljskih dajatev in konkretnih primerov onesnaževanja za katere se lahko predpiše. Takšna ureditev predstavlja nesorazmeren poseg v temeljne človekove pravice, saj je v nasprotju z načelom sorazmernosti. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi razveljavi in tožnici naloži povračilo stroškov pravdnega postopka oziroma podredno sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Skladno z določilom prvega odstavka 458. člena ZPP se sodba v postopkih majhne vrednosti lahko izpodbija zgolj zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (341. člen ZPP).

6. Pritožba navaja, da je ureditev, ki ureja plačevanje pavšala za uporabo vode v primeru, ko objekt ni priključen na javno vodno omrežje protiustavna, saj občani, ki so zaradi svojega prebivališča v občini v kateri ni možnosti za priključitev na javno vodovodno in kanalizacijsko omrežje prikrajšani tako materialno kot tudi glede kvalitete bivanja. Pri tem pa uredba ne dopušča možnosti merjenja porabe vode v primerih, ko stavba ni priključena na javno vodovodno omrežje.

7. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da Uredba ureja okoljsko dajatev, ki ne predstavlja cene za storitev izvajanja javne službe, zato morajo to dajatev plačevati vsi, tudi tisti, ki niso priključeni na javni vodovod in kanalizacijo. Izvajalec javne službe, kot zavezanec za plačilo okoljske dajatve za odvajanje komunalne vode porazdeli plačilo okoljske dajatve med uporabnike javne službe na območju posamezne občine ne glede na to, ali so uporabniki priključeni na javno kanalizacijo, imajo komunalno čistilno napravo ali odvajajo komunalno vodo v greznico oziroma niso priklopljeni na vodovodno omrežje. Uredba nikjer ne določa, da bi se moralo dopustiti oziroma izmeriti porabo vode tudi v primerih, ko stavba ni priključena na javno vodovodno omrežje, saj okoljska dajatev ni cena za storitev izvajanja javne službe. Gre za javno dajatev za obremenjevanje voda. V ZVO-1 so urejeni tudi ekonomski in finančni inštrumenti varstva okolja med katere je tudi uvrščena okoljska dajatev. To je posebna oblika obdavčevanja obremenjevanja okolja, ki je posledica onesnaževanja okolja ali rabe naravnih dobrin. Uredba upošteva tudi socialne, gospodarske in geografske značilnosti območja na katerem se izvaja vodna pravica. Upoštevaje načina rabe končnega uporabnika, ki ne omogoča polnega izkoriščanja vodne pravice in različni načini obračunavanja vodnega povračila glede na vrsto rabe pa pomenijo tudi upoštevanje gospodarskih in socialnih značilnosti. S tem pa Uredba upošteva vsa zakonska merila iz ZVO-1 in Zakona o vodah (ZV-1) in zato takšna ureditev ni v neskladju z Ustavo. Varovana je tako ustavna pravica enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave kot ustavna pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, saj uporabniki storitev niso v neenakopravnem položaju oziroma je v Uredbi urejeno različno obračunavanje glede na status zavezanca, torej ali je priključen na javno vodovodno omrežje ali ne. Predpisovanje obveznosti plačevanja, ki temelji na zakonu pa ne predstavlja posega v lastninsko pravico pritožnice.1

8. Glede na obrazloženo, ker niso podane s pritožbo očitane kršitve kot tudi ne uradoma upoštevne kršitve določb postopka, prav tako je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo je sodišče druge stopnje pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

9. Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, prav tako tožnica z odgovorom na pritožbo z ničemer ni pripomogla k odločitvi sodišča druge stopnje, zato krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo (154. člen v zvezi s 155. členom in 165. členom ZPP).

1 odločba US RS U-1-377/98-16 z dne 10. 1. 2002, odločba U-I-215/11 z dne 10. 1. 2013.