Jedro

Ostali tožniki, bratje pokojnega, zahtevajo odškodnino za duševne bolečine zaradi smrti brata na podlagi 3. odstavka 201. člena ZOR. Takšno odškodnino je mogoče prisoditi bratom in sestram, če je med njimi in umrlim oziroma poškodovanim obstajala trajnejša življenjska skupnost. ZOR torej v tej določbi opredeljuje krog upravičencev do tovrstne odškodnine. V njem so tudi bratje in sestre pokojnega, vendar le ob izkazani predpostavki obstoja trajnejše življenjske skupnosti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se vmesna sodba o odgovornosti tožene stranke zaradi škodnega dogodka dne 25.3.1983: glede prve tožnice tako spremeni, da se ugotovi 60% odgovornost tožene stranke za škodo, v ostalem delu pa se pritožba zavrne in sodba v nespremenjenem delu potrdi.

glede drugega, tretjega in četrtega tožnika razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano vmesno sodbo razsodilo, da je toženka v celoti odgovorna za škodo tožečih strank, ki so jo utrpele zaradi škodnega dogodka dne 25.3.1983 ter da bo o višini tožbenega zahtevka in o stroških postopka odločilo s končno sodbo.

Tožena stranka v pritožbi zoper sodbo ugotavlja, da odločitev sodišča ni pravilna. Očitek sodišča, da tožena stranka ni z gotovostjo dokazala, da je pokojni P. skušal vzravnano prečkati tir 31, ne vzdrži. Sodišče je po tehtanju izvedenih dokazov prišlo do prepričanja, da nihče ni videl škodnega dogodka, zato bi se moralo opreti na listinske dokaze, ki so v spisu in izvedeniška mnenja. Pokojni je glede na poškodbe lahko prečkal tir 31 samo stoje. Strogo pa je prepovedano ob izvajanju premika iti pokončno čez tir med nasprotnimi odbojniki, kar je bilo pokojnemu znano. Tožena stranka ni kršila predpisov o varnem delu. Pokojni P. je bil zadolžen za premik na tiru 26-28. Po končanem delu na tem tiru bi moral ostati na svojem delovnem mestu, česar pa ni storil. Premik se je v času nesreče izvajal na tiru 31 in 32, kjer pa pokojni ni imel kaj iskati. Pokojni je videl, da se izvaja premik, kar pomeni, da bi moral, če se je že oddaljil iz svojega delovnega mesta, z vso pazljivostjo prečkati tir 31-32. Delavci so v prvi vrsti dolžni skrbeti za svojo varnost. Dokazano je, da je bil pokojni poučen o varnem delu in je uporabljal vsa zaščitna sredstva. Ob povprečni skrbnosti bi pokojni po opravljenem delu brez dvoma lahko varno prišel do utice, če bi upošteval navodila za delo, zlasti pa tudi navodilo za osebno varnost pri delu na železnici. Priča K. ob še takšni skrbnosti ne bi mogel opaziti pokojnega, saj se premik izvaja tako, da so vsi delavci na desni strani v smeri vožnje vlaka, pokojni pa je prišel iz nasprotne smeri. Navedena priča je povedal, da bi ga kot vodja premika opazil, če bi šel po predpisih, saj bi bil v vidnem krogu. Ker pa je šel po drugi poti, ga ni mogel videti. Ne drži zaključek sodišča, da je tožena stranka dopuščala samovoljno zapuščanje delovnega mesta. Delavci so bili seznanjeni, da je potrebno ob vsakem zapuščanju delovnega mesta obvestiti najbližjega premikača ali pa vodjo premika. Pokojni je bil tisti, ki ni obvestil najbližjega premikača oziroma vodje premika o tem, da bo zapustil delovno mesto. Tožena stranka takšnih dejanj ne more preprečiti.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi ponovno odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka matere in bratov pokojnega P., ki zahtevajo od tožene stranke kot delodajalca pokojnega plačilo denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi izgube sina oziroma brata in premoženjsko škodo za stroške v zvezi s pogrebom, prva tožnica pa tudi denarno odškodnino zaradi poslabšanja svojega zdravstvenega stanja ter mesečno rento zaradi izgube sredstev za preživljanje. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo o podlagi odškodninskega zahtevka tožnikov (1. odst. 315. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Pokojni S. P., zaposlen pri pravni prednici tožene stranke kot premikač vagonov, je umrl v delovni nesreči, ki se je pripetila 25.3.1983 na ranžirni postaji Zalog. Vprašanje, ali se za presojo odškodninske odgovornosti v tej zadevi uporabljajo pravila o krivdi ali o objektivni odgovornosti tožene stranke za škodni dogodek, je bilo v tej zadevi že večkrat obravnavano, med ostalim tudi v obeh sklepih Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1472/89 in II Cp 1918/90. Nedvomno gre za škodo, ki je nastala zaradi nevarne dejavnosti, torej za objektivno odgovornost tožene stranke za škodo tožnikov. V svojem Pravilniku o varnosti pri delu v železniški transportni organizaciji Ljubljana iz marca 1982 je tožena stranka v 14. členu opredelila, da so dela pri premiku in sestavi vlaka za življenje posebno nevarna dela, pri katerih že majhna sprememba delovnega okolja povzroči neposredno nevarnost za življenje delavca. Zato je nedvomno pravilna presoja prvostopenjskega sodišča o objektivni odškodninski odgovornosti tožene stranke (173. člen in 1. odstavek 174. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR, ki se uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika), saj se je pokojni S. P. ponesrečil, ko je za toženo stranko opravljal dela premikalca vagonov. Ker so izpolnjene vse posebne predpostavke za nastalo odškodninsko razmerje na podlagi objektivne odgovornosti, je sodišče prve stopnje pravilno v nadaljevanju presojalo oprostitvene razloge po določbi 177. člena ZOR. Tožena stranka je namreč v postopku navajala vrsto ugovorov in razlogov za oprostitev odgovornosti zaradi krivdnega ravnanja pokojnega delavca. Izključitev odgovornosti objektivno odgovorne tožene stranke bi bila mogoča le v primeru, če bi dokazala, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogla pričakovati ali se njegovim posledicam izogniti ali jih odstraniti. Mogoča je tudi delna oprostitev odgovornosti, če se dokaže, da je oškodovanec deloma kriv za škodo (2. in 3. odstavek 177. člena ZOR).

Na podlagi dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je pokojni P. na dan škodnega dogodka opravljal delo premikača vagonov na tirih št. 26, 27 in 28. Delo na teh tirih mu je odredil nadzorni vodja premika A. K.. Za lovljenje vagonov na tirih 31 in 32 pa je bil zadolžen premikač B. B.. Delovni proces na železniških tirih postaje Zalog je potekal tako, da je imel vsak premikač določene tri tire, da „lovi vagone“, nadpremikača sta bila dva, eden pod drčo in eden nad drčo. Naloge premikalnega vodje na drči so bile, da je dajal signale in napotke z uporabo radio zveze in zvočnika za napoved posameznih temp (kar pomeni, da bo šel preko drče en voz ali več voz skupaj) ter napovedal, na kateri tir bo zapeljal voz oziroma skupina voz. Vodja skupine pod drčo pa je nadzoroval, ali če posamezne tempe potujejo na pravi tir in ali lovilci na posameznih določenih tirih pravilno lovijo vozove. Sodišče je nadalje predvsem na podlagi izpovedb zaslišanih prič natančno ugotovilo, kako je potekalo delo na tiru 31, kjer je prišlo do nezgode. Pred nezgodo so opravljali delo na tiru 31 A. K. kot spremljevalec drugega premikalnega stroja, A. K. kot vodja premika, A. L. kot vodja premika na vrhu drče, T. K. kot strojevodja, B. B. kot premikač. Nobeden od navedenih, ki so opravljali delo na tiru 31, ni videl, kako je prišlo do nesreče pokojnega P.. Njegovo truplo je prvi zagledal A. K. na čelni stopnici vagona vlaka, ki je stal na tiru 31. Navedena priča na podlagi svojih opažanj sklepa, da je bil P. najprej stisnjen (med dva vagona), potem pa je padel na stopnico vlaka in ker je bil vlak v premikanju, ga je na stopnici vlekel naprej. V prijavi poškodbe pri delu je zapisano, da je pokojni umrl zaradi poškodb trebušnih in prsnih organov. Na podlagi takšnih dejanskih ugotovitev, s poudarkom na dejstvu, da nihče od sodelavcev ni videl nezgode, torej se lahko le domneva, kako je do nje prišlo, sodišče prve stopnje ob pomanjkanju drugih dokazov zaključi, da pokojnemu P. ni mogoče očitati sokrivde za nesrečo, v kateri je izgubil življenje. Na strani tožene stranke pa poleg objektivne odgovornosti, sodišče ugotovi krivdne razloge (premalo skrbno ravnanje premikalnega vodje za delavce, opustitev nadzora nad delom podrejenih, ustaljena praksa tožene stranke, ki je dopuščala samovoljno zapuščanje delovnega mesta z vednostjo in celo tiho odobritvijo nadrejenih). Z zaključkom o polni odgovornosti tožene stranke se pritožbeno sodišče ne more strinjati, ker meni, da ugotovljeno dejansko stanje za to ne daje podlage. Četudi sodišče v določenih delih ni upoštevalo ugotovitev obeh izvedencev, ker je štelo, da gre le za njune domneve oziroma dokazno oceno, ki ni v njuni domeni, ni mogoče prezreti vseh drugih dejanskih ugotovitev, na podlagi katerih je mogoče presojati morebitno soodgovornost pokojnega za nezgodo. Ne more biti odločilno, da nobena od zaslišanih prič ni videla nesreče. Iz izpovedi prič, iz skic, listin ter izvedenskih mnenj, kolikor je nanje sodišče oprlo svojo odločitev, izhaja, da je bilo pokojniku odrejeno delo na tirih 26-28, do nesreče pa je prišlo na tiru 31, kjer pokojnik ni bil zadolžen za delo. Iz internih predpisov tožene stranke, na katere se sklicuje tudi sodba v zvezi z dolžnostmi premikalnega vodje, jasno izhaja, da smejo premikači zapustiti z razporedom službe ali s strani premikalnega vodje odrejeno področje le z dovoljenjem oziroma nalogom premikalnega vodje. Iz 251. člena Navodila za premik izhajajo pravila in prepovedi, ki se tičejo osebne varnosti udeležencev pri premikalnih opravilih (med ostalimi je prepovedano prehajati čez tir neposredno pred premikalnimi vožnjami, ali vlaki, za njimi, ali med njimi) podobno v 15. členu določa takrat veljavni Pravilnik o varstvu pri delu na železnicah. Splošno pravilo, da mora delavec svoje delo opravljati oziroma voditi tako, da prispeva k varovanju svojega življenja in zdravja, vsebuje tudi 43. člen Pravilnika o varnosti pri delu v železniški transportni organizaciji Ljubljana (marec 1982), enako tudi 1. odst. 26. člena Zakona o varnosti pri delu. Četudi prvostopenjsko sodišče iz prej navedenih razlogov ni moglo ugotoviti natančnega poteka škodnega dogodka, slednje ne more vplivati na dejstvo, da je pokojni sam ravnal premalo skrbno, ko je zapustil delovno mesto in prečkal tire v trenutku in na mestu, ko tega ne bi smel storiti, saj so mu to izrecno prepovedali delovni predpisi in navodila. Pokojnikov prispevek k nastanku škode je sicer manjši glede na podano objektivno odgovornost tožene stranke za prometno nezgodo, zato ga pritožbeno sodišče ocenjuje na 40%. V večji meri je torej objektivno odgovorna tožena stranka, deloma pa tudi krivdno odgovorna. Pritožbeno sodišče namreč v celoti soglaša z zaključkom, ki temelji na izpovedbi zaslišanih prič, da je tožena stranka takšno samovoljno zapuščanje delovnega mesta dopuščala, da se je dogajalo z njeno vednostjo, pa ni storila vsega potrebnega, da bi takšno ravnanje delavcev preprečila. Pritožbeno sodišče, ki se sicer glede odločilnih dejstev okoliščin škodnega dogodka strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, ne strinja pa se z materialnopravno presojo o izključni odgovornosti tožene stranke za nastalo škodo, je zato pritožbi delno ugodilo in sodbo v tistem delu, ki se nanaša na prvo tožnico, spremenilo na podlagi določbe 358. člena ZPP.

Pri izdaji vmesne sodbe (315. člen ZPP) mora namreč sodišče odločiti o vseh vprašanjih, ki materialnopravno utemeljujejo zahtevek in o vseh ugovorih toženca, ki izpodbijajo njegovo utemeljenost, tako da preostane le še odločanje o njegovi višini. Ker se v tej zadevi z vmesno sodbo odloča o več zahtevkih več tožnikov, mora vmesna sodba vsebovati odločitev o podlagi za vsak zahtevek vsakega tožnika posebej, saj imajo zahtevki različne podlage. Prva tožnica je mati pokojnega S. P., zato je upravičena do povrnitve odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti sina na podlagi 1. odstavka 201. člena ZOR ter do stroškov v zvezi z njegovim pogrebom na podlagi 193. člena ZOR. Zahteva pa tudi povrnitev denarne odškodnine za škodo zaradi pretrpljenih telesnih bolečin zaradi poslabšanja svojega zdravstvenega stanja na podlagi 2. odstavka 154. člena ZOR ter denarno rento zaradi izgube preživljanja na podlagi 194. člena ZOR. Predpostavka za uporabo pravil o odškodninski odgovornosti za škodo od nevarne dejavnosti je, da je škoda nastala v zvezi z nevarno dejavnostjo (173. člen ZOR). Tožena stranka niti glede zahtevka za povrnitev škode tožnici zaradi poslabšanja njenega zdravja, niti glede rentnega zahtevka, ni podala nobenih ugovorov pomanjkanja vzročne zveze. Glede zahtevka za plačilo rente je podala le ugovor, ki se nanaša na višino zahtevka (češ da bi bili dolžni vsi otroci skrbeti zanjo in ne le pokojni), medtem ko je glede zahtevka iz naslova poslabšanja zdravstvenega stanja ugovor pravno nepriznane škode podala le stranska intervenientka v priglasitvi stranske intervencije (vloga z dne 27.2.2008). Vendar je ta njen ugovor podan prepozno glede na določbo 3. odstavka 499. člena ZPP v zvezi z določbo 1. odstavka 201. člena ZPP. Prva tožnica kot oškodovanka je morala torej glede na ugotovljeno objektivno odškodninsko odgovornost dokazati samo, da je škoda nastala v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, kar je storila, tožena stranka pa bi morala, če bi se želela razbremeniti odgovornosti, izpodbiti domnevo, da je tudi ta škoda nastala v zvezi z nevarno dejavnostjo. Ker slednjega tožena stranka ni izpodbila, je po temelju odškodninsko odgovorna za vse zahtevke prve tožnice.

Ostali tožniki, bratje pokojnega S.P., zahtevajo odškodnino za duševne bolečine zaradi smrti brata na podlagi 3. odstavka 201. člena ZOR. Takšno odškodnino je mogoče prisoditi bratom in sestram, če je med njimi in umrlim oziroma poškodovanim obstajala trajnejša življenjska skupnost. ZOR torej v tej določbi opredeljuje krog upravičencev do tovrstne odškodnine. V njem so tudi bratje in sestre pokojnega, vendar le ob izkazani predpostavki obstoja trajnejše življenjske skupnosti. Tožena stranka je pravočasno (že v odgovoru na tožbo) podala ugovor v tej smeri, zato bi ga moralo sodišče prve stopnje pri presoji podlage odškodninske odgovornosti drugega, tretjega in četrtega tožnika obravnavati. Ker sodba o tem nima razlogov, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče v tem obsegu ugodilo pritožbi in sodbo razveljavilo ter zadevo v tem delu vrača sodišču prve stopnje v nov postopek.