Jedro

V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV tožniku na podlagi računov, ki so jih izdale družbe, za katere prvostopenjski organ ugotavlja, da so „neplačujoči gospodarski subjekti“ oziroma tudi t. i. „missing traderji“, glede spornih računov pa davčni organ ugotavlja, da navedene družbe storitev, zaračunanih po navedenih računih, niso opravile in da so bili navedeni računi izdani le z namenom pridobitve davčnih ugodnosti. Iz objektivnih okoliščin izhaja, da je tožnik s tem, ko je posloval z navedenimi družbami, vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje pri goljufivih transakcijah, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti ter mu zato ne gre odbitek vstopnega DDV.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ tožniku za davčna obdobja od avgust do december 2006 odmeril davek na dodano vrednost (DDV) v znesku 22.905,24 EUR in za davčna obdobja od januar do september 2007 v znesku 76.147,56 EUR ter pripadajoče obresti v skupnem znesku 5.375,35 EUR (I. točka izreka), skupaj 104.428,15 EUR, kar mora biti plačano v 30 dneh od vročitve odločbe, po preteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (II. točka izreka). Iz III. točke izreka izhaja, da tožnik ni zahteval povrnitve stroškov ter da stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ, iz IV. točke izreka pa izhaja, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.

Iz obrazložitve je razvidno, da je pri tožniku prvostopenjski organ opravil davčni inšpekcijski nadzor (DIN) DDV za obdobja od 1. 1. 2006 do 30. 9. 2007 s težiščem na evidentiranju prejetih računov naslednjih dobaviteljev: A. d.o.o.; B. d.o.o.; C. d.o.o. in D. d.o.o. O ugotovitvah je davčni organ sestavil zapisnik z dne 2. 7. 2008, na katerega je tožnik podal pripombe, na katere je prvostopenjski organ odgovoril v izpodbijani odločbi. Davčni organ je ugotovil, da k prejetim računom navedenih družb ni bila priložena nobena specifikacija posameznih del. Iz inšpekcijskih postopkov pri teh družbah izhaja, da gre pri poslovanju teh družb za navidezno opravljanje dejavnosti, katerega izključni namen je bila izvedba utaje DDV po principu odbitka vstopnega DDV, ki je bil na izdanih računih zaračunan, vendar ne plačan s strani t.i. neplačujočih gospodarskih subjektov. Davčni organ se sklicuje na sodbi sodišča EU (prej Sodišče Evropskih skupnosti) C-439/04 in C-440/04 (združeni zadevi) ter C-255/05, iz katerih izhaja, da če davčna uprava ugotovi, da je bila pravica do odbitka izvedena z goljufijo, je pooblaščena, da z učinkom za nazaj zahteva vračilo odbitih zneskov.

Pri pregledu prejetih računov je bilo razvidno, da je tožnik prejemal račune za razna dela od „podizvajalcev“, kot so A. d.o.o., B. d.o.o., C. d.o.o. in D. d.o.o.. Tožnik je v inšpiciranem davčnem obdobju od A. d.o.o. prejel 10 računov (navedeni so v tabeli 1 na 9. strani izpodbijane odločbe), od B. d.o.o. je prejel 30 računov (navedeni so v tabeli 2 na 11. in 12. strani izpodbijane odločbe), od C. d.o.o. je prejel 21 računov (navedeni v tabeli 3 in 4 na 14. in 15. strani izpodbijane odločbe), od D. d.o.o. je prejel 13 računov (navedeni v tabeli 5 na 17. strani izpodbijane odločbe). Navedeni računi se nanašajo na storitve kot npr.: kuharske in natakarske storitve, generalno čiščenje, gostinske usluge, pomožna dela v kuhinji. Prejetim računom ni bila predložena nobena specifikacija posameznih del, prav tako ni bila predložena nobena dokumentacija, ki bi dokazovala, katero delo je bilo opravljeno, kje, kdaj in kdo je zaračunano storitev opravil. Tožnik je v postopku predložil pogodbo o izvajanju storitev, sklenjeno 1. 5. 2007 med tožnikom in B. d.o.o., glede ostalih treh družb pa ni nobenih pogodb. Za B. d.o.o. je ugotovljeno, da je za DDV registrirana šele 21. 8. 2007 (22 računov je izdala pred tem). Davčni organ je ugotovil, da so zaračunane storitve na podlagi spornih računov upravičene, vendar jih niso opravile navedene družbe. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik navedene račune plačal, nekatere še pred iztekom dogovorjenega roka. Tožnik je od vseh prejetih računov omenjenih družb odbijal vstopni DDV.

Davčni organ je v postopku DIN navzkrižno preveril obračunavanje in plačevanje DDV pri omenjenih družbah, ki so izdale navedene račune. Ugotovljeno je, da navedene družbe dejavnosti na registriranem naslovu ne opravljajo, nimajo zaposlenih delavcev, poslovna in druga dokumentacija ni dosegljiva. Davčni organ ugotavlja nelogičnost oziroma nesorazmernost izkazanih podatkov pri poslovanju, pri izdanih računih gre za fiktivne račune, saj storitev navedene družbe niso mogle opraviti (nimajo sedeža, nimajo zaposlenih...). Prav tako omenjene družbe izdanih računov niso vključevale v svoje davčne evidence in s tem niso izkazovale obveznosti za plačilo DDV, pri tem pa so omogočile odbijanje vstopnega DDV pri tistih pravnih osebah, katerim so izstavila račune. Vse navedene družbe so bile odjavljene iz sistema DDV v letu 2007. Skupna ugotovitev v navedenih inšpekcijskih postopkih je bila, da so navedene družbe, ki so „opravljale“ storitve tožniku, po Uredbi Komisije (ES) št. 1925/2004 neplačujoči gospodarski subjekti. Davčni organ se sklicuje na 1. točko 7. odstavka 40. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 21/2006 ZDDV-UPB4, v nadaljevanju ZDDV), v katerem je določena pravica, ki se nanaša na uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV. Glede na ugotovitve, da so obravnavani sporni računi navidezne oziroma fiktivne listine, saj transakcije blaga in storitev niso bile opravljene s strani družb, ki so izdale račune, niso izpolnjeni pogoji za priznanje odbitka vstopnega DDV. Na podlagi obstoječih dokumentov gre za navidezne (fiktivne) posle, ki v skladu s 3. odstavkom 74. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/2006, v nadaljevanju ZDavP-2) ne vplivajo na obdavčenje. Davčni organ se sklicuje na objektivne okoliščine oziroma indikatorje, ki dokazujejo in na katere davčni organ opira svojo odločitev, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da gre pri poslih z navedenimi družbami za sum goljufivega delovanja ter na Šesto direktivo Sveta z dne 17. 5. 1977 – 77/388/EGS (v nadaljevanju Šesta direktiva)(1), ki ureja pravico do odbitka. Glede računov, ki jih je izdala družba B. d.o.o. v času preden je bila registrirana za DDV (21. 8. 2007), se davčni organ sklicuje na 4. odstavek 67. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 117/2006, v nadaljevanju ZDDV-1) in zaključuje, da tožnik od navedenih računov na podlagi omenjene zakonske določbe ni imel pravice do odbitka DDV. Tožnikove pripombe zavrača in zaključuje, da tožnik na podlagi računov od družb A. d.o.o., B. d.o.o., C. d.o.o. in D. d.o.o. nima pravice do uveljavitve odbitka vstopnega DDV.

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja in se na njegove ugotovitve v celoti sklicuje v skladu z 2. odstavkom 254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 in spremembe, v nadaljevanju ZUP). Tožnik listinsko (z verodostojnimi knjigovodskimi listinami) po mnenju pritožbenega organa ni uspel dokazati, da bi se dogodek zaračunanih storitev dogodil prav s strani družb, ki so izdale sporne račune. Tožnik ni predložil verodostojnih listin v smislu določil SRS. Ob tem pa navedene družbe niti niso imele pogojev, da bi tožniku lahko opravile storitve, ki so jih zaračunale.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in jo v tožbi izpodbija zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitve določil Ustave RS. Pravilna je ugotovitev davčnega organa, da so bile vse storitve po spornih računih tudi opravljene. Domneva davčnega organa, da navedene družbe tožniku naj ne bi opravile storitev, ker nimajo zaposlenih, ni pravilna in so le-te delo očitno opravile s svojimi podizvajalci, ali so plačale na črno ali pa sploh ne, kar pa ni stvar tožnika. Tožniku ni bila dana možnost, da bi pri inšpiciranju družb A. d.o.o., B. d.o.o., C. d.o.o. in D. d.o.o. sodeloval, s čimer je podana bistvena kršitev določil postopka, kršena je pravica do izjave tožnika ter ustavno varovana pravica pravne države in pravne varnosti. Tožnik se ne strinja z ugotovitvami v izpodbijani odločbi glede poslovanja z navedenimi družbami, da naj bi tožnik moral vedeti, da posluje z „neobstoječimi“ pravnimi subjekti. Tožnik je z navedenimi družbami posloval na popolnoma enak način, kot je posloval z ostalimi družbami, kjer ni bilo ugotovljenih nepravilnosti. Tožnik je ravnal z vso potrebno skrbnostjo, saj je poslovanje vsake družbe preveril v vseh njemu dostopnih evidencah. Davčni organ zmotno meni, da bi moral tožnik preverjati poslovanje in pravilnost plačevanja davkov in prispevkov svojih poslovnih partnerjev, saj mu tega ne nalaga noben predpis ter je navedeno dolžnost davčnega organa in ne tožnika.

Davčni organ je pri navedbi objektivnih okoliščin, zaradi katerih naj bi tožnik vedel ali bi moral vedeti, da posluje z goljufivo družbo, navedel, da so bili računi za opravljene in zaračunane storitve plačani v roku, kar je nenavadno. Davčni organ se sklicuje na pravila, ki naj jih pri svojem poslovanju upoštevajo družbe, čeprav jih zaradi bančne tajnosti ne morejo, davčni organ pa to breme enostavno prevali na družbe za njih aktivnosti za leta nazaj. Dolžnost davčnega organa je, da bi ugotovil, da gre za goljufive družbe, za kar ima vse potrebne podatkovne baze, visoko strokovno znanje in številčen kader. Davčni organ opustitev svojih obveznosti in nalog prelaga na tožnika, čeprav je ta pri poslovanju z navedenimi družbami ravnal s skrbnostjo dobrega gospodarja. Z direktorji navedenih družb se je dogovoril za posamezna naročila in jim kot skrben gospodar plačal šele, ko so bile dogovorjene storitve v celoti opravljene. Iz načina poslovanja navedenih družb ni bilo moč slutiti, da naj bi bilo s poslovanjem teh družb karkoli narobe. Nepravilno je, da davčni organ navaja interne kriterije za ugotavljanje neplačujočih pravnih oseb, ki jih nobena pravna oseba ne more pridobiti zakonito. Objektivni kriteriji, na katere se sklicuje davčni organ, so bili objavljeni na spletnih straneh Davčne uprave RS šele v začetku leta 2008 in nikakor ne leta 2006 ali 2007. Nepravilno je sklicevanje davčnega organa na sodbo sodišča EU iz leta 2006, saj se navedena sodba nanaša na primer, ko je dokazana okoliščina, da naj bi zavezanec vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje v goljufiji. Temu pa v primeru tožnika ni tako. V konkretnem primeru nacionalno sodišče ni tožniku zavrnilo pravice do odbitka DDV, sodišče ni ugotovilo nobene goljufije pri tožniku, niti davčni organ v letih 2006 in 2007 ni imel izoblikovanih nobenih objektivnih kriterijev. Zato je izpodbijana odločitev najmanj preuranjena. Iz uradnih evidenc Davčne uprave RS izhaja, da imajo inšpektorji navodila, da nobeni pravni osebi, ki je poslovala s temi družbami, v spornem obdobju ne priznajo pravice do odbitka vstopnega DDV. Tako inšpektorji pri svojem delu niso samostojni in neodvisni in so vse odločitve sprejete že vnaprej. Takšno ravnanje davčnih organov pa pomeni grob poseg v ustavno varovane pravice davčnih zavezancev. Dokazovanje davčnega organa temelji na ugotovitvah inšpekcijskih pregledov pri teh družbah po letu 2007, dejansko stanje za leti 2006 in 2007 ni bilo ugotovljeno. Davčni organ kot pomemben kriterij navaja, da naj bi morala vsaka zakonita delujoča pravna oseba imeti neprenosljivi telefon, kar je morda veljalo pred desetletji. Vse raziskave trendov načina poslovanja kažejo na hitro rast dela na domu. Davčni organ kot argument navede, da sedaj na naslovih omenjenih družb ni nikogar, kar pa ne pove kaj je bilo leta 2006 in 2007. Tožnik predlaga zaslišanje direktorjev teh družb in vpogled v uradne evidence, ki jih navaja. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločitev (odločbo prvostopenjskega organa in odločbo drugostopenjskega organa) odpravi ter postopek ustavi, oziroma da izpodbijano odločitev odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba, potrjena z odločitvijo drugostopenjskega organa, pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa in tožene stranke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in spremembe, v nadaljevanju ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov pa sodišče dodaja: V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV tožniku na podlagi računov, ki so jih izdale družbe A. d.o.o., B. d.o.o., C. d.o.o. in D. d.o.o., za katere prvostopenjski organ ugotavlja, da so „neplačujoči gospodarski subjekti“ oziroma tudi t. i. „missing traderji“, glede spornih računov pa davčni organ ugotavlja, da navedene družbe storitev, zaračunanih po navedenih računih, niso opravile in da so bili navedeni računi izdani le z namenom pridobitve davčnih ugodnosti.

Iz objektivnih okoliščin, ki jih navajata oba organa in s katerimi se strinja tudi sodišče, izhaja, da je tožnik s tem, ko je posloval z navedenimi družbami, vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje pri goljufivih transakcijah, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti ter mu zato ne gre odbitek vstopnega DDV. Tako stališče je skladno s prakso Sodišča EU v primeru Halifax Plc. (št. C 255/02), sodba v združenih zadevah št. C 439/04 in C 440/04 (Axel Kittel). Iz navedenih sodb je namreč razvidno, da nedvomno ne gre pravica do odbitka vstopnega DDV v primeru, ko gre za zlorabo pravic in za transakcije, katerih edini cilj je pridobitev davčne ugodnosti, če je mogoče očitati subjektivni element. Tudi po mnenju sodišča gre tožniku utemeljeno očitek, da je vedel oz. da bi moral vedeti, da gre za transakcije, ki pomenijo goljufijo DDV. V izpodbijani odločbi je namreč pojasnjena vrsta objektivnih dejavnikov. Tožnik je imel neobičajen način naročanja storitev – po pošti oz. faksu, na naslov družbe, ki ima samo poštni nabiralnik; navedene družbe nimajo osnovnih kadrovskih in materialnih pogojev; rok plačila je takoj po prejemu računa oz. 8 do 15 dni po izdanem računu, medtem ko so bili plačilni roki za ostale račune tožnika 15 do 90 dni. Ne obstoja nobena druga dodatna dokumentacija oziroma izvirne listine, ki bi dokazovale opravljene storitve (le k računom priložene naročilnice in pogodba sklenjena med tožnikom kot naročnikom in B. d.o.o. kot izvajalcem). Na podlagi vsega navedenega je tako v konkretnem primeru mogoče zaključiti, da imajo sporne transakcije za cilj pridobiti davčno ugodnost, tožnik pa dobrovernosti, na katero se sklicuje, ni izkazal. Tožnik v svoji poslovni dokumentaciji ni predložil verodostojnih dokazil, s katerimi bi moral dokazati, da so njemu zaračunane storitve zanj tudi zares opravili navedeni neplačujoči gospodarski subjekti ali missing traderji, kot jih opredeljuje Uredba Komisije (ES) št. 1295/2004, ki na računih izkazanega in dolgovanega DDV niso plačali.

Pravica do odbitka DDV nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV (1. odstavek 40. člena ZDDV). Enako določbo ima 62. člen ZDDV-1. Odbitek vstopnega DDV je torej pravica, ki gre davčnemu zavezancu ob izpolnjevanju določenih pogojev.

Razlogi za navedeno odločitev po mnenju sodišča niso zgolj v dejstvu, da je tožnik sodeloval z navedenimi družbami, ampak v okoliščini, da ni izkazal, da so navedene družbe zaračunane storitve zanj tudi resnično opravile, saj tožnik ni preložil verodostojnih dokumentov, ki bi to izkazovali. Tožnik pa je tisti, ki mora izkazati, da so bile storitve njemu opravljene s strani podizvajalca, ki mu je izdal račun, saj tožnik na podlagi navedenega računa uveljavlja davčne ugodnosti. Dokazno breme trditev v davčnem postopku je na strani davčnega zavezanca (1. odstavek 95. člena Zakona o davčnem postopku, Uradni list RS, št. 21/2006, ZDavP-1-UPB2, v nadaljevanju ZDavP-1, oziroma 1. odstavek 76. člena ZDavP-2). Ker je davčni organ podvomil v to, da v postopku predložene listine odražajo resnično dejansko stanje oziroma resnično vsebino poslovnih dogodkov, bi tožnik moral za svoje trditve, da listine odražajo resnično dejansko stanje, predložiti dokaze (enako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v sodbi št. X Ips 804/2005 z dne 10. 12. 2009), česar pa tožnik ni storil. Ne zadošča ugotovitev, da so bile storitve opravljene, pač pa je treba dokazati, da so storitve opravili izdajatelji računov. Tega pa tožnik ni uspel izkazati. Ni vseeno kdo dejansko tožniku opravi določeno storitev. Tožnikov izvajalec je lahko npr. tudi oseba, ki ni davčni zavezanec za DDV. Iz računov oz. njihovih prilog kot verodostojnih listin, bi moralo biti jasno in nedvoumno razvidno, da so tožniku prav družbe A. d.o.o., B. d.o.o., C. d.o.o. in D. d.o.o. opravile storitve. Tega pa tožnik v postopku ni uspel dokazati.

Ker ne obstoja resnični promet blaga med izdajatelji računov in tožnikom, gre tudi po mnenju sodišča za navideznost poslov in za fiktivne račune. Res je pravica do vstopnega DDV zapisana v 40. členu ZDDV in 62. členu ZDDV-1, vendar gre davčnemu zavezancu navedena pravica ob izpolnjevanju določenih pogojev. V obravnavanem primeru te pravice tožniku ni mogoče priznati iz razloga, ker je bilo v postopku ugotovljeno, da izdajatelji računov (tj. A. d.o.o., B. d.o.o., C. d.o.o. in D. d.o.o.) dejansko niso opravili storitev, ki so jih zaračunali z računi, na podlagi katerih je tožnik uveljavljal pravico do odbitka. Zato gre tudi po mnenju sodišča za posle in izdajo računov, katerih namen je pridobiti le davčno ugodnost (odbitek DDV). V 3. odstavku 74. člena ZDavP-2 je izrecno določeno, da navidezni posli ne vplivajo na obdavčenje, vsebinsko enako določbo je imel tudi 5. odstavek 7. člena ZDavP-1. Sodišče se strinja z zaključkom obeh davčnih organov, da navideznost poslov izhaja iz okoliščin, ki jih opisujeta. Davčni organ ima namreč pravico in dolžnost ugotavljati kako so poslovni dogodki potekali in ali iz njih izhaja dolžnost plačila davčnih obveznosti.

V postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba, je tožnik sodeloval, bil je seznanjen z vsemi ugotovitvami in je imel možnost dajati izjave in pripombe na ugotovitve prvostopenjskega organa ter dostaviti vso dokumentacijo, s katero je razpolagal in ki se je nanašala na zaračunane storitve. Knjigovodske listine so verodostojne, če se pri kontroliranju pokaže, da lahko strokovno usposobljene osebe, ki niso sodelovale v poslovnih dogodkih, na njihovi podlagi jasno in brez kakršnihkoli dvomov spoznajo naravo in obseg poslovnih dogodkov (SRS 21.12.). Tožnik v svoji dokumentaciji drugega kot ugotavlja prvostopenjski organ ni izkazal, predvsem pa ni dokazal, da bi navedene storitve, od katerih je odbijal vstopni DDV, opravili izdajatelji računov ali njihovi podizvajalci. Tožnik uveljavlja davčne ugodnosti iz tega naslova, zato je navedena okoliščina pomembna, saj je treba dokazati, da so bile zanj opravljene storitve s strani izdajateljev računov (40. člena ZDDV oz. 63. člen in 67. člen ZDDV-1), navedenega pa tožnik ni izkazal, zato sodišče zavrača tožnikove ugovore, iz katerih izhaja, da naj bi bilo pomembno le, da so bile storitve opravljene. Dolžnost davčnih zavezancev je, da v času nastanka poslovnega dogodka poskrbijo za to, da ob tem nastanejo tudi pisni dokazi o dejanski izvedbi posla in te skrbno hranijo, v skladu z določili pozitivne zakonodaje, ter v primeru potrebe (npr. davčnega nadzora) s temi listinami verodostojno izkažejo resničnost opravljenega prometa. Subjektivni elementi, ki jih navaja davčni organ na strani tožnika, tako niso edini element v obravnavanem primeru za odločitev, čeprav sodišče ocenjuje, da gre za neobičajno poslovno prakso, kljub zatrjevanju tožnika, da je ravnal povsem skladno s poslovnimi običaji in enako kot ravna v drugih svojih zadevah, s čimer pa se sodišče ne strinja. Vsekakor pa je imel tožnik možnost, da v času nastanka poslovnega dogodka poskrbi za to, da ob tem nastanejo tudi pisni dokazi o dejanski izvedbi posla. Račun je v sistemu DDV res tista listina, na podlagi katere je praviloma dopustno pristopiti k uveljavljanju pravice do vstopnega DDV, vendar pa je za dejansko pridobitev te pravice pomembna tudi sama dobava oz. oprava storitve. Zgolj račun in njegovo plačilo še ne izkazujeta tudi resničnost dobave oz. opravljene storitve. Takšno stališče izhaja tudi iz prakse SEU (C-342/87) v zadevi Genius Holding BV, da mora biti na računu zaračunana dejanska transakcija, da je DDV resnično dolg do države oz. da nastane pravica do odbitka vstopnega DDV. Zgolj zato, ker je DDV na računu naveden, ne da bi bila zaračunana resnična transakcija, pomeni, da DDV ni resnično dolg do države oz. da ne nastane pravica do odbitka vstopnega DDV, tako kot v obravnavanem primeru.

Sodišče zavrača tožnikovo sklicevanje, da je Davčna uprava RS šele v letu 2008 objavila objektivne kriterije o temeljnih značilnosti goljufije davčni vrtiljak pri DDV, v konkretni zadevi pa gre za obdobje pred tem (leto 2006 in leto 2007). Izpodbijana odločba je bila namreč izdana ob upoštevanju relevantnega in v času izpodbijane odločbe veljavnega predpisa (40. člen ZDDV in 62. člena ZDDV-1), pri tem pa je tudi pravilno sklicevanje davčnega organa na prakso Sodišča EU, ki pomeni razlago predpisa, ki je veljal v relevantnem obdobju in je obvezujoča. Sodišče pa zavrača tožnikove ugovore, da lahko pravico do vstopnega DDV odvzame le nacionalno sodišče in ne davčni organ.

Glede družbe B. d.o.o., ki je izdala račune v času preden je bila registrirana za DDV, pa je prav tako pravilno sklicevanje davčnega organa na 4. odstavek 67. člena ZDDV-1, iz katerega izhaja, da če davčni zavezanec prejme račun, na katerem je izkazan DDV od osebe, ki ga po tem zakonu ne sme izkazati, ne sme odbiti izkazanega DDV, ne glede na to, ali nepooblaščena oseba ta DDV plača. Na podlagi navedene zakonske določbe tožnik tudi ni imel pravice do odbitka DDV od računov, ki jih je izdala družba B. d.o.o. v času, ko ni bila registrirana za DDV.

Ob okoliščinah, ki so pojasnjene in izhajajo iz davčnega inšpekcijskega nadzora pri tožniku ter pri omenjenih družbah, po drugi strani pri omenjenih družbah, ki so izdale sporne račune, ni bilo nobenih realnih pogojev, da storitve opravijo, zato gre tudi po mnenju sodišča za navidezne in fiktivne račune, iz katerih tožnik pravice do vstopnega DDV ne more uveljavljati. Okoliščine so v obravnavani zadevi v zadostni meri razjasnjene. Tožnik v tožbi ni navedel ničesar, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev glede na ugotovljeno dejansko stanje. Šesto direktivo, ki ureja pravico do odbitka, je treba razlagati tako, da nasprotuje pravici davčnega zavezanca, da odbije vstopni davek, kadar transakcije, na katerih temelji ta pravica, pomenijo zlorabo. Enako tudi praksa VS RS (zadeva opr. št. X Ips 194/2010 z dne 19. 5. 2011, zadeva opr. št. X Ips 347/2010 z dne 14. 4. 2011).

Sodišče zavrača tožnikovo sklicevanje, da v postopkih DIN družb, ki so izdale sporne račune, ni sodeloval, zaradi česar naj bi prvostopenjski organ bistveno kršil pravila upravnega postopka in kršil tudi Ustavo RS. Tožnik je bil o ugotovitvah davčnega organa v zvezi z omenjenimi družbami seznanjen (zapisnik davčnega organa z dne 2. 7. 2008) in je na navedeni zapisnik podal tudi pripombe, vendar nasprotnega ni izkazal. Na drugačno odločitev v navedeni zadevi tudi ne more vplivati sklicevanje tožnika na navodila davčnega organa pri poslovanju z navedenimi družbami. Po presoji sodišča je prvostopenjski organ v obravnavanem primeru odločil pravilno, ko tožniku ni priznal odbitka vstopnega DDV, saj za to niso izpolnjeni pogoji iz 40. člena ZDDV in 62. člena ter 63. člena ZDDV-1. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, sodišče pa tudi ni našlo očitanih kršitev Ustave RS, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (1. odstavek 59. člena ZUS-1). Tožnik sicer trdi, da je v zadevi sporno dejansko stanje, pri čemer pa niso sporna dejstva in okoliščine, ki jih je davčni organ ugotovil v postopku, temveč se tožnik ne strinja s sklepanjem davčnega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1. Op. št. (1) : Navedeno direktivo je nadomestila Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost, UL L št. 347 z dne 11. 12. 2006.