Jedro

Morebitna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP v odločbi sodišča druge stopnje, ki je med postopkom že razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, v revizijskem postopku proti sodbi sodišča druge stopnje, s katero je v ponovljenem postopku izdana sodba sodišča prve stopnje potrjena, ni upoštevna.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da se mora izseliti iz trisobnega stanovanja v Ljubljani ter ga praznega izročiti tožeči stranki. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo z dvema vlogama in predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ko je sodišče druge stopnje prvotno prvostopno odločitev razveljavilo, je sodišču prve stopnje naložilo, naj v ponovljenem postopku zasliši tedanjo toženko F. K. Njena dotedanja izpoved je namreč bila nejasna in protislovna. Sodišče prve stopnje pa tega ni storilo. Ne glede na to je pritožbeno sodišče z izpodbijano sodbo sprejelo razloge sodišča prve stopnje, ki ponovno temelje na protislovni in nejasni izpovedi K. Razlogi izpodbijane sodbe so si torej v medsebojnem nasprotju. Kršeno je bilo tudi načelo neposrednosti.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Načelo neposrednosti (4. člen ZPP) terja od sodišča, da se vsi dokazi obravnavajo neposredno pred senatom, ki v zadevi odloči. Ne glede na izjemo, predpisano v 3. odstavku 315. člena ZPP (izpodbijana sodba se izrecno sklicuje na soglasje strank na glavni obravnavi, da se izpoved o zaslišanju K. prebere) bi glede na revizijske trditve v tej smeri bila morda podana le relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka (1. odstavek 354. člena ZPP). To pa pomeni, da je ob uveljavljanem revizijskem razlogu iz 2. točke 1. odstavka 354. člena ZPP treba odgovoriti na vprašanje, ali je eventualna kršitev načela neposrednosti v zatrjevanem obsegu vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Spričo razlogov te sodbe, ki časovno opredelitev ekonomske skupnosti med toženko in K. iščejo v dokazni oceni, zgrajeni (tudi) izven izpovedi K., odgovor ne more biti pritrdilen. Zatrjevanih procesnih napak, ki bi lahko povzročile nezakonito sojenje, torej v tej smeri ni.

Dokazna ocena o tem, da ekonomska skupnost med toženko in K. ni trajala dve leti, ne vsebuje zatrjevanih notranjih protislovij. Temelji na oceni izvedenih dokazov in je kritična do vsakega dokaza posebej. Revizijska teza, da je ocena "protispisna", prav v podatkih spisa nima opore. Očitno tožena stranka s sprejeto dokazno oceno ne soglaša. Njeno nestrinjanje pa samo po sebi pomeni le grajo izpodbijane sodbe s stališča dejanskih ugotovitev, kar pa na revizijski stopnji ni dopustno (3. odstavek 385. člena ZPP). Zatrjevana drugačna ocena stanja, ki naj bi jo pritožbeno sodišče imelo, ko je prvotno odločitev sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje, pa glede na stališča v izpodbijani sodbi ne more pomeniti, da so vsi razlogi v tej sodbi v medsebojnem nasprotju. Predmet revizijskega izpodbijanja je namreč le pravnomočna sodba sodišča druge stopnje - tej sodbi pa napak v smeri vsebinsko uveljavljanega revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP ni mogoče očitati. Obe sodišči sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Toženka po dejanskih ugotovitvah ni uporabnica spornega stanovanja v skladu z določbo 1. odstavka 5. člena in 2. odstavka 19. člena zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR - Uradni list SRS št. 35/82), ker ekonomska skupnost med njo in imetnico stanovanjske pravice ni trajala dve leti. V stanovanju torej biva nezakonito, vendar pa šele od tedaj dalje, ko je imetnica stanovanjske pravice stanovanje dokončno prenehala uporabljati. Dveletni rok od začetka nezakonitega bivanja v stanovanju do vložitve tožbe (2. odstavek 50. člena ZSR) pa po ugotovitvah nižjih sodišč še ni potekel. Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (eventualna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP), jo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP (zakona o pravdnem postopku, Uradni list SFRJ 4/77-27/90), na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS 1/91-I).