Jedro

Zahtevek na izplačilo razlike v plači je tipična denarna terjatev, ki jo lahko delavec uveljavlja s tožbo brez predhodnega postopka pri delodajalcu neposredno pred delovnim sodiščem.

Izrek

Reviziji se ugodi, sklep sodišča druge stopnje glede zavrženja tožbe glede razlike plač se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu vodje igralnega salona od 1. 3. 2004, da mu mora tožena stranka izdati pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodje igralnega salona za obdobje od 1. 3. 2004 do 6. 6. 2008 in mu priznati pravice tega delovnega mesta (prva točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo razliko v plači za posamezne mesece od 1. 3. 2004 do 6. 6. 2008 med plačo za delovno mesto vodje igralnega salona in plačo, ki jo je tožnik dejansko prejemal (druga točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto internega nadzornika. S 1. 3. 2004 je začel delati na delovnem mestu vodje igralnega salona, vendar za to delovno mesto ni sklenil nove pogodbe o zaposlitvi. Z odločbo Komisije za izdajo licenc z dne 25. 4. 2004 je pridobil licenco za opravljanje dela in nalog vodje igralnega salona z veljavnostjo od 25. 2. 2003 dalje, pred tem je izgubil licenco za internega nadzornika. Delovno razmerje mu je trajalo do prenehanja delovnega razmerja z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi s 6. 6. 2008. 2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in ugodilo pritožbi tožene stranke tako, da je tožbo zavrglo. Obrazložilo je, da je tožnik zahteval odpravo kršitve iz delovnega razmerja januarja 2009, tj. po prenehanju delovnega razmerja, zato ni izpolnjena procesna predpostavka za vložitev tožbe glede ugotovitve opravljanja dela na drugem delovnem mestu, kot je bilo sicer navedeno v pogodbi o zaposlitvi, in izdaje nove pogodbe o zaposlitvi (prvi in drugi odstavek 204. člena Zakona o delovnih razmerjih, v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 in naslednji). Zahtevek glede izplačila razlike v plači ni čisti denarni zahtevek, ker izhaja iz predhodne odločitve o zaposlitvi na drugem delovnem mestu, zato je bilo tožbo treba tudi v tem delu zavreči. 3. Na tožnikov predlog je bila dopuščena revizija (VIII DoR 56/2009 z dne 27. 1. 2010) glede zavrženja tožbe v zvezi z zahtevkom za plačilo razlike plače za čas od 1. 3. 2004 do 6. 6. 2008. 4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je Vrhovno sodišče zahtevke iz naslova razlike v plači štelo za denarne terjatve po četrtem odstavku 204. člena ZDR (VIII Ips 320/2007 in Dsp 69/2008). Razliko v plači je tožnik zahteval pravočasno po prenehanju delovnega razmerja že v tožbi z dne 30. 6. 2008, v kateri je izpodbijal tudi zakonitost izredne odpovedi. Dejstvo dela na delovnem mestu vodje igralnega salona je predhodno vprašanje, o katerem bi lahko sodišče odločalo brez postavljenega ugotovitvenega zahtevka. Po stališču pritožbenega sodišča, ki niti ni obrazloženo, delavec po prenehanju delovnega razmerja ne more več uveljavljati razlike v plači, ker te kršitve ni uveljavljal pri delodajalcu med trajanjem delovnega razmerja. Izrek sodbe je nejasen, saj ni zapisano, v katerem delu se tožba zavrže. Sodišče ni odločilo o podrejenem zahtevku zaradi neupravičene obogatitve, potem ko je zavrglo tožbo.

5. Revizija je bila v skladu z 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo pri dopuščeni reviziji samo v tistem delu, v katerem je bila revizija dopuščena.

8. Revizija je bila v obravnavani zadevi dopuščena glede postopanja s tožbo, ki je vložena po prenehanju delovnega razmerja in vsebuje tožbeni zahtevek za izplačilo razlike v plači, ki naj bi nastala do prenehanja delovnega razmerja. ZDR namreč v 204. členu ureja procesne predpostavke za vložitev tožbe zaradi varstva delavčevih pravic iz delovnega razmerja. Tako je v prvem in drugem odstavku tega člena določeno, da mora delavec pisno zahtevati od delodajalca izpolnitev obveznosti, ki jo lahko nato ta izpolni v roku osmih dni, potem lahko zahteva delavec v roku 30 dni od poteka tega roka sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. V tretjem odstavku je predpisan 30-dnevni rok za vložitev tožbe zaradi nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Za odločitev o utemeljenosti te revizije pa je ključen četrti odstavek 204. člena ZDR, po katerem lahko delavec denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem ne glede na rok iz drugega odstavka tega člena. Pritožbeno sodišče je ob zavrženju tožbe glede ugotovitve o revidentovem delu na drugem delovnem mestu, kot je bilo formalno navedeno v pogodbi o zaposlitvi, in izdaje nove pogodbe o zaposlitvi zavrglo tudi tožbo za razliko v plači, ki je nastala zaradi dela na višje vrednotenem delovnem mestu. Zavzelo je stališče, da je zaradi vezanosti na ugotovitveni del zahtevka o delu na drugem delovnem mestu zahtevek za plačilo razlike v plači izgubil svojo naravo čistega denarnega zahtevka po četrtem odstavku 204. člena ZDR. Po presoji revizijskega sodišča je takšna razlaga instituta denarnega zahtevka po četrtem odstavku 204. člena ZDR zmotna.

9. Zahtevek na izplačilo razlike v plači je tipična denarna terjatev, ki jo lahko delavec uveljavlja s tožbo brez predhodnega postopka pri delodajalcu neposredno pred delovnim sodiščem. Ugotovitveni zahtevek o delu na drugem delovnem mestu, ki ni predmet revizijskega postopka, je bil sicer res brez pravnega interesa, pri čemer je izstavitev pisne pogodbe o zaposlitvi mogoča le v času trajanja delovnega razmerja (tretji odstavek 15. člena ZDR). Ob tem pa ugotovitveni zahtevek o delu na drugem delovnem mestu in izstavitev pogodbe o zaposlitvi, v kateri bo navedeno delovno mesto, na katerem delavec dejansko opravlja delo, ni predpogoj za uveljavljanje denarnega zahtevka za izplačilo razlike v plači zaradi dejanskega opravljanja dela na višje vrednotenem delovnem mestu. ZDR namreč tega izrecno nikjer ne predpisuje, niti to ne izhaja iz širše razlage zakonskih določb. Razlika v plači zaradi opravljanja dela na drugem delovnem mestu je torej denarna terjatev, ki jo lahko delavec neposredno uveljavlja pred delovnim sodiščem. Pri tem ni omejen s predhodnim postopkom pri delodajalcu, utemeljenost zahtevka pa je vezana na dejansko opravljanje dela in splošni zastaralni rok (206. člen ZDR).

10. Na podlagi navedenih razlogov je revizijsko sodišče razveljavilo drugostopenjski sklep o zavrženju tožbe v zvezi z zahtevkom za plačilo razlike plače in v tem delu vrnilo zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče ob vsebinskem preverjanju utemeljenosti tožbenega zahtevka za izplačilo razlike plače presoditi tudi pritožbene navedbe tožene stranke, ki se nanašajo na ta zahtevek.

11. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.